Pišot in Videmšek (2007) poudarjata otrokov celostni razvoj, saj ta zagotavlja, da z usvajanjem znanj otroci pridobivajo in razvijajo gibalne sposobnosti in obratno. Otrok lahko postopoma usvoji in razvije gibalne sposobnosti in znanja, ki mu bodo omogočila kakovostno vključevanje v različne gibalne dejavnosti, skozi tri nadrejene stopnje: sposobnost stabilnosti (gibalne sposobnosti so razvite do te mere, da otroku omogočajo motorično učenje in izvedbo gibanja v stabilni situaciji, torej brez motečih elementov, šumov in visoke tehnične zahtevnosti);
sposobnost lokomotorike (gibalne sposobnosti so razvite do ravni, ki otroku omogočajo gibalno učinkovitost v učenju in izpeljavi gibalnih znanj v spremenljivih pogojih z zmožnostjo doseganja cilja, kakovost pa še ni zagotovljena); sposobnost manipulacije (raven razvitosti gibalnih sposobnosti omogoča in podpira uresničitev ter upravljanje zahtevnih gibalnih nalog in psihomotoričnega učenja v najrazličnejših spremenljivih pogojih s ciljem kakovostne izvedbe gibanja in doseganja cilja). (Pišot in Planinšec, 2005)
4.1 Kaj so gibalne sposobnosti
Pistotnik (2017) človeka opredeli kot sistem, ki je razdeljen na tri dele, to so: morfološki podsistem, opredeljen s telesnimi razsežnostmi, funkcionalni podsistem, ki je opredeljen z zakonitostmi delovanja fizioloških sistemov telesa in pa gibalni podsistem (motorika), opredeljen z gibalnimi sposobnostmi, ki so odgovorne za izvedbo človekovega gibanja. Prav te naprej opredelimo kot splošno sposobnost posameznika, ki je povezana z izvajanjem različnih spretnosti ali nalog (Magill, 1993). Naprej Pistotnik (2017) razlaga, da so: »Gibalne sposobnosti [...], tako kot tudi druge človekove sposobnosti, v določeni meri prirojene, v določeni meri pa tudi pridobljene.« (str. 16). S tem je želel poudariti, da ima posameznik že ob rojstvu dane zasnove, ki opredeljujejo stopnjo do katere bi se sposobnosti lahko razvile ob njegovem normalnem razvoju in rasti. To stopnjo pa se lahko, v določeni meri, tudi preseže z ustrezno gibalno aktivnostjo oz. vadbo (Pistotnik, 2017).
4.2 Delitev gibalnih sposobnosti
Gibalne sposobnosti avtorji delijo na različne načine, med katerimi je najbolj poznana klasična delitev, ki trdi, da obstajajo štiri osnovne gibalne sposobnosti, to so: moč, hitrost, spretnost in vzdržljivost. Prav tako poznamo t. i. nomotetični model delitve, ki deli sposobnosti na sposobnost za regulacijo energije in regulacijo gibanja. Sposobnost za regulacijo gibanja je tako odgovorna za oblikovanje, uresničevanje in nadziranje izvedbe gibalnih nalog v času in prostoru, medtem ko sposobnost za regulacijo energije omogoča optimalen izkoristek energijskih potencialov, ki so v telesu, pri izvedbi gibanja. Ti dve delitvi se kažeta na nivoju delovanja CŽS in njima je podrejeno šest osnovnih gibalnih sposobnosti, ki se jih lahko prepozna v izvedbi gibanja posameznika. Med njih uvrščamo: hitrost, moč, koordinacijo, gibljivost, natančnost in ravnotežje. Koordinacija, gibljivost, natančnost in ravnotežje so
76 podrejena sposobnosti za regulacijo gibanja, medtem ko sta hitrost ter ravnotežje v največji meri podrejena sposobnosti za regulacijo energije. (Pistotnik, 2017)
Prav tako gibalne sposobnosti oz. motoriko Bar-Or, Bouchard in Malina (2004) delijo na fino in grobo motoriko, pri čemer fine motorične dejavnosti opredeljujejo kot gibanja, ki zahtevajo natančnost in spretnost, grobe motorične dejavnosti pa opredeljujejo kot gibanja, ki se nanašajo na celo telo ali pa vsaj na večje dele telesa. Opredelitev fine motorike nadgradi Magill (1993), ki pravi, da pri njej vključujemo manjše mišice za dosego nekega cilja, prav tako pa ta sposobnost vključuje koordinacijo roka-noga.
Za razliko od ostalih avtorjev pa Corbin (1983) gibalne sposobnosti oziroma, v njegovem primeru, telesno pripravljenost deli na zdravstvene vidike in motorične vidike. Med zdravstvene vidike uvršča srčno-žilno pripravljenost (tj. sposobnost vztrajati pri številnih ponovitvah nekega gibanja), gibljivost, moč in vzdržljivost, med motorične vidike pa koordinacijo, ravnotežje, hitrost, odzivnost (tj. sposobnost zaznavanja spodbud) in okretnost (tj. sposobnost hitrega premikanja smeri in nadzorovanja gibanja telesa) (Corbin, 1983).
MOČ
Gre za sposobnost mišice, da izvaja zunanjo silo (Corbin, 1983) ali, kot podrobneje opiše Pistotnik (2017), je sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile, ki nastane pri napenjanju mišic in premagovanju zunanjih sil. Moč ima sorazmerno nizek koeficient dednosti, njegova vrednost namreč znaša le približno 0,50, kar pomeni, da jo je mogoče še v precejšni meri pridobiti (približno 50 %) (Pistotnik, 2017). Prav zato je potrebno dobro poznati vse dejavnike, ki nanjo vplivajo, to so: morfološki dejavniki telesa (telesne razsežnosti, oblikovnost telesa), psihološki dejavniki (psihične značilnosti), fiziološki sistemi telesa (funkcionalni dejavniki) in biološki dejavniki (naravne zakonitosti) (Pistotnik, 2017). Poleg tega Pišot in M. Videmšek (2007) pišeta o delitvi moči, pri čemer ena deli moč na moč rok, trupa in moč nog; druga pa na eksplozivno, repetativno in statično moč. To naprej opisuje Pistotnik (2017), ki pravi, da se eksplozivna moč pojavlja kot maksimalen začetni pospešek, ki se doseže pri premikanju telesa v prostoru, ali pri delovanju na predmete v okolici, statična moč je sposobnost dolgotrajnega mišičnega napenjanja ob odsotnosti gibanja, medtem ko repetativno moč opisuje kot sposobnost opravljanja dolgotrajnega mišičnega dela na osnovi izmeničnega napenjanja in sproščanja.
HITROST
Kot pravita Pišot in M. Videmšek (2007) je: »Hitrost [...] sposobnost izvedbe gibanja v najkrajšem možnem času, ki se pojavlja kot hitrost reakcije, hitrost posamičnega giba ali kot hitrost izmeničnih gibov (frekvenca).« (str. 77). Pistotnik (2017) opisuje hitrost reakcije kot sposobnost hitrega gibalnega odziva na določen signal, hitrost enostavnega giba kot sposobnost premika telesnega dela na določeni poti, v najkrajšem možnem času in hitrost izmeničnih gibov kot sposobnost hitrega ponavljanja gibov s stalnim razponom. Ob tem Pišot in M. Videmšek
77 (2007) še dodajata, da je hitrost: »Pomembna [...] predvsem pri premagovanju kratkih razdalj s cikličnim gibanjem (tek, plavanje, kolesarjenje ...) in v gibalnih nalogah, ki zahtevajo hitro izvedbo posameznega giba.« (str. 77). Pistotnik (2017) pravi, da je hitrost od vseh gibalnih sposobnosti v največji meri odvisna od dednih lastnosti, njen koeficient dednosti namreč znaša preko 0,90. To pomeni, da ima posameznik majhne možnosti, da jo s treningom izboljša (Pistotnik, 2017). Nanjo vpliva veliko dejavnikov, od fizioloških dejavnikov, ki so povezani z dobrim delovanjem živčnega sistema, bioloških dejavnikov, ki so povezani predvsem s sestavo mišičnega tkiva, psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na odzivnost posameznika, morfoloških značilnosti telesa pa vse do stopnje razvitosti ostalih osnovnih gibalnih sposobnosti, predvsem eksplozivne moči, gibljivosti in koordinacije (Pistotnik, 2017).
RAVNOTEŽJE
Pišot in M. Videmšek (2007) opisujeta ravnotežje kot sposobnost ohranjanja stabilnega položaja in hitrega oblikovanja kompenzacijskih gibov, kar Pistotnik (2017) razloži kot silo, ki jo mora posameznik vložiti, da je ta sorazmerna sili, ki je izzvala odklone telesa od stabilnega položaja, ker se v nasprotnem primeru lahko ravnotežni položaj poruši v drugo smer, ali pa ni dovolj sile, da bi se vrnili v prvotni položaj. Za ohranjanje ravnotežja je potrebna sinteza informacij iz okolja in iz lastnega telesa, pri čemer so pomembni predvsem ravnotežni organ, čutilo vida in sluha, mišični in tetivni receptorji, receptorji v obsklepnih strukturah ter taktilni receptorji v koži (Pistotnik, 2017). Corbin (1983) deli in opisuje štiri oblike ravnotežja, to so:
posturalno ravnotežje, ki se kaže kot refleksni odziv našega telesa na gravitacijo, kar nam omogoča, da vzdržujemo pokončno držo, hodimo, sedimo in se premikamo; statično ravnotežje, ki je opredeljeno kot sposobnost telesa, da ohrani ravnotežni položaj v mirovanju; dinamično ravnotežje je sposobnost telesa, da ohranja in nadzira držo, medtem ko se premikamo in ravnotežje, ki se izraža pri telovadcih kot kombinacija zapletenih sestavljenih gibanj. Pri tem Corbin (1983) opozarja, da se oblike ravnotežja med seboj povezujejo in da je prav zato merjenje teh oteženo.
KOORDINACIJA
Usklajenost gibanja oz. koordinacija je: »[...] sposobnost učinkovitega oblikovanja in izvajanja sestavljenih (tj. kompleksnih, zapletenih) gibalnih nalog.« (str. 78) (Pistotnik, 2017). Gre za učinkovito uskladitev časovnih in prostorskih elementov gibanja, pri čemer morata v telesu potekati dva procesa, načrtovanje gibalnega programa in uresničevanje gibalnega programa (Pistotnik, 2017). Pistotnik (2017) našteva naslednje značilnosti usklajenega gibanja: »[...]
pravilnost (natančnost oz. ustreznost izvedbe gibov), pravočasnost (časovna usklajenost gibov, oz. ustrezno zaporedje gibov), racionalnost (energijska ekonomičnost izvedbe gibov), izvirnost (samoiniciativnost v prilagajanju gibanja različnim zahtevam), stabilnost (zanesljivost, stalnost, identičnost izvedbe v ponavljanjih).« (str. 79). Koordinirano gibanje zahteva dobre programske potenciale, ki se oblikujejo v centralnem živčnem sistemu (v nadaljevanju CŽS) na osnovi izkušenj, pridobljenih v okviru gibalnega učenja in na osnovi prenosa gibalnih informacij
78 (Pistotnik, 2017). Ker je sposobnost odvisna od delovanja CŽS, koeficient dednosti ni točno določen, se pa predvideva, da se giba okoli h2 = 0,80, zato je potrebno omeniti tri dejavnike, ki so povezani z delovanjem CŽS: sistem za sprejem, prenos in analizo informacij; center za gibalni spomin in kortikalni ter subkortikalni centri za oblikovanje gibanja (Pistotnik, 2017).
Kot omenjata Pišot in M. Videmšek (2007) ima koordinacija šest pojavnih oblik, ki se razlikujejo po načinu obdelave v CŽS: gibalno inteligentnost, sposobnost uskladitve gibanja spodnjih okončin, sposobnost gibalnega učenja, sposobnost časovne uskladitve gibov, sposobnost za ritme in sposobnost izkoriščanja gibalnega spomina.
GIBLJIVOST
Literatura navaja različna poimenovanja gibljivosti, od fleksibilnosti, elastičnosti do gibčnosti, pri čemer pa imajo vse podobno definicijo, torej, da je gibljivost sposobnost za izvedbo gibov z maksimalno amplitudo, kar pomeni, da omogoča izvedbo velikih razponov gibov v sklepih in sklepnih sistemih (Pišot in Videmšek, 2007). Gibljivost delimo glede na pojavne oblike, torej na gibljivost trupa, ramenskega obroča in kolčnega sklepa (Pistotnik, 2017) in pa, kot pravita Pišot in M. Videmšek (2007), na statično in dinamično gibljivost, pri čemer je statična zadrževanje maksimalne amplitude giba, dinamična pa doseganje maksimalne amplitude giba.
Slednjo delimo še na aktivno gibljivost, to je: » [...] tista pojavna oblika gibljivosti, pri kateri se maksimalen razpon giba doseže z lastno mišično silo, tj. s silo mišic agonistov, ki raztezajo antagoniste na istem telesnem delu.« (str. 27), in pasivno gibljivost, pri kateri: »[...] pa se maksimalni razponi gibov dosegajo pod vplivom zunanjih sil [...].« (str. 27) (Pistotnik, 2017).
Koeficient dednosti je pri gibljivosti precej nizek (h2 = 0,50), kar pomeni, da lahko v relativno veliki meri vplivamo na njen razvoj (Pistotnik, 2017). Pri opisani gibalni sposobnosti ločimo notranje dejavnike, ki jo pogojujejo, to so: anatomski dejavniki, fiziološki dejavniki, morfološki dejavniki telesa, psihološki in biološki dejavniki ter tudi zunanji dejavniki, ki so: temperatura okolja, prehrana in obdobje dneva. (Pistotnik, 2017).
NATANČNOST
Tako Pistotnik (2017) kot tudi Pišot in M. Videmšek (2007) se strinjajo, da je natančnost oz.
preciznost sposobnost določitve ustrezne smeri in sile za usmeritev telesa ali predmeta proti želenemu cilju, kar je pomembno pri gibalnih nalogah, kjer se zadeva cilj in tam, kjer je potrebno gibanje izvesti točno po določeni poti oz. v predpisani obliki. Ker je omenjena sposobnost slabo raziskana, o njeni strukturi ne obstajajo natančnejše informacije, prav tako so slabo poznani dejavniki, od katerih je odvisna, zato tudi koeficient dednosti ni natančno znan (Pistotni, 2017). Vse, kar vemo je, daza natančno izvedbo gibanja delujejo predvsem čutilo vida in kinestetična čutila (Pistotnik, 2017). Pišot in M. Videmšek (2007) opozarjata na to, da je natančnost odvisna od čustvenega stanja človeka, zato lahko rezultati nihajo, tako, med drugim, nervozni ljudje dosegajo na testih natančnosti slabše rezultate. Obstajali naj bi dve pojavni obliki natančnosti: »natančnost z vodenim objektom (vadeči ima možnost, s korekcijskimi gibalnimi programi, ves čas vplivati na smer in hitrost objekta, ki se približuje cilju ali se giblje
79 na določeni poti) in natančnost z izvrženim objektom (na osnovi enkratne združitve (sinteze) informacij iz okolja in iz telesa se izdela program za izmet (lansiranje) objekta pri zadevanju cilja)« (Pistotnik, 2017, str. 115 in 116).
4.3 Stopnje gibalnega učenja
Gibalno učenje je opredeljeno kot sprememba v gibalnem oz. motoričnem obnašanju, ki nastane zaradi izkušenj, vadbe in/ali ponavljanja določenih gibov (Enoka, 2015). Ne moremo ga opazovati neposredno, temveč posredno preko izvedenega gibanja, rezultat te vrste učenja pa je učinkovito motorično obnašanje oz. motorično znanje (Enoka, 2015). Tako Schmidt in Lee (1999) kot tudi Magill (1993) opisujejo tri stopnje gibalnega učenja, imenovane tudi Fitts-Posnerjev model. Prva je kognitivna stopnja, kjer se učenec sooča z novo nalogo, njegova glavna skrb je razumeti, kaj je potrebno narediti, kako se bo naloga ocenjevala in kako najbolje izpeljati prvih nekaj poskusov (Schmidt in Lee, 1999). Pri tem je potrebno veliko kognitivne dejavnosti, pri čemer se dobre strategije obdrži, slabe pa zavrže (Schmidt in Lee, 1999).
Rezultat uspešnosti pri začetnem učenju je večji kot pri katerikoli drugi stopnji, prav tako je izvedba gibanja nedosledna (Schmidt in Lee, 1999). Magill (1993) dodaja, da se pri prvi stopnji pojavlja največ napak, Schmidt in Lee (1999) pa pravita, da je prav v tej fazi najbolj učinkovita uporaba navodil, modelov, povečanih povratnih informacij in različnih drugih tehnik usposabljanja. Druga stopnja je asociativna stopnja, v kateri učenec v neki meri že pozna osnovne spretnosti in se zato osredini na zaznavanje napak, prav to pa mu zagotavlja smernice o tem, kako nadaljevati z učenjem (Magill, 1993). Schmidt in Lee (1999) izpostavljata, da učenec oblikuje manjše popravke, s čimer opazimo pri gibanju večje izboljšave in več doslednosti. Zadnja oziroma avtonomna stopnja zajema gibanje, ki je že skoraj avtonomno, kar pomeni, da učenec med izvajanjem ne razmišlja o tem, kaj mora storiti (Magill, 1993). Prav tako ne le, da zazna napake, temveč jih tudi popravi, da pride do te stopnje pa potrebuje ogromne količine treninga (Magill, 1993). Poleg tega Schmidt in Lee (1999) izpostavljata, da ta stopnja omogoča prenašanje pozornosti na druge poglede naloge, kot je npr. strategija pri igranju tenisa.
V tem poglavju smo podrobneje spoznali gibalne sposobnosti, kako jih delimo in tudi kako se naučimo nekega novega gibanja. Glede na to se nanaša tudi poglavje o jogi in predstavitvi različnih asan, saj to predstavlja novo gibanje, ki so ga učenci spoznali in ga v različnih merah usvojili. Prav tako pa smo opisali ŠVK, saj je ta pomemben del našega empiričnega dela, ki ga bomo v nadaljevanju predstavili. V njem raziskujemo povezavo med rednim izvajanjem joge oz. jogijskih položajev in gibalnimi sposobnostmi učencev.
80