Podrobnejša razčlemba meril v Uredbi o zvrsteh… 2002: 3. čl.)
»Strokovna merila« po
ZON (2004: 37. čl.) … krajinskih elementov
Zvrsti naravnih vrednot
izjemen tipičen kompleksno povezan ohranjen redek ekosistemsko pom. znan-raz.pomemben pričevalno pomemben vrstno raznolik ekosistem Izjemna dimenzija drevesa Izjemen habitus drevesa Izjema starost drevesa namen oblikovanja izjemna oblika tipična oblika redka oblika izjemna razporeditev tipična razporeditev redka razporeditev izjemna raznolikost tipična raznolikost redka raznolikost
površ.geomorfološka 1 1 1 1 1 1 1
Legenda: 1: »merilo« je uporabljeno za posamezno zvrst; R: »merilo« je dodatno razčlenjeno v Uredbi o zvrsteh … (2002);
R1: razčlenitev »merila«
Drevesna naravna vrednota, skladno s 3. čl. Uredbe o spremembi uredbe o zvrsteh … (2003) obsega drevo (ali skupino dreves) ter njegovo (njihovo) rastišče. Natančneje ni določeno, do kod sega rastišče drevesne naravne vrednote in kakšen je status drugih dreves, ki rastejo na takem rastišču (Anko, 2004).
Mesto pojavljanja drevesnih naravnih vrednot je v Uredbi o spremembi uredbe o zvrsteh … (2003) opredeljeno zelo ohlapno in neustrezno. V 8. točki 3. člena je navedeno, da se drevesne naravne vrednote pojavljajo kot posamezno drevo zunaj gozdnega prostora ali kot skupina dreves ali posamezno drevo v gozdu. Ker je v isti točki navedeno, da je drevesna naravna vrednota lahko posamezno drevo ali skupina dreves, ni razumljivo, zakaj se drevesne naravne vrednote kot skupina dreves lahko pojavljajo samo v gozdu, v tistem delu gozdnega prostora, ki ni gozd, ter zunaj gozdnega prostora pa ne. Sedanja določba dopušča zunaj
gozdnega prostora samo posamezna drevesa, kljub temu, da je v registru naravnih vrednot cela množica skupin dreves, ki rastejo zunaj gozdnega prostora.
Drugo vprašanje pa je, zakaj je enkrat uporabljen pojem gozd, drugič pa gozdni prostor.
Razlika med gozdom in gozdnim prostorom je opredeljena v 2. in 3. čl. Zakona o gozdovih (1993), kjer je določeno, da gozdni prostor poleg gozda obsega tudi negozdno zemljišče, ki je ekološko oziroma funkcionalno povezano z gozdom in skupaj z njim zagotavlja uresničevanje funkcij gozda. Opredelitev gozdnega prostora natančneje določa Pravilnik o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih (1998) in se razlikuje glede na tip krajine.
Gozdni prostor je v Sloveniji določen v gozdnogospodarskih načrtih na kartah, ki prikazujejo funkcije gozdov.
Drevesne naravne vrednote se po Uredbi o zvrsteh … (2002) lahko pojavljajo le zunaj gozdnega prostora ali v gozdu. Za tista drevesa ali skupine dreves, ki rastejo znotraj gozdnega prostora, ne pa tudi v gozdu, potemtakem velja, da ne morejo biti ovrednotena kot drevesne naravne vrednote, kar je gotovo nesmiselno (Anko, 2004).
Učinkovitost ohranjanja in varstva naravnih vrednot je med drugim odvisna tudi od tega, kako dobro (pravno ustrezno) je določeno območje izvajanja ukrepov oziroma neizvajanja določenih dejavnosti ali posegov, ki bi lahko ogrozili naravno vrednoto.
Pri omejevanju posegov in dejavnosti na drevesnih naravnih vrednotah smo že v težavah, saj, kot smo že ugotovili, rastišče drevesa ali skupine dreves, ki je sestavni del drevesne naravne vrednote, prostorsko ni določeno. Kako lahko torej ugotovimo, ali se bo neki poseg ali dejavnost dogajala na drevesni naravni vrednoti v primerih, ko se ne bo dogajala na samem drevesu, pač pa, na primer, pod njegovo krošnjo ali v njegovi neposredni bližini?
Posegi in dejavnosti na drevesni naravni vrednoti, če ni drugih prostorskih ali tehničnih možnosti, naj bi se izvajali tako, da se ne zmanjša vitalnost in ne poslabša zdravstveno stanje dreves oziroma ne poslabšajo življenjske razmere na rastišču. Tu pogrešamo jasno določbo, da drevesne naravne vrednote ni dovoljeno uničiti (Anko, 2004). Ali naj morebitni posek drevesa razumemo kot zmanjšanje njegove vitalnosti ali poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja?
Varstvene usmeritve za varstvo naravne vrednote je potrebno opredeliti tudi na območju vpliva na naravno vrednoto, to pa je območje, ki je z naravno vrednoto vidno ali funkcionalno povezano (Uredba o zvrsteh …, 2002: 4. čl.). Za potrebe priprave prostorskih aktov je območje vpliva na naravno vrednoto podrobneje opredeljeno. Za drevesne naravne vrednote se za območje vpliva – glede na nameravani poseg ali dejavnosti – šteje območje, v katerem vplivi posegov in dejavnosti človeka lahko ogrozijo tiste lastnosti, zaradi katerih je bil del narave opredeljen za naravno vrednoto, to pa je pri drevesih zlasti kakovost njihovih habitatov (Uredba o spremembi uredbe o zvrsteh …, 2003: 5. čl.).
Velikost območja vpliva na posamezno drevo ali skupino dreves je po tem sodeč odvisna od nameravanega posega ali dejavnosti. Vprašanje je le, ali je potrebno prej določiti vplivno območje posega oziroma dejavnosti ali za neki poseg oziroma dejavnost ugotoviti, kakšen bo vpliv na drevo.
Podrobnejše varstvene usmeritve ter postopek izdaje naravovarstvenih soglasij za posege v naravo opredeljuje Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot (2004). Podrobnejše varstvene usmeritve so podane za vsako zvrst naravnih vrednot posebej (priloga 4 Pravilnika o določitvi …, 2004).
5.1.2 Gozdarska zakonodaja
Eno izmed temeljnih načel gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji je načelo mnogonamenskosti.
Njegovo izvrševanje zagotavlja sistem ovrednotenja celotnega gozdnega prostora v pogledu poudarjenosti ekoloških, socialnih in proizvodnih funkcij gozdov. Po Zakonu o gozdovih (ZG, 1993) med socialne funkcije spada tudi funkcija varovanja naravne in kulturne dediščine in drugih vrednot okolja. Po spremembi naravovarstvene zakonodaje je bila ta funkcija v Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o gozdovih (ZG-A, 2002) razdeljena na dve funkciji: funkcijo ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ter funkcijo varovanja kulturne dediščine.
Strokovna podlaga za vrednotenje funkcije ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot pri izdelavi gozdnogospodarskih načrtov so naravovarstvene smernice, ki jih za območje oz. enoto, za katero se izdeluje gozdnogospodarski načrt, izdela Zavod RS za
varstvo narave. V naravovarstvenih smernicah so navedena vsa naravovarstveno pomembna območja v gozdnem prostoru. Posamezna izjemna drevesa ali njih skupine najdemo med naravnimi vrednotami oziroma med naravnimi spomeniki.
Nova razdelitev funkcij gozdov, ki je posledica sprememb naravovarstvene zakonodaje, je v način vrednotenja funkcij vnesla nekaj nedoslednosti. Ohranjanje biotske pestrosti ekosistemov v gozdnem prostoru bi po svoji vsebini bolj kot med socialne funkcije sodilo v skupino ekoloških funkcij, natančneje, v biotopsko funkcijo. Le-to opravljajo zlasti gozdovi, ki v krajini zagotavljajo pestrost življenja oziroma so pomembni kot življenjski prostor redkih ali ogroženih prosto rastočih rastlin oziroma redkih, ogroženih ali ekosistemsko pomembnih vrst prosto živečih živali (Pravilnik o gozdnogospodarskih …, 1998: 9. čl.).
Drugi del funkcije ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot, torej varstvo naravnih vrednot (varstvo naravne dediščine), vsebinsko sodi v prejšnjo funkcijo varovanja naravne in kulturne dediščine in drugih vrednot okolja. Po 9. čl. Pravilnika o gozdnogospodarskih ... (1998) jo opravljajo gozdni rezervati ter gozdovi, drevesa in redki ekosistemi v gozdnem prostoru, ki so zaradi izjemnih naravnih vrednot določeni kot naravna dediščina.
Ovrednotenje te funkcije mora biti opravljeno v skladu z določili za vrednotenje funkcije varovanja naravne in kulturne dediščine in drugih vrednot okolja, navedenimi v prilogi 1 Pravilnika o gozdnogospodarskih … (1998):
1. stopnjo poudarjenosti imajo gozdovi na območjih in v okolici objektov naravne dediščine in drugih vrednot okolja, kjer se ne smejo izkoriščati naravne dobrine, ali gozdovi, ki so upravljani izključno za varstveni namen;
2. stopnjo poudarjenosti imajo gozdovi v narodnih, regijskih in krajinskih parkih, ki niso uvrščeni v območja s 1. stopnjo poudarjenosti, ter gozdovi na območjih in v okolici drugih objektov naravne in kulturne dediščine in drugih vrednot okolja, za katere je določen blažji varstveni režim, ki dopušča izkoriščanje gozdnih dobrin;
3. stopnje poudarjenosti ne določamo, ker drugi gozdovi te funkcije nimajo.
V primeru, ko je naravna dediščina/vrednota posamezno drevo v gozdu ali gozdnem prostoru, ima 1. stopnjo poudarjenosti »gozd na območju« tega drevesa oziroma, kadar gre za točkovne
objekte, »gozd v okolici objekta naravne dediščine«. Kaj pa drevo samo, ki je »objekt naravne dediščine«? Merilo za ovrednotenje funkcije v tem primeru ni dovolj jasno.
Predpostavljajmo, da ima kljub temu posamezno drevo (ali skupina dreves) v gozdnem prostoru, ki je naravna vrednota (objekt naravne dediščine), poudarjeno funkcijo ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot. Manj jasno pa je, ali je ta funkcija poudarjena tudi v njegovi neposredni okolici, torej »v okolici objekta naravne dediščine«. Če je odgovor pozitiven, se postavlja vprašanje, do kod sega ta »okolica« drevesa.
Odgovora nam ne dajejo niti podrobnejše varstvene in razvojne usmeritve za drevesne naravne vrednote (Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot, 2004: Priloga 4).
Namesto izraza »okolica« je tu uporabljena besedna zveza »rastišče drevesne naravne vrednote«, katerega velikost ali razsežnost prav tako ni definirana. Vendar je po besedah »…
rastišča oziroma površine nad koreninami …« mogoče razumeti, da je kot rastišče mišljena površina nad koreninami. Težava je le, da so korenine dreves v tleh in zato niso vidne. Poleg tega imajo različne drevesne vrste različne oblike koreninskih sistemov in je po tem sodeč območje rastišča odvisno od drevesne vrste. Na razvoj koreninskega sistema drevesa vplivajo tudi drugi dejavniki, kar še dodatno otežuje možnost pravilnega določanja površine nad koreninami posameznega drevesa. »Okolica« drevesne naravne vrednote ostaja torej nedefinirana.
Določiti je potrebno še stopnjo poudarjenosti funkcije. Ker v skladu z varstvenimi usmeritvami ni dovoljeno lomiti, sekati, obsekavati ali poškodovati vej, listov, debel, drevesne skorje in korenin drevesa, to pomeni, da se naravne dobrine »ne sme izkoriščati«.
Drevesnim naravnim vrednotam v gozdnem prostoru bi tako morali določiti prvo stopnjo poudarjenosti funkcije ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot. Kaj pa v primeru, ko bi v funkcijsko enoto vendarle vključili tudi okolico drevesne vrednote? Kako v tem primeru določiti stopnjo poudarjenosti? O tem, da drevesa samega kot naravne dobrine ni dovoljeno izkoriščati, ni dvoma. Tu mora biti prva stopnja poudarjenosti funkcije v skladu s Pravilnikom o gozdnogospodarskih … (1998). Če bi isto veljalo tudi za okolico drevesne naravne vrednote, pa bi izvajanje gozdnogospodarskih ukrepov moralo biti skladno z varstvenimi in razvojnimi usmeritvami za drevesno naravno vrednoto. V okolici drevesa naj bi se naravne dobrine izkoriščale torej izključno za varstveni namen. To pomeni, da naj bi z
ustreznimi ukrepi v »okolici« drevesne naravne vrednote zagotavljali ugodne razmere za rast in razvoj drevesa ali skupine dreves, ki je naravna vrednota.
Zakon o gozdovih (1993) je poleg upoštevanja naravnih vrednot v smislu mnogonamenskega gospodarjenja z gozdovi v 44. členu določal, da so naravne znamenitosti oziroma redkosti v gozdu oziroma v gozdnem prostoru gozdna drevesa s premerom v prsni višini nad 120 cm in gozdna drevesa z izjemnimi botaničnimi, dendrometričnimi, biotopskimi ali oblikovno estetskimi lastnostmi … ter ostali pomembni objekti naravne dediščine in se zavarujejo po predpisih, ki urejajo varstvo naravne dediščine.
Zelo jasno postavljena meja sto dvajsetih centimetrov premera za drevesa, ki s to debelino postanejo naravne znamenitosti in jih je potrebno zavarovati, je pripomogla k lažjemu evidentiranju in ohranjanju takih dreves. Žal ni obstala dolgo. Zakon o ohranjanju narave (1999: 177. čl.) je četrti odstavek 4. člena ZG preklical in s tem odstranil edini primer zavarovanja dreves z jasno postavljenim kriterijem in merilom (Anko, 2004). Kljub preklicu pa je drevesni premer 120 cm v gozdarstvu ostal nenapisano merilo, ki vzbuja določeno spoštovanje in se mu odkazilno kladivo in motorna žaga, če je le mogoče, izogneta. Da pa naša najdebelejša in občudovanja vredna drevesa v gozdovih vendarle ne bi bila prepuščena zgolj osebnemu občutku njegovega lastnika ali gozdarja, je potrebno postaviti ustrezen sistem vrednotenja, ki bo upošteval tudi razlike med drevesnimi vrstami.
Drevesa so živi organizmi, ki se rojevajo, rastejo in umirajo v živih ekosistemih. S časom se spreminjajo zaradi naravnih procesov in človekovih vplivov. Tako je tudi z drevesnimi naravnimi vrednotami v gozdnem prostoru. Da bi jih čim bolj uspešno ohranjali in varovali, jih je najprej potrebno poznati. Ocenjujemo, da dosedanji način prikazovanja drevesnih naravnih vrednot kot funkcijskih enot na ustrezni karti in v preglednici funkcijskih enot v gozdnogospodarskih načrtih ni dovolj. Informacija o izjemnih drevesih, ki so vendarle za gozdarja in gozdarstvo temeljna vrednota, poleg ekosistemskih naravnih vrednot, kamor uvrščamo dele gozdov, je »skrita« v množici najraznovrstnejših funkcijskih enot. In četudi je iz predstavitve funkcijske enote mogoče razbrati, da gre za drevesno naravno vrednoto, so druge informacije prejkone zelo skope. Morda je zapisano še. za katero drevesno vrsto gre, medtem ko največkrat ni podatkov o dimenzijah, zdravstvenem stanju, morebitnih posebnostih, lastniku, še manj o razvoju drevesa. Izjemnim drevesom bi morali gozdarji organizirano in sistemsko posvečati posebno pozornost. Periodična izdelava
gozdnogospodarskih načrtov enot daje zelo dobre možnosti za vodenje evidence in periodično spremljanje stanja drevesnih naravnih vrednot in drugih izjemnih dreves, ki so predlagana za določitev za naravne vrednote.
5.2 ANALIZA REGISTRA DREVESNIH NARAVNIH VREDNOT
5.2.1 Mesto drevesnih naravnih vrednot v celotnem registru naravnih vrednot
Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot (2004) navaja skupaj 8.096 naravnih vrednot. Ista naravna vrednota lahko sodi v eno ali več zvrsti. Pregled razvrstitve naravnih vrednot po zvrsteh pokaže, da je 69 % naravnih vrednot uvrščenih le v eno izmed zvrsti, 31 % pa v dve ali več (največ 6) zvrsti. Relativno največji delež zavzemajo drevesne naravne vrednote (preglednica 3).
Preglednica 3: Razvrstitev naravnih vrednot po zvrsteh (Dobravc, 2006)