IKT in spletna učilnica - Natalija Bardić Velov

2. IKT in spletna učilnica

2. 1 IKT

Informacijsko-komunikacijska tehnologija zajema veliko pripomočkov in predmetov, ki jih danes uporablja že skoraj vsak. Računalniki, prenosniki, pametni telefoni in medmrežje so postali velik del našega življenja. Če želimo nekoga poklicati, imamo kadar koli na razpolago mobitel, če želimo poiskati kakšno informacijo, lahko poiščemo informacijo na internetu.

Težko si je zamisliti življenje brez tehnologije, ki nas obdaja na vsakem koraku. Glede na stalni razvoj in napredek smo lahko skoraj prepričani, da nas bo tehnologija spremljala tudi v prihodnosti. Avtorji podajajo različne definicije, kaj vse spada pod IKT. Na Inštitutu za informatiko Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (2018) pod informacijsko-komunikacijsko tehnologijo umestijo različne računalniške, komunikacijske in informacijske naprave, aplikacije, omrežja in storitve. Pod naprave je zajeta strojna oprema, aplikacije zajemajo programsko opremo, pod omrežja spada internet. Asafe (2014) meni, da zajema informacijsko-komunikacijska tehnologija različne oblike komunikacije (telefonske linije in brezžične signale), tehnologije (računalnike, programsko opremo, shrambe, avdiovizualne sisteme) ter sisteme za shranjevanje, prenos in delo z informacijami. V grobem se kot IKT smatra vsa tehnologija, ki omogoča predajo informacij in komunikacijo z drugimi.

Šolanje in poučevanje se je v zadnjih letih nekoliko spremenilo. Proces učenja se preko fizične učilnice izvaja tudi izven nje. Z integriranjem IKT v učni proces se je interakcija med učiteljem in učenci razširila. Komunikacija ni več vezana na šolo in čas pouka, saj imajo učitelji in učenci možnost nadaljevati učni proces tudi po pouku, od doma. Vedno pogosteje se informacije išče preko računalnika ali katerega drugega tehničnega pripomočka in interneta (Bakar, 2016). Nov način poučevanja se od tradicionalnega razlikuje predvsem v dostopnosti in prenosu informacij, gradiv in materiala ter času in načinu interakcije med učencem in učiteljem (Alajbeg, Horvar in Novak, 2014). Učitelju sodobna informacijska tehnologija omogoča v pouk vpeljati različne oblike in metode dela, ki so mlajšim generacijam bližje kot stari načini. Učitelj lahko cilje dosega na drugačen način, s pripravo raznolikih besedil, nalog in gradiva. Učenci so pri učenju s pomočjo sodobne tehnologije motivirani, zato v učnem načrtu priporočajo delo, usmerjeno v hitrejše in kakovostnejše doseganje ciljev pouka predmeta (Program osnovna šola angleščina.

Učni načrt, 2016).

Pred uporabo IKT v razredu je treba preveriti, kakšno je učenčevo poznavanje tehnologije in kakšna je zmožnost ravnanja z njo. Določene programe in datoteke, za katere učitelj ve, da jih bodo uporabljali pri pouku, si je najbolje skupaj pogledati v razredu. Veliko učencev znanje že ima, zato se lahko postavijo v pozicijo učitelja in razložijo ostalim učencem, kako se rokuje z določenim programom ali datoteko (Dudeney in Hockly, 2008). Učencem je treba omogočiti, da se digitalno opismenijo in pridobijo ustrezne kompetence v informacijsko-komunikacijski tehnologiji za uporabo pri delu, v prostem času in v komunikaciji. Med poukom se učenec lahko spozna s programi, ki se jih uporablja pri pouku, uporablja miško pri igranju iger za utrjevanje, tipka s pomočjo tipkovnice in si ogleduje dogajanje na zaslonu (Čadež, 2012–2013).

Raziskava, ki so jo opravile J. Barle, K. Hudolin in K. Žlebir (2020), daje grob vpogled v računalniško zmožnost učencev v 6. razredu. Na petih različnih gorenjskih šolah so preverjale digitalne kompetence učencev in njihovo vsakdanjo rabo IKT. Ugotovile so, da 14 od 225 učencev, vključenih v raziskavo (6,2 %), doma nima dostopa do računalnika. Kar polovica učencev se je prvič srečala z uporabo računalnika pri 7 do 8 letih, 14,2 % kasneje, ostali pa prej (prav tam). Med učenci so bile kar velike razlike glede pogostosti in časa uporabe računalnika.

Učenci računalnik v največji meri uporabljajo za brskanje po internetu (64,4 %), igranje igric (60 %) in poslušanje glasbe (59,6 %) (prav tam).

V dobi tehnologije je priporočljivo, da učenci znajo uporabljati računalnik za dostopanje do informacij, shranjevanje datotek, ustvarjanje novih izdelkov, predstavljanje svojih idej in izmenjavanje informacij ter komunikacijo z ostalimi udeleženci na medmrežju (Čadež, 2012–

2013). Zaradi različnih socialnih ozadij učencev se v razredu lahko pojavi otrok, ki doma nima računalnika in ne obvlada programov, ki jih običajno uporabljamo na računalniku, zato je treba zagotoviti, da bo tak otrok lahko sledil pouku, in ga ustrezno pripraviti na rokovanje z IKT.

Kljub pozitivnim učinkom uporabe IKT pa se je treba pri pouku vprašati, ali je njena uporaba potrebna. Delo mora biti z dodajanjem tehnologije obogateno, učence pa mora motivirati. Če ne pridobimo želenih ciljev, smo v pripravo vložili več dela in pridobili malo ali nič (Hall, 2010). Prav tako moramo biti pripravljeni na morebitne težave. V danem trenutku se lahko prekine internetna povezava, spletna stran ne deluje več, miška ali tipkovnica se ne odziva, šumi v zvočnikih. Pri uporabi tehnologije je zato potreben rezervni načrt, da je pouk še vedno mogoče izpeljati (Dudeney in Hockly, 2008).

2. 2 Spletna učilnica

Spletna učilnica je programska platforma, s katero je omogočeno digitalno učenje. V angleščini jo najpogosteje najdemo pod kratico LMS (Learning Management System) (iSpring, 2019).

LMS je sistem za upravljanje učenja z naborom avtorskih orodij, ki učiteljem in učencem omogočajo organizirati njihova spletna gradiva za e-učenje skupaj z objavo vsebine, spletnimi redovalnicami in komunikacijskimi orodji (Blake, 2008).

Spletna učilnica je namenjena administraciji, dokumentaciji, sledenju napredka in komunikaciji. Najpogosteje je uporabljena v šolstvu, uporabljajo pa jo tudi razna podjetja za uvajanje novih zaposlenih (TalentLMS, 2012). Podjetja s spletnimi učilnicami prihranijo čas za ustvarjanje seminarjev in usposabljanj. Novim zaposlenim nadrejeni predajo že ustvarjena in preverjena urjenja, ki so vpeta v spletno učilnico (Easy LMS, 2013).

LMS je kratica za Learning Management System, ki se v svetu tehnologije pogosto uporablja.

Learning pomeni možnost ustvarjanja vira e-učenja in dostopa do učnega materiala s postavitvijo spletne učilnice. Management pomeni možnost upravljanja in organizacije tečajev, vpisanih oseb in učnega procesa. Beseda System pomeni sistem oz. programsko opremo, ki omogoča ustvariti in shraniti učno snov, hkrati pa učencem omogoča dostop do vsebine (iSpring, 2019). Spletno učilnico lahko najdemo tudi pod drugimi oznakami, npr. CMS, ki je kratica za Course Management System (sistem vodenja kurzov), to pa se zlahka zamenja z enako kratico CMS, ki pomeni Content Management System (sistem za upravljanje vsebin).

Mogoče jo je najti tudi pod oznakami VLE – Virtual Learning Environment (virtualno učno okolje), CMSP – Course-Management Software packages (paketi programske opreme za upravljanje kurzov) in MLE – Managed Learning Environment (upravljano učno okolje) (Gibbsons, 2005).

Učitelji se za postavitev spletne učilnice odločajo z namenom krepitve učnega potenciala učencev. Spletna učilnica omogoča drugačne načine učenja, ki niso enaki tradicionalnim metodam. S pomočjo dodatnih video posnetkov, predstavitev v Powerpointu, vizualnih opor in drugih dokumentov, zbranih na enem mestu, učenec poglobi svoje razumevanje snovi, obravnavane v šoli. Pri postavitvi spletne učilnice mora učitelj virtualno učilnico prilagoditi starosti in stopnji razvoja učencev, kurikulumu, specifikam razreda, računalniški pismenosti in zanimanju učencev za takšno delo (Quora, b. d).

Število učiteljev, ki so se že srečali s spletnimi učilnicami, je relativno majhno. Uporabniki spletnih učilnic poznajo njihove prednosti, ki so v veliki meri povezane z motivacijo učencev, to pa hitreje dosežemo preko animacij, poskusov in večpredstavnosti. Utrjevanje učne snovi z reševanjem interaktivnih kvizov je večini učencev bolj zabavno kot tradicionalno učenje (Horvat idr., 2009), prav zato je naloga učitelja, da svoje učence usmerja k uporabi spletne učilnice. Zgolj nalaganje materiala in vaj v spletno učilnico ni smiselno. Učenci morajo vedeti, kakšen je namen vaj in kako dani material sistematično uporabiti (Dharmadhikari in Loni, 2010). Spletna učilnica mora biti interaktivna. Učenci morajo biti del procesa, pri tem pa spremljati svoj napredek, reševati naloge in teste, snemati material in ga nalagati v spletno učilnico. Spletna orodja v spletni učilnici morajo učencu in učitelju prikazati, kako daleč je učenec z reševanjem naloge in koliko mu še manjka do rešitve (Your Training Edge, b. d.).

Spletna učilnica ima tako dobre in slabe lastnosti. Šček (2010) meni, da je prednost spletne učilnice nova tehnologija, ki omogoča hiter dostop do informacij. Poleg tega predstavimo snov, problem in rešitev hkrati. Učenci so bolj motivirani, zaradi česar usvojijo snov v krajšem času, probleme rešujejo hitreje, predelano snov pa lažje ponovijo. Pri vzpostavitvi spletne učilnice ima učitelj snov zbrano na enem mestu. Dostop do spletne učilnice je hiter in možen od koder koli, pogoj je le spletna povezava. Največ truda učitelja zahteva vzpostavitev spletne učilnice ter izdelava in premišljena uporaba e-gradiv (prav tam). Delo preko spletne učilnice pa ima tudi svoje pomanjkljivosti. Preko spletnega poučevanja je težko zaznati, ali se učenec za neko temo zanima, ali je dovolj motiviran, potrebuje spodbudo, drugačno gradivo ali kaj drugega. Pri pojavljanju težav je težko poiskati izvor in težave odpraviti. V medsebojni komunikaciji preko spletne učilnice je pogosto pomanjkanje empatije, zato učitelj učenca ne more motivirati ali navdihniti za delo, kot je to možno v neposrednem odnosu. V takem primeru je neposreden odnos nezamenljiv (Alajbeg idr., 2014).

2. 3 Postavitev spletne učilnice

Na trgu je mogoče najti veliko različnih spletnih učilnic. Pri izbiranju prave učilnice za svoje potrebe je treba biti pozoren na različne dejavnike, ki jih posamezna učilnica ima in ponuja, ter na ciljno skupino te spletne učilnice (Your Training Edge, b. d). Pomembno je, da bo spletna

učilnica enostavna za uporabo, organizirana, hkrati pa bo kreiranje in urejanje vsebine v njej možno kadar koli (Quora, b. d.). Učitelji se pri postavitvi spletne učilnice nagibajo k tistim, ki omogočajo dodajanje različnih datotek, medijev in materiala (Your Training Edge, b. d). V spletno učilnico je možno naložiti učne ure, spremljati aktivnosti učencev, njihove naloge in ocene. Vsebino je možno natipkati direktno v spletno učilnico ali pa naložiti že izdelano vsebino (dokument v Wordu, dokument v obliki PDF, video vsebine, predstavitev v PowerPointu, spletne povezave itd.) (TalentLMS, 2012). Pri postavljanju spletne učilnice je pomembno upoštevati najlažji način za vgradnjo in način, kako se bodo uporabniki prilagodili na njeno uporabo. Spletno učilnico je dobro prilagoditi svojim potrebam. Podpora izbrani spletni učilnici mora biti dobra in hitro dostopna. Omogočena mora biti možnost vgrajevanja vsebin drugih ponudnikov (Tutoria.si, b. d.).

Potek postavitve spletne učilnice je dokaj enostaven. Po tem ko že imamo orodje za spletno učilnico, smo jo zakupili ali pa uporabljamo eno od brezplačnih, jo je treba zapolniti in vzpostaviti za delovanje. Eden glavnih namenov je zbiranje gradiva za učence na enem mestu, zato se najprej vnese vsebino. Če ima spletna učilnica možnost ustvarjanja novega materiala neposredno v njej, učitelj vsebino kreira direktno znotraj učilnice. Druga možnost so že ustvarjeni dokumenti (Word, PowerPoint, PDF, videi, avdio posnetki in drugo). Ta gradiva je treba naložiti v spletno učilnico. Učitelj klikne na orodje za dodajanje dokumentov, poišče ustrezno datoteko na svojem računalniku in jo naloži v spletno učilnico (iSpring, 2019). Znotraj učilnice je datoteke smiselno združiti v sklope in jih urediti tako, da učenci z iskanjem potrebnega gradiva nimajo težav. Učitelj spletno učilnico preuredi po svoje in si zastavi pot svojega učnega procesa. Možnost ima začasno skriti elemente oz. datoteke v učilnici in jih odkrivati sproti skozi šolsko leto, ko se določena snov obravnava. Elemente je mogoče odpreti tudi le za del udeležencev. To je uporabno pri dodatnih vajah za hitrejše učence ali tiste, ki potrebujejo več utrjevanja. Nastaviti je mogoče zaporedje datotek, ki naj jih učenci obravnavajo, in s tem učencem olajšati samostojno delo (prav tam).

V drugem koraku dodamo udeležence. Običajno se jih povabi preko e-pošte. Učenec ustvari svoj profil ter nastavi uporabniško ime in geslo. Nekatere spletne učilnice zahtevajo geslo za vpis, ki ga posreduje učitelj. Avtor spletne učilnice lahko dodaja udeležence, dodaja in odstranjuje vsebine, dodeli vsebine določenim udeležencem in ureja ostale organizacijske funkcije. Učenci dobijo vlogo uporabnika, ki jim omogoča uporabo vsebin v spletni učilnici (prav tam).

Za pogosto in dostopno uporabo spletne učilnice je smiselno omogočiti dostop do spletne učilnice iz katere koli naprave. Mlajše generacije so bolj vezane na telefone in druge prenosne naprave, zato mora biti spletna učilnica ustrezno prilagojena za dostopanje preko telefona, tablice, prenosnika, računalnika ali katere koli naprave z internetno povezavo (prav tam).

Glavni namen postavitve spletne učilnice je popestriti pouk in olajšati delo učiteljem. Učenci rešujejo naloge in kvize, učitelj pa spremlja statistiko njihovega dela, koliko časa porabijo za učenje, kakšni so njihovi rezultati in kako poteka njihovo delo preko spletne učilnice (prav tam).

6 2. 4 Vrste spletnih učilnic

Z razvojem medmrežja in tehnologije se je razvil tudi trg spletnih učilnic. Po svetu je poznanih več različnih orodij za spletne učilnice. Deli se jih po mnogo karakteristikah. Pri izbiri najbolj primerne spletne učilnice je treba postaviti cilje, ki jih mora ustrezna učilnica doseči.

Najpogostejša delitev spletne učilnice je delitev na akademsko ali korporativno. Obema je skupen omogočen dostop do materiala in izobraževalnih procesov. Orodja za ustvarjanje in upravljanje vsebine v spletni učilnici so vgrajena pri obeh. Razlikujeta se v osredotočanju na potrebe uporabnika (Capterra, 1999). Akademska spletna učilnica stremi k poglobitvi že usvojenega znanja in dobremu razumevanju snovi. Učence spodbuja k učenju, raziskovanju in temu, da sami pridejo do novih znanj. Končni cilj je teoretično znanje (prav tam). Omogoča sledenje posameznim učencem, njihovi udeležbi, njihovemu napredku in rezultatom rešenih nalog (iSpring, 2019). Akademska spletna učilnica ne potrebuje pogoste posodobitve programske opreme (Capterra, 1999). Korporativna spletna učilnica sloni na učenju preko izkušenj. S praktičnimi aplikacijami se približa poklicnemu usposabljanju za določeno delovno mesto. Namen delodajalca je naučiti svojega zaposlenega določenih veščin. Potrebe po različnih veščinah pa se lahko na trgu dela hitro spreminjajo, zato mora biti spletna učilnica prilagodljiva za enostavne in pogoste spremembe programske opreme (prav tam). Tečaji, namenjeni uvajanju novih zaposlenih, morajo biti prožni za spreminjanje obsega, širine in njihovega trajanja. Umestitev novega gradiva mora biti hitra in brez napak. Časovni okviri, v katerih so tečaji, so običajno krajši in bolj raznoliki od tistih v akademskih spletnih učilnicah (prav tam). Korporativna spletna učilnica ponuja možnost sledenja in zaključitve nekega tečaja, ki se običajno konča s certifikatom (iSpring, 2019). Podjetjem je pomembna integracija določene programske opreme in formatov za poslovne podatke, ki so običajno manj pogosta, vendar ključna za njihova podjetja (Capterra, 1999). Kljub razlikam med akademsko in korporativno spletno učilnico lahko šole uporabijo korporativno in podjetja akademsko spletno učilnico, če njune specifikacije ustrezajo zahtevam, ki jih imajo po spletni učilnici.

Pogost element pri izbiranju spletne učilnice je cena. Brezplačne odprtokodne spletne učilnice ponujajo platformo. Samostojno je treba naložiti, vzdrževati in posodabljati programsko opremo (Easy LMS, 2013). Njihova prilagoditev za potrebe organizacije je hitra, hkrati pa so pogosto bolj zapletene za uporabo. Podpora uporabnikom je običajno slabša, saj se mora uporabnik za pomoč najpogosteje obrniti na spletne forume ali pa je podpora uporabnikom posebej plačljiva (Mindflash, b. d). Plačljive spletne učilnice imajo običajno bolj specifične karakteristike, uporaba je lažja, uporabnikom je ponujena pomoč pri težavah, vendar so cene zakupa ali najema spletne učilnice lahko zelo visoke (prav tam). Posodobitve pokriva ponudnik.

Cene nekaterih spletnih učilnic segajo tudi do 500.000 € ali več, določajo pa se glede na karakteristike, dodane v spletno učilnico, in način plačila. Plačnik jo lahko zakupi z enim plačilom, druga možnost je plačilo glede na število uporabnikov spletne učilnice, tretja možnost pa je plačilo, ki je sorazmerno z uporabo (Tutoria, b. d.). Spletna učilnica je lahko programska oprema kot storitev (angl. SaaS = software as a service). SaaS je možno opisati kot programsko opremo, ki jo neko podjetje gosti, uporabnik pa kupi licenco, da jo lahko uporablja (iSpring, 2019). Prepoznana je tudi kot storitev v oblaku, saj ponudnik gostuje aplikacije preko interneta

(EYewated, b. d.). SaaS vsebuje pogoste brezplačne posodobitve, saj je običajno v najemu za 1 leto ali za določeno število mesecev. Za uporabnika je cenovno ugodnejši izbor SaaS, saj ponudniku zmanjša stroške, s tem ko podpira kopijo 1 izdelka na spletu, uporabnik pa plačuje vzdrževanje tega izdelka. Slaba stran take uporabe je varnost na internetu in zaupanje, ki ga mora imeti uporabnik do ponudnika, da njegovih podatkov ne bo izkoristil (prav tam).

Pomemben faktor pri izbiri je vsebina v spletni učilnici. Zmožnost ustvarjanja vsebine neposredno v spletni učilnici je za mnoge uporabnike lahko odločilna pri izbiranju. Integrirana spletna učilnica je ena od možnosti, saj vključuje orodja drugih platform, ki izboljšajo uporabniško izkušnjo. Združitev dveh platform skupaj olajša delo z vsako platformo posebej.

Orodja, kot so CRM (angl. customer relationship management) in CMS (angl. content management system), dodajo spletni učilnici prednosti, ki jih sama nima, in jo s tem naredijo močnejšo in bolj uporabno. CRM je sistem, ki upravlja stike in odnose s strankami, medtem ko je CMS sistem za upravljanje s spletnimi vsebinami. Kratica LMS se pogosto zamenjuje za LCMS (angl. learning course management system), omogoča pa, da ustvarjamo gradiva direktno v spletni učilnici in jih dostavljamo uporabnikom (iSpring, 2019).

Na medmrežju je mogoče najti veliko vrst orodij za spletne učilnice. Izpostavljenih je nekaj pogosteje uporabljenih po svetu:

Izmed vseh spletnih učilnic, ki so na voljo, pa se v Sloveniji v šolstvu najpogosteje uporablja Moodle.

2. 5 Moodle

Kratica Moodle razkriva dolgo ime odprtokotnega programa, ki je Modular Object-Oriented Dynamic Learning Environment. V prevodu bi to pomenilo modularno objektno usmerjeno dinamično učno okolje. Uporabljamo ga pri e-izobraževanju (Ficzko, Žvanut in Pucer, 2011, str. 1). Moodle je po svetu zelo razširjen, saj ga uporabljajo v 210 državah, preveden pa je v kar 70 jezikov, med katerimi je tudi slovenščina (prav tam). Sulčič (2007) piše o Skupnosti Moodle, ki se je v Sloveniji oblikovala leta 2006. Takrat je bilo vključenih le 207 uporabnikov. Danes je ta številka mnogo večja, saj so se na podlagi Moodla ustvarile Arnes učilnice, ki jih uporablja velika večina slovenskih šol (Arnes, b. d.).

Za vzpostavitev Moodla se ni treba naučiti izdelave spletne strani, saj omogoča enostavno vzpostavitev interaktivnih spletnih učnih ur. Nalaganje učnih vsebin je enostavno, možno je gostovati razprave, sprejemati naloge elektronsko in pripraviti spletne kvize (Dharmadhikari in Loni, 2010).

Slovaški projekt je pokazal, da z uporabo odprtokodnega sistema Moodle učitelji spodbujajo učence k samostojnemu učenju, iskanju informacij, hkrati pa jim omogočajo več različnih načinov učenja. Ravno možnost izbire načina učenja pa učence naredi samostojne, odgovorne in bolj motivirane za učenje (Gluchmanova, 2016). Interaktivnost spletnih učilnic spodbudi učence, da nadaljujejo z delom, saj želijo odkriti, kaj se zgodi, ko kliknejo ikono, rešijo nalogo ali odgovorijo na vprašanje. Večpredstavnost pa predaja informacije, ki so primerne tako za avdio, vizualno in kinestetične tipe učencev, zato so vsebine primerne za vse učne tipe (Čadež, 2012–2013).

Podobnega mnenja o uporabnosti spletne učilnice so bili na univerzi v Romuniji. Med njihovimi študenti so izvedli anketo o uporabi Moodla, v kateri so študentje izpostavili nekaj prednosti njegove uporabe. Študentom je všeč, da je v spletni učilnici zbrano gradivo, ki jim predstavlja virtualno knjižnico, v katero se lahko zatečejo takrat, ko nekaj potrebujejo. Poudarili so sodelovanje s sošolci pri domačih nalogah, pogovore preko forumov in blogov ter možnost komunikacije s profesorjem. Samoocenjevanje je hitro, metoda pa jim je blizu, saj so vešči uporabe tehnologije (Oproiu, 2014, str. 431).

2. 6 Komponente spletne učilnice

Spletna učilnica ima lahko več različnih komponent, ki jih je mogoče prilagoditi svojim potrebam in uporabiti kot pripomoček pri poučevanju. Od uporabnika je odvisno, katere bo izbral glede na svoje želje in potrebe. V nadaljevanju so predstavljene nekatere komponente spletnih učilnic, povzete iz virov iSpring (2019), Quora (b. d.), TalentLMS (2012) in Your

In document Natalija Bardić Velov (Strani 14-23)