Poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Natalija Bardić Velov
UPORABA SPLETNE UČILNICE PRI POUČEVANJU ANGLEŠČINE V PRVEM IN DRUGEM TRILETJU OSNOVNE ŠOLE
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Natalija Bardić Velov
UPORABA SPLETNE UČILNICE PRI POUČEVANJU ANGLEŠČINE V PRVEM IN DRUGEM TRILETJU OSNOVNE ŠOLE
Magistrsko delo
Mentorica: dr. Mateja Dagarin Fojkar, doc.
Ljubljana, 2021
an adult who will never give up on them, who understands the power of connection and insists they can become the best they can possibly be.«
– Rita Pierson, Educator
ZAHVALA
Najprej bi se za mentorstvo, motiviranje, podporo, usmerjanje in neizmerno prijaznost zahvalila mentorici dr. Mateji Dagarin Fojkar, doc., ki kljub vsem mojim preprekam ni obupala nad menoj. Za podporo bi se zahvalila tudi svojemu fantu, družini in prijateljem, ki
so ves čas verjeli vame in mi stali ob strani na moji poti.
Najlepša hvala iz srca!
IZVLEČEK
Danes smo s tehnologijo obkroženi na vsakem koraku; mlajše generacije odraščajo ob računalnikih in pametnih telefonih, z nekaj kliki je mogoče priti do lahko dostopnih informacij, preko sodobne tehnologije so otroci zelo blizu tujemu jeziku, za motiviranje učencev med poukom pa so se tudi učitelji začeli posluževati uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT). Gre za pristop, ki ga je za pravilno in učinkovito uporabo treba najprej usvojiti. Spletna učilnica je spletno orodje, ki omogoča združitev različnih orodij v eno skupno.
Ker se uporablja za administracijo, dokumentacijo, sledenje in poročanje med izobraževalnim procesom, je primerna za izobraževalne namene. Učiteljem omogoča nov način poučevanja.
Vsak posameznik si spletno učilnico uredi glede na svoje potrebe. Učitelju je olajšan prenos znanja, hkrati pa ima možnost spremljanja napredka učencev in pregledovanja njihovih aktivnosti. Pripravljene naloge dajejo učencu izbiro prilagajanja ritma učenja, zaradi česar so učenci samostojnejši. Učitelj spremlja, katere naloge so večkrat rešene, kje se pojavljajo napake in nejasnosti. To mu pomaga pri nadaljnjem poučevanju. Kvizi dajejo učencem možnost sprotnega preverjanja znanja na zanimiv način in dajo takojšnjo povratno informacijo. Znotraj spletne učilnice je preko klepetalnic in forumov možna komunikacija med učitelji, učenci in starši. V magistrskem delu bom analizirala slovenske spletne učilnice, ki jih osnovne šole uporabljajo pri poučevanju angleščine v prvem in drugem triletju osnovne šole, in intervjuvala pet učiteljev o njihovi uporabi spletne učilnice pri pouku angleščine. Želim pridobiti informacije o tem, kako razširjena je uporaba pri nas, katere možnosti, ki jih omogoča spletna učilnica, uporabljajo učitelji angleščine, kaj jim je všeč in kaj ne ter ali učilnico uporabljajo pri pouku ali samo izven pouka. Z magistrskim delom bom prikazala pregled stanja in namen uporabe spletne učilnice za poučevanje angleščine v osnovni šoli. Menim, da se veliko učiteljev ne zaveda vseh pozitivnih strani spletne učilnice in se bojijo uporabe sodobne tehnologije, ker je to za mnoge nepoznano področje. Predstavljeni rezultati in predstavitev pozitivnih/negativnih strani spletne učilnice bodo prispevali k lažji izbiri načina poučevanja z uporabo spletne učilnice pri pouku angleščine kot tujega jezika.
KLJUČNE BESEDE
poučevanje angleščine, IKT, spletna učilnica, prvo in drugo triletje osnovne šole
ABSTRACT
Today we are surrounded with technology everywhere. Young generations are growing up with computers and smart phones. A couple of clicks provide you with easily accessible information.
Modern technology brings children closer to English. Teachers have started using information and communication technology (ICT) to motivate students. This approach has to be mastered first for its proper and efficient use. Learning management system (LMS) is a web tool that is combining different tools into a common one. Because it is used for administration, documentation, tracking and reporting during educational process, it is appropriate for educational purposes. It offers teachers a new way of teaching. Each individual can edit their learning management system according to their needs. Transfer of knowledge is faciliated, and at the same time teachers have the opportunity to monitor the progress of their pupils and review their activities online. Tasks in the LMS give the learner the choice of adjusting to their own rhythm of learning, which makes them more autonomous learners. The teacher monitors which tasks are often solved, and which tasks have the occurrence of errors and confusion. This helps the teacher with planning further teaching. Quizzes give learners the ability to instantly check their knowledge in a fun way and give immediate feedback. Communication between teachers, students and parents is possible through chat rooms and forums. In my Master's thesis, I will analyse Slovenian LMSs used by primary schools for teaching English in the first and second cycle, and interview 5 teachers about their concrete use of the LMS in their English classes. I want to explore how widespread the use of LMS is in our country, what options, provided by LMS are used by teachers of English, what they like and do not like about using it, and whether it is used in or out of the classroom. With my Master's thesis, I will give an overview of the situation and the purpose of using LMS to teach English in primary school. I think that many teachers are not aware of all the positive aspects of their use and are afraid of modern technology, because this is an unknown area for many of them. The presented results and the discussion about positive/negative aspects of the LMS will contribute to an easier choice of teaching methods using the learning management system in English as a foreign language.
KEY WORDS
teaching English, ICT, learning management system, first and second cycle
Kazalo vsebine
1. Uvod ... 1
2. IKT in spletna učilnica ... 2
2. 1 IKT ... 2
2. 2 Spletna učilnica ... 3
2. 3 Postavitev spletne učilnice ... 4
2. 4 Vrste spletnih učilnic ... 6
2. 5 Moodle ... 7
2. 6 Komponente spletne učilnice ... 8
3. Uporaba IKT in spletne učilnice ... 11
3. 1 Uporaba IKT in spletne učilnice v Sloveniji ... 13
4. Uporaba IKT in spletne učilnice pri pouku angleščine ... 18
4. 1 Prednosti uporabe IKT in spletne učilnice pri pouku angleščine ... 18
4. 2 Oblike uporabe IKT in spletne učilnice pri pouku angleščine ... 18
4. 3 Raziskave na področju rabe IKT in spletne učilnice pri pouku angleščine v tujini ... 20
4. 4 Raziskave na področju rabe IKT pri pouku angleščine v Sloveniji ... 22
4. 5 Raziskave na področju rabe IKT in spletne učilnice pri pouku angleščine na razredni stopnji ... 23
5. Empirični del ... 24
5. 1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 24
5. 2 Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja ... 24
5. 3 Metoda in raziskovalni pristop ... 25
5. 4 Vzorec... 25
5. 5 Opis postopka zbiranja podatkov ... 25
5. 6 Postopki obdelave podatkov ... 26
6. Rezultati z interpretacijo ... 27
6. 1 Pregled in analiza slovenskih spletnih učilnic ... 27
6.2 Analiza intervjujev ... 46
7. Zaključek ... 50
8. Viri in literatura ... 52
9. Priloga: Transkripti intervjujev ... 58
Kazalo slik
Slika 1: Temeljne e-kompetence ... 13
Slika 2: Primer slike z učnim namenom pridobljene iz pregledanih spletnih učilnic .. 32
Slika 3: Primer slike za popestritev pridobljene iz pregledanih spletnih učilnic ... 33
Slika 4: Primer ankete pridobljene iz pregledanih spletnih učilnic ... 35
Kazalo tabel
Tabela 1: Prikaz elementov, ki jih vsebujejo spletne učilnice SU1–SU11 ... 27Tabela 2: Prikaz elementov, ki jih vsebujejo spletne učilnice SU12–SU22 ... 28
Tabela 3: Prikaz elementov, ki jih vsebujejo spletne učilnice SU23–SU32 ... 28
Tabela 4: Prikaz podatkov pregledanih spletnih učilnic in njihovih elementov ... 38
Tabela 5: Prikaz spletnih namena pregledanih spletnih učilnic glede na razred ... 39
Tabela 6: Prikaz razredov, za katere so namenjene posamezne spletne učilnice SU1– SU11 ... 40
Tabela 7: Prikaz razredov, za katere so namenjene posamezne spletne učilnice SU12– SU22 ... 40
Tabela 8: Prikaz razredov, za katere so namenjene posamezne spletne učilnice SU23– SU32 ... 40
Tabela 9: Prikaz števila spletnih učilnic namenjenih posameznemu razredu ... 40
Tabela 10: Prikaz pojavljanja posameznih gradiv v pregledanih spletnih učilnicah ... 42
Kazalo prikazov
Tortni diagram 1: Odstotek spletnih učilnic, ki vsebujejo učno snov ... 30Tortni diagram 2: Odstotek spletnih učilnic, ki vsebujejo vaje ... 30
Tortni diagram 3: Odstotek spletnih učilnic, ki vsebujejo posnetke ... 31
Tortni diagram 4: Odstotek spletnih učilnic, ki vsebujejo slike ... 32
Tortni diagram 5: Odstotek spletnih učilnic, ki vsebujejo forum ... 33
Tortni diagram 6: Odstotek spletnih učilnic, ki vsebujejo ocenjevanje ... 34
Tortni diagram 7: Odstotek spletnih učilnic, ki vsebujejo slovarje ... 34
Tortni diagram 8: Odstotek spletnih učilnic, ki vsebujejo ankete ... 35
Tortni diagram 9: Odstotek spletnih učilnic, ki vsebujejo koledar ... 36
Tortni diagram 10: Odstotek spletnih učilnic, ki vsebujejo tekmovanja ... 36
Tortni diagram 11: Odstotek spletnih učilnic, ki vsebujejo domače branje ... 37 Tortni diagram 12: Odstotek spletnih učilnic, ki vsebujejo obvestila ... 37 Stolpčni diagram 1: Zastopanost posameznih elementov v pregledanih spletnih učilnicah ... 38 Stolpčni diagram 2: Prikaz pojavljanja posameznega gradiva v pregledanih spletnih učilnicah ... 44
1
1. Uvod
Učitelji se danes srečujejo s številčnimi razredi nadobudnih učencev, ki so po večini željni znanja. Poučevanje otrok z različnim predznanjem, zanimanjem in motivacijo je izziv za vsakega učitelja. Različni učenci imajo različen način učenja in najbolj jim odgovarja določen način poučevanja, ki pa ni vedno skladen z načinom poučevanja njihovega učitelja. Z uporabo spletne učilnice pri pouku učitelj popestri dogajanje, motivira učence, jih spodbudi k njihovemu sodelovanju in jim omogoči postati soustvarjalec pouka.
V 21. stoletju tehnologija predstavlja velik del našega življenja. Z njo se srečujemo na vsakem koraku. Otroci se s tehnologijo zbližajo že zelo kmalu in so pogosto bolj vešči uporabe kot odrasli. V hitro razvijajočem se svetu je nekaterim otrokom klasičen pouk postal dolgočasen in jim ponuja premalo izzivov. Učitelji razmišljajo o načinih, s katerimi bi pouk naredili bolj dinamičen, učencem povečali zanimanje za učenje in jih privabili k sodelovanju. S pomočjo obstoječe tehnologije je možno v pouk vpeljati nove pristope in popestriti vsakdanje učenje. Z znanjem, ki ga ima večina otrok o sodobni tehnologiji, imajo učenci možnost postati soustvarjalci učnih ur, bolje slediti pouku ter lažje narediti svoje naloge in obveznosti. Ponekod se je za učenje na daljavo vpeljalo e-učenje, za katerega se pogosto uporabljajo spletne učilnice.
Te so navidezno okolje, del katerega sta učitelj in učenec oz. učenci, občasno tudi starši in ostali učitelji. Obstaja več različnih spletnih učilnic, ki imajo skupne značilnosti tega spletnega orodja.
Povezovanje nove tehnologije s tradicionalnim poukom učencem omogoča spoznavanje novih načinov dela v varnem okolju poznanih metod tradicionalnega poučevanja. Učitelji so primorani vključevati sodoben način življenja v svojo učilnico, saj jim sodobna tehnologija omogoča izkoriščanje potenciala za prilagoditev pouka mladim generacijam. Z razširitvijo in pogosto uporabo medmrežja med mladimi lahko učitelji pouk popeljejo izven prostora in časa pouka. Različna računalniška orodja in mediji, ki se stalno spreminjajo in razvijajo, učiteljem odpirajo nove možnosti za popestritev in dopolnitev izobraževalnega procesa (Potočnik, 2010).
2
2. IKT in spletna učilnica
2. 1 IKTInformacijsko-komunikacijska tehnologija zajema veliko pripomočkov in predmetov, ki jih danes uporablja že skoraj vsak. Računalniki, prenosniki, pametni telefoni in medmrežje so postali velik del našega življenja. Če želimo nekoga poklicati, imamo kadar koli na razpolago mobitel, če želimo poiskati kakšno informacijo, lahko poiščemo informacijo na internetu.
Težko si je zamisliti življenje brez tehnologije, ki nas obdaja na vsakem koraku. Glede na stalni razvoj in napredek smo lahko skoraj prepričani, da nas bo tehnologija spremljala tudi v prihodnosti. Avtorji podajajo različne definicije, kaj vse spada pod IKT. Na Inštitutu za informatiko Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (2018) pod informacijsko-komunikacijsko tehnologijo umestijo različne računalniške, komunikacijske in informacijske naprave, aplikacije, omrežja in storitve. Pod naprave je zajeta strojna oprema, aplikacije zajemajo programsko opremo, pod omrežja spada internet. Asafe (2014) meni, da zajema informacijsko-komunikacijska tehnologija različne oblike komunikacije (telefonske linije in brezžične signale), tehnologije (računalnike, programsko opremo, shrambe, avdiovizualne sisteme) ter sisteme za shranjevanje, prenos in delo z informacijami. V grobem se kot IKT smatra vsa tehnologija, ki omogoča predajo informacij in komunikacijo z drugimi.
Šolanje in poučevanje se je v zadnjih letih nekoliko spremenilo. Proces učenja se preko fizične učilnice izvaja tudi izven nje. Z integriranjem IKT v učni proces se je interakcija med učiteljem in učenci razširila. Komunikacija ni več vezana na šolo in čas pouka, saj imajo učitelji in učenci možnost nadaljevati učni proces tudi po pouku, od doma. Vedno pogosteje se informacije išče preko računalnika ali katerega drugega tehničnega pripomočka in interneta (Bakar, 2016). Nov način poučevanja se od tradicionalnega razlikuje predvsem v dostopnosti in prenosu informacij, gradiv in materiala ter času in načinu interakcije med učencem in učiteljem (Alajbeg, Horvar in Novak, 2014). Učitelju sodobna informacijska tehnologija omogoča v pouk vpeljati različne oblike in metode dela, ki so mlajšim generacijam bližje kot stari načini. Učitelj lahko cilje dosega na drugačen način, s pripravo raznolikih besedil, nalog in gradiva. Učenci so pri učenju s pomočjo sodobne tehnologije motivirani, zato v učnem načrtu priporočajo delo, usmerjeno v hitrejše in kakovostnejše doseganje ciljev pouka predmeta (Program osnovna šola angleščina.
Učni načrt, 2016).
Pred uporabo IKT v razredu je treba preveriti, kakšno je učenčevo poznavanje tehnologije in kakšna je zmožnost ravnanja z njo. Določene programe in datoteke, za katere učitelj ve, da jih bodo uporabljali pri pouku, si je najbolje skupaj pogledati v razredu. Veliko učencev znanje že ima, zato se lahko postavijo v pozicijo učitelja in razložijo ostalim učencem, kako se rokuje z določenim programom ali datoteko (Dudeney in Hockly, 2008). Učencem je treba omogočiti, da se digitalno opismenijo in pridobijo ustrezne kompetence v informacijsko-komunikacijski tehnologiji za uporabo pri delu, v prostem času in v komunikaciji. Med poukom se učenec lahko spozna s programi, ki se jih uporablja pri pouku, uporablja miško pri igranju iger za utrjevanje, tipka s pomočjo tipkovnice in si ogleduje dogajanje na zaslonu (Čadež, 2012–2013).
3
Raziskava, ki so jo opravile J. Barle, K. Hudolin in K. Žlebir (2020), daje grob vpogled v računalniško zmožnost učencev v 6. razredu. Na petih različnih gorenjskih šolah so preverjale digitalne kompetence učencev in njihovo vsakdanjo rabo IKT. Ugotovile so, da 14 od 225 učencev, vključenih v raziskavo (6,2 %), doma nima dostopa do računalnika. Kar polovica učencev se je prvič srečala z uporabo računalnika pri 7 do 8 letih, 14,2 % kasneje, ostali pa prej (prav tam). Med učenci so bile kar velike razlike glede pogostosti in časa uporabe računalnika.
Učenci računalnik v največji meri uporabljajo za brskanje po internetu (64,4 %), igranje igric (60 %) in poslušanje glasbe (59,6 %) (prav tam).
V dobi tehnologije je priporočljivo, da učenci znajo uporabljati računalnik za dostopanje do informacij, shranjevanje datotek, ustvarjanje novih izdelkov, predstavljanje svojih idej in izmenjavanje informacij ter komunikacijo z ostalimi udeleženci na medmrežju (Čadež, 2012–
2013). Zaradi različnih socialnih ozadij učencev se v razredu lahko pojavi otrok, ki doma nima računalnika in ne obvlada programov, ki jih običajno uporabljamo na računalniku, zato je treba zagotoviti, da bo tak otrok lahko sledil pouku, in ga ustrezno pripraviti na rokovanje z IKT.
Kljub pozitivnim učinkom uporabe IKT pa se je treba pri pouku vprašati, ali je njena uporaba potrebna. Delo mora biti z dodajanjem tehnologije obogateno, učence pa mora motivirati. Če ne pridobimo želenih ciljev, smo v pripravo vložili več dela in pridobili malo ali nič (Hall, 2010). Prav tako moramo biti pripravljeni na morebitne težave. V danem trenutku se lahko prekine internetna povezava, spletna stran ne deluje več, miška ali tipkovnica se ne odziva, šumi v zvočnikih. Pri uporabi tehnologije je zato potreben rezervni načrt, da je pouk še vedno mogoče izpeljati (Dudeney in Hockly, 2008).
2. 2 Spletna učilnica
Spletna učilnica je programska platforma, s katero je omogočeno digitalno učenje. V angleščini jo najpogosteje najdemo pod kratico LMS (Learning Management System) (iSpring, 2019).
LMS je sistem za upravljanje učenja z naborom avtorskih orodij, ki učiteljem in učencem omogočajo organizirati njihova spletna gradiva za e-učenje skupaj z objavo vsebine, spletnimi redovalnicami in komunikacijskimi orodji (Blake, 2008).
Spletna učilnica je namenjena administraciji, dokumentaciji, sledenju napredka in komunikaciji. Najpogosteje je uporabljena v šolstvu, uporabljajo pa jo tudi razna podjetja za uvajanje novih zaposlenih (TalentLMS, 2012). Podjetja s spletnimi učilnicami prihranijo čas za ustvarjanje seminarjev in usposabljanj. Novim zaposlenim nadrejeni predajo že ustvarjena in preverjena urjenja, ki so vpeta v spletno učilnico (Easy LMS, 2013).
LMS je kratica za Learning Management System, ki se v svetu tehnologije pogosto uporablja.
Learning pomeni možnost ustvarjanja vira e-učenja in dostopa do učnega materiala s postavitvijo spletne učilnice. Management pomeni možnost upravljanja in organizacije tečajev, vpisanih oseb in učnega procesa. Beseda System pomeni sistem oz. programsko opremo, ki omogoča ustvariti in shraniti učno snov, hkrati pa učencem omogoča dostop do vsebine (iSpring, 2019). Spletno učilnico lahko najdemo tudi pod drugimi oznakami, npr. CMS, ki je kratica za Course Management System (sistem vodenja kurzov), to pa se zlahka zamenja z enako kratico CMS, ki pomeni Content Management System (sistem za upravljanje vsebin).
4
Mogoče jo je najti tudi pod oznakami VLE – Virtual Learning Environment (virtualno učno okolje), CMSP – Course-Management Software packages (paketi programske opreme za upravljanje kurzov) in MLE – Managed Learning Environment (upravljano učno okolje) (Gibbsons, 2005).
Učitelji se za postavitev spletne učilnice odločajo z namenom krepitve učnega potenciala učencev. Spletna učilnica omogoča drugačne načine učenja, ki niso enaki tradicionalnim metodam. S pomočjo dodatnih video posnetkov, predstavitev v Powerpointu, vizualnih opor in drugih dokumentov, zbranih na enem mestu, učenec poglobi svoje razumevanje snovi, obravnavane v šoli. Pri postavitvi spletne učilnice mora učitelj virtualno učilnico prilagoditi starosti in stopnji razvoja učencev, kurikulumu, specifikam razreda, računalniški pismenosti in zanimanju učencev za takšno delo (Quora, b. d).
Število učiteljev, ki so se že srečali s spletnimi učilnicami, je relativno majhno. Uporabniki spletnih učilnic poznajo njihove prednosti, ki so v veliki meri povezane z motivacijo učencev, to pa hitreje dosežemo preko animacij, poskusov in večpredstavnosti. Utrjevanje učne snovi z reševanjem interaktivnih kvizov je večini učencev bolj zabavno kot tradicionalno učenje (Horvat idr., 2009), prav zato je naloga učitelja, da svoje učence usmerja k uporabi spletne učilnice. Zgolj nalaganje materiala in vaj v spletno učilnico ni smiselno. Učenci morajo vedeti, kakšen je namen vaj in kako dani material sistematično uporabiti (Dharmadhikari in Loni, 2010). Spletna učilnica mora biti interaktivna. Učenci morajo biti del procesa, pri tem pa spremljati svoj napredek, reševati naloge in teste, snemati material in ga nalagati v spletno učilnico. Spletna orodja v spletni učilnici morajo učencu in učitelju prikazati, kako daleč je učenec z reševanjem naloge in koliko mu še manjka do rešitve (Your Training Edge, b. d.).
Spletna učilnica ima tako dobre in slabe lastnosti. Šček (2010) meni, da je prednost spletne učilnice nova tehnologija, ki omogoča hiter dostop do informacij. Poleg tega predstavimo snov, problem in rešitev hkrati. Učenci so bolj motivirani, zaradi česar usvojijo snov v krajšem času, probleme rešujejo hitreje, predelano snov pa lažje ponovijo. Pri vzpostavitvi spletne učilnice ima učitelj snov zbrano na enem mestu. Dostop do spletne učilnice je hiter in možen od koder koli, pogoj je le spletna povezava. Največ truda učitelja zahteva vzpostavitev spletne učilnice ter izdelava in premišljena uporaba e-gradiv (prav tam). Delo preko spletne učilnice pa ima tudi svoje pomanjkljivosti. Preko spletnega poučevanja je težko zaznati, ali se učenec za neko temo zanima, ali je dovolj motiviran, potrebuje spodbudo, drugačno gradivo ali kaj drugega. Pri pojavljanju težav je težko poiskati izvor in težave odpraviti. V medsebojni komunikaciji preko spletne učilnice je pogosto pomanjkanje empatije, zato učitelj učenca ne more motivirati ali navdihniti za delo, kot je to možno v neposrednem odnosu. V takem primeru je neposreden odnos nezamenljiv (Alajbeg idr., 2014).
2. 3 Postavitev spletne učilnice
Na trgu je mogoče najti veliko različnih spletnih učilnic. Pri izbiranju prave učilnice za svoje potrebe je treba biti pozoren na različne dejavnike, ki jih posamezna učilnica ima in ponuja, ter na ciljno skupino te spletne učilnice (Your Training Edge, b. d). Pomembno je, da bo spletna
5
učilnica enostavna za uporabo, organizirana, hkrati pa bo kreiranje in urejanje vsebine v njej možno kadar koli (Quora, b. d.). Učitelji se pri postavitvi spletne učilnice nagibajo k tistim, ki omogočajo dodajanje različnih datotek, medijev in materiala (Your Training Edge, b. d). V spletno učilnico je možno naložiti učne ure, spremljati aktivnosti učencev, njihove naloge in ocene. Vsebino je možno natipkati direktno v spletno učilnico ali pa naložiti že izdelano vsebino (dokument v Wordu, dokument v obliki PDF, video vsebine, predstavitev v PowerPointu, spletne povezave itd.) (TalentLMS, 2012). Pri postavljanju spletne učilnice je pomembno upoštevati najlažji način za vgradnjo in način, kako se bodo uporabniki prilagodili na njeno uporabo. Spletno učilnico je dobro prilagoditi svojim potrebam. Podpora izbrani spletni učilnici mora biti dobra in hitro dostopna. Omogočena mora biti možnost vgrajevanja vsebin drugih ponudnikov (Tutoria.si, b. d.).
Potek postavitve spletne učilnice je dokaj enostaven. Po tem ko že imamo orodje za spletno učilnico, smo jo zakupili ali pa uporabljamo eno od brezplačnih, jo je treba zapolniti in vzpostaviti za delovanje. Eden glavnih namenov je zbiranje gradiva za učence na enem mestu, zato se najprej vnese vsebino. Če ima spletna učilnica možnost ustvarjanja novega materiala neposredno v njej, učitelj vsebino kreira direktno znotraj učilnice. Druga možnost so že ustvarjeni dokumenti (Word, PowerPoint, PDF, videi, avdio posnetki in drugo). Ta gradiva je treba naložiti v spletno učilnico. Učitelj klikne na orodje za dodajanje dokumentov, poišče ustrezno datoteko na svojem računalniku in jo naloži v spletno učilnico (iSpring, 2019). Znotraj učilnice je datoteke smiselno združiti v sklope in jih urediti tako, da učenci z iskanjem potrebnega gradiva nimajo težav. Učitelj spletno učilnico preuredi po svoje in si zastavi pot svojega učnega procesa. Možnost ima začasno skriti elemente oz. datoteke v učilnici in jih odkrivati sproti skozi šolsko leto, ko se določena snov obravnava. Elemente je mogoče odpreti tudi le za del udeležencev. To je uporabno pri dodatnih vajah za hitrejše učence ali tiste, ki potrebujejo več utrjevanja. Nastaviti je mogoče zaporedje datotek, ki naj jih učenci obravnavajo, in s tem učencem olajšati samostojno delo (prav tam).
V drugem koraku dodamo udeležence. Običajno se jih povabi preko e-pošte. Učenec ustvari svoj profil ter nastavi uporabniško ime in geslo. Nekatere spletne učilnice zahtevajo geslo za vpis, ki ga posreduje učitelj. Avtor spletne učilnice lahko dodaja udeležence, dodaja in odstranjuje vsebine, dodeli vsebine določenim udeležencem in ureja ostale organizacijske funkcije. Učenci dobijo vlogo uporabnika, ki jim omogoča uporabo vsebin v spletni učilnici (prav tam).
Za pogosto in dostopno uporabo spletne učilnice je smiselno omogočiti dostop do spletne učilnice iz katere koli naprave. Mlajše generacije so bolj vezane na telefone in druge prenosne naprave, zato mora biti spletna učilnica ustrezno prilagojena za dostopanje preko telefona, tablice, prenosnika, računalnika ali katere koli naprave z internetno povezavo (prav tam).
Glavni namen postavitve spletne učilnice je popestriti pouk in olajšati delo učiteljem. Učenci rešujejo naloge in kvize, učitelj pa spremlja statistiko njihovega dela, koliko časa porabijo za učenje, kakšni so njihovi rezultati in kako poteka njihovo delo preko spletne učilnice (prav tam).
6 2. 4 Vrste spletnih učilnic
Z razvojem medmrežja in tehnologije se je razvil tudi trg spletnih učilnic. Po svetu je poznanih več različnih orodij za spletne učilnice. Deli se jih po mnogo karakteristikah. Pri izbiri najbolj primerne spletne učilnice je treba postaviti cilje, ki jih mora ustrezna učilnica doseči.
Najpogostejša delitev spletne učilnice je delitev na akademsko ali korporativno. Obema je skupen omogočen dostop do materiala in izobraževalnih procesov. Orodja za ustvarjanje in upravljanje vsebine v spletni učilnici so vgrajena pri obeh. Razlikujeta se v osredotočanju na potrebe uporabnika (Capterra, 1999). Akademska spletna učilnica stremi k poglobitvi že usvojenega znanja in dobremu razumevanju snovi. Učence spodbuja k učenju, raziskovanju in temu, da sami pridejo do novih znanj. Končni cilj je teoretično znanje (prav tam). Omogoča sledenje posameznim učencem, njihovi udeležbi, njihovemu napredku in rezultatom rešenih nalog (iSpring, 2019). Akademska spletna učilnica ne potrebuje pogoste posodobitve programske opreme (Capterra, 1999). Korporativna spletna učilnica sloni na učenju preko izkušenj. S praktičnimi aplikacijami se približa poklicnemu usposabljanju za določeno delovno mesto. Namen delodajalca je naučiti svojega zaposlenega določenih veščin. Potrebe po različnih veščinah pa se lahko na trgu dela hitro spreminjajo, zato mora biti spletna učilnica prilagodljiva za enostavne in pogoste spremembe programske opreme (prav tam). Tečaji, namenjeni uvajanju novih zaposlenih, morajo biti prožni za spreminjanje obsega, širine in njihovega trajanja. Umestitev novega gradiva mora biti hitra in brez napak. Časovni okviri, v katerih so tečaji, so običajno krajši in bolj raznoliki od tistih v akademskih spletnih učilnicah (prav tam). Korporativna spletna učilnica ponuja možnost sledenja in zaključitve nekega tečaja, ki se običajno konča s certifikatom (iSpring, 2019). Podjetjem je pomembna integracija določene programske opreme in formatov za poslovne podatke, ki so običajno manj pogosta, vendar ključna za njihova podjetja (Capterra, 1999). Kljub razlikam med akademsko in korporativno spletno učilnico lahko šole uporabijo korporativno in podjetja akademsko spletno učilnico, če njune specifikacije ustrezajo zahtevam, ki jih imajo po spletni učilnici.
Pogost element pri izbiranju spletne učilnice je cena. Brezplačne odprtokodne spletne učilnice ponujajo platformo. Samostojno je treba naložiti, vzdrževati in posodabljati programsko opremo (Easy LMS, 2013). Njihova prilagoditev za potrebe organizacije je hitra, hkrati pa so pogosto bolj zapletene za uporabo. Podpora uporabnikom je običajno slabša, saj se mora uporabnik za pomoč najpogosteje obrniti na spletne forume ali pa je podpora uporabnikom posebej plačljiva (Mindflash, b. d). Plačljive spletne učilnice imajo običajno bolj specifične karakteristike, uporaba je lažja, uporabnikom je ponujena pomoč pri težavah, vendar so cene zakupa ali najema spletne učilnice lahko zelo visoke (prav tam). Posodobitve pokriva ponudnik.
Cene nekaterih spletnih učilnic segajo tudi do 500.000 € ali več, določajo pa se glede na karakteristike, dodane v spletno učilnico, in način plačila. Plačnik jo lahko zakupi z enim plačilom, druga možnost je plačilo glede na število uporabnikov spletne učilnice, tretja možnost pa je plačilo, ki je sorazmerno z uporabo (Tutoria, b. d.). Spletna učilnica je lahko programska oprema kot storitev (angl. SaaS = software as a service). SaaS je možno opisati kot programsko opremo, ki jo neko podjetje gosti, uporabnik pa kupi licenco, da jo lahko uporablja (iSpring, 2019). Prepoznana je tudi kot storitev v oblaku, saj ponudnik gostuje aplikacije preko interneta
7
(EYewated, b. d.). SaaS vsebuje pogoste brezplačne posodobitve, saj je običajno v najemu za 1 leto ali za določeno število mesecev. Za uporabnika je cenovno ugodnejši izbor SaaS, saj ponudniku zmanjša stroške, s tem ko podpira kopijo 1 izdelka na spletu, uporabnik pa plačuje vzdrževanje tega izdelka. Slaba stran take uporabe je varnost na internetu in zaupanje, ki ga mora imeti uporabnik do ponudnika, da njegovih podatkov ne bo izkoristil (prav tam).
Pomemben faktor pri izbiri je vsebina v spletni učilnici. Zmožnost ustvarjanja vsebine neposredno v spletni učilnici je za mnoge uporabnike lahko odločilna pri izbiranju. Integrirana spletna učilnica je ena od možnosti, saj vključuje orodja drugih platform, ki izboljšajo uporabniško izkušnjo. Združitev dveh platform skupaj olajša delo z vsako platformo posebej.
Orodja, kot so CRM (angl. customer relationship management) in CMS (angl. content management system), dodajo spletni učilnici prednosti, ki jih sama nima, in jo s tem naredijo močnejšo in bolj uporabno. CRM je sistem, ki upravlja stike in odnose s strankami, medtem ko je CMS sistem za upravljanje s spletnimi vsebinami. Kratica LMS se pogosto zamenjuje za LCMS (angl. learning course management system), omogoča pa, da ustvarjamo gradiva direktno v spletni učilnici in jih dostavljamo uporabnikom (iSpring, 2019).
Na medmrežju je mogoče najti veliko vrst orodij za spletne učilnice. Izpostavljenih je nekaj pogosteje uporabljenih po svetu:
Absorb LMS, Canvas, Edmondo, Black-board, Desire2Learn, (D2L)
Angel, eCollege,
Sakai, Coggno, Latitude Learning,
Myicourse, Schoology,
Atutor, Dokeos,
Forma LMS, Plone, Manhattan,
E-um, E-cho.
Izmed vseh spletnih učilnic, ki so na voljo, pa se v Sloveniji v šolstvu najpogosteje uporablja Moodle.
2. 5 Moodle
Kratica Moodle razkriva dolgo ime odprtokotnega programa, ki je Modular Object-Oriented Dynamic Learning Environment. V prevodu bi to pomenilo modularno objektno usmerjeno dinamično učno okolje. Uporabljamo ga pri e-izobraževanju (Ficzko, Žvanut in Pucer, 2011, str. 1). Moodle je po svetu zelo razširjen, saj ga uporabljajo v 210 državah, preveden pa je v kar 70 jezikov, med katerimi je tudi slovenščina (prav tam). Sulčič (2007) piše o Skupnosti Moodle, ki se je v Sloveniji oblikovala leta 2006. Takrat je bilo vključenih le 207 uporabnikov. Danes je ta številka mnogo večja, saj so se na podlagi Moodla ustvarile Arnes učilnice, ki jih uporablja velika večina slovenskih šol (Arnes, b. d.).
Za vzpostavitev Moodla se ni treba naučiti izdelave spletne strani, saj omogoča enostavno vzpostavitev interaktivnih spletnih učnih ur. Nalaganje učnih vsebin je enostavno, možno je gostovati razprave, sprejemati naloge elektronsko in pripraviti spletne kvize (Dharmadhikari in Loni, 2010).
8
Slovaški projekt je pokazal, da z uporabo odprtokodnega sistema Moodle učitelji spodbujajo učence k samostojnemu učenju, iskanju informacij, hkrati pa jim omogočajo več različnih načinov učenja. Ravno možnost izbire načina učenja pa učence naredi samostojne, odgovorne in bolj motivirane za učenje (Gluchmanova, 2016). Interaktivnost spletnih učilnic spodbudi učence, da nadaljujejo z delom, saj želijo odkriti, kaj se zgodi, ko kliknejo ikono, rešijo nalogo ali odgovorijo na vprašanje. Večpredstavnost pa predaja informacije, ki so primerne tako za avdio, vizualno in kinestetične tipe učencev, zato so vsebine primerne za vse učne tipe (Čadež, 2012–2013).
Podobnega mnenja o uporabnosti spletne učilnice so bili na univerzi v Romuniji. Med njihovimi študenti so izvedli anketo o uporabi Moodla, v kateri so študentje izpostavili nekaj prednosti njegove uporabe. Študentom je všeč, da je v spletni učilnici zbrano gradivo, ki jim predstavlja virtualno knjižnico, v katero se lahko zatečejo takrat, ko nekaj potrebujejo. Poudarili so sodelovanje s sošolci pri domačih nalogah, pogovore preko forumov in blogov ter možnost komunikacije s profesorjem. Samoocenjevanje je hitro, metoda pa jim je blizu, saj so vešči uporabe tehnologije (Oproiu, 2014, str. 431).
2. 6 Komponente spletne učilnice
Spletna učilnica ima lahko več različnih komponent, ki jih je mogoče prilagoditi svojim potrebam in uporabiti kot pripomoček pri poučevanju. Od uporabnika je odvisno, katere bo izbral glede na svoje želje in potrebe. V nadaljevanju so predstavljene nekatere komponente spletnih učilnic, povzete iz virov iSpring (2019), Quora (b. d.), TalentLMS (2012) in Your Training Edge (b. d.).
Sledenje in spremljanje: Učitelj ima možnost sledenja svojih učencev. Vpogled ima v število oseb, ki so vpisane v program, koliko učencev je program dokončalo in kako uspešen je bil posameznik. S temi podatki se lahko naredi analiza programa. Mogoče je tudi spremljati vsakega posameznika, v katere programe je vpisan, kje ima težave in katere programe je dokončal. S spremljanjem in preverjanjem se je mogoče izogniti večjim težavam učencev ali pa se jih lažje identificira in odpravi.
Igrifikacija: Izraz, ki opredeli, da v spletno učilnico dodamo značilnosti iger. Doda se lahko tekmovanja, igre, nagrade, točke, značke in lestvice, kjer se vidi, kdo ima več točk, kdo vodi in kdo zaostaja. Učenje se lahko prelevi v zabavno, prijateljsko tekmovanje, ki angažira učence, da so bolj motivirani za delo, ko so njihovi dosežki vidni tudi ostalim. Učitelj lahko zastavi mejnike ali stopnje, ki jih morajo učenci dosegati za določeno nagrado. Značke je mogoče personalizirati, kar je za učence še posebej zanimivo. S pomočjo prvin iger učitelj zastavi točno določene cilje in znanje, ki ga mora učenec usvojiti za dosego nagrade.
Integracija: Možnost vnosa delov drugih platform, formatov in tržnih orodij v svojo spletno učilnico. Zaželeno je dodajanje dokumentov v obliki PDF, diapozitivov, videov, avdio posnetkov, predvajanje posnetkov v živo, možna je tudi povezava z elektronsko pošto, to pa je mogoče avtomatizirati, da je z vpisom v eno odprt dostop do obeh platform.
9
Komunikacija: V spletni učilnici je komunikacijo mogoče izvesti preko klepetalnic, forumov, oglasnih desk, wikijev, elektronske pošte, klepetalnic, Skypa, socialnih omrežij, video konferenc in osebnih sporočil. Pomembno je, da imajo učenci možnost komunicirati z učiteljem in sošolci ter pri tem izbrati javno ali zasebno komunikacijo. Forumi in oglasne deske so zaželene za deljenje znanja, zamisli, idej, vprašanj in odpiranje razprav. S tem se krepi tudi socialno učenje, saj se učenci učijo drug od drugega in si pomagajo. Učenci imajo možnost podati oceno in komentarje na učne programe, deliti zapiske in razreševati nejasnosti, kar krepi in izboljšuje učni proces.
Preverjanje in ocenjevanje: Spletna učilnica ponuja možnost ocenjevanja. Učenci imajo možnost odgovarjati na vprašanja. Na podlagi pravilnih odgovorov, ki se točkujejo, sistem oblikuje oceno. Ocenjevanje motivira učence, da dobro proučijo dani material in dosežejo čim višje število točk (Dharmadhikari in Loni, 2010). Ocenjevanje in odgovarjanje na vprašanja da učitelju celosten vpogled v razumevanje učne snovi razreda ali posameznega učenca. Učitelj ima možnost preveriti število pravilnih in napačnih odgovorov, podrobno pa lahko prouči tudi odgovore individualnega učenca, datum, uro in to, koliko časa je potreboval, da je odgovoril na vprašanje. S tem ima možnost, da se poglobi v kritične točke razumevanja določene snovi (Alajbeg idr., 2014). Z reševanjem kvizov in povratno informacijo o doseženem rezultatu dobijo učenci vpogled v lastno razumevanje gradiva.
Zbiranje podatkov in poročila: Učitelj ima možnost zbirati podatke o svojih predmetih ali posameznih učencih. Vpogled ima v podatke o uspešnosti svojih predavanj, koliko učencev se je vpisalo v predmet in koliko jih je izobraževanje zaključilo. Spremlja lahko, katere naloge so slabše rešene in bi bila zato potrebna dodatna razlaga ter kakšen način poučevanja je učencem ljubši. Učenci si npr. raje ogledajo posnetke z razlago, kot preberejo povzetke snovi. S tem podatkom se lahko učitelj približa učencem in jim ponudi snov v obliki, ki jim je ljubša. Učitelj ima možnost vpogleda v posameznega učenca in njegov napredek, koliko predmetov je zaključil, njegove aktivnosti v spletni učilnici in njegove osebne podatke, če jih je učenec podal.
Izvoz podatkov učitelju omogoča boljši vpogled v statistiko njegovih predavanj. Z nastavitvijo avtomatskega izvoza podatkov, npr. vsak teden, učitelj analizira trende svojih predavanj in temu primerno nadaljuje s poučevanjem. Možen je ogled rezultatov anket, kvizov in testov.
Aktivnosti učencev: Učenec sam lahko spremlja, v katere programe je vključen, koliko časa je dejaven v spletni učilnici, katere programe je dokončal, kdaj ima kviz/test in podobno. Učitelj spremlja aktivnosti učenca, kdaj se vpiše v spletno učilnico, v katerih programih je dejaven, kateri so njegovi dosežki, nagrade, značke, objave v forumu …
Ustvarjanje tečaja: Direktno ustvarjanje v spletni učilnici je mogoče, če ima ta vnaprej vgrajeno to možnost. V drugem primeru se vnaprej ustvarjene datoteke uvozijo v spletno učilnico.
Personalizacija spletne učilnice: Uporabnik ima možnost narediti in vstaviti logo podjetja in spreminjati barve, povezane z barvami podjetja, da je spletna učilnica bolj prepoznavna.
Uporabnike spletne učilnice je mogoče povezati s spletno pošto, ki jo je mogoče personalizirati.
10
Povezani sta lahko tudi spletna učilnica in posebna spletna stran, do katere je možno vstopati le, če si vpisan v spletno učilnico.
Obveščanje: Avtomatsko obveščanje udeležencev o programih, novih rokih za oddajo dokumentov, na novo objavljenih gradivih in nalogah. Obveščanje poteka preko e-pošte, s katero je udeleženec povezan v spletno učilnico.
Večjezičnost: Spletna učilnica je omogočena v več jezikih.
Koledar: Udeleženci si lahko na koledarju ogledajo, kdaj se prične kateri program, kdaj se lahko vpišejo in ostale stvari, vezane na čas.
Zasebnost: Upoštevanje GDPR (je kratica za General Data Protection Regulation in določa pravila glede varstva osebnih podatkov) in njegove funkcije za spoštovanje zasebnosti uporabnika. Če so se uporabniki odpovedali zbiranju njihovih podatkov, se jih v poročilu izvzame. Uporabnik lahko pri ustvarjanju profila doda svoje informacije, lahko pa jih tudi izbriše ali pa izbriše celoten profil. Pri vpisu je mogoče zahtevati močno geslo in s tem poskrbeti za boljšo zasebnost in varnost.
E-trgovina: Spletno učilnico ali del nje je mogoče tržiti ali dati v najem za ogled vsebin v njej.
Uporabnik plača uporabo programa v spletni učilnici.
Dostopnost: Prednost spletne učilnice je dostopnost na vseh napravah, kjer je internetna povezava, zato je do nje možno dostopati na računalniku, telefonu, tablici in prenosnem računalniku.
Certifikati: Ustvarjanje in podeljevanje certifikata v spletni učilnici je mogoče po dokončanju programa, če je program tako zastavljen. Avtentični certifikat lahko uporabnik dobi takoj, ko dokonča program, če ima svoj digitalni podpis. Zbirajo se podatki o uporabnikih, ki so dokončali program in pridobili certifikat.
Ustvarjanje podskupin: Znotraj vpisanih uporabnikov v spletni učilnici je mogoče ustvariti podskupine glede na njihove potrebe. Pri tem mora biti omogočeno kopiranje vsebine iz ene podskupine v drugo za prihranek časa in dela.
11
3. Uporaba IKT in spletne učilnice
Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije in spletne učilnice je v šolah vedno pogostejša. Smiselno uporabljene spletne učilnice učitelju prihranijo čas, ki ga lahko nameni za pripravo aktivnosti. Veliko časa in zbranosti od učitelja zahtevajo dnevne priprave, ki se jih vsako leto prilagodi razredu in učni situaciji, urejanje v spletni učilnici pa to delo olajša (Žuber, 2010). Največja prednost je hranjenje vseh zapisov, poročil, dokumentov in vaj na enem mestu, kjer so lahko dostopni in na razpolago za urejanje. Poleg učenja snovi se pri uporabi spletne učilnice učenci naučijo varne uporabe spleta, saj je večina spletnih učilnic zaščitena z geslom, ki si ga morajo učenci zapomniti in ga varovati, hkrati pa je njihova naloga odgovorno vedenje do soudeležencev v spletni učilnici in varovanje osebnih podatkov (prav tam). Vloga učitelja se nekoliko spremeni, ko se v pouk vključi IKT, saj so načini dela in pristopi drugačni, kljub temu pa je učitelj ključen za proces izvajanje pouka (Kreuh in Brečko, 2011, str. 6). Učitelj postane svetovalec in organizator dejavnosti, učenci pa jo samostojno izvajajo in so v procesu izobraževanja bolj aktivni. Ko na ta način razbremenimo učitelja, ta dobi možnost, da se lahko osredotoči na posameznika ter mu po potrebi nudi pomoč in sledi njegovemu napredku (Žuber, 2010).
Selwyn, Potter in Cranmer (2009) so predstavili raziskavo, ki je bila opravljena na 612 učencih britanskih šol, starih med 7 in 11 let, o uporabi IKT znotraj in zunaj šolskega konteksta. Najraje so učenci IKT doma uporabljali za igrice (39 % odgovorov), MSN Messenger (to je računalniški program, ki omogoča komunikacijo med uporabniki) (7 %), spletno pošto (4 %), Youtube (2 %) in ostalo. Odgovori o uporabi IKT v šoli pa kažejo, da tehnologijo najraje uporabljajo za igrice (26 %), predstavitve/Powerpoint (6 %), pisanje (5 %), slikanje/risanje (5
%) in drugo (prav tam).
Učitelj v spletni učilnici učencem zastavi potek načina učenja. Od učitelja je odvisno, ali bo to temeljilo na branju vsebine ali bo snov predstavljena v kombinaciji z drugimi mediji. Snov je lahko predstavljena na preprost in enostaven način ali pa skozi videe, animacije, kvize ali druge načine interakcije. Učenci imajo nadzor nad svojo učno izkušnjo, saj si sami izberejo, kdaj bodo naloge opravljali in na kakšen način. Če jim gradivo ni razumljivo, ga lahko večkrat sami predelajo (SAP Litmos, b. d.).
Učitelji spletno učilnico uporabijo na različne načine. Dharmadhikari in Loni (2010) navajata eno izmed možnosti uporabe pri študentih. Po prebiranju vsakega predavanja v spletni učilnici študente čaka vprašanje za preverjanje razumevanja prebranega. Ob pravilnem odgovoru imajo možnost nadaljevanja z naslednjim predavanjem, ob napačnem pa se vrnejo na predavanje ali pa jim je na voljo dodatno besedilo s podrobnejšo razlago. Učitelj določa potek učenja in strukturo predavanj. Ta način preverjanja poda takojšnjo povratno informacijo o predelanem gradivu, saj se preverja bralno razumevanje in preprečuje napačne interpretacije prebranega. S tem, ko učenec dobi povratno informacijo med učenjem, je mogoče preprečiti, da bi se napačno znanje utrdilo (prav tam).
12
Pouk, v katerega je vpet IKT, je bil prepoznan za eno od uspešnih učnih tehnik za nadarjene otroke (Bakar, 2016). Na medmrežju se informacije stalno spreminjajo, kar je za nadarjene učence vir novega znanja, ki ga lahko usvojijo. Samostojno iskanje informacij izven učbenikov in zmožnost širjenja znanja je za nadarjene učence optimalna možnost, da izkoristijo svoj potencial (prav tam). V spletni učilnici ima učitelj možnost priprave gradiva za nadarjene učence, ki je vedno na voljo, ko ga potrebujejo. Dodajanje izzivov s pomočjo tehnologije popestri pouk nadarjenim učencem, ki lahko ob predhodnem vodenju sami nadaljujejo delo v spletni učilnici.
Preverjanje prisotnosti na fakultetah, kjer je večje število študentov, je mogoče narediti na zabaven način preko kviza v spletni učilnici. S podajanjem gesla na predavanjih študentje odprejo 2-minutni kviz in odgovorijo na vprašanje z več odgovori. S pravilnim odgovorom pridejo do točke za prisotnost. Za preprečevanje kršitev se geslo po pretečenih 2 minutah zamenja (Alajbeg idr., 2014).
Uporaba IKT in spletne učilnice je odločitev posameznega učitelja. V Avstraliji so izvedli raziskavo, v katero so vključili skoraj 1.000 učiteljev. Osredotočala se je na povezavo med učitelji in uporabo IKT. Rezultati so pokazali, da med leti poučevalne prakse in večjo ali manjšo samozavestjo pri uporabi IKT ni bilo zaznati povezave (Jameson - Proctor, Burnett, Finger in Watson, 2006). Rezultati kažejo, da je za uporabo IKT v razredu pomembna učiteljeva samozavest. Mnogi se ne čutijo dovolj tehnološko izobraženi ali pa na šoli nimajo ustrezne opreme za izvajanje pouka z uporabo IKT, zato takega načina poučevanja ne izvajajo (prav tam). Tehnologijo je na šolah mogoče pridobiti, vendar je od učiteljev odvisno, ali so jo pripravljeni uporabljati. Učitelj, ki ne zna dobro uporabljati tehnologije in jo uporablja zato, ker jo mora, lahko naredi učni proces slabši, kot bi bil brez vnosa IKT. Na dolgi rok poučevanje takega učitelja ni kakovostno ter pomeni neučinkovito porabo časa in denarja, učitelj izgubi interes in učenci od pouka z IKT ne odnesejo veliko (Oproium 2014).
V romunski raziskavi na univerzi Politehnica so študentje podali predloge za izboljšavo uporabe spletne učilnice Moodle (Oproiu, 2014). Bolj pogosto bi študentje Moodle uporabljali, če bi imela platforma objavljene vaje za utrjevanje, ki bi bile povezane s predavanji, dostop do videov laboratorijskih eksperimentov, avtomatično preverjanje za poslano domačo nalogo in pregledovanje poslanih dokumentov (prav tam). Študentje bi želeli objavljene urnike testov, rokov za oddajo domačih nalog, projektov in različnih nalog, prikaz spletnih testov in dostop do vseh predmetov v študijskem letu. Raziskava kaže na to, da so študentje pripravljeni uporabljati spletno učilnico, če podpira učni proces in ponuja raznolike materiale (prav tam).
Na multimedijskem centru za jezike v Alžiriji so opravili študijo vpliva IKT na učenje tujih jezikov pri študentih (Houcine, 2011). Pri vpeljavi IKT v poučevanje so se pokazale naslednje prednosti:
− Študentje so zaradi pogoste izpostavljenosti avdio materialom, v katere so zajeti avtentični avdio in video posnetki, oddaje in programske opreme za izgovorjavo razvili boljše spretnosti poslušanja.
− Članki z interneta dajo študentom vpogled v jezik in raznolike jezikovne strukture.
13
− Učitelji so poročali o angažiranih, motiviranih in pozornih učencih. Njihovo znanje tujega jezika je bilo po jezikovnih tečajih boljše.
− Izboljšana jezikovna zmožnost je pri študentih povečala avtonomijo. Podali so pobudo za raziskovanje medmrežja, predlagali različne povezave, spletne slovarje in enciklopedije.
3. 1 Uporaba IKT in spletne učilnice v Sloveniji
Uporaba IKT in kompetentnost učitelja za njeno uporabo sta zelo povezani. Brečko in Vehovar (2008) pišeta o tem, da IKT v slovenskih šolah ni izkoriščen do vsega potenciala, kljub temu da so šole po mnogih podatkih z IKT precej dobro opremljene. Leta 2011 so v sklopu projekta E-šolstvo oblikovali model, sestavljen iz 6 temeljnih zmožnosti, ki sestavljajo e-kompetenco učitelja (Kreuh in Brečko, 2011). Model je prikazan na sliki 1.
Slika 1: Temeljne e-kompetence
(http://www2.arnes.si/~sopvsavl/e_gradiva_uvod/ekompetence.html)
V šolskem letu 2010/2011 so bili v okviru projekta E-šolstvo organizirani seminarji za učitelje tujih jezikov. Namen seminarjev je bil podpreti razvoj digitalnih zmožnosti učiteljev pri njihovem poučevanju tujih jezikov. Izvajalo se je 7 različnih seminarjev. Teme so bile različne
14
in so govorile o smiselni uporabi IKT, uporabi spletne učilnice pri pouku tujih jezikov, uporabi različnih e-gradiv in sodelovalnega dela pri medpredmetnem povezovanju (Kač, 2011). Kač (prav tam) v prispevku navede, da se pridobljene kompetence učiteljev na omenjenih seminarjih ujemajo s 6 temeljnimi e-kompetencami, ki naj bi jih imel učitelj. Standard e-kompetentnega učitelja so nato razdelili na 3 ravni. Na prvi ravni je učitelj zmožen začetne uporabe IKT, spletne učilnice Moodle in spleta. Na drugi ravni zna ustvariti svojo spletno učilnico in zasnovati pouk z njeno uporabo ter zna uporabljati mrežni projekt. Na tretji ravni je učitelj suveren v pripravi e-gradiv, pozna tudi druge spletne storitve in zna pripraviti jezikovni portfolio (Kač, 2011).
Učitelji tujih jezikov pa se udeležujejo tudi seminarjev, namenjenih uporabi spletne učilnice. S.
Podgoršek in Kralj (2011) predstavita mnenja 11 učiteljev o uporabi spletne učilnice po opravljenem seminarju z naslovom Razvijanje jezikovnih zmožnosti v tujem jeziku s podporo spletne učilnice. Večina anketiranih učiteljev meni, da predstavlja spletna učilnica podporo učitelju, učencem pa je v pomoč pri pouku, pri zbiranju gradiva in komunikaciji.
Učiteljeva pismenost za IKT mora biti za poučevanje s spletno učilnico ustrezna. Pogosto se v šolah pojavi problem, da šole niso dovolj opremljene z zadostnim številom računalnikov, hkrati pa je primanjkljaj v ustrezni izobraževalni programski opremi (Žuber, 2010).
Brečko (2016) poudarja pomembnost učiteljeve kompetence za uporabo IKT in posledično posredovanje znanja uporabe na učence. Pomemben dejavnik pri tem je tudi izobraževanje učiteljev. Raziskava leta 2012 in 2013 je pokazala, da se je kar 70 % anketirancev, ki so bili učitelji razrednega pouka v Sloveniji v letu 2012, in 69 % anketirancev v letu 2013 pri pouku posluževalo uporabe spletne učilnice (Pajk, 2013). Digitalne kompetence učiteljev skozi leta naraščajo, k čemur pripomorejo tudi seminarji, ki ozaveščajo o uporabi, opremljenost šol in motiviranost učiteljev za popestritev pouka z IKT (prav tam). S. Podgoršek (2015) v svoji raziskavi navaja, da uporaba IKT za preverjanje in ocenjevanje znanja v slovenskih srednjih šolah ni razširjena, kljub temu pa so anketirani učitelji in dijaki v veliki večini naklonjeni uporabi IKT in se ji ne bi odpovedali, saj po njihovem mnenju izboljšuje kakovost poučevanja.
K. Uršej (2019) je opravila raziskavo o digitalni pismenosti učencev v prvem triletju na 3 slovenskih šolah. Njene ugotovitve kažejo, da se učenci razlikujejo v digitalni pismenosti in da v največji meri računalnike uporabljajo za igranje igric, želijo pa se naučiti tipkanja. V raziskavo je vključila tudi nekaj učiteljev, ki menijo, da je vloga učitelja pri oblikovanju kompetenc IKT za učenca pomembna. Podajajo tudi, da je vključevanje IKT v učni načrt dvoumno. Menijo, da bi uporabo IKT vključili v že obstoječ učni načrt, sistematično učenje tehnologije pa bi povečali z dodatnimi urami, ki bi jih odvzeli predmetom, kjer je poučevanje IKT povezano s cilji predmeta. Navajajo tudi, da so didaktični napotki preohlapni. Učitelji, vključeni v raziskavo, bi si želeli natančnejšega in bolj konkretnega vključevanja IKT v učni načrt predmetov (prav tam).
J. Barle, K. Hudolin in K. Žlebir (2020) so v svoji raziskavi preverjale tudi zmožnost tipkanja pri učencih 6. razreda 5 gorenjskih osnovnih šol. Preverjale so, v kolikšni meri je hitrost tipkanja povezana s časom, ki ga učenci preživijo za računalnikom. Glede na dobljene rezultate ankete o rabi računalnika in rezultate testa hitrosti tipkanja na računalnik sklepajo, da ima domača raba računalnika vpliv na hitrost tipkanja učencev (prav tam). Opazile so šibko povezanost med količino rabe računalnika učencev in njihovo digitalno kompetenco, ta se z večjo uporabo
15
računalnika namreč izboljšuje. Šibko povezanost pa so avtorice izpostavile tudi med časom, ki ga učenci preživijo na računalniku, in hitrostjo njihovega tipkanja (prav tam). Preko preizkusa znanja so avtorice primerjale hitrost tipkanja in hitrost rokopisa učencev. Rezultati so pokazali, da so učenci hitrejši v rokopisu in v enakem časovnem obdobju zapišejo približno 50 znakov več, kot jih natipkajo (prav tam).
V osnovni šoli na razredni stopnji ni predmeta, ki bi bil posebej namenjen usvajanju digitalnih kompetenc pri učencih. Usvajanje IKT je zapisano v učnih načrtih posameznih predmetov, kjer so navedene ideje in način uporabe za posamezni predmet. V drugem triletju se pojavi neobvezni izbirni predmet računalništvo, ki ga imajo učenci možnost izbrati in obiskovati.
Obveznega predmeta, ki bi namensko učil o uporabi IKT, učenci nimajo niti na predmetni stopnji (Predmetnik za osnovno šolo, 2014).
V Sloveniji se vedno več učiteljev pri svojem pouku poslužuje uporabe IKT. Inovativnost in iznajdljivost učiteljev pa je mogoče zaznati preko primerov dobre prakse, ki prikazujejo, kako so si učitelji spletno učilnico prilagodili za svoje potrebe in iz ponujene storitve ustvarili nekaj, kar je pripomoglo k boljšemu pouku in delu.
Učitelji na Gimnaziji Poljane so se poslužili uporabe spletne učilnice že nekaj let nazaj, vendar so ugotovili, da je treba za njeno uporabo najprej izobraziti učitelje. V nasprotnem primeru spletna učilnica ne pripomore k samostojnosti dijakov, ampak postane le odložišče gradiva (Pintar in Poličar, 2016). V osnovni šoli Frana Albrehta v Kramniku so preko samoocenjevanja znanja učiteljev o spletnih učilnicah ugotovili, da učitelji nimajo najboljšega mnenja o svojem poznavanju spletnih učilnic, tudi njihovo računalniško znanje ni najboljše. Računalniško znanje učiteljev in učencev bi se s pogosto uporabo spletne učilnice poglobilo in omogočilo lažje delo pri pouku in tudi doma (Mati Djuraki, Vidmar, 2018). Tehnologija se hitro spreminja, uporabljajo se različna orodja, učitelj pa je primoran slediti smernicam, zahtevam in interesom učencev ter se sproti hitro prilagajati in sproti učiti novih načinov uporabe (Brumen, Krušič in Zupančič, 2017).
S. Granfol (2010) piše o projektih vpeljave IKT v pouk na gimnaziji Jožeta Plečnika v Ljubljani.
Pričeli so z načrtom izobraževanja, pregledovanjem učnih načrtov in povezovanjem učiteljev.
Izdelali ali poiskali so e-gradiva in za vsako gradivo napisali didaktizacijo. Učitelji so se med letom v okviru šole in individualno udeleževali seminarjev (prav tam). Analiza vprašalnikov, ki so jih učenci rešili po zaključku učnega sklopa, popestrenega z IKT, je pokazala v povprečju 90 % pozitivnih ocen, namenjenih pouku z uporabo IKT. Argumenti za pozitivno oceno so bili razdeljeni v 3 skupine: oblike dela (49 %), motivacijski element (30 %) in učenje (21 %) (prav tam).
O zadovoljstvu uporabe IKT pri pouku drugega tujega jezika nemščine osnovnošolcev piše učiteljica M. Jamnik (2010), ki mnenja svojih učencev vsako leto pridobi preko anket. Odgovori učencev kažejo veliko naklonjenost uporabi računalnika in IKT pri pouku. Avtorica pri tem svetuje, naj se pouk načrtuje in vodi tako, da imajo učenci omogočeno samostojno iskanje informacij in novih znanj, učitelji pa jim pri tem dopuščajo kreativnost.
16
Primer dobre prakse uporabe spletne učilnice v 5. razredu razkrije tudi N. Žuber (2010), ki s svojimi učenci spletno učilnico pogosto uporablja. Ure ponavljanja in utrjevanja izvajajo v računalniški učilnici. Učenci se vpišejo v spletno učilnico, poiščejo naloge in lahko pričnejo s samostojnim delom. Največja prednost je, da lahko učenec delo nadaljuje doma, če ga v šoli ni dokončal. Pogoj je, da ima doma dostop do računalnika in interneta. Učiteljica nato preveri, katero delo, kdaj in kako ga je posamezni učenec opravil (prav tam). V spletni učilnici so učencem datoteke vedno na voljo in se lahko k njim vrnejo kadar koli. Na ta način se izognejo nepotrebni porabi papirja in pogostemu fotokopiranju gradiva (prav tam).
Spletne učilnice so učiteljem v Sloveniji v podporo tudi pri učenju učencev z bralno- napisovalnimi težavami in pri pouku v kombiniranih oddelkih. Možnosti, ponujene v spletni učilnici, učitelju, ki uči učenca z disleksijo, omogočajo drugačno delo. Brinovec (2013) opiše primer učenja na daljavo s pomočjo spletne učilnice. Izpostavlja možnost dodajanja slik v spletno učilnico, ki dajo učencu motivacijo za delo, slika pa lahko nakaže tudi vsebino, tako se učenec lažje znajde pri iskanju po spletni učilnici in postane bolj samostojen. Učitelj zakriva naloge, ki jih trenutno ne uporablja, da ne zasedajo preveč prostora v učilnici in ne zmedejo učenca pri iskanju. Možnost spreminjanja pisave v večjo, z večjim razmikom med vrsticami in spremembo vrste pisave je velika prednost, saj dislektiku olajša branje (Brinovec, 2013).
Spletna učilnica nima možnosti spreminjanja barve ozadja, kar bi bilo za dislektike optimalno pri branju, lahko pa se spreminja barva pisave. Za najmanjši kontrast med ozadjem in črkami avtorica predlaga sivo barvo pisave. Slikovna, zvočna in video gradiva, naložena v spletni učilnici, pri nalogah vsebujejo bistvo, ki ga nato učenci ponovijo preko branja (prav tam).
Ivanuša (2013) predstavi uporabo spletne učilnice v kombiniranem oddelku. Poučuje 6. in 7.
razred z nižjim izobrazbenim standardom. Spletna učilnica ji omogoča samostojno delo enega razreda v spletni učilnici, medtem ko poučuje drugi razred. Razredu, ki dela v spletni učilnici, poda ustna ali pisna navodila in učenci se v paru ob vnaprej pripravljenem gradivu samostojno učijo in rešujejo naloge. Učiteljica navaja, da je spletna učilnica motivacijsko sredstvo in jo učenci uporabljajo tudi doma. V spletno učilnico naloži datoteke, posnetke in naloge ter s tem učencem omogoča samostojno delo. Slaba stran je priprava gradiv in spletne učilnice, ki vzame veliko časa, in pa nepreglednost razumevanja snovi učencev ob samostojnem delu. Potrebno je spreminjanje nalog in načina dela v spletni učilnici, saj se sicer učenci hitro začnejo dolgočasiti, če se naloge ponavljajo (prav tam).
Prav tako se uporabe spletne učilnice v kombiniranem oddelku poslužujejo na podružnični šoli osnovne šole Solkan v 3. in 4. razredu. V prispevku je poudarjeno, da spletna orodja omogočajo samostojno učenje in dajo občutek dodatne pomoči v razredu (prav tam). Učiteljica Nina vloži precej truda, saj preko spletne učilnice komunicira s starši in učenci. V spletno učilnico naloži gradivo, ga uredi po poglavjih ter ga opremi s sličicami in barvami, da je učencem bolj zanimivo. Objavi tudi različne informacije in obvestila, ki jih pregledujejo starši. Dodatne naloge za utrjevanje, ki jih pripravi sama ali pa poišče na drugih spletnih mestih učenci, lahko rešujejo v popoldanskem času (prav tam). Učenci ob uporabi spletne učilnice poglabljajo elektronsko pismenost, naučijo se uporabljati različne datoteke in spletne pripomočke. Uporaba spletnih orodij deluje motivacijsko, saj jo raje izberejo kot zvezek. Avtorica navaja, da imajo učenci pozitiven odnos do spletne učilnice in jo pogosto uporabljajo tudi izven pouka (prav
17
tam). Pozitiven odnos pa imajo tudi starši otrok, ki ob začetku šolskega leta dobijo uporabniško ime in geslo svojega otroka, s katerim dostopajo do učilnice. Pomembno jim je, da imajo vsa obvestila in pomembne informacije svojih otrok na enem mestu in dostopna kadar koli (prav tam). Ob koncu šolskega leta je učiteljica pri starših preko ankete preverila, kako pogosto so se posluževali uporabe spletne učilnice skozi šolsko leto in kaj jim je bilo/jim ni bilo všeč.
Rezultati so pokazali, da so starši od enkrat do dvakrat tedensko pregledali spletno učilnico za obvestila. Pohvalili so organiziranost in preglednost spletne učilnice in obvestil ter izrazili željo za nadaljnje sodelovanje na tak način. Slabih strani uporabe spletne učilnice starši niso izpostavljali (prav tam).
Uporaba spletnih orodij pri poučevanju tujih jezikov ni tuja učiteljici Banovšek (2018), ki s svojimi učenci uporablja različne digitalne pripomočke. Pri pouku nemščine so učenci dobili nalogo posneti kratek film. Uporabljali so spletne slovarje ter se naučili uporabe programov za montiranje filmov in zvoka. Delo s spletnimi orodji jih je motiviralo in se na koncu izkazalo tudi za pozitivno, saj so učenci dobro usvojili besedišče in izgovarjavo, hkrati pa so pri učenju tujega jezika postali bolj samostojni. Učiteljica predlaga, da bi bilo pomembno v učni načrt vključiti učenje digitalnih kompetenc, saj bi omogočale lažje delo pri pouku (Banovšek, 2018).
18
4. Uporaba IKT in spletne učilnice pri pouku angleščine
4. 1 Prednosti uporabe IKT in spletne učilnice pri pouku angleščine
Učitelji tujih jezikov se pri svojem pouku pogosto odločajo za uporabo IKT. K temu jih nagovarja tudi učni načrt za angleščino s cilji učenja za 4.–9. razred. Uporaba informacijsko- komunikacijske tehnologije pri pouku naj bi učencem pomagala pri delu z novimi informacijami. Učenci s pomočjo IKT informacije pridobivajo, vrednotijo, shranjujejo, tvorijo, predstavijo in si jih izmenjujejo. Svetovni splet učenci v tem kontekstu uporabljajo za sporazumevanje in sodelovanje z drugimi udeleženci (Program osnovna šola angleščina. Učni načrt, 2016). Uporaba IKT pri pouku tujega jezika povečuje motivacijo učencev, za snov pa so bolj zavzeti in angažirani (Houcine, 2011). Tehnologija spodbuja samostojno učenje, učenci bolj komunicirajo in sodelujejo z učitelji in med seboj, hkrati pa se dosežki učencev z uporabo IKT izboljšujejo (prav tam).
IKT je pri pouku angleščine mogoče uporabljati na različne načine in v različne namene. Hall (2010, str. 16) navaja, da lahko IKT učencem pri pouku angleščine pomaga pri osmišljanju branja, govorjenja in pisanja z namenom. V veliki meri učitelju na poti uporabe IKT pri pouku angleščine pomagajo smernice za uporabo IKT. Do njih je možno dostopati na spletni strani Zavoda Republike Slovenije za šolstvo oz. na naslednji povezavi:
https://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/smernice-ikt-ang/files/assets/basic-html/index.html#1.
Med smernicami je mogoče najti didaktične napotke za uporabo IKT, ideje za dejavnosti in uporabne povezave do obstoječih e-gradiv (Andrin, 2016).
Vpliv IKT je močno odvisen od načina njegove uporabe pri poučevanju jezikov. Houcine (2011) navaja pozitivne strani uporabe pri pouku tujega jezika:
− prilagajanje gradiva potrebam, okoliščinam in odzivu učencev;
− dostop do dnevnih/najnovejših novic in uporaba avtentičnih materialov na spletu;
− hitre povratne informacije;
− možnost uporabe besedila, slike, avdio in video vsebin v kombinaciji ali izmenično;
− popestritev pouka, snov je predstavljena na bolj zanimiv način, kar spodbudi udeležbo učencev;
− mogoče se je osredotočiti le na en vidik pouka (izgovorjava, besedišče, slovnica …) (prav tam).
4. 2 Oblike uporabe IKT in spletne učilnice pri pouku angleščine
Učitelji se vsebin IKT radi poslužujejo ravno zaradi slik. Z njihovo pomočjo lažje opišejo na novo naučeno besedo ali situacijo. Kosevski Puljić in Retelj (2013) opisujeta pomembnost vizualnih medijev pri pouku tujega jezika. Poudarjata pomembnost predstavitve živega jezika z asociacijami in vizualizacijo. Slike prikažejo situacije ali neko vsebino, na podlagi katere se lahko razvije razlaga, podajo se nove informacije, slika je izhodišče za spodbudo govora ali pisanja, igre, vaje ali različne naloge (Kosevski Puljič in Retelj, 2013, str. 82). Do enakih
19
ugotovitev so prišli tudi Jazuli, Din in Yanus (2019). Navajajo, da je učenje besedišča z uporabo slike ena od rešitev za podporo usvajanja besedišča, še posebej za učence z učnimi težavami.
Slike učencem omogočajo narediti povezavo med predznanjem in novim besediščem. Slika prispeva tudi k večji motivaciji, saj se učenci takrat lažje poistovetijo z besedilom, tudi če ne razumejo dobro angleško (prav tam).
S pomočjo IKT imamo možnost dostopati do avtentičnih vsebin, ki jih potrebujemo pri pouku tujega jezika (Podgoršek, 2015). Avtentične vsebine so tiste, ki niso posebej prilagojene in ustvarjene za poučevanje jezikov, temveč prikazujejo vsakdanjo uporabo jezika naravnih govorcev. Izpostavijo resnično življenje, naravno uporabo ciljnega jezika in kulturno vsebino (Febrina, 2017).
Učitelji tujih jezikov so si v mnenjih o uporabi avtentičnih vsebin neenotni. Febrina (2017) izpostavi prednosti uporabe avtentičnih materialov:
− Učencem omogočajo občutiti jezik v naravni obliki. Z vpeljavo avtentičnih vsebin v pouk učitelji zmanjšajo razkorak med jezikom, ki se ga učijo v učilnici, in tistim, ki ga bodo učenci morebiti uporabljali v realni situaciji.
− Z raznolikostjo avtentičnih materialov, kot so npr. posterji, pesmi, revije, knjige, radio oddaje in podobno, so učenci bolj motivirani za učenje. Avtentični materiali so bolj interaktivni in zanimivi kot šolski učbeniki.
− Izboljšajo komunikacijske kompetence učencev, saj imata uporaba avtentičnih materialov in aktivnosti ob njih vpliv na boljšo pismenost.
− Učenci spoznavajo kulturo ciljnega jezika in jo ozaveščajo.
− Avtentične vsebine posredno omogočajo učiteljem ustvarjati kurikulum in organizirati aktivnosti pri pouku glede na učenčeve potrebe in interese.
Vaičiūnienė in Užpalienė (2010) podajata, da je najboljši vir avtentičnih vsebin internet, saj ima širok nabor različnih vrst vsebin in jezikovnih stilov, ki jih ni mogoče najti v knjigah. Hkrati se internet stalno posodablja in je interaktiven. Med številčnimi materiali je lažje najti primerne in zanimive vsebine za uporabo pri pouku. V raziskavi (prav tam) študentje navajajo, da imajo avtentična gradiva izobraževalno vrednost, saj so neomejeni viri za profesionalni razvoj znanja, hkrati pa bralca informirajo o dogajanju po svetu. Prav tako so študentje v raziskavi izpostavili koristnost avtentičnih vsebin, saj po njihovem mnenju spodbujajo komunikacijo, interakcijo, izmenjavo misli in informacij, s tem pa se gradi samozavest ob uporabi angleščine (prav tam).
Namen uporabe avtentičnih materialov ni to, da učenec razume vsako besedo do potankosti, temveč je namen celovit proces iskanja glavne teme in informacij, hkrati pa učence naučiti iz materiala izvzeti znanje in ga uporabiti (Febrina, 2017). Neavtentični materiali so ustvarjeni za poučevanje. So načrtovani, kreirani in ustvarjeni glede na kurikulum ter potrebe in sposobnosti učencev. Nekateri avtentični materiali so lahko za učence pretežki, saj vsebujejo kompleksne izraze in jezikovne strukture, nerazumevanje pa učence občasno pripelje do frustracij in zmedenosti (prav tam). Avtorica priporoča, da učitelji pri poučevanju uporabljajo oba tipa materialov. Učence naj seznanijo z avtentičnimi in neavtentičnimi materiali, saj se z njuno uporabo izboljša učenčeva jezikovna kompetenca in kulturno razumevanje (prav tam).
