INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKA TEHNOLOGIJA V IZOBRAŽEVANJU . 20

Informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) je »tehnologija, ki omogoča zbiranje, obdelavo, shranjevanje, distribucijo ali razširjanje ter uporabo informacij. Gre torej za skupek postopkov (metod) in pripomočkov (orodij), ki jih uporabljamo pri

»rokovanju« s podatki in informacijami« (Skočaj na http://vicos.fri.uni-lj.si: 3).

Predstavljena je vloga IKT v izobraževanju, konkretneje tudi pri pouku književnosti, in njen vpliv na pismenost, saj je razvijanje pismenosti eden izmed najpomembnejših ciljev pouka slovenščine v osnovni šoli.

2.2.1. IKT v izobraževanju

O pomenu medijev v izobraževanju že leta 1994 piše Marjan Blažič v prispevku Učni mediji in učinkovitost pouka:

Ena najvidnejših pridobitev in tudi ena osnovnih pobud za uvajanje medijev v učni proces je bila racionalizacija pouka in učenja, s tem pa tudi večja učinkovitost pri uresničevanju učnih ciljev. Na eni strani bi želeli že obstoječe procese v šolah napraviti učinkovitejše, na drugi pa omogočiti uresničevanje novih, zahtevnejših nalog vzgoje in izobraževanja, ki jih družba postavlja vsakodnevno pred pedagoške delavce.

Nujen je prehod od pretežnega posredovanja dejstev k razvijanju mišljenja učencev, od pretežnega poučevanja k samostojnemu učenju. Prav uporaba učnih medijev lahko veliko prispeva k vsestranskemu aktiviranju učencev (380).

Blažič poudarja, da učinkovito pridobivanje znanja vključuje njegovo aktivno in ustvarjalno uporabo. Pomembna učinka uporabe učnih medijev sta večja aktivnost in motiviranost učencev (1994: 381, 383).

Barbara Neža Brečko in Vasja Vehovar ugotavljata, da je uporaba IKT v izobraževanju ena ključnih prioritet evropskih držav (2008: 5). Unescova študija Information and Communication Technologies in school: a handbook for teachers or how ICT can create new, open learning environments (2005) našteva prednosti in priložnosti izobraževanja z IKT:

- olajšanje učenja za učence z drugačnimi načini učenja in sposobnostmi, - učinkovitejše učenje z vključevanjem več čutov, kar omogoča multimedija in - omogočanje širšega mednarodnega konteksta za soočanje s problemi in večja

zmožnost prilagajanja posebnostim (Brečko in Vehovar 2008: 6–7).

Poleg tega IKT prihrani čas učiteljem pri različnih aktivnostih, in sicer pri:

- pripravi/posodabljanju priprav,

- prilagajanju individualnim potrebam učencev, - predstavitvi učne snovi,

- oblikovanju in vzdrževanju sistema ocenjevanja, - oblikovanju baze izpitnih vprašanj,

- on-line popravljanju dela učencev,

- pripravi arhiva z možnostjo hitre pridobitve in dopolnitve podatkov (7).

Brečko in Vehovar poudarjata tudi, da uporaba IKT pomembno pripomore k vseživljenjskemu učenju, saj širi dostop in vpeljuje bolj raznovrstne poti učenja, učni proces in vsebine pa z njihovo uporabo postanejo bolj zanimivi (20).

Da je učenje z IKT bolj zanimivo tako za učence kot za učitelja, meni tudi Donald J. Leu Jr., ki dodaja, da je z uporabo večja tudi motivacija za delo. Delo z nadbesedili se mu zdi bolj aktivno za učence, ki se počutijo, kot da imajo nad besedilom večji nadzor (Leu na http://www.sp.uconn.edu).

Vanda Rebolj navaja Shankove raziskave in ugotavlja, da multimedijski in interaktivni elementi učne vsebine približajo zgradbi našega spomina, zato je takšno bližje naravnemu. Elementi ponujajo nov kanal za posredovanje informacij, zato je učenje uspešnejše. E-gradiva s svojim multimedijskim značajem povečajo aktivnost možganov, interaktivni elementi zahtevajo učenčevo dejavno sodelovanje (2004: 49 v Čampelj Jurečič 2012: 39). Gerlič opozarja, da ne vemo, če niso boljši rezultati le izraz višje motivacije učencev za učenje zaradi novega pristopa (2004: 241 v Čampelj Jurečič 2012:

42).

France Strmčnik med prednosti uporabe računalnika pri pouku navaja

»individualno in individualizirano učenje, večjo učno aktivnost, takojšnjo povratno informacijo, ažurno spremljanje učnega napredka, lažje aktualiziranje pouka ter hitrost dostopa do podatkov in informacij prek interneta«, slabost pa je manjša prilagojenost za skupinsko učenje in tako manjši socialni stiki (Žveglič 2010: 38).

Renata Čampelj Jurečič in Marijana Klemenčič - Glavica ugotavljata, da učenci v osnovni šoli uporabljajo računalnik pri učenju. Kakovostno izobraževanje imenujta tisto, v katerem se učenci ob ustvarjalnem strokovnjaku (učitelju) učijo v ustreznih pogojih dela z različno učno tehnologijo. Poudarjata, da mora uporaba IKT izboljšati poučevanje in učenje. Pri delu z IKT ima večji pomen sam proces kot izdelek, delo je praktično (2001:

99).

Učinkovita raba IKT je odvisna od načina in kvalitete učiteljevega načrtovanja na letni in sprotni ravni ( Žveglič 2010: 88).

Slika na naslednji strani prikazuje uporabo IKT v šolah.

Slika 1: IKT v šolah (Brečko, Vehovar 2008: 8).

2.2.2. IKT pri pouku književnosti

IKT uporabljamo tudi pri pouku književnosti. Boža Krakar Vogel vidi smisel uporabe IKT oz. spletnih virov pri pouku književnosti predvsem v pridobivanju znanj iz literarnega in širšega konteksta, da bi učenci razvili literarnobralne in kulturne ter medkulturne zmožnosti, predvsem za časovno razvrščanje literarnih del in avtorjev v literarna obdobja in smeri, spoznavanje družbenih, kulturnih, duhovnozgodovinskih okoliščin in ustvarjalnost na različnih področjih, omogoča primerjanje slovenske književne in kulturne ustvarjalnosti v določenem času z evropsko in kulturno ustvarjalnostjo, omogoča spoznavanje pomena del skozi čas in aktualizacijo (2008 v Žveglič 2008).

Uporaba sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije lahko bistveno pripomore k razvoju učenčeve sporazumevalne zmožnosti, predvsem bralne zmožnosti, kar je temeljni cilj pouka slovenščine (Žveglič 2010: 89). Pri pouku slovenščine se z uporabo IKT razvija tudi digitalna zmožnost, njena raba pa mora biti sistematična, osmišljena in kontinuirana (7).

IKT lahko pripomore h kvalitetnejšemu pouku slovenščine, ne more pa v didaktičnem smislu nekvalitetnega pouka spremeniti v kvalitetnega (Žveglič 2008).

Žvegličeva dodaja, da mora biti raba IKT tesno povezana z novimi oblikami in načini dela ter s cilji in vsebinami pouka slovenščine (glavni namen je razvijanje sporazumevalne zmožnosti), sicer je mogoče govoriti o trivializaciji pouka slovenščine (prav tam). Uporaba IKT pri pouku omogoča več učnih poti in s tem povečuje možnosti za individualizirano učenje. Didaktični trikotnik se spremeni v didaktični štirikotnik učitelj-učenec-vsebina-IKT, kjer vsi elementi enakovredno vplivajo na kvaliteto pouka.

IKT se lahko uporablja v vseh fazah učnega procesa, če je učitelj za to ustrezno usposobljen (Bučar 2009: 27).

Raziskave uporabe IKT kažejo na »ugodne učinke pri samostojnem učenju, sodelovalnem učenju, kritičnem mišljenju, timskem delu in pri uporabi drugih oblik in metod, ki se osredinjajo na učenca«. Marija Žveglič ugotavlja, da so učenci za delo z IKT motivirani, vendar je raba pogosto nesistematična, neosmišljena in nekontinuirana in ni učinkovito povezana z doseganjem ciljev pouka slovenščine. Učitelji v OŠ, ki imajo na voljo ustrezno strojno in programsko opremo, niso dovolj motivirani in usposobljeni za

uporabo IKT kot učinkovitih orodij in za rabo novih učnih oblik in metod. (2010: 144–

145).

Marija Žveglič v prispevku E-slovenščina piše o pogojih za uspešen pouk slovenščine, ki je povezan z rabo IKT:

Če želimo, da bo učenec učinkovito razvil zmožnost komunikacije v slovenskem jeziku in sodeloval v širšem e-okolju, potem mora imeti tudi pri pouku slovenščine možnost vodenega in spontanega sodelovanja v interaktivnem e-učnem okolju (intelektualne, čustvene in socialne interakcije), možnost rabe različnih komunikacijskih IKT-ogrodij in multimedije, možnost pridobivati znanja na vseh taksonomskih ravneh, poleg naštetega tudi možnost kritične refleksije lastnega učenja (na http://info.edus.si/eslo/index.php/component/content/article/3-newsflash/42-newsflash-4).

V učnem načrtu je poudarjeno, da učenci sporazumevalno zmožnost razvijajo ob dejavnem stiku z besedili, pri čemer uporabljajo digitalno tehnologijo. Pri tem varno, ustvarjalno in kritično pridobivajo in uporabljajo podatke/informacije. Ozaveščajo in presojajo možnost uporabe in zlorabe digitalne tehnologije oziroma pridobljenih informacij (Učni načrt. Program osnovna šola. Slovenščina 2011: 7).

Razvijanje digitalne zmožnosti je priporočeno tudi v Priporočilih Evropskega parlamenta in Sveta o ključnih zmožnostih za vseživljenjsko učenje in izobraževanje (2006):

Razvijanje digitalne zmožnosti se povezuje z razvijanjem sporazumevalne zmožnosti v slovenskem jeziku, to je zmožnosti sprejemanja /…/ in tvorjenja /…/ raznih besedil. Digitalna zmožnost vključuje zavestno in kritično rabo informacijskih tehnologij pri opravljanju šolskih in zunajšolskih obveznosti. Podprta je z rabo temeljnih informacijskih spretnosti v okviru IT, to je z rabo računalnika, da bi pridobili, ovrednotili, shranili, tvorili, oblikovali, predstavljali in izmenjevali informacije ter komunicirali in sodelovali na medmrežju (Učni načrt. Program osnovna šola. Slovenščina 2011: 111).

Če se pri pouku slovenščine razvija zmožnost sporazumevanja v maternem jeziku, kar v sodobnosti vključuje tudi sporazumevanje s pomočjo tehnologije, pa je temeljni cilj pouka književnosti dejaven stik učenca z leposlovjem (Krakar Vogel 2004: 17). Boža Krakar Vogel meni, da književni pouk daje več možnosti za razvoj sporazumevalne zmožnosti, obravnavanje književnosti pa ima tudi »neprecenljive učinke na razgledanost, kulturo in vrednostni sistem posameznika« (2005: 16).

Pri načrtovanju učnega procesa in uporabe IKT pri pouku slovenščine mora učitelj razmisliti, kakšne so razlike med učenci in kako te razlike vplivajo na proces učenja.

Učitelj se mora zavedati dejstva, da so učenci glede na stile zaznavanj in stile spoznavanja po Kolbu različni, da se razlikuje tudi njihovo predznanje, da digitalna zmožnost v

povezavi s sporazumevalno zmožnostjo ni enako razvita pri vseh učencih in da so za rabo IKT pri pouku slovenščine različno motivirani in samostojni pri delu, zato mora načrtovati raznolike oblike in metode dela (Žveglič 2010: 22).