Iniciativa Covax in cepilni nacionalizem

Na začetku pandemije smo slišali s strani evropskih voditeljev mnogo obljub o (bodoči) široki dostopnosti cepiva celotnemu svetu. Angela Merkel je izjavila, da bodo cepiva proti covidu-19 postala »globalno skupno dobro« (Hoen, 2021). Cepljenje svetovne populacije bi moralo biti v interesu vseh, vendar imamo danes letne proizvodne kapacitete, ki zadoščajo za 3,5 milijard doz, potrebujemo pa jih 11 milijard za 70-odstotno svetovno stopnjo precepljenost (prav tam).

Rešitev je tako v povečani proizvodnji cepiv.

Na dan 22. 8. 2021 je 32,4 % svetovnega prebivalstva prejelo vsaj eno dozo cepiva⁴⁶, od tega le 1,4 % v državah »v razvoju« (Our World in Data, 2021). Med državami obstajajo neenake farmacevtske kapacitete. Periferne države niso mogle poskrbeti za lastno farmacevtsko

44 Razvoj cepiv proti covidu-19 je sicer temeljil na znanju, ki izhaja iz javnega sektorja.

45 Več o različicah virusa je dostopno prek: https://www.cdc.gov/coronavirus/2019-ncov/variants/variant-info.html#Concern

46 Vsakodnevno osveženi podatki o stopnji precepljenosti so dostopni prek https://ourworldindata.org/covid-vaccinations

40

industrijo. Njihova edina alternativa je dobava farmacevtskih produktov od tujega dobavitelja (von Bogdandy in Villarreal, 2020, str. 94). Celotna Afriška celina, ki ima 1,1 milijarde prebivalcev, ima zgolj 10 lastnih obratov, ki lahko proizvajajo cepiva, in še to le v 5 državah (Svetovna zdravstvena organizacija, 2021). Podatek nakazuje na neokolonialno prakso, ki jo omogoča mednarodno pravo, t. i. tehnološki apartheid. Študija je pokazala, da si zgolj štiri podjetja lastijo skoraj polovico patentov za zaščito tehnologij, ki omogočajo proizvajanje mRNA-cepiv (Martin in Lowery, 2020). Prav tako naj bi patentni monopoli trajali do 25 let, vendar so v ZDA v povprečju občutno daljši – 38 let (Nawrat, 2019).

Mednarodno pravo pa ne omogoča le tehnološkega apartheida, temveč tudi cepilni nacionalizem. Iniciativa Covax je nastala z namenom, da bi v čim večji meri zamejila ta pojav, vendar ji ni uspelo (Safi, 2021). Covax deluje pod vodstvom cepilnega združenja GAVI (javno-zasebno zavezništvo), CEPI, WHO in drugih, sodeluje pa tudi privatni sektor (Herzog, Norheim, Emanuel in McCoy, 2021) – že to lahko nakazuje na neuspeh. Po načrtu iniciative bi sodelujoče države dobile doze cepiv glede na velikost populacije; načrt je razdeljen na dva dela, in sicer bi najprej vse države morale doseči 3-odstotno precepljenost zdravstvenih delavcev, v drugem delu pa vsaka 20-odstotno precepljenost najbolj ogroženih. Načrt je gotovo optimističen in dober primer mednarodnega sodelovanja, čeprav je bil tudi način razdeljevanja tarča kritik, predlagan je bil tudi drugačen, proporcionalen sistem (bolj pošten, ki temelji na epidemiološki sliki) (prav tam).⁴⁷ Covax potrebuje vsaj 2,3 miljarde doz cepiv, da bi lahko zagotovil 20-odstotno precepljenost med sodelujočimi državami, trenutno ni niti blizu cilja (Usher, 2021). Covax je (bil) skoraj edina alternativa, ki lahko omogoči perifernim državam dostop do vsaj nekaj doz cepiva (von Bogdandy in Villarreal, 2020, str. 109).

Razlog za neuspeh iniciative je cepilni nacionalizem, ki si ga lahko centralne države privoščijo (von Bogdandy in Villarreal, 2020, str. 99). Večina držav sveta sodeluje v iniciativi Covax (z zelo vidnima izjemama Kitajske in Rusije), kar pa ne pomeni, da »razvite« države ne delujejo izven iniciative. Cepilni nacionalizem v praksi pomeni tekmovanje med bogatimi državami za zaščito bilateralnih pogodb (APA)⁴⁸ direktno z proizvajalcem cepiv, s čimer si zagotovijo doze

47 Herzog, L., M., Norheim, O., F, Emanuel, E., J. in McCoy, M., S. (2021). Covax must go beyond proportional allocation of covid vaccines to ensure fair and equitable access. BMJ (Clinical research ed.), 372:m4853. Dostopno prek https://doi.org/10.1136/bmj.m4853

48 APA je kratica za »Advance Purchase Agreement«, pogodbo o predčasnem nakupu. Proizvajalec ali pa dobavitelj se zaveže, da bo zagotovil določeno količino farmacevtskega produkta v nekem določenem času v

41

cepiv za prebivalce določenih centralnih držav (Herzog, Norheim, Emanuel in McCoy, 2021).

Druga plat kovanca pa je, da periferne države ostanejo brez nujno potrebnih doz. Bogate države so monopolizirale prve doze cepiva proti covidu-19. V lanskem letu (2020) je bilo sklenjenih 44 bilateralnih pogodb med vladami in farmacevtskimi korporacijami, letos 12 (Gosh, 12. 6.

2021).

Večje (pol)periferne države so zaprosile za opustitev nekaterih točk sporazuma TRIPS, kar bi odvzelo določene patentne monopole in bi omogočilo širšo proizvodnjo cepiv ter posledično tudi njihovo širšo dostopnost. Centralne države so proti; EU se je npr. pridružila iniciativi Covax – prav tako je uradno stališče Evropske komisije enako kot stališče Merklove, da so cepiva globalno dobro –, istočasno pa samovoljno sklepa bilateralne pogodbe, ki celo omejujejo države članice, ki bi morda želele cepiva razdeliti še med periferne države; države članice cepiv ne smejo ponovno prodati, izvažati, razdeljevati ali brezplačno donirati drugi državi izven EU in EEA ter Švice, vključujoč donacije s strani nevladnih organizacij ali donacije za WHO, brez predhodnega dovoljenja dobavitelja (Curevac) (Evropska komisija, 2020).⁴⁹ Še bolj očitni cepilni nacionalizem s strani EU je bil primer, ko je Italija s podporo Evropske komisije prepovedala izvoz cepiva Astrazenece v Avstralijo (Gaube, 6. 3. 2021). EU ni edina, ki se gre očiten in direkten cepilni nacionalizem, Velika Britanija je sklenila kar sedem bilateralnih pogodb na lastno pest, Kanada je oznanila dogovore s podjetjema Pfizer in Moderna za

»milijone doz cepiv« (Eccelston-Turner in Upton, 2021).

Globalna distribucija cepiv proti covidu-19 je neenaka, nepravična in nespametna. Iniciativa Covax je dobronameren in human projekt, ki pa (verjetno) ne bo uspešen oz. njegovi cilji ne bodo uresničeni. Razlogov za to je več, glavni pa je gotovo cepilni nacionalizem, ki se ga bogate države poslužujejo ne glede na svoje zaveze javnosti, omogoča pa ga tudi mednarodno pravo, ki je plod neokolonialnih interesov centralnih držav in privatnih podjetij oz. korporacij s sedeži v teh istih državah.

prihodnosti. Skozi ta pravni instrument si lahko centralne države zagotovijo dostop do cepiv (von Bogdandy in Villarreal, 2020).

49 Evropska komisija. APA sporazum med Evropsko komisijo in Curevac; SANTE/2020/C3/049, 2020. Dostopno prek https://ec.europa.eu/info/sites/default/files/curevac_-_redacted_advance_purchase_agreement_0.pdf

42