UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Rene Koradin
Neokolonialno globalno zdravje na primeru pandemije covida-19 Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Rene Koradin
Mentor: doc. dr. Blaž Vrečko Ilc
Neokolonialno globalno zdravje na primeru pandemije covida-19 Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Hvala mentorju, doc. dr. Blažu V. Ilcu, za strokovne nasvete in komentarje.
Hvala mami in očetu za potrpežljivost in finančno podporo.
Hvala Ani, Evi, Maruši, Saši in Sultani za pomoč, smeh in skupne boje.
Hvala Sebastianu za jeklene živce in vso pomoč.
Hvala Luki za urejanje zmedenih vejic in vsega ostalega.
Neokolonialno globalno zdravje na primeru pandemije covida-19
Diplomsko delo prek historično-teoretske analize obravnava koncepta (neo)kolonializma in ideologije imperializma. V delu se ukvarjamo tudi z analizo diskurza; predvsem koncepta razvoja, ki je neločljivo povezan z obravnavano temo. Historična analiza tako kolonializma kot tudi njegovega naslednika, neokolonializma, nas pripelje do obravnave globalnega zdravja;
najprej kolonialnega javnega zdravja in nato neokolonialnega globalnega zdravja, ki ga povežemo s privatnimi filantropskimi fundacijami, ki danes pomembno krojijo politike globalnega zdravja. Zanimajo nas predvsem učinki in razlogi zanje, ki jih je imela oz. jih še vedno ima interakcija med državami v svetovnem sistemu na države globalnega Juga in njihove zdravstvene sisteme. V drugem delu obravnavamo neokolonialne prakse na primeru aktualne pandemije covida-19; mapirali smo tri glavne prakse, ki onemogočajo human in pravičen skupen globalni odziv na pandemijo: patentno pravo, ki omogoča monopole privatnih farmacevtskih korporacij, cepilni nacionalizem in prevladujoče, še vedno kolonialne diskurze, ki postavljajo globalni Jug v podrejen položaj brez možnosti sodelovanja pri globalnih strategijah za obvladovanje pandemije.
Ključne besede: neokolonializem, kolonializem, imperializem, globalno zdravje, covid-19.
Neocolonial global health in the case of COVID-19 pandemic
The thesis deals with the concept of (neo)colonialism and the imperialist ideology through historical-theoretical analysis. We also deal with the analysis of discourse, especially the concept of development, which is inexplicably linked with our topic. A historical analysis of both colonialism and its successor – neocolonialism, leads us to address global health: firstly colonial public health, and then neocolonial global health, which we associate with private philanthropic foundations, which, today, have an important role in forming global health politics. We are especially interested in the interaction between states on a global scale – the effects, and the reasons behind them, on the states of the global south and their health systems.
In the second part of the thesis, we address neocolonial practices in the case of the current COVID-19 pandemic: patent law, which enables monopolies of private pharmaceutical companies, vaccine nationalism, and predominant, still colonial, discourses, which subjugate the states of the global south without any possibilities for co-operation in global strategies for managing the pandemic.
Keywords: neocolonialism, colonialism, imperialism, global health, COVID-19
5 Kazalo vsebine
1 Seznam kratic 6
2 Uvod 7
3 Metodologija in teoretski temelji 9
4 Koncepta razvitosti in nerazvitosti 13
5 Diskurz razvoja 17
6 Imperializem in kolonializem 20
6.2 Kolonialno javno zdravje in kolonialni diskurz razvoja 22
7 Sodobni imperializem in neokolonializem 26
7.2 Neokolonialno globalno zdravje 30
7.3 Imperializem globalnega zdravja na primeru humanitarnih fundacij 33 8 Neokolonialne prakse na primeru globalnega zdravja in pandemije covida-19 36
8.2 Patentno pravo 36
8.3 Iniciativa Covax in cepilni nacionalizem 39
8.4 White man burden na primeru pandemije covida-19 42
9 Zaključek 45
10 Viri 48
6 1 Seznam kratic
AIDS Acquired Immune Deficiency Syndrome Sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti
APA Advance Purchase Agreement Sporazum za vnaprejšnji nakup
BDP Gross Domestic Product Bruto domači proizvod
BMGF Bill and Melinda Gates Foundation Fundacija Billa in Melinde Gates CDC Center for Disease Control and Prevention Center za kontrolo in preprečevanje
bolezni CEPI The Coalition for Epidemic Prerparedness
Innovations
Koalicija za inovacije na področju pripravljenosti na epidemije CIA Central Intelligence Agency Centralna obveščevalna agencija EEA European Economic Area Evropski gospodarski prostor
EU European Union Evropska unija
G7 Group ob Seven Skupina držav G7
GAVI Gavi, the Vaccine Alliance Gavi, cepilno zavezništvo
HIV Human immunodeficiency virus Virus humane imunske pomanjkljivosti IMF International Monetary Fund Mednarodni denarni sklad
JAR Republic of South Africa Republika Južna Afrika
NATO North Atlantic Treaty Organization Severnoatlantska pogodbena organizacija
OZN United Nations Organizacija združenih narodov
PAHO Pan American Health Organization Vseameriška zdravstvena organizacija SARS Severe Acute Respiratory Syndrome Hudi akutni respiratorni sindrom
SB World Bank Svetovna banka
STO World Trade Organization Svetovna trgovinska organizacija S&P 500 Standard and Poor's Borzni indeks S&P 500
TRIPS Trade-Related Aspects of Intellectual Proprety Rights
Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine
UNICEF United Nations Children's Fund Sklad združenih narodov za otroke USAID United States Agency for International
Development Ameriška agencija za mednarodni razvoj
VB Great Britian Velika Britanija
WHO World Health Organization Svetovna zdravstvena organizacija ZDA United States of America Združene države Amerike
7 2 Uvod
Epidemije1 in pandemije so običajne, pričakovane in zgodovinska konstanta. Pandemije so v zgodovini prinesle velike družbene spremembe; primer je kuga, ki se je v Evropi pojavila v 14.
stoletju in je zajela večino evropskih dežel, med in po njej pa je velikansko pomankanje delovne sile pripomoglo k razpadanju fevdalne ureditve v Zahodni Evropi. Na drugi strani pa se je fevdalizem na vzhodu zaostril (Acemoglu in Robinson, 2015, str. 110-113). Centralne države so z izkoriščanjem globalnega Juga v 20. stoletju razvile relativno kvalitetne zdravstvene sisteme – dobro so nadzorovale nalezljive bolezni –, s čimer so začele izgubljati stik z epidemijami, ki sicer pomembno vplivajo na njihovo vsakdanje življenje. Po drugi strani pa se na globalnem Jugu – v državah svetovne periferije – epidemije in pandemije nikdar niso nehale in z njimi ljudje še vedno živijo. Pandemija, ki je zahodnjake po dolgem spancu prebudila, je bila pandemija aidsa, ki ga povzroča virus imunske pomanjkljivosti, krajše HIV. Od prvih odzivov, ki so ustvarjali Drugega – gejevsko kugo –, se je aids hitro razširil med veliko širšo populacijo in zahteval globalni odziv. Od prvega odkritja leta 1981 do danes je pandemija aidsa vzela 36,3 milijonov okuženih, samo lani (2020) je bilo z virusom HIV na novo okuženih 1,5 milijona ljudi (UNAIDS, 2021). Pandemija aidsa tako še zdaleč ni premagana, čeprav je z leti izgubila medijsko pompoznost, izginil pa je tudi dobršen del stigme. Razlog ne tiči v uspešnem bojevanju s pandemijo, ampak v tem, da so se bogate centralne države relativno uspešno
»rešile« pandemije; aids se je najbolj »udomačil« na globalnem Jugu – »ko bogate države izgubijo svoj strah, niso več pripravljene investirati v probleme revnejših« (Gellman, 2000).
Epidemije SARS-a, ebole itd. so prizadele mnoge države, vendar iz istega razloga niso prejele tako velikanske pozornosti s strani bogatejših držav. V diplomskem delu se bomo ukvarjali z globalnim zdravjem v neokolonialnem kontekstu; osredotočili se bomo na pandemijo covid-19, vendar bomo pri orisovanju (neo)kolonialnih praks uporabljali tudi druge pandemije in epidemije.
»Prva« sodobna pandemija je zagotovo pandemija aidsa. Tako covid-19 kot tudi aids sta zoonotski2 virusni bolezni; covid-19 je posledica okužbe s koronavirusom (SARS-CoV-2), medtem ko je aids posledica okužbe z retrovirusom (HIV). SARS-CoV-2 se prenaša kapljično;
1 V diplomskem delu uporabljam koncept epidemije za manjše izbruhe, večinoma na globalnem Jugu, ki skorajda niso prizadele prebivalcev centralnih držav. Koncept pandemije uporabljam za širše izbruhe nalezljivih bolezni, ki so dosegle tudi center.
2 Zoonotske bolezni so nalezljive bolezni, ki se prenašajo z živali na človeka (Svetovna zdravstvena
organizacija, 2020).
8
posledično je zelo kužna bolezen, tudi smrtnost je razmeroma visoka, virus pogosto mutira.
HIV se prenaša z okuženimi telesnimi tekočinami. Preventiva pred covidom-19 je fizična distanca, redno umivanje rok itd., medtem ko je preventiva pred okužbo s HIV omejeno število spolnih partnerjev, uporaba zaščite med spolnimi odnosi, preprečevanje deljenja igel itd.
Inkubacijska doba za covid-19 je 2–14 dni, HIV običajno miruje desetletje pred pojavom aidsa (Olufadewa in drugi, 2020). Obe pandemiji sta bili s strani stroke dolgo časa pričakovani. Leta 2013 so kitajski in ameriški znanstveniki našli virus v netopirjih, ki je izredno podoben virusu SARS-CoV-2. Znanstveniki so jasno opozorili, da bo ta vrsta virusov v prihodnosti povzročila pandemijo. Resnega odziva s strani držav ni bilo (Mackenzie, 2020, str. 74). Oba virusa in obe bolezni sta si med seboj zelo različni, vendar sta bili deležni podobnega (neo)kolonialnega odnosa s strani držav centra.
Primarni fokus diplomskega dela bodo (neo)kolonialni odnosi na primeru globalnega zdravja, ki jih bom skušal aktualizirati s praksami na aktualni pandemiji covida-19. Najprej bomo analizirali koncept, ki tvori (neo)kolonialne prakse in imperialistično ideologijo – dve plati kovanca koncepta razvoja in diskurza razvoja. Nadaljevali bomo s teoretsko-historično analizo kolonializma in imperializma ter ga prikazali na primeru kolonialnega javnega zdravja, po istem principu bomo analizirali neokolonializem in neokolonialno globalno zdravje ter privatne (in tržne) interese, ki ga vodijo. Na koncu bomo skušali neokolonialne prakse predstaviti na primeru covida-19; mapiral sem tri ključne elemente, ki so najbolj vidni v okviru aktualne pandemije – patentno pravo, cepilni nacionalizem in (neo)kolonialne diskurze.
9 3 Metodologija in teoretski temelji
Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretsko-historične analize ključnih konceptov z dodanimi aktualnimi primeri in neokolonialnimi praksami. Za razumevanje delovanja (neo)kolonializma je ključno razumevanje konceptov, ki bodo opremljeni in postavljeni v zgodovinske kontekste in procese, saj lahko le tako razumemo strukturo kolonialnih odnosov danes. Ti se pojavljajo tako na makroravni (na ravni svetovnega sistema) kot tudi na mikroravni (na ravni posameznih držav). Poleg tega nam historični pregled zlahka pojasni sodobne in ponotranjene družbene pojave – (strukturni) rasizem in izkoriščanje ter po drugi strani ignoranca do globalnega Juga ipd. V diplomskem delu sem uporabljal tako primarne kot tudi sekundarne vire.
Pomembna elementa v diplomskem delu bosta historična analiza in analiza diskurzov, zato bom predstavil teoretske temelje, na katerih sloni pogled na zgodovino in diskurze v tem delu.
Foucault nam pomaga pojasniti historično analizo. Določene pojave (v njegovem primeru npr.
norost in seksualnost) razume kot neko točno določeno zgodovinsko izkušnjo, ki je hkrati tudi utemeljitveno moderno izkustvo Drugega (Foucault, 1998 v Bobnič, 2017, str. 26).3 Kompleksnejši koncept izdela v Zgodovini seksualnosti, in sicer historično singularno formo izkušnje4:
»Govorjenje o »seksualnosti« kot o zgodovinsko posebni izkušnji je predpostavljalo tudi to, da lahko razpolagamo z orodjem, ki je primerno za analizo posebne narave in medsebojnih povezav treh osi, ki sestavljajo to izkušnjo: prva os je oblikovanje znanj [vednosti], ki se nanašajo nanjo, druga so sistemi oblasti, ki določajo njeno uporabo, tretja pa oblike, v katerih se posamezniki lahko in morajo prepoznati kot subjekti te seksualnosti« (Foucault, 1998 v Bobnič, 2017, str. 26).5
Foucaulteva historično singularna izkušnja tako vključuje vednost, oblast in subjektivno prepoznavanje sebe kot subjekta v določeni zgodovinski izkušnji – subjektivna izkušnja (Bobnič, 2017, str. 27). Historično singularna izkušnja ima mnogo interpretacij, tudi Foucault jo skozi dela uporablja na različne načine in izkušnji določa različne koncepte. V diplomskem delu bomo vztrajali pri najbolj preprostem razumevanju izkušnje – neokolonialne izkušnje kot
3 Foucault, M. (1998): Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana. Založba /*cf 4 Bobnič (2017) v svojem članku uporablja kratico HSFI.
5 Foucault, M. (1998): Zgodovina seksualnosti. 2: Uporaba ugodij. Ljubljana. ŠKUC.
10
izkušnje, ki jo doživljajo posamezniki in skupine tako na globalnem Jugu kot tudi posamezniki in skupine iz držav centra. Dojemanje izkušnje lahko pojasnimo s pomočjo Fanonovega koncepta dehumanizacije. Dehumaniziran kolonialni subjekt ima svojo zgodovinsko izkušnjo kolonializma; Fanon (1986, str. 54) npr. pravi, da je vse, kar si želi, postati belec. To lahko razumemo, kot da si želi priti na belsko pozicijo moči in sam odločati o svoji usodi. Izkušnja belega kolonizatorja je radikalno drugačna. V delu se bomo ukvarjali predvsem z dimenzijo oblasti in deloma védnosti; element subjektivnosti bo manj pomemben in ga prepuščamo nadaljnjemu preučevanju.
Védnost in oblast sta po Foucaultu neločljivo povezani – prek diskurzov. Foucault definira diskurzivno formacijo kot »načelo disperzije in redistribucije« skupine izjav, ki spadajo v enoten diskurzivni sistem. Diskurzivne formacije niso homogene, vendar vsebujejo določena
»pravila« oz. regulacije, ki preobrazijo elemente diskurza v predmet obstoja in spreminjanja.
Diskurz je ustvarjen (in je lahko definiran v retrospektivi) iz abstraktnih elementov (pravil, razmerij, okoliščin), na katerih deluje, in tako ustvarja objekte oz. koncepte, ki jih konstruira (Young, 2001, str. 401).
Diskurzi so načini konstituiranja védnosti skozi specifične prakse – povezane so z jezikom in materialno realnostjo. Diskurzi so specifika človeške zgodovine; ključno so povezani z izvajanjem oblasti, skozi zgodovino se pojavljajo ves čas in so determinirani z oblastnimi razmerji v določenem zgodovinskem kontekstu; lahko se pojavljajo v vseh oblikah – tako
»avtoritarni« kot tudi liberalni oz. ne-represivni obliki. Védenje je podrejeno diskurzu. Bistvena komponenta diskurza je materialistično-historična entiteta z določenim zgodovinskim razvojem (Young, 2001, str. 399).
Védnost je akumulirano znanje, ki se arhivira v načine diskurza. Védnost se nam v vsakdanjem življenju predstavlja kot objektivna, saj služi vladajoči, v našem primeru neoliberalni/imperialistični ideologiji.6 Foucault razume oblast kot načine upravljanja z
6V diplomskem delu ideologijo razumemo po Althusserju (1980). Ideologija je način »biti«, torej način vstopanja v življenje – skozi proces interpelacije, ki pa jo ključno določa vladajoči razred. Subjekt je vedno ideološki subjekt, deluje kot produkt ideologij. Ločuje med »makro«-ideologijami; to je vladajoča ideologija in »mikro«- ideologijami, ki morajo biti pluralne, da dajejo videz pravičnosti. Po Althusserju sta baza in nadzidava v soodvisnosti (za razliko od Marxove in Engelsove ideologije (1979), kjer materialna produkcija ključno določa bazo in posledično ideologijo – »popačeno zavest«, ki jo vzpostavlja vladajoči razred.). Za nas je ključna vladajoča ideologija, ki jo preselimo na globalno raven. Althusser pojmuje kot represivni aparat državo (in njene represivne aparate oz. institucije), ki omogoča vladajočim razredom, da si zagotovijo nadvlado nad delavskim razredom in jih izkorišča s prisvajanjem presežne vrednosti; v diplomskem delu institucijo države razširimo na svetovni kapitalistični sistem, ki omogoča izkoriščanje globalnega juga s strani centralnih (vladajočih) držav. V periferne
11
védnostjo. Dejansko oblastno povezavo definira to, da je način delovanja, ki ne deluje direktno in neposredno na druge. Oblast ne deluje na druge, temveč na njihova delovanja: delovanje na delovanja, na obstoječa in na tista, ki se lahko pojavijo v sedanjosti in prihodnosti (Foucault, 1991 v Bobnič, 2017, str. 28)7 Foucault naredi distinkcijo med dominacijo in oblastjo.
Dominacija nastopi, ko postanejo razmerja moči fiksna; oblastno razmerje se prekine. Foucault poda primer suženjstva, ki ni oblastna povezava, saj določujoči dejavniki »zasičijo« celoto (Foucault, 1991, str. 114–115). Dominacija predstavlja popolnoma »nesvobodnega« subjekta.
Foucaultevo genealoško razumevanje zgodovine se razlikuje od modernističnega razumevanja zgodovine, ki predpostavlja, da je zgodovina singularno, linearno in teleološko zaporedje dogodkov (Prado, 2018 v Koželnik, 2020, str. 13)8. Takšno dojemanje zgodovine pa je holistično in lahko predpostavlja imperialistične, rasistične, homofobne in podobne paradigme.
Nasprotno pa je zgodovina po Foucaultu razumljena kot multipliciteta med seboj prepletajočih se časovnih razponov, kar predpostavlja, da so zgodovinski dogodki ustvarjeni iz različnih, prepletajočih se trajanj (Koopman, 2008 v Koželnik, 2020, str 13)9. Genealogija razume zgodovino kot pojav brez enotnosti, cilja ali izvora (May, 1993 v Koželnik, 2020, str. 14)10. Foucault ponudi nov način mišljenja in pisanja zgodovine, ki temelji predvsem na konstantnem skepticizmu. Sam skuša s konceptom »oblast/vednost«11 preusmeriti pozornost preučevanja v konkretne in specifične zgodovinske oblike udejanjanja te povezave (Kaluža, 2015, str. 184).
Foucaultevo razumevanje zgodovine je izrednega pomena v primeru (neo)kolonializma, saj lahko le tako podvomimo v prevladujoče dojemanje zgodovine, ki temelji na zahodnocentrični
države so je ideologija centralnih držav razširila tako skozi ideološke aparate (šolski sistemi, zdravstveni sistemi, misijonarstvo itd.) kot tudi čez represivne aparate (kot te lahko dojemamo tudi mednarodne institucije, ki skozi različne represivne prakse ohranjajo periferne države v neenakem položaju). Eksistenca ideologije je materialna – vselej obstaja v praksah institucij.
7 Foucault, M. (1991). Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana. Krtina.
8 Prado, C. G. (2018). Starting with Foucault: An Introduction to Genealogy. Apple Books.
9 Koopman, C. (2008). Foucault's historiographical expansion: adding genealogy to archealogy. Journal of the Philosophy of History, 2(3), 338–362.
10 May, T. (1993). Between genealogy and epistemology: Psychology, politics and knowledge in the thought of Michael Foucault. Apple Books.
11 Razmerje med oblastjo in vednostjo je zapleteno. Na primeru zgodovine se velikokrat pojavlja v obliki dveh ločenih entitet – interpretacije zgodovine po zahtevah oblasti, npr. cenzura in prepoved. Vendar so po Foucaultu te negativni mehanizmi le vrh ledene gore, le tisti del soodločanja vednosti in oblasti, ki je najbolj vidno. Na oblast je treba gledati širše; kot nekaj, kar vsi vseskozi izvajamo (Kaluža, 2015, str. 185).
12
zgodovini, hkrati pa nam genealogija omogoča iskanje mnogih izvorov (neo)kolonialnih praks, ki jih danes dojemamo kot homogene in z enoznačnim izvorom.
13 4 Koncepta razvitosti in nerazvitosti
Za pregled formalnih in hkrati tudi neokolonialnih definicij razvoja se lahko obrnemo na spletno stran Svetovne banke, ki vsebuje spletno orodje, s katerim statistično prek različnih kazalcev (npr. BDP na prebivalca, procent okuženih s HIV, zunanji dolgovi itd.) določi stopnjo razvoja določene države (Svetovna banka, 2021). SB na način takega sistemiziranja racionalizira svojo dominacijo na globalnem Jugu. Način določanja stopnje razvitosti temelji le na gospodarskih predpostavkah in statistikah. Rodney in Young navajata kot primer takšne slabe prakse BDP na prebivalca, ki temelji na povprečju prihodkov na prebivalca v državi, kar je popolnoma zgrešen pristop, saj lahko skrije velikanske razlik med prihodki, ki so značilne za kapitalistični sistem (Rodney, 2018, str. 17–18 in Young, 2001, str. 54).
Razvoj oz. razvitost je kompleksen in večstranski koncept; lahko ga razumemo na ravni individuuma – kot razvoj določenih veščin, kreativnosti, odgovornosti itd. Za nas je ključen razvoj na makroravni, na ravni določenih nacij, držav in tudi globalnih skupin držav; ključen je ekonomski razvoj. Historično gledano se družba gospodarsko razvije, ko njeni člani izboljšajo svoje veščine upravljanja z okoljem – na to vpliva razvoj znanosti, tehnologije in organizacija dela. Dolgoročno gledano se nam dogaja nepretrgan gospodarski razvoj, ker smo ljudje konstantno in radikalno izboljševali svoje sposobnosti izkoriščanja okolja. V določenih zgodovinskih obdobjih je prišlo do začasnega zmanjšanja produktivnosti, vendar so splošne tendence začrtane k povečanju produktivnosti, kar ima velik vpliv tudi na razvoj posameznih družb. Razvoj je bil skozi zgodovino univerzalen, hkrati pa različen v skoraj vseh družbah –
praktično vsaka je razvila svoj način upravljanja z materialnim okoljem, kar je tvorilo zelo različne nadstavbe (Rodney, 2018, str. 2–9).
Razvoja ne moremo videti le na ravni gospodarstva in produkcije, ampak tudi oz. predvsem z vidika sprememb celotnih družbenih procesov. Razvoj je način, s katerim opisujemo družbene spremembe (Taylor, 2008, str. 518)12. Ekonomske spremembe so tako vodile do sprememb produkcijskih sistemov in z njimi povezanih ideologij – zelo posplošeno lahko govorimo o razvoju iz primitivnega komunizma v sužnjelastništvo, nato v fevdalizem in v sodobni fazi v kapitalizem (v vmesnih obdobjih oz. v nekaterih primerih tudi socializem). (Rodney, 2018, str.
6–8). Vprašanje razvoja ni povezano samo z izkoriščanjem okolja, ampak tudi z izkoriščanjem
12 V Cox, K., Low, M. in Robinson, J. (2008) The Sage Handbook of Political Geography. London. SAGE Publications Ltd.
14
delovne sile, ki je edina, ki lahko pripelje do ekonomskega razvoja. Razvoj je skozi celotno zgodovino temeljil na izkoriščanju.
Koncept razvoja pomeni veliko več kot le ekonomski razvoj, čeprav je gospodarska rast dominanten element v diskurzu razvoja; zdi se, da je edini cilj razvoja pretvorba revne države v bogato. Rast pomeni povečevanje – gospodarska rast tako zgolj pomeni povečano proizvodnjo blaga. Kapitalistična gospodarska rast je inherentno neenaka (Taylor, 2008, str.
519) – prihaja le do večanja neenakosti.
Rodney (2018, str. 15–16) razume koncept nerazvitosti v primerjalnem smislu; nekatere države so – v določenem zgodovinskem obdobju – bolj razvite v primerjavi z nekaterimi drugimi.
Druga stran sodobne nerazvitosti pa so določena razmerja izkoriščanja med državami. Vse države današnjega globalnega Juga oz. njihova »nerazvitost« so produkt kapitalističnega, imperialističnega in kolonialnega izkoriščanja.
Rodneyjevo definicijo nerazvitosti lahko obogatimo z Wallersteinovo teorijo svetovnih sistemov. Diskurz razvoja je začel prevladovati po drugi svetovni vojni in še danes ključno determinira družbeno realnost (Escobar, 1995, str. 4–5), temelji pa na predpostavki, da lahko vsaka država, ki deluje v svetovnem sistemu, postane »razvita«; Wallerstein to trditev zavrne.
V svojem delu »Uvod v analizo svetovnih sistemov« uvede koncepta centra oz. jedra, jedrne oz. centralne države (»razvite« države), in periferije – revne države oz. danes pogosteje kar
»države v razvoju«. Tako Rodney kot Wallerstein poudarjata pomen mednarodne trgovine v izkoriščanju, saj temelji na neenaki in nepravični menjavi. Ekonomsko močnejše države so in še vedno postavljajo pogoje, ki jim omogočajo, da se presežna vrednost pretaka iz periferije v jedro. Delitev dela v globalni kapitalistični ekonomiji loči produkcijo »jedrnih« produktov in
»perifernih« produktov. Razmerje jedro–periferija pomeni stopnjo donosnosti od proizvodnih procesov. Donosnost je direktno povezana s stopnjo monopolizacije – monopol je ključen element kapitalističnega sistema (Lenin, 1975, str. 15); z »jedrnimi« produkcijskimi procesi mislimo procese, ki jih nadzorujejo kvazi-monopoli. »Periferni« produkti so tisti, ki na trgu dejansko tekmujejo in so zaradi tega v slabšem položaju od monopoliziranih produktov.
(Wallerstein, 2004, str. 27–44). Ne obstajajo cone, ki bi bile inherentno jedrne, le gospodarskim procesom dominirajo jedrni procesi in posledično jedrni izdelki ter obratno (Taylor, 2008).
Razlike med cenami afriškega izvoza surovin in cenami uvoza industrijskega blaga so tipičen primer nepravične menjave (Rodney, 2018, str. 190).
15
Wallerstein glede odnosa med jedrom in periferijo doda tudi pol-periferne države. Ne obstajajo pol-periferni produkti, so pa nekatere države, ki imajo relativno enakovredno razporeditev proizvodnje jedrnih in perifernih produktov, kar pomeni, da trgujejo v obe smeri – so izkoriščani in hkrati izkoriščajo (Wallerstein, 2004, str. 120). Čeprav so v svetovnem sistemu spremembe zelo redke, je pol-periferija edina dinamična cona; države se skozi pol-periferije premikajo po hierarhiji razvitosti. Vendar to ne pomeni, da se lahko vse države premikajo po hierarhiji navzgor. Taylor (2008, str. 521–522) to pokaže na primeru; za vsak vzpon Japonske iz pol-periferije v center pride do padca Argentine iz pol-periferije v periferijo. Na takšen način se strukturno reproducira in ohranja neenakost v svetovnem sistemu; kljub konstantni in vseobsegajoči gospodarski rasti se razlike med centrom in periferijo povečujejo.
Neenaka trgovina pa ni edini razlog in izziv, s katerim se morajo soočati države globalnega Juga. Zgodovinsko gledano je razlika (poleg dolge izkoriščevalske zgodovine) med centralnimi in perifernimi kapitalističnimi družbenimi formacijami posledica različnih izhodišč in načinov prehoda v kapitalizem. Državam je bil prehod v kapitalizem vsiljen od zunaj; državam globalnega Juga je bil vsiljen z direktnim nasiljem in represijo, zato se je razvijal na drugačen način, saj predkapitalistični odnosi niso razpadli. Nastale so kapitalistične družbene formacije, v katerih pogoje družbenoekonomske reprodukcije določa produkcijski način, ki izhaja iz centra – neenaki pogoji kapitalističnega nastanka v perifernih državah so se preobrazili v neenake pogoje njihove reprodukcije (Kržan v Amin (2020), str. 285–290)13. Amin danes opaža dva glavna »izziva«, s katerima so se prisiljene soočati periferne države; predstavi pojem
»lumpenrazvoja«, s katerim razloži že omenjeno reprodukcijo skrajno izkoriščevalskih izvoznih gospodarstev, za katere je značilna neenaka menjava14, nadzor tujega kapitala nad naravnimi viri perifernih držav, majhen notranji trg in namera vladajočih razredov, da države ostanejo odvisne od centra. Drugi izziv pa je agresivna geopolitična strategija imperializma, ki ga izvajajo države centra, ta pa nasprotuje vsakršnemu poskusu perifernih narodov in držav, da bi prevzele bolj »humane« politike oz. družbene formacije (Amin, 2020, str. 100). Primer take agresivne politike s strani centralne države vidimo v embargu, ki ga izvajajo ZDA nad Kubo že od leta 1960 dalje – njegov edini cilj je zlom kubanskega režima, ki predstavlja relativno
13 Amin, S. (2020) Sodobni imperializem: Spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji. Ljubljana. Cf.
14Klasični primer prenosa presežne vrednosti iz periferije v jedrne države je neenaka menjava, ki jo omogoča presežno izkoriščanje v perifernih kapitalističnih državah. Menjava je neenaka, kadar so proizvajalci v perifernem gospodarstvu za enako delo plačani manj kot (bi bili) proizvajalci v centru, pod pogojem, da je razlika med plačami v centru in na periferiji večja od razlike v produktivnosti (Kržan v Amin, 2020: 295)
16
uspešno alternativo obstoječemu kapitalističnemu svetovnemu sistemu (Urad za zgodovino, Inštitut za zunanje zadeve, 1960).15
15 Office of the Historian, Foreign Service Institute (1960). Inauguration by the U.S. Government of a policy to
weaken the Cuban economy, April–July 1960. Dostopno prek:
https://history.state.gov/historicaldocuments/frus1958-60v06/ch10
17 5 Diskurz razvoja
Diskurz razvoja je ključen koncept, ki legitimira in racionalizira obstoječe neokolonialne oblike dominacije. Razvoj je tipičen primer Foucaultevega diskurza; diskurz je proces, prek katerega družbena realnost oživi. Postane prostor za sistematično ustvarjanje konceptov, teorij in praks (Escobar, 1995, str. 39). Razvoj je diskurz, ki je usidran v razmerja moči – določa pravila igre;
kdo in kaj bo govoril, iz katerega zornega kota, s kakšno avtoriteto itd. (Escobar, 1995, str. 39).
Razvoj je »iznajdba«, ki se je razvila in razširila v obdobju po drugi svetovni vojni; diskurz razvoja je sledil uveljavljanju mednarodnih institucij za potrebe širjenja produkcije zahodnjaške vednosti; v mislih imam predvsem Svetovno Banko, OZN, STO in bilateralne agencije za pomoč. Escobar opiše razvoj kot povezavo med uvedbo oblik moči, ki širijo védenje o tretjem svetu, in intervencijami, ki vodijo v mapiranje in produkcijo družb tretjega sveta. Razvoj se predstavlja kot »objektiven« proces, ki mora izhajati »od zgoraj navzdol«, s strani izkušenega in razsvetljenega Zahoda. Tiho in neopazno ustvarja tretji svet (Rangan, 2008, str. 563–565)16. Tako koncept razvoja kot umetno ustvarjanje »revnega« tretjega sveta oz. globalnega Juga sta zahodnjaški iznajdbi, ker se prek diskurza razvoja ohranja neenakost, ki je ključna za delovanje kapitalističnega sistema. Po Escobarju je ključen element ohranjanja neenakosti pomoč vseh vrst, ki prihaja s strani centra in tako ohranja globalni Jug v odvisnosti npr. prek dolgov.
Centralne države pod krinko pomoči ustvarjajo »nenormalnosti« (npr. nepismenost, nerazvitost, male kmete itd.), ki posledično, takoj ko postanejo del diskurza, »zahtevajo«
kategorizacijo, obravnavo in reformo. Načini, ki bi lahko materialno pomagali državam globalnega Juga, so povezani z instrumenti moči in kontrole (Escobar, 1995, str. 41–42).
Delovanje »pomoči« deluje kot Foucaulteva disciplinska oblast; element disciplinske oblasti spremeni slehernega individuuma (v našem primeru večjo enoto) v primer. Primer postane objekt za spoznanje in oprijemališče za oblast; lahko ga opišemo, ocenjujemo, merimo, primerjamo z drugimi itd. Hkrati pa ga moramo dresirati ali popraviti, klasificirati, izključiti itd. (Foucault, 2004, str. 211–212). Na enak način postanejo afriške države nadzorovane in klasificirane – postanejo objekti disciplinarne oblasti (Ilc, 2006, str. 92).
Razvoj je bil in še vedno je top-down, etnocentričen in tehnokratski pristop, ki obravnava ljudi ter celotne kulture kot abstraktne koncepte oz. številke, ki se lahko premikajo po lestvici napredka. Razvoj je sistem relativno univerzalnih tehničnih intervencij, ki imajo za cilj dostaviti
16 V Cox, K., Low, M. in Robinson, J. (2008) The Sage Handbook of Political Geography. London. SAGE
Publications Ltd.
18
»nujno potrebno« blago določeni populaciji. Postal je močna sila za uničenje kultur globalnega Juga, čeprav, ironično, v imenu ljudskega interesa (Escobar, 1995: 45). V percipiranju globalnega Juga je danes paradigma razvoja daleč najbolj prevladujoča.
Razvojni diskurz se je skozi zgodovino in različne globalne družbene spremembe prilagajal in reproduciral; rezultat je bilo zaporedje različnih razvojnih strategij, ki so še vedno obstajale v okvirih enakega diskurzivnega prostora (Escobar, 1995 v Ilc, 2006, str. 93).17 Prva prevladujoča razvojna strategija je obsegala obdobje po drugi svetovni vojni; pod vplivom keynesianistične ideologije, ki je spodbujala državne intervencije. Temeljna teorija tega obdobja je bila modernizacijska teorija, ki je vzpostavila temeljne koncepte in teorije razvoja, ki so v veliki meri prisotni še danes; temelji na specifični definiciji modernosti – moderno je le, če je industrializirano in ekonomsko napredno (Ilc, 2006, str. 94). Po naftni krizi v 70. letih se pojavi druga strategija – neoliberalna razvojna strategija18; državne intervencije so se umaknile trgu, privatizaciji in politikam mednarodnih institucij (SB, IMF). Primat gospodarskih reform ni vprašljiv in ima prednost pred državljanskimi svoboščinami ter političnimi reformami – neoliberalizem poslabša stanje v afriških državah; dolg se radikalno poveča (prav tam). Začnejo se pojavljati upravičeni dvomi v učinkovitost neoliberalnih strategij, ki jih zagovarjajo mednarodne institucije s sedežem v zahodnih državah. Razvojni diskurz tako posledično preide v novo fazo – fazo dobrega upravljanja oz. good governance; ta paradigma je uspešno zakrila neuspeh neoliberalnih strategij razvoja (Polzer, 2001 v Ilc, 2006, str. 101)19. Prišlo je do prelaganja krivde za neuspehe na manko liberalne demokracije v afriških državah (čeprav so te iste mednarodne institucije še »pred kratkim« podpirale avtoritarne režime v teh istih
17 Escobar, A. (1995). Encountering Development: The Making and Unmaking of the Third World. Princeton and New Jersey. Princeton University Press.
18 Neoliberalizem je teorija političnoekonomskih praks, ki pravi, da do človeške blaginje najhitreje pridemo z osvoboditvijo individualnih podjetniških svoboščin in veščin v institucionalnem okviru, ki ga zaznamujejo močne pravice do zasebne lastnine, prosti trg in prosta trgovina. Vloga države je ustvariti in ohraniti institucionalni okvir, ki ustreza neoliberalnim praksam. Država mora poskrbeti za kvaliteto in integriteto denarja. Poleg tega mora poskrbeti za represivne organe države in zakonske strukture, ki so nujne za zaščito zasebne lastnine in poskrbeti (tudi s silo, če je to potrebno) za primerno delovanje trga. Če trgi nekje na planetu ne obstajajo, morajo biti ustvarjeni. Državne intervencije na trgu (ko je ta ustvarjen) morajo biti minimalne. Neoliberalna ideologija se je razširila na popolnoma vsa področja našega življenja; neoliberalizem je postal hegemon v našem vsakdanjem diskurzu (Harvey, 2005, str. 2–3)
19 Polzer, T. (2001) Corruption: Deconstructing the World Bank Discourse. Working Paper Series. London.
LSE.
19
državah).20 Kapitalistični good governance legitimira vse neoliberalne politike; le doda jim potrebo po demokraciji kot predpogoju za uspeh (Abrahamsen, 2000 v Ilc, 2006, str. 101).
Rezultat reprezentiranja in definiranja »ne-Zahoda« s strani zahodnjakov je konstituiranje kolonialnega subjekta kot Drugega (Spivak, 2010)21. Ustvarjanje diskurza Drugih je sicer običajno in pogosto tudi nujno (za konstituiranje lastne identitete) delovanje skozi celotno zgodovino. Said govori o orientalizmu, ki ga lahko posplošimo na celotno konstituiranje tretjega sveta. Orientalizem je rezultat kulturne hegemonije Zahoda; skozi lažno predstavo evropskih idej o Orientu se nam izkristalizira ideja, da je evropska identiteta v primerjavi z neevropskimi skupnostmi in kulturami superiorna, zabriše se možnost skepticizma (Said, 1996, str. 18–19). Zaradi orientalizma Orient ni svobodni predmet razmišljanj ali dejanj. (Said, 1996:
14). Drugost je treba »razviti« oz. »modernizirati«; to legitimira intervencije centralnih držav v prostor držav globalnega Juga (Ilc, 2006, str. 96).
Z ekonomsko širitvijo centralnih držav in razširitvijo kapitalistične svetovne ekonomije na eni strani ter demokratizacijskimi tendencami na drugi strani pride tudi to razširitve evropskega izobraževalnega sistema po celem svetu – popolna prevlada zahodnjaškega védenja. Razvoj postane specifičen koncept v védenju o Drugih (Wallerstein, 2004, str. 25). Orientalizem se je s konceptom razvoja razširil na celoten »nerazviti« globalni Jug, ki danes predstavlja dve tretjini sveta (Escobar, 1995: 4). Neoliberalna strategija razvoja ohranja zahodnjaško gospodarsko in kulturno hegemonijo – skozi različne oblike in na različne načine, npr. s všečnimi slogani, kot je WHO-jevo »zdravje za vse«, ohranja izkoriščevalska razmerja.
20Abrahamsen, R. (2000). Disciplining Democracy: Developmet Discourse and Good Governence in Africa.
London. Zed Book Ltd. (v Ilc, 2006).
21 Morris, R., C. (2010) Reflections on the history of an idea »Can the Subaltern Speak?«. New York. Columbia
Universtiy Press.
20 6 Imperializem in kolonializem
V 6. in 7. poglavju bomo teoretsko-historično analizirali neokolonializem in njegovega predhodnika, kolonializem, ter ideologijo, ki ju povezuje. V podpoglavjih bomo pojave kontekstualizirali na primeru zdravja.
Imperializem lahko razumemo kot historično konstanto. Deloval je v dveh glavnih oblikah;
rimski, otomanski, španski imperialistični model – klasični imperializem, ki je deloval na gradnji imperija, in kot ideologija imperializma, ki je nastala v poznem 19. stoletju (Young, 2001, str. 17). Imperializem predstavlja ideologijo in hkrati tudi sistem ekonomske dominacije, danes predvsem s strani ZDA (Young, 2001, str. 26–27). Kolonializem je del oz. obdobje v imperializmu; razumeti ga moramo kot pragmatično prakso, ki se je razvila lokalno in nenačrtovano, predstavljal je aktivnost na periferiji. Po drugi strani je imperializem koncept, ki je izhajal iz centra (Young, 2001, str. 16–17).
Imperializem je logična faza kapitalizma. Kapitalizem postane kapitalistični imperializem šele na zelo visoki stopnji razvoja kapitalizma. Ekonomska osnova je zamenjava kapitalistične svobodne konkurence s kapitalističnimi monopoli (Lenin, 1975, str. 86). Monopol, ki se zgodi zaradi koncentracije proizvodnje, je po Leninu ključna značilnost sodobnega kapitalizma in posledično tudi imperializma, ki je produkt kartelnih in monopolnih dogovorov (Lenin, 1975, str. 20–28). V imperialistični fazi kapitalizma zahodnoevropske kapitalistične države z ZDA in Japonsko ustvarijo politično, vojaško, gospodarsko ter kulturno hegemonijo nad ostalimi deli sveta, ki se zaradi neenakih materialnih zmožnosti niso bili sposobni učinkovito upreti.
Imperializem je razširjen kapitalistični sistem, ki zajema cel svet – izkoriščane in izkoriščevalce, dominirane in vladajoče ter tiste, ki ustvarjajo imperialistične politike nasproti tistim, ki so od njih odvisni (Rodney, 2018, str. 13).
Evropska monopolna podjetja so se konstantno borila za nadzor nad naravnimi viri, trgi in komunikacijskimi sredstvi; ko je znotraj držav delovanja postalo širjenje omejeno, so se začela boriti za vire v manj oz. ne-kapitalističnih državah, ker je bilo tam zelo malo oz. nič opozicije proti njihovemu delovanju. Penetracijo tujega kapitalizma na globalni ravni od 18. stoletja (s pojavom prvih monopolnih korporacij v nekaterih kolonijah) imenujemo imperializem.
Imperializem je pomenil in pomeni kapitalistično ekspanzijo (Rodney, 2018, str. 161–162)..
Posebnost najnovejšega kapitalizma je vladanje monopolističnih zvez največjih podjetnikov.
Taki monopoli so najtrdnejši, če se združijo v eno roki vsi viri surovin in se izničijo možnosti
21
za konkurenco. Edino kolonialna posest daje popolno garancijo za uspeh monopola proti vsem nepričakovanostim v borbi s tekmecem. Za finančni kapital nimajo pomena samo že odkriti viri surovin, temveč tudi potencialni viri. Kolonije so dobre tudi za izvoz poceni blaga (Lenin, 1975, str. 80–85) – tukaj je zopet na mestu, da omenimo nepravično trgovino. Višji kot je razvoj kapitalizma, močneje se občuti pomanjkanje surovin, to pa pomeni ostrejši boj za surovine, torej tudi hudo borbo za kolonije. Prva svetovna vojna je bila tako logična posledica imperialistične ideologije, ki so jo nekateri teoretiki napovedovali.
Kolonializem je oblika dominacije – nadzor posameznikov ali interesnih skupin nad določenim teritorijem in/ali obnašanjem drugih individuumov ali skupin. Njegova druga ključna značilnost pa je, da je oblika ekonomskega izkoriščanja (Horvath, 1972).
Prva štiri stoletja trgovanja med Evropo in Afriko predstavljajo vir afriške podrazvitosti.
Kolonializem se je uspešno razširil, ker je prejšnje dolgo obdobje neenake trgovine že sproduciralo mnoge značilnosti, ki jih danes poznamo kot elemente kolonializma. Eden glavnih elementov kolonialnega sistema so bili afriški agenti, ki so delovali v interesu Evropejcev; ti pa so že v predkolonialni dobi predstavljali posrednike za evropsko trgovino in so igrali ključno vlogo pri razširjanju evropske politične moči zobal v centralne predele Afrike (Rodney, 2018, str. 169)
Nastanek kolonij ima torej izvor v gospodarskem izkoriščanju. Jedrne države so skušale vključiti nova območja v procese, na katerih temelji sodobni kapitalistični svetovni sistem – občasno so naletele na enote, ki so bile dovolj močne, da so postale samostojne države, ki so bile lahko izkoriščane z nepravično trgovino. Običajno pa so takrat vojaško zelo močne jedrne države naletele na šibka območja – pride do nastanka kolonialnih režimov (Wallerstein, 2004, str. 74). Osnovni namen kolonializma je bil pošiljanje profitov v centralne države. Z afriškega vidika je to pomenilo dosledno prisvajanje presežkov, proizvedenih s strani afriške delovne sile in iz afriških naravnih virov. Evropski razvoj je del istega dialektičnega procesa, po katerem je bila Afrika pojmovana kot podrazvita (Rodney, 2018, str. 176). Države kolonizatorke imajo tudi mnogo drugih prednosti glede na svoje kolonije; glavni razlog za nastanek kolonij je bil gotovo dostop do virov, s katerimi so kolonije razpolagale – tako naravnih virov kot tudi delovne sile. (Wallerstein, 2004, str. 75)
Kolonializem je okrepil zahodne kapitaliste in kapitalizem kot celoto. Predvsem v zadnji fazi je skrbel za ohranjanje kapitalistične produkcije, ki je začela umirati. Z vidika vsakogar, ki ni v
22
najvišjem družbenem razredu, kolonializem pomeni pošastno institucijo, ki preprečuje človeško osvoboditev (Rodney, 2018, str. 244). Na podoben način interpretira kolonializem tudi Fanon, ki ga razume kot obliko nasilja in represije, skozi katera se je ohranjal. Nasilje je »naravno«
stanje kolonialne oblasti (Fanon, 1963, str. 61)
Kolonialni svet je svet, razdeljen na dva dela; poseljen z različnimi vrstami. Ločnica se kaže na mejah, ki jih reprezentirajo kasarne in policijskih postaje. V kolonijah so predstavniki tega zatiralskega režima vojaki in policisti (Fanon, 1963, str. 56–57) – predstavniki represivnih organov. V kolonialnem kontekstu ekonomska realnost, enakost in velikanske razlike v življenjem slogu ne morejo zakriti družbene realnosti. Popolnoma jasno je, kateri rasi/vrsti pripadaš; v kolonijah je ekonomska struktura tudi nadstavba. Posledica je rasizem; bogat si, ker si bel, in bel si, ker si bogat (Fanon, 1963, str. 58). Kolonizacija je popolnoma dehumanizirala kolonialni subjekt, ustvarila je Foucaultov »primer« – tipičen element disciplinske oblasti, ki se je na primeru kolonialnega nasilja razvil do skrajnosti. Kolonialni subjekt ni doživljal samo fizičnega nasilja, prav v tolikšni, če ne še večji meri, je bilo prisotno psihološko nasilje.
Kolonizirani je »primerjava«, vedno je okupiran z samo-evalvacijo in na drugi strani z idejo svojega ideala. Vsakič, ko pride v socialni stik, ga skrbi njegov položaj oz. »vrednost« v družbi;
nima svojih vrednot, vedno so pogojene s prisotnostjo Drugega (Fanon, 1986, str. 211).
Kolonialne medicinske prakse so močno pripomogle k procesu psihološke dehumanizacije, saj so podpihovale občutke manjvrednosti. Primer, ki ga je tudi Fanon uporabljal za razumevanje dehumanizacije, je bil popularni francoski koncept »primitivne mentalitete«, ki je predstavljal strukturne razlike med »primitivnimi« in »zahodnjaškimi« načini mišljenja (Farmer, Kim, Kleinman in drugi, 2013, str. 44).
6.2 Kolonialno javno zdravje in kolonialni diskurz razvoja
Kolonizacija je v praksi pomenila prihod v nova okolja, ki so prinašala tudi drugačne nalezljive bolezni, na katere Evropejci niso bili navajeni; zaradi tega so politike javnega zdravja (poleg dobička) postajale vedno pomembnejša skrb kolonizatorjev. Po drugi strani je bilo še bolj smrtonosno vnašanje bolezni s strani zahodnjakov v kolonije – zgodovina je polna primerov kolonialnih projektov, ki so spodkopavali zdravje avtohtonega prebivalstva. Takšna izmenjava organizmov, ki sta jo povzročila osvajanje novih ozemelj in izkoriščanje, se združi v ekološkem imperializmu (Farmer, Kim, Kleinman in drugi, 2013, str. 35–36); Crosby v svojem delu Ecological imperialism s tem konceptom poudarja pomen oz. postavlja na prvo mesto od
23
razlogov za uspeh kolonializma ravno biološke faktorje – obvladovanje oz. izkoriščanje naravnih okolij, nalezljive bolezni itd.
Kolonialno javno zdravje22, ki so ga prakticirale imperialistične sile, je bila primarno državna aktivnost in kot taka pomembno povezana z delovanjem v smeri državnih interesov (King, 2002, str. 763–766). Izbruhi posamičnih epidemij so skozi zgodovino pogosti; tako je ena najstarejših in najbolj razširjenih strategij javnega zdravja ravno samoizolacija oz. karantena za ljudi in produkte, ki bi lahko širili nalezljivo bolezen. Skozi stoletja je bila karantena na široko uporabljena strategija, ki so se je posluževale evropske in tudi azijske dežele (prav tam).
Kolonializem je prinesel tudi širitev zdravstvenih praks v kolonije, pojavila pa se je potreba po razširitvi sistema javnega zdravstva. Zdravje evropskih vojakov in drugih »nosilcev kolonializma v praksi«, ki so se znašli v novem in njihovemu zdravju potencialno nevarnem okolju, je bila prioriteta. Sčasoma pa so kolonizatorke ugotovile, da je treba fokus javnega zdravja usmeriti na kolonialne subjekte, ki so pomenili poceni delovno silo (prav tam) – zdrava delovna sila je tudi veliko bolj produktivna. Kolonialno javno zdravstveni sistem je v prvi vrsti obstajal za potrebe vojske, kolonizatorski subjekti, ki so večinoma živeli v urbanih središčih, so bili tudi deležni zdravstvene oskrbe. Kolonialno zdravstvo se je nato razširilo na lokalno delavsko populacijo, ki je upravljala s plantažami in rudniki in na tak način delovala v prid kolonialnega gospodarstva (Farmer, Kim, Kleinman in drugi, 2013, str. 38).
Sodobno javno zdravstvo in moderna medicina sta doživela velik napredek ravno zaradi stranskih posledic kolonizacije in neenake trgovine. Zgodovina kolonialnega javnega zdravstva kaže, da so kolonije pogosto služile kot »živi« laboratoriji za preizkušanje različnih strategij, ki so jih nato sprejeli (ali pa zavrnili; velesile niso v nobenem primeru trpele hujših posledic) in uveljavili (Farmer, Kim, Kleinman in drugi, 2013, str. 35).
Kolonialno javno zdravje je imelo zagotovo tudi pozitivne stranske učinke; na začetku 20.
stoletja so tudi ameriška podjetja začela iskati nove trge; ZDA so se trudile vzpostaviti vojaške baze in nadzorovati tržne poti na Karibih in v zahodnem Pacifiku, kar je posledično povečalo pritiske na ZDA, da posvetijo pozornost tudi vzpostavitvi sistema javnega zdravstva izven svojih osnovnih meja. V prvih dveh desetletjih je ameriška vojska zaščitila svoje vojake pred
22 Javno zdravje je koncept, ki se lahko uporablja za več različnih področij delovanja na zdravje – zdravje
prebivalstva, družbene strategije varovanja in krepitev zdravja, celo delovanje zdravstvenega sistema (Štern, 2007). Za potrebe tega dela bom uporabljal pojem javnega zdravja v kontekstu kolonialnega javnega zdravja, in sicer njegovega delovanja na kolonije. V literaturi se uporablja tudi koncept kolonialne medicine.
24
rumeno mrzlico na Kubi, pred malarijo na Filipinih, med gradnjo Panamskega prekopa je uspešno nadzorovala malarijo in rumeno mrzlico (Fee, 1994 v King, 2002, str. 766) – za potrebe gradnje prekopa se je celo razvila prva mednarodna zdravstvena organizacija – PAHO (Farmer, Kim, Kleinman in drugi, 2013, str. 52)23. Na tem primeru vidimo, da je kolonialno javno zdravje resnično temeljilo le na dobrobiti kolonialnega gospodarstva, pozitivni učinki za lokalno zdravstvo pa so bili le obstranski, čeprav zagotovo vidni. To še bolj očitno pokaže podrobnejši pregled reševanja epidemije rumene mrzlice na Kubi. V tistem času so odkrili, da so glavni prinašalci rumene mrzlice komarji; javno zdravstvo se je zavedalo, da urejene sanitarne razmere zagotovo prispevajo k boljšemu zdravju ljudi in tudi manjšemu širjenju bolezni. Kljub temu so kolonialne oblasti vztrajale, da se preprosto ne splača urejati sanitarno-higienske infrastrukture, ker lahko epidemijo nadzorujejo z iztrebljanjem komarjev. Kolonialna medicina je delovala izključno za eksterne potrebe kolonizatork; strategije so bile vedno top-down, brez kakršnega koli sodelovanja z lokalnim prebivalstvom (Packard, 2016, str. 22). Strategija kolonialnega zdravstva je bila reševanje posamičnih izbruhov epidemij, ki bi lahko ogrozile belsko prebivalstvo oz. povzročile pretirano pomanjkanje delovne sile.
Zgoraj opisani diskurz razvoja24 ni nekaj, kar bi se pojavilo po drugi svetovni vojni, izvira že iz koncepta »civiliziranja« tretjega sveta, ki je bil namenjen legitimaciji različnih kolonialnih misij. Prvi tak koncept je mission civilisatrice, ki naj bi prinašal ugodnosti francoske kulture, religije in jezika »nerazsvetljenim« vrstam na planetu – ta argument so hitro prevzele ostale imperialistične sile (Young, 2001, str. 30). Zahodna medicina in javno zdravstvo sta bila integralna dela imperialistične ideologije. Evropa je ustvarila svojo medicino, simbolizirano z racionalnostjo in modernostjo; medicinska in znanstvena prepričanja ter načini prenašanja védnosti, značilni za lokalno prebivalstvo, so bili označeni za vraževerje in kot primitivni, zato so jih na vse pretege skušali odpraviti kot del »civilizacijske misije« kolonializma. Napredek v medicini v lokalnem zdravstvu je bil del ideologije, ki je legitimirala kolonializem kot ultimativno humanitarno delovanje (King, 2002, str. 779–782). Tudi v 20. stoletju, v manj očitno militariziranih odnosih, je moralni jezik javnega zdravja postal del »civilizacijskega«
procesa, s čimer je upravičeval stalno prisotnost takratnih »imperijev« v kolonijah. Kolonialna skrb za javno zdravje lokalnega prebivalstva je bila pogosto omenjena kot ena izmed večjih
23 Fee, E.(1994) Public Health and the State: The United States. Porter (1994b); 224-275.
24 Na straneh 17–19.
25
prednosti kolonializma – še dolgo po tem, ko so bili drugi, domnevno pozitivni vidiki zavrženi (Farmer, Kim, Kleinman in drugi, 2013, str. 37–38).
Rasistični diskurz je bil spremljevalni element imperialne prakse, institucij in strukture ter je prevladoval tudi v medicini. Črna telesa so dojemali kot trdoživejša v tropskih razmerah, poleg tega so jih imeli za prinašalce bolezni. Njihovi »primitivni« načini življenja so bili dojeti kot ogrožanje civiliziranega sveta z boleznimi (Farmer, Kim, Kleinman in drugi, 2013, str. 38). Ta diskurz je tipičen primer Fanonove dehumanizacije. Javno zdravje je v kolonialnem obdobju zaznamovala obsedenost z izvozom evropske ideologije. Zahodne medicinske teorije so mapirale določene kraje in populacije kot vire okužb. Kolonije so dojemale kot grožnjo za zdrave (zahodne) posameznike. Zanašali so se na strategije izogibanja, ločevanja in vzpostavitve sanitarnih zapor. Za ohranjanje teritorialnih mej so medsebojno izolirali prebivalstva – s prakso nadzora meja oz. z nadzorom prebivalstva na koloniziranih ozemljih (Anderson, 1995 v King, 2002, str. 772). 25
25 Anderson, W. (1995). Excremental Colonialism: Public Health anf the Poetics of Pollution. Critical Inquiry 21;
640–669.
26 7 Sodobni imperializem in neokolonializem
Že v 19. stoletju so se začele prve kolonizirane države osamosvajati, po drugi svetovni vojni pa se je začelo relativno hitro obdobje dekolonizacije – doseganje neodvisnosti koloniziranih ozemelj. Dekolonizacija naj bi bila zaključena z osamosvojitvijo zadnje države izpod kolonialnega režima – kolonializem naj bi bil že skoraj preteklost (Združeni narodi, 2020).
Definicija ZN izpušča izkušnjo koloniziranih – dekolonizacija je vedno produkt upora koloniziranih.26
Vendar razglasitev neodvisnosti še ne pomeni konca kolonializma, pomeni le konec določenega obdobja kolonializma. Fanon (1963, str. 14) pravi, da se lahko dekolonizacija zgodi le z destrukcijo razdeljenega sveta. Razdeljevanje sveta pa se je nadaljevalo s konceptom razvoja, ki je ustvaril globalni Jug oz. tretji svet.
Sodobni imperializem se je pojavil kot ideologija imperialističnih vodilnih razredov, in sicer kot odziv na razvoj osvobodilnih gibanj v kolonijah. Imperializem je bil delno tudi odgovor na ta gibanja (Young, 2001, str. 28). Imperializem je dinamičen, nikoli statičen sistem, ki reflektira – v svoji internacionalnosti – ekspanzivni proces proizvodnje in potrošnje, ki jo je visoka stopnja kapitalizma predstavila v svetovno ekonomsko strukturo (Young, 200, str. 31).
Zgodovinska imperialistična praksa, ki jo poznamo kot kolonializem, je vedno temeljila na izkoriščanju. S koncem formalnih kolonij se je imperialistična ideologija prilagodila novi realnosti, še vedno pa je nadaljevala z eksploatacijo bivših kolonij. Bivšim kolonijam »podari«
formalno neodvisnost, ki jim nato sledi »pomoč« za njihov razvoj. Pod krinko razvoja razvije nešteto načinov, ki imajo enako funkcijo, kot jo je prej izvajal »goli« kolonializem (Nkrumah, 1965, str. 239).
Kolonializem je temeljil na tuji politični kontroli in je bil v nekaterih predelih sveta prepovedan.
Imperializem pa je osnova za vse kolonije in se je razširil po vsem svetu, kjer je dopuščal participacijo vseh kapitalističnih nacij. Danes imamo drugo »podvrsto« kolonializma – pomanjkanje kolonij ne pomeni, da si kapitalistične države ne jemljejo darov izkoriščanja bivših kolonialnih in pol-kolonialnih nacij, ki so na globalnem Jugu kapitalističnih metropol
26 Po Fanonu je dekolonizacija vedno nasilni proces, saj je to edini jezik, ki ga kolonizator razume. Na drugi strani imamo Gandhijevo obliko mirne dekolonizacije (Shaheryar, 2020).
27
(Rodney, 2018). Prihaja do prakticiranja kolonializma, na drugi strani pa promoviranja
»svobode« – prihaja do neokolonializma (Nkrumah, 1965, str. 239)
Neokolonializem sicer ni nova oblika kolonializma, izvajal se je že pred velikim valom dekolonizacij. Za zgodovinski primer lahko uporabimo Leninovo (1975) razlago prehodnih oblik državne odvisnosti, ki je v praksi neokolonialni odnos: dežele, ki so formalno in politično samostojne, v praksi pa so zapletene v mreže finančne in diplomatske odvisnosti. Ena od oblik odvisnosti so tudi pol-kolonije, pa npr. Argentina, ki je v finančnem smislu odvisna od Londona do takšne mere, da bi jo lahko skoraj smatrali za angleško kolonijo. V primeru portugalske kolonialne zgodovine je veljal meddržavni dogovor, po katerem je Anglija branila Portugalsko in njene kolonialne posesti, v zameno pa prejemala trgovske ugodnosti itd. (Lenin, 1975, str.
83–84).
Čeprav je bila neodvisnost zdaj že bivšim kolonijam »vrnjena«, so ostale subjekti nadzora s strani svetovnih velesil, ki so jih sestavljale iste države kot bivše imperialistične sile.
Obdelovalnih površine in rudniki so pogosto ostali v tuji lasti, torej lasti bivših kolonizatorjev.
Danes je v mnogih afriških državah tuji kapital še bolj prisoten kot v letih po dekolonizaciji. V privatnih rokah so tovarne, banke, zavarovalnice, zdravstvene ustanove, časopisi, rudniki, zemlja itd. Tuji kapital poskrbi, da se ekonomska vrednost pretaka v centralne države (Rodney, 2018, str. 27).
Neokolonializem označuje gospodarsko (še vedno pa tudi kulturno, ideološko. politično in religijsko) hegemonijo, kar pomeni, da post-kolonialne države ostanejo v odnosu odvisnosti od bivših kolonialnih lastnic, in te se tudi obnašajo na kolonialistični način (Young, 2001, str. 45).
Bistvo neokolonializma: države, ki so v teoriji neodvisne in imajo tudi na zunaj popolno mednarodno suverenost, vodijo gospodarsko politiko, ki je pod narekom »od zunaj«. Rezultat takega delovanja je, da se tuji kapital uporablja za izkoriščanje, čeprav je namenjen razvoju.
Investicije pod neokolonializmom povečujejo razlike med revnimi in bogatimi državami na svetu (Nkrumah, 1965, str. ix–x).
Novonastale države oz. njihovi legitimni predstavniki so se – predvsem med hladno vojno, ko so se lahko zatekle po pomoč h komunističnemu polu – v določeni meri upirale neokolonializmu. Rezultat tega upora ni bila popolna osvoboditev in izbira sistema, ki so si ga želeli prebivalci novonastalih držav; neokolonialne velesile so že imele pripravljena orodja in tudi orožja, ki so služila za strašenje nasprotnikov, če so ti imeli realne možnosti za spremembo
28
sistema (Nkrumah, 1965, str. xiv). Nkrumah (1965) in tudi Harvey (2010, str. 212) trdita, da neokolonializem predstavlja vrsto ameriškega kolonializma, ki je izvajanje imperializma brez kolonij. Aminov (2020) sodobni imperializem, ki ga lahko imenujemo tudi neokolonializem, prav tako temelji na ameriški moči (ta naj bi bila sicer kmalu premagana s strani Kitajske), vendar imajo pomembno vlogo tudi ostale centralne države – bivše kolonialne velesile; vse
»neokolonizatorke« tako združi pod koncept triade. Danes močnejše države oz. države triade pritiskajo na periferne države, da puščajo svoje meje odprte za tokove produkcije, ki so uporabni in dobičkonosni za podjetja iz jedrnih držav, vzporedno s tem pa se upirajo vsakršni recipročnosti. Na ravni globalnega trgovanja jedrne države konstantno zahtevajo, da države globalnega Juga odprejo svoje meje za proizvodnjo in storitve, ki bi jim koristile. Na drugi strani pa se močno upirajo ideji, da bi odprli meje za kmetijske in tekstilne izdelke iz perifernih držav, saj ti tekmujejo tudi z njihovimi produkti. Jedrne države pritiskajo na periferne države, da postavijo na položaje moči osebe, ki so zanje vsaj sprejemljive. Jedrne države prisilijo periferne, da prilagajajo kulturne prakse, izobraževalne politike, distribucijo medijev itd. Poleg tega zahtevajo, da jim sledijo in jih podprejo v mednarodni areni (mednarodne pogodbe, mednarodne organizacije) (Wallerstein, 2004, str. 73–74).
Leninov koncept monopolnega kapitalizma se je danes razširil in je postal posplošeni monopolni kapitalizem. Prehod iz začetnega v sedanjo obliko je bil dosežen v kratkem času (med letoma 1975 in 2000 – s prihodom neoliberalizma) kot odziv na naraščajočo krizo nazadujočega kapitalizma. V le nekaj letih sta centralizacija monopolnih sil in njihova sposobnost za nadzorovanje celotnega proizvodnega sistema dosegli neprimerljivo višjo raven kot prej. Kapital je odgovoril na sistemsko krizo z neoliberalnimi politikami – povečanjem centralizacije nadzora monopolov nad gospodarstvom, poglobitvijo globalizacije27 (in selitvijo predelovalne industrije na periferije) ter financializacijo (Amin, 2020, str. 103). Amin določi pet vrst monopolov, ki omogočajo izkoriščanje; monopol nad tehnologijami – npr. patenti, ki večkrat celo onemogočajo izkoreninjanje sicer ozdravljivih bolezni, ali sankcije proti tehnološkim podjetjem, ki bi v razvoju lahko prehitela zahodne (primer Huaweia) –, monopol
27Globalizacija ni nov pojav. Je star in pomemben vidik kapitalizma. Britanci so Indijo zavzeli in kolonizirali v začetku 18. stoletja, kolonizacije je bilo konec šele v 20. stoletju. Tudi to je bila globalizacija. S to globalizacijo se je Indija vključila v globalni kapitalistični sistem. Kolonializem je bil oblika globalizacije (Amin, 2020: 250).
29
nad obvladovanjem finančnih tokov, monopol nad obvladovanjem naravnih virov planeta, monopol nad mediji in komunikacijami ter monopol nad orožjem za množično uničevanje.
(Kržan v Amin, 2020, str. 298–299).
ZDA so nesporna voditeljica neokolonialne triade (prav tam). Ameriški vojaški monopol je izrednega pomena za njihovo svetovno dominacijo (vsi monopoli v soodvisnosti). Glavni organ za uveljavljanje strategije, ki si jo je izbral Washington, je NATO. Organizacija še danes govori v imenu »mednarodne skupnosti«, s čimer kaže svoj prezir do demokratičnih načel, ki so njeno vodilo v okviru OZN. NATO služi izključno ciljem Washingtona (Amin, 2020, str. 49). Druga
»varnostno-imperialna« institucija, ki deluje še bolj očitno in izključno za ohranjanje hegemonije ZDA, je CIA (Valentine, 2017). Čim eno od perifernih držav ogrozi ljudsko gibanje, si triada vzame pravico do intervencije; večkrat povzročijo uničenje teh držav ali celo samih tamkajšnjih družb (Amin, 2020, str. 110). To strategijo izvajajo v Iraku, Siriji itd. Poznajo pa tudi druge oblike intervencij: vojaško pomoč oz. prodajo orožja (Nkrumah, 1965, str. xiv), atentate, embarge, direktne in indirektne državne udare itd. Rezultat je očiten – nacionalna suverenost je fikcija in svetovni sistem s kvazi-avtonomnimi nacionalnimi državami pomeni le način delovanja mednarodnega kapitala, ki ga vodi imperialistična ideologija (Young, 2001, str. 46).
Ameriške investicije v Afriki v zadnjih nekaj letih kolonializma so bile v interesu zahodnega, evropskega kapitalizma. ZDA so sicer imele kolonije v Portoriku in na Filipinih, vendar so bile veliko pomembnejše imperialistične investicije v Latinski Ameriki in tudi v Aziji ter Afriki. Po drugi svetovni vojni so se ostale zahodne kapitalistične sile pobirale, ZDA pa so tako z novo samozavestjo in agresivnostjo premaknile kapital v Evropo, Afriko in Azijo. Že leta 1949 so bile Francija in VB prisiljene povabiti ameriške finančnike v Afriko. SB je postala ključni instrument ameriškega vpliva na globalnem Jugu (Rodney, 2018, str. 234)
Glavni način ohranjanja efektivne globalne hegemonije in kontrole v neokolonialni situaciji je z ekonomskimi sredstvi; z dostopom do kapitala in tehnologij, ki se izvaja prek svetovnih finančnih organizacij (STO, IMF itd.); te organizacije naj bi sicer na deklarativni delovale v imenu razvoja (Young, 2001, str. 45–46) – multilateralne pomoči. Vse mednarodne organizacije imajo široko kapitalsko podporo s strani ZDA; ponujeni pogoji za pridobivanje finančne pomoči oz. zadolžitev so pošiljanje informacij o gospodarskem stanju, pošiljanje nacionalnih politik in planov v pregled STO ter sprejemanje nepravičnih pogojev za zadolževanje (Nkrumah, 1975, str. 242–243).
30
Mednarodne vladne in nevladne organizacije so postale instrumenti neokolonialne prevlade.
Sprejemanje agende prostega trga je predpogoj za prejemanje denarne pomoči; liberalizacija gospodarstva, minimalna vloge države, privatizacija, manjša zaščita domačih industrij, nižanje raznih stopenj regulacije ter standardov, ki privabljajo tuje privatne investitorje (Shah, 2013).
Študije prav tako ocenjujejo, da le deset do dvajset odstotkov mednarodnih sredstev dejansko pride do cilja. Sproženih je bilo na ducate preiskav o obtožbah, da si osebje na pozicijah moči v ZN in lokalni uradniki prisvajajo denar iz mednarodne pomoči. Toda velika večina izgub v procesu razvojne pomoči ni plod goljufij, temveč slabše, delovanja, povsem običajnega za tovrstne organizacije (Acemoglu in Robinson, 2015, str. 488).
7.2 Neokolonialno globalno zdravje
Humanitarne aktivnosti so ena izmed najbolj vidnih lastnosti delovanja centralnih držav in njihovih institucij za »razvoj« tretjega sveta. To delovanje pa je vedno povezano s potrebami nacionalne varnosti in trgovanja (King, 2002, str. 765) – z imperialistično ideologijo.
Neokolonialne prakse na primeru globalnega zdravja so ključno povezane z neoliberalizmom.
Bistven vpliv na globalno zdravje imajo mednarodne institucije – WHO, UNICEF, IMF in SB.
Pričakovali bi, da bi imela WHO največji vpliv na področje, kar je zgrešena miselnost.
Neoliberalna tržna logika je (z Reaganom in Thatcher na čelu) glavno odgovornost za razvoj in tudi globalno zdravje prepustila SB in IMF. Tržno usmerjeni ukrepi so imeli daljnosežne posledice na javno zdravje na globalnem Jugu. Prevladala je ideja, da je zdravje blago, ki se ga dobi na trgu, in ne človekova pravica (Farmer, Kim, Kleinman in drugi, 2013, str. 74–86). SB je leta 1993 poročala, da je poraba za zdravje upravičena izključno le z ekonomskega vidika.
Identificiranje slabega zdravja je ovira za gospodarski razvoj, zato so predlagali tri strategije za razvoj boljšega zdravja in gospodarstva: povečanje dohodka med najrevnejšimi, vključno z povečanimi naložbami v izobraževanje, preusmeritev države porabe na osnovne dejavnosti javnega zdravja (npr. obvladovanje nalezljivih bolezni) ter (ključno) spodbujanje zagotavljanja oskrbe med ponudniki zdravstvenih storitev (Svetovna Banka, 1993 v King, 2002, str. 779).28 SB je tako (pričakovano) podpirala in promovirala privatizacijo javnega zdravstva.
Zdravstveni sistemi, ki jih je zapustila kolonizacija, so bili namenjeni le omejeni eliti v urbanih središčih. V desetletju med 1960 in 1970 so mnoge afriške države radikalno izboljšale svoje javnozdravstvene sisteme – povečale so investicije. Razvoj ni bil enakomeren, bil pa je zelo
28 Svetovna banka. (1993). The World Bank, World Development Report 1993: Investing in Health. New York.
Oxford University Press.
