Inkluzivna vzgoja in izobraževanje je pravica otrok do ustreznega, učinkovitega in pravičnega izobraževanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Pravica do inkluzivne vzgoje in izobraževanja omogoča otrokom, tistim, ki imajo posebne potrebe, in tistim, ki posebnih potreb nimajo, da se skupaj uspešno učijo, kar pomeni, da moramo pri tem upoštevati razlike med njimi (Kavkler, Clement Morrison in drugi, 2008).
Ena od pomembnejših značilnosti inkluzije je, da omogoča vsakemu posamezniku, da sodeluje po svojih najboljših močeh, saj doseganje povprečnih dosežkov ni pogoj za vključitev v vzgojo in izobraževanje in širše okolje. Inkluzija daje vsakemu otroku občutek prispevanja k skupnosti in ob tem otroci doživljajo občutek sprejetosti in enakovrednosti. Ideja inkluzije je torej zavzemati se za sistem redne vzgoje in izobraževanja, ki se prilagaja različnostim otrok, saj naj bi to prispevalo k razvoju odprtih družb in posameznikov, ki so sposobni spoštljivega sobivanja in sodelovanja z »drugačnimi« (Lesar, 2009).
Opara (2015) inkluzijo utemelji s tremi besedami, in sicer pravi, da je inkluzija:
• edukacijska (posveča se individualizaciji, je v korist vsem otrokom),
• socialna (spodbuja nediskriminacijo),
~ 20 ~
• ekonomska (manj stane, da se vsi otroci skupaj izobražujejo v enem vrtcu/šoli, kot pa da zanje ustanovimo poseben vrtec/šolo).
Inkluzija je proces sprejemanja raznolikosti potreb med otroki, zmanjševanje in odstranjevanje izločanj v vzgoji in izobraževanju in je vključevanje sprememb in prilagajanja vsebin, pristopov, strukture, strategij. Inkluzijo lahko sprejmemo kot priložnost, da razvijemo boljšo družbo. Družbo, ki bo sprejemala raznolikost, ki bo stremela k inovativnemu izboljševanju pogojev in ki bi vsakemu otroku omogočala dostojanstvo in vključevanje (Kiswarday, 2014).
1.6.1 Značilnosti inkluzije
Za inkluzijo je značilno, da je nikoli končan proces, ki se ga vedno da izboljšati, okrepiti, dopolniti in prilagoditi socioekonomskim razmeram družbe. Pomembno pa je, da se inkluzijo prične razvijati čim prej. Osebe s posebnimi potrebami se lahko brez kakršnih koli problemov vključijo v vzgojno-izobraževalni proces, le ovire moramo odstraniti – ovire, ki preprečujejo uspešno vključevanje v šolsko/vrtčevsko in širše socialno okolje. Pri inkluziji ima vsakdo priložnost, da je prisoten v oddelku skupaj s svojimi vrstniki in da po svojih najboljših močeh prispeva k dosežkom in je uspešen. Za inkluzijo so pomembni dobra komunikacija, sodelovanje, sodelovalno učenje, možnost, da se otroci učijo drug od drugega, in možnost dokazovanja močnih področij pri vsakem otroku (Medveš, 2002, v Kavkler, 2009, str. 367).
Otroci in učenci v vrtcih in šolah, kjer prakticirajo inkluzijo, dosegajo boljše izobraževalne dosežke, saj imajo možnost, da se učijo drug od drugega. V rednih šolah in vrtcih imajo učitelji/vzgojitelji tudi višja pričakovanja od otrok, ki jih vzgajajo in učijo – zato je pomembno, da jim ponudimo različno težavne naloge in dejavnosti, da ugotovimo njihove učne sposobnosti.
Ena od pomembnih značilnosti inkluzije je tudi, da vrstniki, ki se šolajo z otroki s posebnimi potrebami, bolje razumejo raznolikost, drugačnost, saj poznajo njihova močna in šibka področja. Učijo pa se tudi strpnosti in kako pomagati drugim (Kavkler, 2008).
1.6.2 Pogoji za uspeh inkluzije
Sprejeti je treba nekatera nesporna dejstva, in sicer da se otroci med seboj razlikujejo po zmožnostih, spretnostih, etničnosti, velikosti, spolu, starosti, kulturnem ozadju, v osnovnem znanju ipd. Drugo dejstvo je, da se vsi otroci lahko učijo, vendar ne vsi enako hitro in na enak način – poudarjena je jasna potreba po spremembi sistema z namenom, da se konstruktivno odziva na prepoznane značilnosti otrok. Ideja inkluzije je tako namenjena vsem otrokom, ki doživljajo ovire pri učenju, socialni participaciji in zaradi tega večkrat izkušajo izključenost.
Za udejanjanje inkluzije pa se morajo vsi zavedati, da bi se morali vrtci in šole prilagajati otrokom, ne pa pričakovati, da se le-ti prilagajajo zastarelemu sistemu vzgoje in izobraževanja
~ 21 ~
(Lesar, 2009). Pogoj, da lahko inkluzijo sploh začnemo izvajati, pa je uresničena socialna integracija.
1.6.3 Socialna integracija – pogoj za inkluzijo
Ker se otroci uče od odraslih, je zelo pomemben odnos, stališča odraslih do posameznika. To seveda velja tudi za vzgojitelja, ki je veliko časa z otroki in lahko s svojim odnosom in stališči v situaciji zelo raznolikih posameznikov socialno izključuje posameznika in kaže na nedemokratičnost, kar otroci kopirajo in seveda tudi prakticirajo.
Ključni dejavnik, ki omogoča razvoj optimalne vključenosti otrok s posebnimi potrebami v socialno okolje, je socialna integracija. Osnovo za socialno integracijo tvorita poudarjanje socialnih odnosov pri vseh otrocih in poudarjanje socialnih odnosov vseh udeležencev v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Socialna integracija naj bi bila nekakšen most med inkluzijo in integracijo, ki vodi do optimalnega vključevanja otrok v vzgojno-izobraževalni sistem, vsakodnevno vključevanje in delo (Kobal Grum in Kobal, 2009).
• Socialna integracija temelji na preprečevanju socialne izključenosti
Temeljni koncept je sprejemanje in razumevanje različnosti in preprečevanje socialne izključenosti. Otroci, ki doživljajo socialno izključenost v zgodnjem obdobju, izkušajo nepopravljive posledice v svojem nadaljnjem razvoju (Kobal Grum in Kobal, 2009).
• Socialna integracija je temelj demokratične družbe
Socialna integracija in inkluzija sta vrednosti demokracij, ki sprejemajo načela multikulturnosti, antirasizma in kulturnega napredka. Za socialno integracijo otrok s posebnimi potrebami moramo slednjim zagotoviti boljše možnosti za razvoj in učenje z vrstniki v vzgojno-izobraževalnem sistemu (Kobal Grum in Kobal, 2009).
• Socialna integracija je odvisna od politične volje države
Poznamo tri prevladujoče modele uveljavljanja socialne integracije otrok s posebnimi potrebami, to so pasivni (separatni) model socialne integracije, zdravorazumsko-asimilacijski model socialne integracije in aktivni (inkluzivni) model socialne integracije (Kobal Grum in Kobal, 2009).
• Socialna integracija je zrcalo učinkovitosti izobraževalnega sistema
~ 22 ~
Socialna integracija otrok s posebnimi potrebami je najučinkovitejša v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki imajo socialno integrirane vse otroke (Kobal Grum in Kobal, 2009).
• Socialna integracija je temelj učne uspešnosti in optimalnega psihosocialnega razvoja otrok
Socialna integracija prispeva k boljšim medosebnim odnosom in tudi k razvoju stabilnejše samopodobe in samospoštovanja ter seveda k višji učni uspešnosti (Guralnick, 1999; Jenkins, Odom, Speltz, 1989; Thomas, Walker, Webb, 1995, v Kobal Grum in Kobal, 2009).
Za otroke s posebnimi potrebami v vrtcu je pomembno, da se vključujejo v vse skupne dejavnosti s sovrstniki in da so socialnointegracijske dejavnosti nadaljevane kontinuirano tudi ob prehodu v šolo. Pomembno je tudi, da vzgojitelji, učitelji, specialni pedagogi in drugi strokovni delavci med seboj sodelujejo in se povezujejo. Naloga vrtca in kasneje tudi šole je, da otroke pripravijo na medsebojne interakcije, na sožitje in razumevanje med njimi in na sprejemanje sovrstnikov s posebnimi potrebami kot enakovrednih članov skupnosti (Lebarič, Kobal Grum, 2006).