Kje si zdaj? Kako se počutiš?
Tudi jaz sem mislil nate, še posebej, ko sem šel na razgovor za novo službo v Danfossu. Razmišljal sem, da bi šel čez 2–3 seanse, da predelam ves stres in ostalo.
Zdej so me že vzeli, naredil sem pregled, in samo datum odpovedi pri Karieri javim konec maja in se prezaposlim pri Atami tudi kadrovska agencija in začnem delati z dnem 17. 6. ali 10. 6. v Danfossu (enota Ljubljana).
Ko sem šel na razgovor in vse kasnejše sestanke, so se v meni dvignili vsi možni stresi od slabosti/nespečnosti/misli ... Vsi obrambni mehanizmi so se zbudil, samo sem šel pri polni zavesti čez vse to in normalno funkcioniral na razgovorih.
Delovno mesto je navaden delavec v proizvodnji ter ostali kandidati so imeli od mene več delovnih izkušenj, bili delovodnje, eden je celo imel prvo stopnjo strojnega faksa tako da sem bil presenečen, da so vzeli tudi mene ... No, vzeli so me.
Ostale stvari štimajo, da zaključim izpit na faksu in večerno šolo ter naredim CNC licenca tečaj itd.
Tako da 2x meseca po koncu naijne terapije začenjam delat v Danfossu. Se spomnim, ko si rekla, si že poslal prošnjo za novo službo, na eni zadnjih seans.
Obiskuješ kakšno obliko terapije?
Me zanima terapija, samo trenutno sem zaseden, trenutno hodim na kratko skupino za moške pri Dr. Campa in Yogo, bil sem ta vikend na meditacijski delavnici, kjer sem se naučil tehnike, da sem v sozvočju s svojo zlato sredino sedaj figurativno lahko hodim po stezici med dvema prepadoma brez strahu, da padem v kateregakoli, ter tudi nimam več potrebe hoditi med dvema prepadoma, ter iskal sem razne opcije za skupinsko terapijo pri raznih, samo vsi začnejo z novim šolskim letom in imajo isti izziv, bo izvedba, če bo zadosti članov ena potencialna skupina je bolj analitična, ena skupina je gestalt, pestro.
Tako da če bi začel, bi začel z julijem, tja do septembra, tako da lahko grem na psihodramo z novim šolskim letom, samo je problem, ker bom imel trikrat izmenski delavnik. Zračunal bom, na koliko sesans bom lahko med letom prišel da ne bo vedno psihodrama takrat, ko bom imel popoldansko izmeno. Res pa da imam en izziv, trenutno nimam pretiranih stresov in pretresov, ne vem, kaj bi na psihodrami postavljal ... Mislim, material za dramo bi dobil, če bi si zrihtal part time job v direktni prodaji (delo z ljudmi je enako drama).
V skrajnem primeru bom pohitril napredovanje v pisarno rabil bom faks zaključit in imet relavantne izkušnje iz področja, ki ga oni rabijo oziroma eno-/dvoizmensko pozicijo v Danfossu, tako da se bom lahko poslednično udeleževal vseh popoldanskih oblik aktivnosti v roku 1–2,5 let in se poslovil od dela v proizvodnji.
145
Da povzamem: prehajam v novo službo, rabim 1,5 meseca, da so vse aktivnosti za mano izpitni rok, skupina, tranzit itd..
Mi lahko malo opišeš, kako si doživljal psihodramske terapije?
Doživljal sem jih uredu, na začetku sva postavila scene, kjer sem dal notranji svet ven iz sebe, ga s pomočjo lutk preuredil/predelal in nato povzel nazaj v novi obliki, ali pa ga pustil zunaj sebe, odvisno od namena in pomena. Prestopil sem iz načina razmišljanja, kjer sem imel jasno začrtane ideje, kaj in kako bi želel delati, v prepuščanje procesu in spontanosti terapije. Najpomembnejše so bile čustvene katarze, kjer sem dal ven iz sebe čustva in energijo, katero nisem mogel predelati skozi analitično razmišljanje o njej. Bil sem v terapevtskem odnosu z žensko in odnos je bil pozitiven/varen, kar je pozdravilo in odstranilo pretekle odnose z ženskami v mojem življenju (od matere, sorodnic, vrstnic, učiteljic, sodelavk, terapevtk itd.). Pomembni mejniki so mi bili, ko sem šel skozi rituale odraščanja, kjer sem presekal z mladostništvom in pojmovanjem sebe, kot da sem še vedno v študenstskih letih, in vstopil v film, kjer sem mladi zaposleni, se osvobodil in odaljil od staršev. Pomembnen mejnik je bil, da po tistem, ko sem očistil emocije, katere so mi spontano skočile ven v interakcijah z ljudmi (ki niso terapevti), da sem se lahko skozi igro pogovoril z ljudmi, kateri so pomembni v mojem življenju ter niso zreli/sposobni pogovoriti se, in da sem se lahko pogovoril z osebami katerih ni vec v mojem zivljenju, ter da sem lahko poiskal posamenzike in se z njimi pogovoril oziroma jim povedal, kar mi je bilo pomembno, in pred tem nisem imel zadosti moči/uvida/znanja, da bi navedeno izpeljal. Ko sem prekinil individualne terapije, sem podvzel korake, kateri so mi bili pomembni, ter pri tem imel močno osebno preizkušnjo, ko sem se z lastnimi emocijami ter mehanizmi obrambe spoprijemal sam, brez pomoči terapije (pri komurkoli), ter izšel skozi proces uspešno, kar pomeni, da ne rabim pomoči, da reguliram samega sebe. Sedaj terapije podvzemam z namenom, da se učim za naprej (na primer učenje postavljanja mej in ostalih socialnih veščin, podvzemanje procesa odnosa in zdržanja v odnosu (v zdravem, funkcionalnem odnosu), podvzemanje skupinske terapije z namenom, da predelam obrambne mehanizme, razširim lastna obzorja itd.).
Včasih imam občutek, da ko izkažem navdušenje, interes po več terapijah oziroma po več različnih stvareh, da terapevtu pade navdušenje na njegovi strani (s tem mislim tebe, Ana), in ne vem, zakaj.
Vedno sem imel predpostavljeno idejo, da ko izkažem goreč zanos, da se me bo gasilo z bencinom; a temu ni tako.
Kako si doživljal psihodramo kot metodo in predvsem kako je bilo v vlogah.
Glavna moč metode je bila čustvena katarza ter, potem ko sem bil zadosti prečiščen, sem lahko začutil emocije/energijo v telesu in navedene občutke integriral, skozi igro sem iz glave izbrisal stare vzorce vedenja/mišljenja (še posebej, kar se tiče eksistence in pripadnosti/zvestobe primarni družini); stopil sem v samega sebe in se čistil, všeč
146
mi je bila uporaba rekvizitov, s katero se je nagovoril srž problema brez pretiranega analiziranja.
V vogah je bilo super, videl sem pogled drugih ljudi in se zavedal, da je to njihov pogled, katerega morajo zagovarjati oni sami in ne jaz, ter da je za mene moj pogled relavanten, ko za drugega njegov. Začutil sem, da rabim postaviti meje svoji empatiji do drugih ter nehati igrati kakršnekoli vloge, s katerimi se ne strinjam (izven terapevtskega konteksta), v resničnem življenju.
Kje vidiš napredek, kaj si spremenil in kaj bi še želel?
Napredki:
– čustvena katarza, – rituali odraščanja,
– brisanje starih vzorcev, nalaganje novih,
– integracija samega sebe (svojega telesa, mej, čustev), – gradnja čustvene in medosebne inteligence,
– pozitivna izkušnja s terapevtko (žensko!), – pripravljenost na vstop v skupinsko terapijo,
– dal sem sebi dovoljenje skozi psihodramo, da ne rabim izživljati kompulzivnih misli.
Kaj sem spremenil:
Prvič sem se preselil na svoje v Ljubljano ter tam zaključil bivanje (razlog: kurilna peč je puščala hlape in mi je povzročalo migrene). Sedaj sem doma, a iščem stanovanje izven Ljubljane, brez cimrov (najeti želim lastnen prostor – prerasel sem potrebo po skupnosti). V Ljubljani sem dobil službo, katera je dvoizmenska, da mi lahko omogoča obiskovanje psihodrame, a so me dali v delovni razpored, kateri mi ne omogoča obiskovanje psihodrame (delam popoldan v tednu, kadar je psihodrama). Potrudil sem se najti zamenjavo, a neuspešno, tako da sem dobil možnost zaposlitve (dvoizmenske) v podjetju, v katerem me že poznajo (Ahil termoplasti),, kjer so mi dali možnost delati v izmenah, katere mi omogočajo obiskovanje psihodrame. Podjetje je v Mengsu in to je tudi razlog, da iščem prostor izven Ljubljane (tudi Ljubljane sem se malo naveličal).
Dal sem odpoved v obstoječi službi brez občutka krivde (zasledujem lastne interese) in v novem podjetju želim ostati 2–3 leta, potem bom na novo ocenil, kje so prioritete in kakšne spremembe rabim.
Sedaj sem lažje spontan in se prepustim toku dogodkov (svoje čase sem bil preveč razdražen/imel intruzivne misli itd. za kaj takega), pustim da me sprememba spremeni in da lahko vstopim v proces, brez da bi vedel karkoli o tem procesu. Sedaj ko imam čustveno in razumsko plat samega sebe pokrito (v zadostni meri), se lahko posvetim gradnji inteligence odnosov (do sebe in drugih).
147 Kaj bi želel doživeti v skupinski psihodrami?
Skozi medij kreativnosti odpiram nov kanal do samega sebe in lahko delam/predelam bolj abstraktne teme svojega notranjega doživljanja. Pri vsaki terapiji oziroma terapevtskem odnosu sem se nekaj naučil, zaključil odnos in šel z življenjem naprej. In pri navedenih terapijah sem imel seznam tem/vprašanj, katere sem želel predelati in iskati odgovore, samo na neki točki preprosto zmanjka trdnega gradiva in nekateri dogodki/čustva/odnosi so tako mnogoplastni, da ne pridem stvari do dna z obstoječimi metodami. Ker so abstraktne, rabim abstrakten pristop.
Želim slikati/pisati/risati slike lastnega življenjskega toka, katere bi se nato uresničile v moji resničnosti/vsakdanu. Pišem, kar se zgodi, in zgodi se, kar pišem (neskonšna osmica).
148