UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Drugostopenjski magistrski študijski program Pomoč z umetnostjo
Ana Rokvić Pinterič
Psihodrama in teorija vlog Magistrsko delo
Ljubljana, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Drugostopenjski magistrski študijski program Pomoč z umetnostjo
Ana Rokvić Pinterič
Psihodrama in teorija vlog Psychodrama and role theory
Magistrsko delo
Mentorica: Doc. Alenka Vidrih
Ljubljana, 2020
3 ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. Alenki Vidrih za neomajno podporo, usmerjanje in vse dnevne in nočne metulje.
Hvala lektorici Katji Šaponjić za izjemno strokoven pregled dela, odzivnost in „duge luči“.
Zahvaljujem se tudi dr. Ivi Žurić Jakovina za ustvarjalen dialog in tono „MK“.
Hvala Jakobu za izreden proces in zaupanje.
In predvsem hvala Martinu, Ivani in Mili za vso potrpežljivost in podporo.
POVZETEK
V teoretičnem delu magistrskega dela sem predstavila dosedanje ugotovitve na področju teorije vlog, predstavila psihodramske tehnike in raziskala elemente, ki povezujejo psihodramo in dramsko terapijo kot eno izmed disciplin pomoči z umetnostjo. Raziskava je osredotočena na potencial poglavitne psihodramske tehnike, igranje vlog, ki na področju dramske terapije in na ostalih področjih psihosocialne pomoči še ni dovolj raziskan in izkoriščen.
V empiričnem delu sem v procesu z lastno udeležbo s kvalitativno študijo proučevala primer ene odrasle osebe. Ta se je vključila v skupinski proces psihodrame, s ciljem osebnega razvoja in morebitnih sprememb v načinu svojega izražanja in sporazumevanja. Spremljala sem njegovo doživljanje igranja različnih vlog in spremembe, ki jih je ob tem zaznaval, ter beležila, kakšen pomen je pripisoval udeležbi v tem procesu.
Ugotovila sem, da je analiza vlog pomembna za prepoznavanje vedenjskih, miselnih in čustvenih vzorcev, ker uporabnik lahko sam sistematično spremlja svoj razvoj skozi vlogo. Uporabnik je ozavestil vedenjske, miselne in čustvene vzorce v svojem življenju.
Prek zamenjave vlog je ozavestil in razvijal svojo zmožnost empatije, prek odigravanja vlog pa se je soočal s svojimi obrambnimi mehanizmi, kar mu je pomagalo pri širjenju spektra doživljanja in izražanja ter tako omogočilo spremembe v vedenju, čustvovanju in mišljenju.
Raziskava omogoča redek in poglobljen vpogled v prakso psihodramskega procesa, ki pomeni doprinos k psihodrami, dramski terapiji in drugim praksam pomoči, v katerih se uporabljata igra in analiza vlog. Ugotovitve v magistrskem delu se nanašajo zgolj na okoliščine te raziskave in jih ni mogoče posploševati na izvedbo procesa v drugačnih okoliščinah.
KLJUČNE BESEDE
psihodrama, dramska terapija, teorija vlog, analiza vlog
ABSTRACT
In the theoretical part of the paper I have presented findings that exist in the field of role theory, as well as psychodrama techniques, and researched the elements that link psychodrama and drama therapy as one of the branches of arts therapies. The research is focused on the potential of the main psychodrama technique, i.e. role playing, which in the field of drama therapy and other fields of psychosocial support still desires to be thoroughly examined and used.
In the empirical part I have, through a process of personal participation, used a qualitative study to analyse a case of one adult individual. The individual has joined a group process of psychodrama, with a purpose of personal development and possible changes in his manners of expression and communication. I have observed his experience of playing different roles and changes he became aware of, and recorded what meaning he attributed to his participation in the process.
I have come to the realisation that role analysis was important for recognising behavioural, thought and emotional patterns because the user may himself or herself systematically observe his or her own development through a role. The user became aware of the behavioural, thought and emotional patterns present in his life. Through role swapping he became aware of and developed his ability for empathy, and through role playing he came face to face with his defence mechanisms – that helped him widen the spectrum of experiencing and expression which in turn made changes in behaviour, feeling and thinking possible.
The research allows for a rare and in-depth insight into the psychodrama process in real life and as such contributes to the fields of psychodrama, drama therapy and other support practices in which playing and role analysis are used. The findings presented in the paper refer only to the circumstances of this particular research and may not be applied in a general manner to a process taking place in different circumstances.
KEY WORDS
psychodrama, drama therapy, role theory, role analysis
Kazalo
UVOD ... 8
1. TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 10
1.1. PSIHODRAMA ... 10
1.1.1. Jacob Levy Moreno ... 10
1.1.2. Definicija psihodrame... 11
1.1.3. Spontanost in ustvarjalnost ... 12
1.1.4. Kulturna konzerva ... 13
1.1.5. Status nascendi, locus, matrix ... 14
1.1.6. Nadgradnja resničnosti ... 14
1.1.7. Katarza ... 14
1.1.8. Psihodramski elementi... 15
1.1.9. Psihodramske faze ... 21
1.1.10 Skupinska psihodrama in sociometrija ... 26
1.1.11. Individualna psihodrama ... 29
1.1.12. Psihodrama in dramska terapija ... 33
1.2. TEORIJA VLOGE ... 36
1.2.1. Vloga ... 36
1.2.2. Doubliranje ... 37
1.2.3. Zrcaljenje ... 37
1.2.4. Zamenjava vlog ... 39
1.2.5. Metavloga ... 41
1.2.6. Analiza vloge ... 42
1.2.7. Učenje socialnih in čustvenih veščin ... 43
1.2.8. Teorija navezanosti in igranje vlog ... 44
2. EMPIRIČNI DEL ... 48
2.1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA... 48
2.2. CILJI RAZISKAVE ... 49
2.3. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 50
2.4. METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 51
2.4.1. Vzorec ... 51
2.4.2. Postopek zbiranja in obdelave podatkov ... 51
2.5. POTEK DELA ... 52
2.5.1. Načrtovanje psihodramskih srečanj ... 52
2.5.2. Struktura srečanj in metoda ... 52
2.5.3. Pripomočki ... 59
2.6. POTEK RAZISKAVE ... 62
2.6.1. Struktura in opis posameznih individualnih srečanj ... 62
2.6.2. Strukutra in opis posameznih skupinskih srečanj ... 70
2.7. UGOTOVITVE IN INTERPRETACIJA V ODNOSU DO RAZISKOVALNIH VPRAŠANJ ... 77
2.7.1. Splošna ocena uporabnika pred pričetkom psihodramskega procesa ... 77
2.7.2. Analiza vlog ... 77
2.7.3. Obdelava zapisa individualnih srečanj ... 82
2.7.4. Obdelava intervjujev ... 90
2.7.5. Definiranje kategorij in ugotovitve ... 105
2.8. SKLEP IN ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 111
Prvo raziskovalno vprašanje ... 112
Drugo raziskovalno vprašanje ... 113
Tretje raziskovalno vprašanje ... 114
Četrto raziskovalno vprašanje ... 115
Peto raziskovalno vprašanje ... 116
ZAKLJUČEK ... 117
LITERATURA ... 118
PRILOGE ... 123
Priloga 1: Zapis iIndividualnega srečanja ... 123
Priloga 2: Besedilo iz knjige Medicine Cards ... 133
Priloga 3: Zapis individualnega srečanja ... 134
Priloga 4: Preliminarni intervju ... 141
Priloga 5: Intervju z uporabnikom po izvedeni individualni terapiji... 144
Priloga 6: Zapis ntervjuja s soterapevtom ... 148
Priloga 7: Uporabnikova refleksija ... 153
8
UVOD
Magistrsko delo se osredotoča na enega od temeljev psihodramskega dela, tj. teorijo vlog, ker se igranje vlog pogosto uporablja na različnih področjih psihosocialne pomoči, potencial te tehnike pa na področju dramske terapije ni dovolj raziskan in izkoriščen. V procesu študija Pomoč z umetnostjo sem kot certificirana psihodramska terapevtka lahko povezala ti dve področji, ki ju združuje akcijski pristop, igranje vlog, ustvarjalnost in spontanost. To so elementi, ki so mi pri delu z uporabniki zelo dragoceni in mi pri vodenju v terapevtskem procesu vedno znova pomagajo, da sledim emocionalnemu dimu.
Moj proces ustvarjanja in raziskovanja vlog sega v čas gledališkega ustvarjanja, najbolj pogosto v vlogi režiserke, mentorice gledaliških delavnic, tudi igralke, kasneje gledališke producentke v lutkovnem gledališču, danes pomočnice ravnatelja v nacionalnem gledališču in psihodramske terapevtke. Moje vloge se spreminjajo, ostajajo pa zveste prostoru gledališča, ki me navdihuje. V kreativnem procesu ustvarjanja gledaliških produkcij in delavnic me je najbolj fascinirala ravno vloga, ki jo je igralec ustvaril, in predvsem spremembe, ki jih je na ravni posameznih vlog doživljal, oziroma sem jih doživljala sama. Zame prelomno je bilo izobraževanje v gledališki šoli Herbert Berghof (HB) Studio v New Yorku, kjer me je dokončno prevzel „Sistem“
Konstanina Stanislavkega, ki uči igralca, da gradi vlogo iz svoje lastne izkušnje in doživljanja v vlogi, kasneje pa tudi Boalova metoda Gledališča zatiranih, ki se v svojem delovanju ravno tako povezuje s psihodramskim delom. Tako je bila psihodrama edino logično nadaljevanje moje raziskovalne poti.
Na svojo prvo psihodramsko delavnico sem prišla k Tomiju Janežiču, v prepričanju, da se bom udeležila neke nove metode igralskega treninga, in se že zelo hitro znašla na odru kot protagonistka svoje prve psihodrame, ki je bila izjemno močna in prelomna za moj osebni razvoj. Intenzivnost doživljanja vloge iz preteklosti me je popolnoma prevzela in občutila sem jo kot nadgradnjo dotedanjega procesa raziskovanja gledališkega ustvarjanja. Tako se je moja smer nekoliko spremenila, oziroma razvila vzporeden terapevtski krak.
Najprej sem dve leti obiskovala psihodramsko terapijo in različne delavnice psihosocialne pomoči, nato pa sem se vpisala na petletno izobraževanje za psihodramsko terapevtko v Zagrebu in ga tudi končala. Smiselna nadgradnja mojega izobraževalnega procesa je bil vpis na študijski program Pomoč z umetnostjo, saj sem si želela predvsem povezati dramsko terapijo in psihodramo. Pri povezovanju teh dveh področij mi je najbolj dragocena ravno teorija vlog, ki jo opišem v teoretičnem delu magistrskega dela ter se pri tem osredotočim na elemente, za katere verjamem, da so pomembni za pojasnitev načina, na katerega lahko psihodrama in predvsem igranje vlog koristita dramski terapiji in drugim oblikam psihosocialne pomoči. V empiričnem delu sem spremljala uporabnika, ki se je vključil v individualni in skupinski psihodramski
9
proces, ter opazovala njegove spremembe na ravni posameznih vlog, ki so se izkazale za nezadostne oziroma so mu prinašale trpljenje, saj se jih ni mogel rešiti in so ga tako omejevale pri vedenju, čustvovanju in mišljenju.
10
1. TEORETIČNA IZHODIŠČA
1.1. PSIHODRAMA
1.1.1. Jacob Levy Moreno
Psihodramo je ustanovil psihiater Jacob Levy Moreno. Rodil se je leta 1889 v Bukarešti, leta 1894 pa se je njegova družina preselila na Dunaj, kjer je odraščal, doštudiral filozofijo in medicino ter delal do leta 1925. Začetne psihodramske ideje je pričel razvijati ob opazovanju otrok, ki so se igrali po parkih, in ob tem ugotavljal, da skozi igro vstopajo v odnos s svetom, ki jih obdaja. Prevzemajo različne vloge in tako predelujejo svoje notranje teme, se igrajo in ponovno odigravajo svoje življenjske situacije. Idejo uporabe gledališča in kulturne konzerve je naprej s skupino igralcev raziskoval v Das Stegreiftheater, nadaljeval pa v delu s socialno izključenimi marginalnimi skupinami.
Prvega aprila 1921 je v dunajskem gledališču izvedel svojo prvo uradno psihodramsko srečanje. Njegov predlog je bil delo v odprtem prostoru na temo kralja (nem. Königsroman). Zamislil si je delo brez igralcev in scenarija; na praznem odru sta se nahajala zgolj žameten stol in zlata krona. Občinstvo je povabil, naj pride na oder in prevzame vlogo kralja, in dogodek omejil na tri ure. To je bil eksperiment. Na oder ni stopil nihče in novinarji so poročali o velikem neuspehu mladega Morena. „Izgubil sem veliko prijateljev, vendar sem ostal miren. Nemo profeta in patria – nihče ni prerok v svoji domovini.“ (Moreno, 1946, str. 2.)
Leta 1925 se je preselil v Združene države Amerike, kjer je skupaj z ženo Zerko Moreno naprej razvijal koncept psihodramske terapije, sociodrame in sociometrije.
Leta 1936 je v New Yorku ustanovil bolnišnico za alternativno zdravljenje Beacon, v kateri je zgradil gledališče, narejeno posebej za potrebe psihodrame. Ustanovil je tudi založbo Beacon House, pri kateri je izdajal različne publikacije, leta 1942 pa še ameriško organizacijo za skupinsko psihoterapijo in psihodramo. To je bila prva organizacija za skupinsko psihoterapijo in deluje še danes.
V obdobju nastajanja psihodramske psihoterapije, tj. od štiridesetih do srede šestdesetih let prejšnjega stoletja, je v psihoterapiji močno prevladovala psihoanaliza, vendar so Morenove akcijske metode služile kot odličen primer novo nastajajočim terapijam (Blatner, 2000). Psihodramska teorija je predstavljala veliko nasprotje tedanji Freudovi ideji, da vse vedenje izhaja iz libida. Moreno (1972) je trdil, da mora posameznik prevzeti odgovornost za lastno trpljenje: seveda trpimo kot žrtve dejanj nekoga drugega (travmatične izkušnje), vendar po njegovem mnenju nismo samo žrtve, temveč tudi aktivni agensi svojega življenja.
Moreno je bil vitalen, karizmatičen pa tudi zelo samozavesten in revolucionaren.
Zgodba o srečanju s Sigmundom Freudom to dobro ilustrira. Leta 1912 se je mladi Moreno (20 let) udeležil predavanja Sigmunda Freuda. Ko ga je doktor vprašal, kaj počne, naj bi mu bil ta odgovoril: „Doktor Freud, moje delo se pričenja tam, kjer se vaše zaključuje. Vi srečujete ljudi v varnem umetnem okolju svoje ordinacije, jaz na ulicah in v njihovih domovanjih, vi jih analizirate in secirate, jaz jim pustim, da
11
odigrajo (ang. act out) svoje konfliktne vloge, in jim tako pomagam, da si zopet sestavijo življenje.“ (Moreno, 1946, str. 5 in 6.)
Ob neki drugi priložnosti je Moreno posegel v prepir med policistom in temnopoltim moškim na ulicah New Yorka: „Oprostite, psihiater sem, kako lahko pomagam?“
Vsak od njiju je imel priložnost razložiti svojo plat zgodbe in na koncu je temnopolti moški lahko svobodno odšel. Moreno je trdil, da delujemo odgovorno na treh ravneh – osebnem, družbenem in univerzalnem. (Sprague, 1998.) Ni imel občutka, da se ga zgodba ne tiče, niti ni pomislil, da je situacija precej vsakdanja za tisto obdobje in da policist zgolj opravlja svojo nalogo. Svoje delo je širil izven svojih ordinacijskih prostorov, ni bil samo pogumen, ampak tudi zelo predan svojim načelom in filozofiji psihodrame.
Po številnih zdravstvenih zapletih se je maja 1974 odločil, da ne bo več živel, in se izstradal do smrti.
Psihodrama se je razvila iz enega debla – Morenove psihodramske teorije, ki jo je skupaj z ženo Zerko Moreno prek svojega dela, poučevanja in pisanja razširil po celem svetu. Nato so nastale nove veje in pristopi, in verjetno se ravno ta trenutek razvija neka nova oblika psihodrame, kar pripisujem spontanosti in ustvarjalnosti kot pomembnima temeljema metode, pa tudi razvejanemu definiranju psihodrame skozi proces nastajanja: kot teološki pogled na svet, dramsko umetniško obliko, raziskovalni postopek in družbeno-politično aktiven odnos do sveta. (Milošević, 2018.) Psihodrama je bila prva prepoznana kot skupinska psihoterapija in se danes izvaja po vsem svetu v različnih oblikah – s pari, družinami, individualno in tudi kot integralni del različnih terapij v bolnišničnem okolju. Psihodrama je priznana psihoterapija s strani Evropskega združenja za psihoterapijo (EAP)1. Njene tehnike so pripomogle k oblikovanju nekaterih drugih psihoterapij (med drugim gestalt terapije in transakcijske analize). Moreno (1934) je razvil tudi druge tehnike, kot so sociodrama, gledališče spontanosti, igra vlog, skupinska psihoterapija, sociometrija ter načelo srečanja.
1.1.2. Definicija psihodrame
Psihodrama je akcijska oblika skupinske ali individualne psihoterapije, ki prek spontanosti in kreativnosti razvija nove življenjske vloge. „Psihodrama je lahko v svojih aplikacijah raziskovalna, preventivna, diagnostična, izobraževalna in psihiatrična, kar kaže, da lahko deluje kot raziskovalno orodje, učna metoda, pa tudi kot pomoč pri osebni rasti ali psihoterapiji.“ (Moreno, 1975, str. 270.) Blatner (2000) meni, da je edinstvena med psihoterapijami, ker ima zmožnost nagovoriti širok spekter tem iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, v intrapsihični, interpersonalni in skupinski dinamiki, v umišljenem in resničnem življenju, na emotivni in kognitivni ravni. Psihodrama je kot interaktivna predstava, v kateri protagonist odigrava vloge svojega življenja.
Posameznikova notranja logika in razmišljanje pa tudi dogajanje so pogosto najbolje izraženi skozi metaforo, simbole, fantazije, rituale in zgodbe. Tak
1 Več o Evropskem združenju za psihoterapijo na https://www.europsyche.org/approaches/psychodrama.
12
ustvarjalen pristop je lahko močan kanal za spremembo v posameznikovem doživljanju in občutenju. Tako psihodramski terapevt „vstopi“ v protagonistov dom, si sezuje čevlje in postane njegov gost, z vsem spoštovanjem in integriteto takega pomembnega obiskovalca.
Spontanost in ustvarjalnost kot temeljni sestavini verjetno pripomoreta k temu, da psihodramski terapevti in vodje po celem svetu delujejo po zakonitosti „tukaj in zdaj“, se prilagajajo in tako ustvarjajo nove oblike psihodramskih terapij. Ena od oblik psihodrame, ki je zanimiva z vidika moje študije primera, je souldrama, ki povezuje duhovnost in psihodramo. Blatner (2000) definira duhovnost kot poglobitev posameznikove povezanosti z „višjo svetostjo obstoja“. Pomembno je, da se ustvarjalnost in domišljija v terapevtskem procesu tako povežeta, da lahko klient vidi sebe kot soustvarjalca in ne kot žrtev omnipotentne moči. Souldrama je akcijsko orientirana metoda terapije, ki vodi posameznike skozi šest faz duhovne rasti in raziskovanja, in sicer skozi psihodramo, spontano afirmacijo, molitev, umetnost, vodeno meditacijo ter pripomočke in metaforo za angele. (Miller, 2004.)
1.1.3. Spontanost in ustvarjalnost
„Stanje spontanosti (…) se ne pojavi avtomatično; ne obstaja pred svojim pojavom.
Povzroči ga volja.“ (Moreno, 1969, str. 44.)
Moreno (1975) je trdil, da je ustvarjalnost osnovna dinamika življenja in spremembe klienta, ki vključuje štiri faze:
− fazo ogrevanja,
− status nascendi,
− fazo ustvarjanja,
− konzervirano vlogo.
Le takrat, ko je posameznik ustvarjalen in spontan, lahko prek naštetih faz razvije nove vloge in spremembe v delovanju. „Spontanost in ustvarjalnost se doživita intuitivno in instiktivno v trenutku obstoja.“ (Knittel, 2009, str. 20.) Spontanost je stanje prisotnosti in sproščenosti določenega trenutka. Moreno (1953) nas uči, da se spontanost lahko zgodi samo v sedanjosti, v tukaj in zdaj, kjer se psihodrama tudi dogaja. .«Logična podlaga za uporabo »tukaj in zdaj« izhaja iz dveh temeljnih predpostavk: pomembnost medosebnih odnosov, ideja o terapiji kot družbenem mikorkozmosu.« (Yalom, 2017, str.75) Protagonist lahko odigrava prizor iz preteklosti ali celo prihodnosti, psihodramski proces, doživljanje in spremembe pa se vedno dogajajo v sedanjosti, tukaj in zdaj. Na ta način se poveča zavedanje in pospeši napredek, nove odločitve se zgodijo v sedanjosti psihodramskega procesa.
„Spontanost je katalizator za ustvarjalne dejavnosti, je skupek odnosa, zmožnosti in vedenja, pripravljenosti za improviziranje in rekreacijo ter odziv na trenutek.“
(Blatner, 2000, str. 80.) „Če narišemo črto, ki predstavlja kontinuiteto, bi bila spontanost postavljena na prvi točki premice, anksioznost pa na zadnji, najbolj oddaljeni.“ (Bradhsaw, 1998, str. 31.) Višja ko je stopnja anksioznosti, nižja je stopnja spontanosti in obratno. To absolutno nasprotje spontanosti, ki ga je Moreno poimenoval „robopatija“ opisuje stanje, v katerem oseba deluje v ozkem spektru
13
ustaljenih vedenjskih obrazcev. „Uhojeni, togi, znani, ,varni' modeli vedenja ustvarijo povprečnega birokrata ter privedejo do mentalne lenobe in − z umikanjem, izogibanjem, obsesivnim ponavljanjem dejanj − do celotnega spektra nevrotične simptomatike.“ (Milošević, 2018, str. 25.) Tako je v psihodramskem procesu bistveno stalno vračanje na tukaj in zdaj; tudi ko je protagonist v vlogi, ki se odvija v preteklosti, je to, kar se dogaja v danem trenutku, tisto, kar je avtentično in bistveno za razvoj in spremembo vedenja, čustvovanja in mišljenja. „Spontanost omogoča pristnost. Ta je eden od temeljnih kamnov dobrega vodenja psihodrame.
Težko je naučiti terapevta, da verjame lastnim občutkom, da verjame lastni intuiciji in znanju. Prevesti razmišljanje, opazovanje in znanje v enostavno akcijo je težko.
Prehitevanje je zagotovo nemogoče.“ (Karp, 1998, str. 157.) Moreno (1946) je spontanost definiral skozi različne karakteristike:
− spontanost, ki aktivira kulturno konzervo in socialne stereotipe,
− spontanost, ki spreminja organizme, ustvarja nove umetniške oblike in okoljske vzorce,
− spontanost, ki formira svobodno izražanje osebnosti,
− spontanost, ki ustvarja primerne odzive na nove situacije. Nova situacija lahko pri nas ne sproži nobenega odziva, nanjo se lahko odzovemo po starem ali pa na nov, povsem drugačen način. Primeren odziv je občutek primernega trenutka, in avtonomnosti. Primerno se ne nanaša nujno na družbeno primerno, gre bolj za posameznikovo občutenje primernega v danem trenutku.
1.1.4. Kulturna konzerva
„Cilj psihodramskega procesa je sprememba na ravni posameznih vlog, ki so se izkazale kot nezadostne oziroma katerih ponavljanje osebi povzroča trpljenje, a se jih ta ne more osvoboditi.“ (Milošević, 2018, str. 31.)
Kulturna konzerva je končni rezultat nekega ustvarjalnega procesa. V materialni obliki so to knjige, note, matematične formule, črke, besede, stavba ali pa ustaljeno vedenje ob verskih ritualih, v določenih situacijah itn. „Brez sidra kulturne konzerve je naše življenje polno anksioznosti.“ (Knittel, 2009, str. 21.) Vendar če smo definirani s kulturno konzervo, se sprememba ne zgodi. „Protagonist se lahko skozi psihodramo osvobodi svoje kulturne konzerve ali situacij, ki mu onemogočajo ustvarjalno življenje.“
(Nolte, 2008, str. 131.) Hkrati pa v psihodramskem procesu integrira nove vloge in tako širi repertoar, s čimer spreminja svojo kulturno konzervo. „Merilo psihološkega zdravja sta obseg vlog in prožnost njihove rabe v skladu z zahtevami zunanje resničnosti na eni strani in osebnimi potenciali posameznika na drugi. Takšno delovanje vodi k samoaktualizaciji posameznika v vsakem trenutku obstoja.“ (Milošević, 2018, str.
29.)Status nascendi gre skupaj z negotovostjo in dvomljivostjo. In tu tiči strah pred spontanostjo. (Moreno, 1975.) Status nascendi je čas napetosti, negotovosti, dezorientiranosti, dvomljivosti in celo tesnobe, na simbolni ravni je trenutek pred korakom naprej, pred spremembo lastne kulturne konzerve; gre za trenutek spontanosti, ki pusti za sabo stare vzorce in se že obrača proti novim navadam in občutenju, ki pa je negotovo. Ta trenutek je poln napetosti in tveganja, zaradi česar je podporna vloga terapevta na tej točki ključnega pomena.
14 1.1.5. Status nascendi, locus, matrix
„V psihodrami lahko trenutek, v katerem je bil pomemben odnos poškodovan in je posameznikov osebni razvoj zamrznil, vrnemo v sedanjost z namenom ponovne vzpostavitve zdravega odnosa. Moreno (1946) je uporabil izraze locus, status nascendi, matrix in status nascendi za opis prostora, pogojev in specifičnosti trenutka, v katerem se je neka situacija zgodila. Stanje spontanosti (status nascendi), locus in matrix so različne faze istega procesa. Locus predstavlja prostor, v katerem se nekaj rodi, status nascendi trenutek, v katerem se pojavi, in matrix fazo največje izraznosti.“
(Bustos, 1994, str. 65.)
„Terapevt omogoči klientu, da se vrne v prizor, da bi:
− podoživel izvirne občutke tistega trenutka,
− ozavestil fizične, emotivne, duhovne in intelektualne razmere,
− ustvarjalno ponovil prizor,
− doživel katarzo in pridobil uvid na vseh teh ravneh,
− dobil priložnost za reintegracijo.“ (Bradshaw, Tauvon, 1998, str. 32.)
1.1.6. Nadgradnja resničnosti
Nadgradnja resničnosti je manifestacija situacije, ki se iz kakršnegakoli razloga ni mogla zgoditi v stvarnosti. „Potrebna je terapevtska situacija, v kateri lahko simuliramo resničnost, da se posameznik lahko nauči razviti nove spretnosti za življenje brez tveganja za posledice ali katastrofo, kot je lahko življenje samo.“ (Moreno, 1975, str.
15.) Ideja, da lahko na odru naredimo prizor brez tveganja, je izjemno pomembna in terapevtska. Protagonist se lahko sooči s svojimi strahovi, osebami, prizori iz preteklosti in prihodnosti, vse v tukaj in zdaj. Nadgradnja resničnosti omogoči odigravanje prizora, kot da se je ta zgodil, „je resničen, kot je jutranje sonce, vendar zaščiteno pred nevarnimi ultravijoličnimi žarki“ (Knittel, 2009, str. 23).
Zerka Moreno (2000) opisuje vzporedno resničnost kot bogat izvor izkustvenih informacij o posameznikovi notranji resničnosti, ki je dosegljiva v tukaj in zdaj.
1.1.7. Katarza
„Tragedija je potemtakem posnemanje nekega resnega in zaokroženega dejanja primernega obsega v olepšani besedi, na dejaven in ne na pripoveden način, ki doseže s tem, da zbuja sočutje (gr. eleos) in grozo (gr. phobos), očiščenje (gr. katharsis) takšnih občutij.“ (Aristotel, 2012, str. 81.) Tu gre za katarzično doživetje opazovalca, to je s pozicije občinstva.
„Katarza je ugodje, izliv, olajšanje in sprostitev: olajšanje strahu, ki je tesnil in grizel srce v tesnobnem pričakovanju katastrofe; izliv sočutja, ki so ga spočetka dušile sence mračne usode, ki pa naposled izbruhne na dan in pogleda neizprosni katastrofi
15
pogumno v obraz. Kar je bilo utesnjeno, nejasno in skrito, se spremeni v zavestno spoznanje. Katarza je hkrati razjasnitev in očiščenje, prehod duha od negotovosti h gotovosti, od nevednosti k vednosti, od teme k svetlobi, od zmedenosti k redu in ravnovesju.“ (Valgimigli, 1934, str. 40 in 41.)
Prva sta o terapevtskem vidiku katarze spregovorila Breuer in Freud. Breuer (1974) je razvil pojem katarzične obravnave histerije. Njegovi klienti so prek hipnoz opozarjali na travmatične izkušnje, in ko so zavestno izrazili čustva, so se njihovi simptomi ublažili. Freud (1974) je tudi priznaval, da ima katarza pomembno vlogo pri zmanjšanju simptomov stiske. Opazovala sta, kako se njuni klienti odzivajo pod hipnozo.
V psihodrami katarza pomaga udeležencem, da se lažje zavejo potlačenih občutij in jih izrazijo, kar sproži takojšnje olajšanje. (Garcia, Sternberg, 2000.)
Kellerman (1994) je definicijo katarze oblikoval na podlagi treh načinov osvoboditev (sprostitev):
− Emocionalna: katarza je čustvena osvoboditev, ki se zgodi prek sprememb na fizični (kardiovaskularni, dihalni, mišični itn.) in psihični ravni (spomin, komunikacija, percepcija itn.). Katarza se zgodi nenačrtovano, spontano. „Katarza se razlikuje od ostalih izražanj občutij po svoji intenzivnosti, surovosti in primitivnosti, kot tudi po časovni popačitvi subjektivne resničnosti, ko se tukaj in zdaj zamenja za tam in takrat.“
(Kellemran, 1984, str. 4.)
− Kognitivna: čustvenemu izrazu sledi kognitivno razumevanje − kot bi nekdo prižgal luč, osvetlil naše zatemnjene dele, ki jih do tega trenutka nismo poznali. V gestalt terapiji ta del poimenujejo „aha moment“ – „ko nekaj klikne, se postavi na svoje mesto;
vsakič, ko se gestalt zapre, se zgodi ,aha klik', to je šok prepoznave“ (Perls, 1969, str.
236).
− Akcijska osvoboditev: napetosti, ki se s katarzo sprostijo, se pretvorijo v akcijo.
„Najgloblje občutenje katarze ne pride zgolj iz oživljanja prizorov iz preteklosti, čeprav so ta lahko travmatična, ampak iz telesne dimeznije, vloge, scene in notranjih dogajanj, ne zaživijo in verjetno nikoli ne bodo mogli zaživeti (Moreno, 2006, str. 173.)
Danes se katarzi pripisuje terapevtski učinek v različnih terapevtskih modalitetah, med drugim tudi gestalt terapiji in Lowenovi bionergetiki. „Pomoč z dramskimi dejavnostmi katarzo sicer priznava, vendar ji ne pripisuje posebne vrednosti.“ (Langley, 1998, str.
270.)
1.1.8. Psihodramski elementi
Moreno (1946) je definiral resničnost skozi elemente:
– časa, ki predstavlja vesolje,
– odra, ki pomeni, kje in kdaj se je dogodek (preteklost, sedanjost, prihodnost) zgodil, predstavlja geografsko komponento v psihodrami,
– skupino, ki predstavlja protagonistov notranji svet in tudi njegovo zgodovino, ker je svet v malem,
– vodjo/terapevtpm predstavlja klientove starše/skrbnike in odraslo komponento v psihodrami.
16 1.1.8.1. Oder
Psihodramska akcija se odvija v prostoru, ki ga protagonist ustvari skupaj s terapevtom. Ideja, da psihoterapija lahko deluje v prostoru, je najprej zaživela v psihodrami. (Karp, 1998.) Uporabnik od samega začetka dobi občutek, da je to njegovo delo, delo, ki ga je sam ustvaril. Morenov oder v centru Beacon v New Yorku je bil sestavljen iz treh različnih stopenj. Prve za občinstvo, druge za monolog in tretje, najvišje, na kateri se drama dogaja. Psihodramska terapija se danes običajno ne odvija na tristopenjskem odru, temveč v praznih prostorih, pogosto tudi na gledališkem odru, v konferenčnih prostorih, največkrat pa v terapevtskem prostoru, v katerem si protagonist izbere del prostora za oder in ga postavi za akcijo. Obenem postavi tudi avditorij za publiko. Pomembna je tudi svetloba; če ima prostor možnost prilagoditve svetlobe, je to lahko prednost, prav tako pa so dobrodošli različne blazine, rekviziti, rastline, kostumi itn. Zgodi se, da se klient v praznem prostoru ali na praznem odru počuti preveč izpostavljeno in osamljeno.
Lahko potrebuje tudi nekoliko več varnosti in podpore, bližine skupine, v kateri se počuti dovolj varno za odpiranje svojih ran. V tem primeru se ponudi delo v krogu, ki tudi sicer ustvarja več podpore. Postavitev odra je pomembna, zato naj se postavi tako, da je delovni prostor zunaj realnega sveta, še vedno pa v močni povezavi s tukaj in zdaj.
1.1.8.2. Protagonist
„Protagonist je povabljen, da postane on sam na odru, da oriše svoj zasebni svet.“
(Moreno, 1934, str. 54.)
Beseda protagonist izhaja iz Grčije in pomeni „prvi v akciji“ ali „prvi v borbi“.
psihodrami je protagonist psihodramski subjekt in glavni igralec. S pomočjo terapevta in ostalih članov skupine raziskuje prizore iz svojega življenja. Tako njegove teme postanejo glavna tema skupinskega ali individualnega dela in prizori, ki jih postavlja in odigrava. Prizori so lahko resnični ali namišljeni, ob tem pa je bistveno njegovo doživljanje dogodka, tudi v vlogi pomožnega ega predstavlja svoje videnje situacije. „Protagonist predstavlja glas skupine, skozi njegovo delo lahko skupina predela tudi svoje teme.“ (Karp, 1998, str. 295.)
Vsak od članov skupine lahko postane protagonist, odvisno od ogrevanja, izbora skupine in predvsem terapevtovega pristopa k izboru. Pozicija protagonista je privilegij in ne prisila, zato naj način, na katerega se izbere protagonist, to potrjuje.
Terapevt lahko s klientom sklene dogovor o namenu psihodrame, ki lahko vsebuje dodatne omejitve ali posebnosti, tako da se klient lahko počuti še bolj varno. Biti v vlogi je lahko precej zastrašujoče, sploh v prvih korakih psihodramskega dela.
Protagonist je v središču pozornosti in s svojim delom se precej razgali, kar je lahko nekaj popolnoma novega in zastrašujočega. Terapevt in skupina naj mu nudita varnost, da bo lahko spontano in ustvarjalno šel skozi svoj terapevtski proces.
17
Psihodrama ima lahko več kot enega protagonista, in sicer pri delu z vinjetami (enodejankami) ali simultanem delu (istočasno z več protagonisti), za kar je potreben izkušen in kompetenten terapevt.
1.1.8.3. Režiser
„Daj resnico in sprejmi resnico, daj skupini ljubezen in vrnila ti jo bo, daj spontanost in vrnila se bo.“(Moreno, 1934, str. 114.)
Režiser je usposobljen psihodramski terapevt, ki med drugim skrbi za okvire in varnost psihodramske terapije. „Vodenje psihodramske terapije zahteva visoko stopnjo prakse in znanja; psihodramska metoda je intenzivna, zato je lahko pod vodstvom nekompetentnega vodje tudi nevarna.“ (Blatner, 2000 str. 161.) Režiser nastopa v vlogi terapevta, analitika in producenta, skrbi za protagonista in ostale člane skupine. „Režiser psihodrame je kot kapitan ladje, ki dela, kar želi. In pomembno je, da verjame, da je vse možno; v tem mora biti svoboden, kajti vsaka seansa je kombinacija umetnosti, znanosti, ustvarjalnosti, psihoterapije in vedenja in mora zato biti edinstvena stvaritev, čista lepota.“ (Schutzenberger, 1998, str.
168.)
Moreno je verjel v terapevtske koristi srečanja bolj kot v transfer, kar je bila v tistem obdobju zelo razširjena ideja. Poudarek v psihodramskem delu je na odnosu, manj na pogovoru, in tu je pomembno delo terapevta, njegov pristop in energija.
Milošević (2018) loči po načinu vodenja psihodrame tri vrste terapevtov:
1. Karizmatični vodja nudi skupini občutek varnosti. Skupina verjame v verodostojnost njegovega prepričanja. Tako vodenje lahko na udeležence deluje stimulativno, vendar ima tudi nekaj pasti. Narcistična pozicija daje terapevtu občutek varnosti, na katerega se lahko preveč zanaša in zato spregleda pasti psihodramske akcije.
Psihodrama je zanimiva metoda, v kateri sijajnost vodje s karizmo pride še bolj do izraza. Tudi Morenovi posnetki na spletu kažejo, kako zelo karizmatičen vodja je bil.
2. Anksiozen terapevt je premalo spontan. Strah in nadzor nad procesom mu onemogočata avtentično vodenje. Skupina z opreznim terapevtom ne doživlja velikih prizorov, kar pa ne zmanjšuje njihove terapevtske vrednosti. Terapevtova anksioznost se prenese na kliente in skupino.
3. Empatični terapevt ima sposobnost, da razume klientovo notranje doživljanje. Tudi tu je nevarnost, da terapevt postane obremenjen s tem čustvovanjem in tako onemogoča proces terapevtske spremembe; hkrati lahko zaradi poistovetenja težje racionalno oceni klientovo stanje.
Zerka Moreno, Marcia Karp, Poppy Sprague in Deborah Smith (1998) so sestavile seznam dobrih in ne tako dobrih lastnosti psihodramskega terapevta.
„Dober terapevt:
– je pogumen,
– ima čustveno energijo,
18 – je neustrašen,
– ima domišljijo, – je predrzen,
– zna poslušati s tretjim ušesom, tj. slišati tudi tisto, kar ni bilo izrečeno, tu dodajam še tretje oko, s katerim opazuje tudi, kaj se dogaja za njegovim hrbtom, opazuje pomožne člane in občinstvo. Tu je precej lažje, če skupino vodita dva v soterapevtskem paru, saj se lahko eden posveti protagonistu, drugi pa ostalemu dogajanju v skupini,
– zna preusmeriti protagonista od govorjenja k akciji, razume, kdaj je čas, da se vrne v psihodramsko akcijo,
– ve, kdaj je čas, da psihodramo zaključi na način, da ne prekine protagonistovega procesa, hkrati pa se konca ne boji,
– ima prezenco – na kak način vodja predstavlja sebe in svoje delo – je potrpežljiv in radoveden,
– sočustvuje in ima občutek za čas,
– ima sposobnost priznati, da ni prepričan, ali razume, kaj mu oseba govori, in jo prositi, naj izrečeno ponovi,
– je iskren,
– je protagonistov odločen zagovornik, – spoštuje protagonistov prostor,
– ne daje sodb in kritike,
– z navdušenjem pričakuje nadaljnji razvoj procesa, – ima smisel za humor,
– je fleksibilen in skromen.“ (Holmes, Karp, Tauvon, 1998 str. 163.)
Dodajam še željo, evalvacijo in supervizijo svojega dela ter svoje terapije.
Nadaljujejo s seznamom „ne tako dobrega psihodramskega terapevta. Ta:
– sodi in nima potrpljenja,
– premore manj radosti kot klient,
– nima dovolj samozavesti, da bi priznal, da česa ne ve,
– meša osebne in protagonistove teme in ni več jasno, komu psihodrama pripada, – se pusti zavesti protagonistovi ,govorni gimnastiki' in ni več osredotočen,
– uporablja tehnike brez srca – če se empatija in ljubezen ne transferirata, so tehnike neuspešne, kar protagonistu daje občutek brezizhodnosti.“ Ko se terapevt ali psihodrama na neki točki zamrzne, lahko terapevt to svobodno izgovori na glas in s tem demistificira vzdušje, ki se je ustvarilo; nato lahko skupaj s skupino ali protagonistom najde rešitev za naprej.
– deluje tesnobno in napeto, kar skupina zelo hitro začuti in se na to odzove na primer s pomanjkanjem sodelovanja, obotavljanjem ali celo odhodom,
– deluje prestrašeno;
– si ne želi biti v vlogi psihodramskega terapevta,
– sentimentalno zaključuje psihodramo.“ (Moreno, Karp, Sprague, Smith, str.163 in 164.)
Psihodrama je metoda, ki v posameznikih budi močne procese. Terapevte pogosto zavede senitmentalnost, in sicer tudi zaradi projektivne identifikacije in nesamozavestnega ravnanja, zdi se jim, da delo ni dovolj. Ker gre za metodo z
19
uporabo gledaliških tehnik, se pogosto pojavi ilustriranje in odigravanje s pretiranim igralskim vložkom; prava mera je občutek iskrenosti in prisotnosti, ki ga terapevt s svojim načinom in držo uvede v skupino. „V psihoterapiji je izredno težko, če je mogoče ločiti spretnost terapevta od njegove osebnosti. Vsaj v akciji sta to neločljivi komponenti.“ (Karp, 1998, str. 163.) Vse zgoraj navedeno vpliva na seanso terapije, predvsem pa lahko skupina svobodno ustvarja svoj proces, če terapevt s svojo prisotnostjo to dopusti.
Pomembno je razumevanje, da odzivi skupine in protagonista do terapevta v danem trenutku nimajo resnične osnove, pogosto gre tudi za transfer: posamezniki v terapiji običajno ponovijo vedenje iz preteklosti in transferirajo svoje odnose in občutja na terapevta in ostale člane skupine. Vzporedno se dogaja klientov odziv na terapevta in tudi terapevtov na klienta. Moreno (1934) tega ni definiral kot kontratransfer, temveč kot dva vzporedna procesa transferja, ki sta lahko produktivna ali neproduktivna. Zato je ključno, da terapevt nenehno preverja svoj način dela, vedenja in občutenja ter se na skupino tudi pripravi. Že na začetku s skupino ustvari pozitivno vez, je dovolj dober starš, na trenutke nevtralen ter vedno na strani klienta in ostalih članov skupine. Čeprav spontanost vnaša občutek, da je možno karkoli, je pomembno, da skupina zaupa kompetencam terapevta in da tudi terapevt zaupa skupini, metodi in protagonistu, da se sprememba v danem trenutku sploh lahko zgodi. „Vzdržati tesnobo ob neznanem je skupna naloga terapevta in protagonista. Terapevt, ki tega sam ne zmore, protagonistu vsiljuje lastne rešitve in prevzema vlogo tolmača absolutnih resnic. Takšen terapevt protagonista in skupino pogosto očara, vendar ju v resnici zadržuje v odvisnem položaju in zavira terapevtski proces.“ (Milošević, 2018, str. 43.)
V psihodrami je delo v soterapevtskem paru zelo dobrodošlo, saj ima več prednosti:
− Soterapevt kot zunanji opazovalec zazna dogajanje in vzporedne procese, ki se odvijajo v skupini, protagonistu ali terapevtu. Lahko gre za pogled, gib, izrečeno, način, ki je ostal terapevtu neopazen. Ta drugi par oči je dobrodošel za dodatno intervencijo ali zgolj superviziranje terapevta.
− Lahko igra vloge, ki jih je posameznik zavrnil ali ker tako oceni terapevt. Nekatere vloge so pretežke, nasilne ali jih posameznik v skupini enostavno ne more odigrati, ker je v nekem osebnem procesu, in takrat lahko uporabimo soterapevta.
− Za doubliranje je potrebnih nekaj izkušenj, predvsem pa samozavesti, in soterapevt je lahko pri tem občasno ali tudi stalno zelo koristen.
− Soterapevtski par nudi skupini dve različni izkušnji in transferja, kar omogoča še širšo obdelavo posameznikovih vlog in procesov.
− Terapevt, ki je na začetku svoje profesionalne poti, je lahko še precej negotov in prisotnost soterapevta, ki mu zaupa, lahko njemu in skupini, ki jo vodi, daje dodatno varnost.
20 1.1.8.4. Pomožni ego
„Pomožni ego je režiserjev podaljšek v raziskovanju in vodenju ter protagonistov pri predstavitvi dejanskih ali namišljenih likov v njegovi drami. Funkcija pomožnega ega je biti igralec, portretirati vloge, ki so potrebne za predstavitev notranjega sveta klienta, pa tudi biti svetovalec pri vodenju in raziskovalec.“ (Moreno, 1946, str. 15.) Blatner (1996) definira različne tipe vlog, ki jih lahko odigra pomožni ego:
− vloga pomembnega drugega − pomožni ego postane nekdo v protagonistovi socialni mreži, lahko ga poimenujemo antagonist;
− dvojnik – pomožni ego prevzame vlogo protagonistovega alter ega in mu tako pomaga, da lažje izrazi svoja čustva (glej poglavje 1.3.4.);
− podporni karakter – za psihodramo so potrebne tudi „stranske vloge“, tj. nekdo, ki ga protagonist ne pozna in z njim nima vzpostavljenega odnosa;
− fantazijski lik – primer takega lika je lahko verski subjekt, pravljični lik, super junak itn. Primer pomembnega fantazijskega lika je dovolj dober starš. V prizor lahko vpeljemo vlogo dovolj dobre mame, da bi protagonist dobil izkušnjo odnosa, ki ga v resničnem življenju ni doživel. V psihodrami je pogosto slišati: v psihodrami smo, tu je vse možno, koga bomo pripeljali na sceno;
− vloga objekta, s katerim se lahko protagonist poveže. Pogosta je vpeljava objekta, ki se nahaja v prostoru. Ta lahko simbolizira prostor ali situacijo, v katero se skuša protagonist vživeti. Tak primer je televizija, ki je v domovih že dolga leta precej prisotna ter kot nemi opazovalec vidi najbolj skrite in neizrečene dinamike in dogajanja. Pogosto protagonist v vlogi objekta nekaj lažje izreče;
− vloga abstraktnega koncepta ali kolektivnega stereotipa, na primer pomožni ego v vlogi družbe, morale, vere, v Sloveniji sosedstva itn.
Izbor pomožnega ega lahko temelji na poznavanju zgodovine člana skupine, tako da se na podlagi kognitivne odločitve za pomožni ego določi nekdo, katerega zgodba je podobna protagonistovi. Ali pa protagonist intuitivno zazna, da je določena oseba primerna za izbor v njegovi psihodrami. Čeprav se v skupini pričakuje, da se bodo člani strinjali z izborom in igranjem določenih vlog, ni vedno tako. Včasih so člani skupine v svojih procesih in jim igranje drugih vlog ne ustreza;
morda je protagonistova tema v tistem trenutku premočna, lahko tudi preveč aktualna. Vsekakor ima vsak član iz kateregakoli razloga pravico, da zavrne igranje vloge pomožnega ega. Soterapevt lahko tudi tukaj precej pomaga pri igranju, saj je
„velika mera spontanosti še posebej potrebna pri vlogah, ki so gnusne, krute, nezrele, arogantne, boleče, zapeljive ali ponižujoče“ (Blatner, 1996 str. 21).
1.1.8.5. Občinstvo
Ostali člani skupine, ki asistirajo, igrajo druge protagonistove vloge v njegovi psihodrami. Običajno terapevt protagonista pozove k intuitivnemu in spontanemu izboru za igranje vlog v občinstvu. Tak izbor je najbolj smiseln. Kaj to pomeni, se izkaže med samo psihodramo. Ta proces izbora je Moreno poimenoval tele: tele je
21
nadvse pomemben koncept v psihodrami, ki je nastal v sociometriji in opisuje „flow“
med ljudmi ter se predstavi v avtentičnem trenutku izmenjave tukaj in zdaj. V zadnji fazi psihodramske akcije, to je pri deljenju občutkov, se pogosto pokaže pomen tega neverjetnega naključja izbora ali pa trenutka magičnosti, ki se zgodi v avtentičnem trenutku.
Igranje določene vloge lahko član skupine tudi zavrne. Vloge so lahko precej zahtevne in energijsko premočne za člane skupine; tudi v takih primerih je delo v soterapevtskem paru velika prednost.
Občinstvo ima terapevtsko vlogo priče. Slišati in biti slišan je v psihodrami še posebej pomembno, kajti zgodba ni samo povedana, temveč se tudi odvije.
Protagonist ima pri tem priče, ki potrjujejo resničnost tega, kar se dogaja tukaj in zdaj. Moreno (1934) je pisal o pomembnosti prisostvovanja občinstva, ki je pripravljeno sprejeti in razumeti. Člani v vlogi občinstva pa niso zgolj podpora, temveč gredo tudi skozi svoje terapevtske procese, ki lahko privedejo do katarze ali uvida. V fazi deljenja so povabljeni, da tudi sami spregovorijo o svojih občutjih, in sicer iz vloge ali pa iz svojega življenja.
1.1.9. Psihodramske faze
1.1.9.1. Ogrevanje
Ogrevanje je namenjeno nastanku ustvarjalnega vzdušja in prostora za različne možnosti terapije. V tej fazi se vzpostavi kontakt med terapevtom ter člani skupine, in tako uveljavi občutek varnosti in zaupanja v terapevtovo vodenje.
Holmes (1991) navede tri najpomembnejše funkcije faze ogrevanja:
− spodbuja ustvarjalnost in spontanost skupine;
− vzpostavlja stik med člani skupine, kar vzbudi občutek zaupanja in pripadnosti;
− članom pomaga pri osredotočenju na osebne teme, ki bi jih lahko raziskali v psihodrami.
Williams (1991) našteje osem namenov ogrevanja, ki jih mora terapevt upoštevati:
1. Postavitev okvira skupinskega dela, na primer kako dolgo bo seansa potekala, kaj je glavni namen in za kakšno vrsto skupine gre. Presoja o vrsti in namenu skupine je na začetku delovanja bistvenega pomena, ker razumevanje tega daje vsem udeleženim v psihodramskem delu občutek varnosti.
2. Razjasnitev nalog in pričakovanj članov skupine.
3. Vzpostavitev norme in prostora za akcijo, spontanost in polno izraznost.
4. Vzpostavitev individualnega in skupinskega odnosa.
5 Vzpostavitev skupinske kohezije in zaupanja v skupini.
6. Vzpostavitev varnega prostora za deljenje.
7. Sprejemanje bolj sramežljivih in zaprtih.
8. Pričetek pretoka informacij.
22
Terapevt naj bi se pred delom s klienti fizično in psihično pripravi na srečanje. Gre za pripravo prostora, predvsem pa orientacijo na potrebe skupine. Če je skupina v določenih okoljih ali ima specifično problematiko, vključuje terapevtova priprava tudi pogovor z drugimi sodelavci, ki so delali s skupino ali imajo podatke o članih skupine, skratka gre za zbiranje podatkov in tudi prilagoditev terapevta na tukaj in zdaj. Pomemben del priprav terapevta je tudi supervizija, kjer lahko terapevt predeluje svoje strahove in pomisleke glede dela v skupini, odnosov in vsega, kar se mu zgodi pri vodenju psihodramskega procesa. Če je delo v soterapevtskem paru, je odnos med terapevtoma izredno pomemben in vpliva na dogajanje v skupini; tudi ta odnos je lahko tema supervizije. Soterapevt je lahko tudi v vlogi stalnega supervizorja dela svojega kolega in mu po koncu seanse pove svoje mnenje o njegovem vodenju, kar lahko pripomore k profesionalnemu in osebnemu razvoju terapevta.
Wilkins (1999) je opredelil ključna vprašanja, na katera naj si terapevt pred terapijo odgovor:
− Kdo so potencialni klienti in na kakšen način naj bodo obveščeni o skupini? (K temu dodajam še seznanjanje s tem, kdo vse je v skupini, kajti priporočeno je, da se člani skupine med sabo ne poznajo.)
− Kakšni so pogoji skupinskega članstva? Kako lahko pripravim člane skupine na psihodramo?
− Kje se bo skupina srečevala, kakšne so posebnosti tega prostora, kako je omogočen dostop?
− Kako dolgo se bo skupina srečevala?
− Ob katerih dnevih se bo skupina srečevala? Imajo člani lahko zaradi termina težave z javnim prevozom, svojimi obveznostmi itn.?
− Kolikšna naj bo kotizacija? Kak je dogovor glede plačila v primeru odsotnosti, se plačuje vnaprej, na licu mesta? Kakšna je formalna oblika zaračunavanja in izplačevanja?
− Kak je dogovor glede supervizije in soterapevtskega sodelovanja?
− Kako so bili opravljeni intervjuji za sprejem v skupino? Morajo potencialni člani pred vstopom v skupino podpisati kak formular? Kaj je bistveno pred vstopom v skupino?
− Katere so terapevtove odgovornosti in kako jih lahko izpolnjuje?
− Kako se bo delo skupine končalo in kaj mora za primeren zaključek narediti terapevt?
− Kako se terapevt sooča z nepričakovanim?
− Na kaj je terapevt pozabil?
1.1.9.1.1. Preliminarni intervju
Kot že omenjeno, je pred vključitvijo v skupino s klientom priporočeno opraviti preliminarni intervju, predvidoma v obliki enkratnega srečanja, katerega glavni cilji so:
1. Pridobiti informacije o:
a. klinični diagnozi klienta,
b. slabostih klienta in njegovih virih moči,
23 c. etiologiji,
d. dinamiki notranjih konfliktov, mehanizmov obrambe itn.
2. Dajanje informacij o načinu dela psihodramske terapije, skupinskih ali individualnih srečanj.
3. Klient se po preliminarnem intervjuju počuti razumljenega in začuti upanje.
4. Vzpostavitev terapevtskega odnosa.
5. S kratko vinjeto se lahko prikaže način psihodramskega dela.
6. Motiviranje klienta, da se udeleži terapije.
7. Izbor klienta za terapijo.
8. Izbor načina terapije za klienta.
9. Dogovori o praktičnih vidikih terapije. (Tantum, 1995.)
Tantum (1995) našteje tudi, kateri podatki so med intervjujem ključni za klienta:
1. Kako terapija deluje? Psihodrama je akcijska terapija; s kratko individualno vinjeto je možen praktičen prikaz, ki lahko potencialnemu klientu da približno predstavo.
2. Kakšna je terapija v primerjavi z ostalimi terapijami? Pogosto vprašanje klientov je, kako se razlikuje od Hellingerjeve sistemske postavitve, ki ima podobno strukturo pri igranju vlog, vendar je v osnovi zelo drugačna od psihodrame.
3. Koliko stane terapija? Tu je pomembno tudi govoriti o načinu plačila v primeru odsotnosti, kako se plačuje in kakšna je pravna podlaga za izstavitev računa.
4. Kako dolga je terapija?
5. Kakšne so kvalifikacije terapevta? V Sloveniji od leta 2018 petletno izobraževanje iz psihodramske psihoterapije organizira Slovensko društvo za psihodramo; raven izobrazbe je usklajena z zahtevami Evropske zveze za psihoterapijo (EAP) in omogoča pridobitev Evropske diplome iz psihoterapije (ECP – European Certificate for Psychotherapy). Pogosto imajo terapevti tudi druge kvalifikacije s področja psihoterapije.
Obstajajo različni načini ogrevanja psihodramske skupine. Eden je, da terapevt
„pusti“, da v skupini pride do pogovora in tudi soočenja različnih članov. Med pogovorom o tem, kako se počutijo v tistem trenutku (tukaj in zdaj), pride do izbora protagonista, ki je takrat najbolj ogret za akcijo. Drugi način je, da vodja sam izbere protagonista, za katerega oceni, da je pripravljen za delo. Tretji način so ustvarjalne skupinske vaje za ogrevanje. (Karp 1998, str. 4.)
Pri skupinskem ogrevanju se lahko protagonist javi sam ali pa ga sociometrijsko izbere skupina. Tak način je usklajen s procesom skupine in je po moji izkušnji zelo smiseln. Pri delu povabimo člane skupine, da se intuitivno, s čim manj razmišljanja povežejo s temo in ne osebo, ki je ogreta za delo.
Pogosto se uporabljajo tehnike umetnostne terapije, improvizacijskih vaj in drugih metod igralskih in gibalnih praks. Pri oblikah fizičnega ogrevanja se tudi dvigne raven energije, članom se „dovoli“ igrivost, s čimer se zniža raven anksioznosti.
Terapevt mora biti kljub temu pozoren na nekatere dejavnike:
− četudi so lahko tovrstne vaje popolnoma „nedolžne“ in enostavne, lahko nekaterim udeležencem povzročajo stres, še posebej žrtvam fizičnih in spolnih zlorab;
24
− vodja mora preveriti, kako je s fizičnimi omejitvami udeležencev in poskrbeti za varno izvedbo (očala, ure, prazen in varen prostor itn.). Vzpostavljeni morajo biti pogoji za varno izvedbo ogrevanja, tako s fizičnega kot s psihološkega vidika;
− vodja mora pozorno opazovati dogajanje v skupini.
Klienti se prek teh vaj sprostijo in pridejo v stik s svojimi občutji v danem trenutku.
Terapevt jih vodi do izbora protagonista, ki se sam odloči za delo na sceni.
Pri ogrevanju so poleg zgoraj naštetega pomembne tudi okoliščine srečanja. Če gre za enodnevno delavnico, je pomembno, da vodja vzpostavi varno vzdušje in poudari, da to ni srečanje terapevtske skupine, kjer je varnost že vzpostavljena, četudi se na delavnici seveda zgodijo terapevtski procesi. Pri delavnicah je tudi pomembno, ali so člani skupine na srečanju prostovoljno ali jih je kdo poslal (na primer delodajalec, partner). To lahko vpliva na celotno vzpostavitev dinamike, kohezije in varnosti v skupini.
Pri sestajanju rednih terapevtskih skupin je pomembno, da se na začetnih srečanjih ustvarijo varnost, meje in kohezija. Kasneje je ogrevanje lahko preprosto in preko psihodramskih del, se že vzpostavi kohezija in so tako sami procesi prvih faz bolj preprosti. Pogosto je skupina že ogreta in je dovolj deljenje občutenj v krogu.
1.1.9.2. Psihodramska akcija
Ko je protagonist izbran, se proces premakne na „oder“, ki je lahko ločen od skupine, lahko pa poteka v njenem krogu. Na začetku akcije terapevt opravi intervju s protagonistom in z njim sklene neke vrste pogodbo, v kateri opredelita predvsem cilj in omejitve ter postavita okvir psihodramske akcije. Za predstavitev pomembnih dejavnikov prostora v postavitvi prvega prizora protagonist uporabi objekte ali ljudi.
Pomembno je, da terapevt pri tem vztraja na predstavitvi podrobnosti, ker s tem protagonistu pomaga, da se vživi v akcijo. Lahko ga vpraša po zaznavah – kakšen je vonj tega prostora, zvok, izgled, kakšne so določene podrobnosti na otip, kateri občutki so prisotni in v katerem času se nahajamo v tem prostoru. Protagonistom se pogosto zdi, da je taka priprava brez smisla in izguba časa, češ da vedo, kako izgleda dani prostor. Predstavitev prostora je pomembna za občinstvo in predvsem za bolj avtentično doživljanje.
Včasih je v psihodrami nekatere dele težko ustno izraziti, definirati, nihče ne more podati svojega mnenja, nič se ne zgodi. Protagonista lahko postavimo v vlogo nekega objekta – na primer televizije, slike, fotelja. Nečesa torej, kar je zelo prisotno v tem prostoru in ima lahko globok pomen, predvsem pa mnenje in širšo sliko, ki se izkristalizira ob zamenjavi vlog s tem objektom. Naslednja faza je vpeljava in predstavitev različnih vlog. Tu lahko protagonista najprej postavimo v vlogo in z njim opravimo intervju, potem pa on sam izbere primernega igralca za to vlogo ali samo z nekaj ključnimi stavki pove, kaj mu določen lik iz psihodrame sporoča.
Brez vnaprej pripravljenega scenarija se odigravajo protagonistovi prizori iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Pomembno je, da se v fazi akcije razišče biografija za boljše razumevanje potreb klienta, predvsem pa za preprečitev sramu in krivde za iskanje določenih potrditev ali topline, lahko tudi samo objema, ki ga v
25
nekem ključnem razvojnem obdobju ni prejel. Protagonist vstopi v stanje blage regresije, ki vključuje delno vrnitev v zgodnje obdobje razvoja in ponovno odigravanje dogajanja in stanj z bolj zdravo postavitvijo, primernimi odzivi drugih itn.
Akcija lahko temelji na resničnem dogodku iz preteklosti ali pa se vzpostavi nadgradnja resničnosti (ang. surplus reality). Dialogi, ki se zgodijo v psihodrami, so lahko verbalni in neverbalni, vključuje fizično izražanje, pretepanje, brcanje (na način, da se nihče ne poškoduje). „Protagonist je vključen na vseh ravneh – fizični, čustveni, kognitivni in duhovni. Smeh, jok, strah, kričanje, sproščanje, varnost, biti viden, izreči prepovedano so pogosta doživljanja v psihodrami.“ (Bradshaw Tauvon, 1998 str. 104.)
1.1.9.3. Deljenje občutkov2
V zadnji fazi protagonist zapre svojo psihodramo, gre ven iz vloge (ang. de-role), se poveže s skupino, ki ga podpre z deljenjem svojih občutenj iz vloge ali iz svojega življenja. Deljenje iz vloge je lahko čustveno močno in lahko pripada bolj uprizorjenemu liku kot njim samim.
„V svoji bolečini so edinstveni, samo oni imajo strašne in nesprejemljive težave, impulze, misli in fantazije. Ko slišijo podobne zgodbe ostalih članov, občutijo močno olajšanje in močnejši stik s svetom.“ (Yalom, 2013, str. 28.)
Deljenje je lahko verbalno in neverbalno in se izvaja brez analize in dajanja nasvetov. Če do tega vseeno pride, mora terapevt odločno, vendar brez obsojanja poseči vmes. Protagonist se v svoji drami zelo razgali in je ranljiv, kritika in interpretacija članov skupine zagotovo ne pripomoreta k njegovemu dobremu počutju. Analiziranje iz skupine je lahko tudi način obrambe pred bolečino, ki je nastala v povezavi z odigrano psihodramo.
Včasih je verbalno deljenje prevelik izziv, zato takrat predlagamo neverbalno komunikacijo. Stisk roke, objem ali pogled pomirjujoče vplivajo na protagonista in skupini dajejo občutek topline. Deljenje terapevta ni pravilo; nekateri terapevti delijo zelo intimne zgodbe, nekateri samo občasno in zelo površinsko, mnogi pa se od tega dela umaknejo. Moja izkušnja pri delu s skupinami je zelo pozitivna: deljenje pomaga razbliniti idejo o popolnem terapevtu, o super junaku, hkrati pa skupini vliva upanje na možnost spremembe, ki se je nekomu zgodila skozi proces psihodrame, tudi skozi proces bolečine, ki pogosto spremlja preobrazbo. Menim, da mora terapevt pri tem spremljati svoje počutje in pozorno zaznavati procese, ki se dogajajo v njem, zavedati se mora, da je to intervencija za podporo protagonista in skupine in ne razreševanje osebnih procesov. Potrebna je jasna razmejitev.
„Psihodrama je metoda usposabljanja za življenje brez strahu, da bi za storjene napake bil kaznovan.“ (Lousada, 1998, str. 216)
2 V besedilu iz povsem pragmatičnih razlogov za deljenje občutkov pogosto uporabljam kar deljenje. V skladu s tem uporabljam tudi glagol podeliti, ki bi ga sicer lahko zamenjala s povedati, izraziti mnenje, občutke, vendar želim poudariti, da gre za eno od psihodramskih faz..
26
Psihodramsko delo je tako pomembno ravno zato, ker lahko protagonist odigrava različne vloge in življenjske situacije ter čustvuje brez posledic, do katerih bi v resničnem življenju najverjetneje prišlo, in na koncu s skupino to tudi podeli.
1.1.10 Skupinska psihodrama in sociometrija
„Všeč so mi skupine, ki dajejo občutek, da se je to zgodilo samo nam. Nikoli ne bi mogla obstajati takšna skupina, popoln sui generis, naša stvaritev, povsem edinstvena.“ (Karp, 1995, str. 168.)
Moreno (1934) je definiral tri faze razvoja skupine:
− Organska izoliranost – v pravkar ustvarjeni skupini, v kateri se člani med sabo še ne poznajo dobro, pride do trenutka izoliranosti. Nastane občutek tišine, s katerim se terapevt sooči in skuša sprejeti, karkoli se dogaja, vzdušje je napeto in prežeto z radovednostjo. Za udeležence skupinske psihodrame je najboljše, če uspejo biti v stiku s samim sabo, s tukaj in zdaj, terapevtova naloga pa je, da centralizira dogajanje, da skupino poveže, jo spomni na pravila, da v skupino vnese mir in zaupanje, ter prične z ogrevanjem skupine. Raven anksioznosti je lahko na začetku v skupini zelo visoka, za nekatere posameznike je to prva skupina, v kateri bodo
„preživeli“, zdržali in napredovali.
− Vodoravno razlikovanje izhaja iz posameznikove potrebe po razlikovanju različnih članov skupine, njihovih različnih identitet, ki obstajajo, ko so v skupini. Tu se spoznavajo, raziskujejo in se tudi predstavijo drug drugemu. Terapevt jih lahko v fazi ogrevanja da v dvojice ali manjše skupine, ki pa se hitro menjavajo; tako si lažje povejo svoja razmišljanja in občutja, ker se počutijo varne, obenem pa na plano pride tudi precej „materiala“. Terapevt ima na voljo različne oblike ogrevanja, pomembno pa je, da prepozna flow skupine in predlaga vaje, ki v udeležencih spodbudijo spontanost in ustvarjalnost.
− Navpično razlikovanje – v tej fazi se vzpostavijo podskupine in njihovi neformalni vodje. Člani skupine razlikujejo, kdo jih bolj in kdo manj privlači, in tu se lahko prične terapevtski proces. Pokažejo se skupne teme, vzdušje se giblje med sodelovanjem in uporom. Določeni člani so lahko zelo dominantni, določeni tihi, zaprti vase; na tej točki prihaja do privlačnosti in tudi odpora v skupini. V tej fazi je pomembno, da terapevt skupino opozori na skupno temo in njeno pozornost usmeri v proces dela.
Wilfred Bion (1961) je pričel razvijati svoj znanstveni pristop podobno kot Moreno, ko je med drugo svetovno vojno, leta 1942, v bolnišnici Norhfield opazoval vedenjske vzorce vojnih ranjencev. Skupinske faze je opredelil nekoliko drugače:
− formiranje (ang. forming),
− normiranje (ang. norming),
− viharjenje (ang. storming),
− nastop (ang. performing),
− žalovanje (ang. mourning).
27
Po njegovem mnenju ima vsaka skupina svojo nalogo, ki je lahko ozaveščena ali neozaveščena in vse skupine se praviloma skušajo izogniti tem nalogam. Ko se skupine rešijo dvomov, lahko postanejo delovne skupine.
Klasične taktike izogibanja so:
− beg (ang. flight) – gre za izogibanje problematičnim občutjem in vedenju;
− borba (ang. fight) – vsi naj razmišljajo, kot razmišljam jaz;
− iskanje para (ang. pairing) – podskupine in zavezništva omogočajo manjšo izpostavljenost in tveganje;
odvisnost (ang. dependency) – zanašanje na vodjo ali zvračanje krivde nanj, čeprav vodja kot vsak človek ni popoln. Psihodrama se temu izogne tako, da terapevt na koncu psihodrame s skupino podeli svoje doživljanje in mnenja, kar pa ni pravilo, ampak stvar odločitve in primernega trenutka.Kvalitete, ki prispevajo k dobremu vzdušju skupine:
„− ustvarjalni in skupni namen;
− skupno prepoznavanje meja skupin in njihovega odnosa;
− prilagodljiv skupinski karakter, ki vključuje zmožnost sprejemanja novih in izgubo starih članov skupine, brez strahu, da bi se s tem izgubila skupinska individualnost;
− vsak član skupine ima svobodo gibanja v skupini:
− tri je najmanjše število članov v skupini.“ (Bion, 1961, str. 25 in 26.) Po Yalomu (2013) ima skupinska terapevtska izkušnja enajst primarnih dejavnikov:
1. vzbujanje upanja, 2. univerzalnost, 3. medsebojno učenje, 4. altruizem,
5. korektivna rekapitulacija primarne družinske skupine – podoživljanje družine, 6. razvoj socializacije,
7. identifikacija,
8. razumevanje samega sebe, 9. kohezivnost skupine,
10. katarza,
11. eksistencialni dejavniki.
Moreno je družbo razumel kot organizem, ki je lahko zdrav ali bolan; bolezensko družbo je „zdravil“ s sociatrijo, klinično sociologijo, skupinsko psihoterapijo ter sociodramo (Moreno, 1934). Bolj kot na patologijo posameznih članov skupine se je osredotočal na psihopatološke odnose med ljudmi. „Psihopatologija je lahko obravnavana kot vloga, ki jo je posameznik razvil v rigidnem vedenju, doživljanjui in čustvovanju izven konteksta. Psihodramska skupina je lahko katalizator, ki pomaga vlogi ,bolnega' posameznika, da razvije spontane in funkcionalne alternative.“ (Vieira in Risques, 2007, str. 247.) Skupina je tista, ki razvija terapevtske dejavnike na več ravneh:
1. „Splošna raven skupine kot celote, ki predstavlja družino.
28
2. Raven psihodramske akcije, v kateri se primarna družina z vsemi svojimi posebnostmi, odnosi, ranami, bolečinami, radostjo, nasiljem in ljubeznijo pojavlja na sceni.
3. Raven srečanja različnih družinskih izkušenj posameznih članov skupine skozi deljenje občutkov in izkušenj ob zaključku seanse.
4. Prav tako pomembno mesto ima tudi perspektiva pomožnega ega, ki je izbran za vlogo določenega člana protagonistove družine.“ (Milošević, 2018, str. 163.) Morenov prvi prispevek k skupinski terapiji je bil razvoj sociometrije, metode analize družbenih in medčloveških odnosov. Bistvo sociometrije je prepričanje, da imajo skupine svoje notranje življenje in da nam razumevanje izbora posameznikov, ki se nanaša na druge člane skupine lahko odpre nove uvide. Vsaka skupina ima svojo vidno in nevidno podstrukturo, ki je živa in dinamična. Skozi različne metode lahko definiramo odnose in obnašanje posameznikov v skupini in razberemo njen vzorec.
Elementi sociometrije so spektogram, sociogram in socialni atom.
V sociodramskem spektogramu se člani skupine postavijo vzdolž imaginarne črte (spektruma), v skladu s svojimi prioritetami, mišljenjem in občutji v vezi z določeno temo ali podanim kriterijem. Konca črte predstavljata dva nasprotna si pola. Pri spektogramu vsak član pojasni in definira svoj položaj in svojo odločitev zanj, tako da skupina bolje razume delovanje posameznika, hkrati pa postane bolj vpletena, raven njene energije se dvigne. Spektogram je odskočna deska za razpravo o neki individualni ali skupinski temi, ki se pokaže v procesu postavljanja in definiranja spektruma. Prav tako je zelo dober pokazatelj skupinske kohezije oziroma možne izoliranosti posameznega člana.
V socialnem atomu, ki se prav tako lahko nariše ali odigra v akciji, posameznik ustvari diagram oseb, s katerimi ima pomembne odnose (Blatner, 2000). Če obravnavamo podrobnosti v strukturi neke skupnosti, lahko prepoznamo dejanski položaj vsakega posameznika v njej in spoznamo, da vsakega od njih obdaja jedro odnosnih povezav z bližnjimi posamezniki iz njegove socialne mreže. To jedro odnosov je najmanjša socialna struktura skupnosti, njen socialni atom. „Na podlagi interesov, razporeditve privlačnosti in odboja v skupini in izven nje, se lahko ustvari skupinski kvocient.“ ( Moreno, 1934, str. 254.) Uporabi se lahko kot instrument za raziskovanje in povezovanje posameznikov v neki skupnosti. Tako socialni atom postane del večje tvorbe, psihološke mreže, ki povezuje ali ločuje velike skupine posameznikov v skladu z njihovimi odnosi.
V sociogramu ali spektogramu uporabniki po določenem kriteriju pokažejo svoj izbor enega ali več članov skupine. V osnovi je spektogram grafična predstavitev socialnih struktur v skupini in položaj vsakega posameznika, v sociodrami pa se lahko ustvari s telesom, z izborom vsakega člana na transparenten način, običajno tako, da se položi roka na ramo izbrane osebe. Lahko ga tudi narišemo na papir. „ Ko člani s svojim izborom v skupini doživijo polno realizacijo ni potrebe po nadaljnji validaciji. Sociogram je takrat izraz ,tukaj in zdaj'.“ (Moreno, 1934, str. 702.) Sociogram je zelo uporabna tehnika pri delu z organizacijami; sodelavci dobijo
