Izkustveno učenje in izkustveni pouk

V najširšem smislu je vsako učenje izkustveno, saj je učenje vsako progresivno spreminjanje posameznika na osnovi izkušenj. Izkustveno učenje se je razmahnilo v zadnjih desetletjih kot odgovor na znanje, ki je zasnovano na knjigah in učiteljevi besedi. Le-to pa razvija predvsem abstraktno simbolično znanje (Marentič Požarnik, 2000).

Izkustveno učenje je utemeljil David Kolb, ki tovrstno učenje pojmuje kot »proces, v katerem se ustvarja znanje s pretvorbo (transformacijo) posameznikove izkušnje« (Kolb, 1984, str. 38).

Pri tem je pomembno, da je posameznik aktivno vpleten v izkušnjo in hkrati razmišlja o njej (Kolb, 1984).

Vrsta literature obravnava različne vidike izkustvenega načina. B. Marentič Požarnik (1992) opisuje, da je izkustveno učenje način, kako se povežejo teorija in praksa, izkustveno spoznavanje resničnosti in konkretna akcija in to ne glede na starost udeležencev (metode izkustvenega učenja se uporabljajo vse od vrtca do univerze in izobraževanja odraslih). Walter in Marks (v Marentič Požarnik, 2000) sta mnenja, da se učenci najbolje naučijo, ko sami kaj naredijo, in izkustveno učenje pojmujeta kot zaporedje dogodkov z enim ali več učnih ciljev, ki terja aktivno vpletenost udeležencev na eni ali več točkah tega zaporedja. Izkustveno učenje lahko opišemo kot proces refleksije posameznikove izkušnje, na podlagi katere nastane nov pogled in novo znanje (Marentič Požarnik, 2000). Pri tovrstnem učenju torej igra bistveno in osrednjo vlogo celovita osebna izkušnja. Iz izkušnje se človek dejansko nekaj nauči – pa ne le to, mora se znati naučiti in izkušnjo ob tem tudi povezovati z lastnim obstoječim znanjem (Marentič Požarnik, 2000). Jank in Meyer (2006) izkušnje definirata kot »zaznave in doživetja, predelane v celovitem procesu usvajanja ob pomoči simboličnih oblik; na podlagi te predelave se pri posamezniku utrdijo v nove vzorce razumevanja in ravnanja in se izrazijo v stališčih posameznika« (str. 245). Izkušnja ni rezultat bežnega spomina, temveč rezultat preteklega dejanja, ki simbolizira njegov pomen in hkrati predstavlja pomembno orientacijo v sedanjosti in prihodnosti ter učencu služi kot zavestna podlaga (Ivanuš Grmek in Hus, 2006). Kolb (1984) poudarja, da pojmovanja otrok niso točno določene misli in da se preko izkušenj preoblikujejo.

Pojmi se tako pri izkustvenem učenju stalno spreminjajo skozi izkušnjo.

Izkustveno učenje je proces, ki poteka celo življenje. Kolb (1984) razlikuje naslednje faze: (1) usvajanje znanja (poteka v času formalnega izobraževanja); (2) specializacija poklicnih oziroma strokovnih znanj (poteka v zgodnji odrasli dobi); in (3) integracija specialističnega

znanja, ki ima širše vrednostne in socialne razsežnosti (ta faza omogoča, da posameznik spozna širši smisel usvojenega znanja; vsakdo ne doseže tega spoznanja).

Proces izkustvenega učenja je celosten in pri razumevanju sveta ne izključuje nobene spoznavne funkcije in poudarja pomen integriranega mišljenja, zaznavanja, čustvovanja in vedenja (Kolb, 1984).

Izkustveno učenje je le ena od strategij aktivnih oblik poučevanja, katerih skupna značilnost je, da izhajajo iz konstruktivistične teorije učenja, ki spreminja vlogo učitelja v pomočnika učencem pri gradnji in preverjanju veljavnosti njihovih lastnih znanstvenih modelov (Fosnot in Perry, 2005; Matthews, 2008).

Pri pouku, kjer je poudarjeno izkustveno učenje, učenci aktivno pridobivajo lastne izkušnje, ki jim pomagajo razumeti, osmisliti in usvojiti znanje (Plut Pregelj, 2005). Rutherford (1993) opisuje svoje razmišljanje o izkustvenem načinu poučevanja naravoslovja kot o pristopu, kjer učenci rokujejo s stvarmi, o katerih se učijo – z rastlinami, s kamninami, z insekti, vodo, magnetnim poljem – in hkrati uporabljajo znanstvene pripomočke – ravnila, tehtnice, epruvete, termometre, mikroskope, teleskope, kamere, metre, računala. Toda izkustveni pristop ne pomeni zgolj aktivnosti učencev, je tudi izziv intelektualni radovednosti in spodbuja k razmišljanju. Lumpe in Oliver (1991) navajata tri dimenzije, ki so vključene v izkustveno učenje: (1) raziskovanje; (2) usmerjanje; in (3) eksperimentiranje. Učenec pri učenju z raziskovanjem izvaja različne aktivnosti zato, da prihaja do zanj novih spoznanj. Usmerjanje opredeljuje stopnjo vodenja in nadzora dela učencev. Pri izvajanju nadzora nad delom učencev moramo paziti, da se izkustveno učenje ne izrodi v izvajanje eksperimentov po načelu

"kuharskih receptov". Takšno delo ne bo povečalo zmožnosti reševanja problemov. Učenec z eksperimentiranjem preverja veljavnost odkritij z zasnovo nadzorovanih poskusov.

N. Golob (2006) še izpostavlja, da morajo biti pogoji za izkustveno učenje spodbujevalni:

(1) učenje naj temelji na različnih zmožnostih učencev (na spoznavnih, čustvenih, socialnih);

(2) učna vsebina naj bi bila povezana s konkretno življenjsko situacijo, kjer je to mogoče;

(3) neposredna učna situacija naj bi bila za učence ugodna – kakovost medosebnih odnosov, razredna klima – sproščeni medsebojni odnosi, sodelovanje, ugodni prostorski pogoji – ustrezna opremljenost učilnic; in (4) doseči je treba izmenjavo položaja učitelja in učenca v aktivnostih pouka (oba naj sodelujeta).

Pomembno je, da izkustveno učenje omogočajo določena načela in metode, ki jih učitelj uporablja. V Tabeli 2 so povzeta osnovna načela in metode izkustvenega učenja.

Tabela 2

Načela in metode izkustvenega učenja (Marentič Požarnik, 2000, str. 125) Načela izkustvenega učenja Metode izkustvenega učenja - učenje je proces, kjer se znanje

ustvarja;

- pri učenju je pomemben proces in ne rezultat učenja;

- izkustveno učenje aktivno posega v svet z eksperimentiranjem in poudarja razmišljujoče opazovanje dogajanja;

- pri učenju novega je potrebno upoštevati obstoječa znanja in izkušnje; predstavitev posameznih izsekov človekove izkušnje;

- strukturirane problemske naloge;

- skupinska interakcija (skupinsko-dinamični treningi),

- telesno gibanje z metodami sproščanja.

Podporne metode:

- opazovanje procesov, pojavov;

- čas za razmislek;

- "fantaziranje" ali notranje gledanje in vizualizacija;

- terenske izkušnje, ekskurzije;

- metoda primerov;

- metoda projektnega učnega dela;

- uporaba avdiovizualnih sredstev.

Tradicionalne učne metode, kot so razlaga, demonstracija in delo s tekstom, le delno vplivajo na izkustveno učenje. Najvišji cilj tradicionalnih metod je le usvajanje sistematičnega abstraktnega znanja, osebne izkušnje in celovito doživljanje pa predstavljajo zgolj sredstvo za dosego tega cilja, medtem ko metode izkustvenega učenja upoštevajo, izzivajo in utrjujejo posameznikove izkušnje (Marentič Požarnik, 2000).

B. Marentič Požarnik (2008) glede izbire posamezne metode poučevanja še pojasnjuje, naj bo v prednosti tista, ki omogoča učencem, da doživijo svojo izkušnjo sveta in konstruirajo svojo podobo resničnosti s svojo dejavnostjo in odgovornostjo.

Učitelji v naših osnovnih šolah nekatere metode izkustvenega učenja uveljavljajo v obliki projektnega učnega dela, socialnih iger, naravoslovnih in kulturnih dni, mladinskih delavnic, šole v naravi ipd. (Marentič Požarnik, 2000).

Haury (1993) in Bruder (1993) opozarjata, da izkustvenega učenja ne smemo enačiti z učenjem na osnovi raziskovanja, saj izraza nista sinonima. Pri učenju z raziskovanjem uporablja učitelj v razredu različne metode dela – razprave, laboratorijsko delo, predavanje in med njimi tudi izkustveni način – in vključuje razmišljanje, branje, pisanje ali raziskovanje, kar daje pomen izkustvu.

N. Golob (2006) predlaga, naj velik del poučevanja že v zgodnjem naravoslovju poteka v naravnem okolju, kjer lahko učenci pridobijo neposredno izkušnjo, jo povežejo z že znano izkušnjo, jo na novo osmislijo, reflektirajo in povežejo v znanje in uporabo. Hkrati s tem dajemo učencem možnost, da ob čudenju nad naravnimi pojavi dosegajo stopnjo zadovoljstva in sreče.

Izkustveno učenje se je uveljavilo v sodobnem šolskem sistemu kot zelo primerna učna strategija (Godec, 2011; Marentič Požarnik, 2004b). Uvajanje izkustvenega načina pri učenju naravoslovja spodbuja učenje, izboljšuje motivacijo za učenje, spodbuja pridobivanje in razvijanje eksperimentalnih in komunikacijskih spretnosti, spodbuja razvoj kritičnega razmišljanja in odločanja, razvija ustvarjalnost in pozitiven odnos do naravoslovja ter podpira razvoj bralne pismenosti pri učencih (Bobich, 2008; Doppelt, Mehalik, Schunn, Silk in Krysinski, 2008; Palmer, 2009; Vrtačnik in Janežič, 2011; Vrtačnik, Juriševič in Ferk Savec, 2010).