Izobrazba staršev in prehransko znanje otrok

2.4 ODNOS STARŠEV DO PREHRANSKE PISMENOSTI OTROK

2.4.1 Izobrazba staršev in prehransko znanje otrok

Prehransko znanje staršev je eden izmed pomembnih dejavnikov pri razvoju otroka. Izobrazba staršev je poleg socialnoekonomskega statusa pomemben dejavnik, ki vpliva na prehransko stanje družine (Hočevar, 2011; Gregorič, 2015).

Pomen prehranskega znanja prispeva k pomembnim odločitvam glede izbire hrane, saj številne študije kažejo povezavo med prehranskih znanjem in vedênjem. Raziskava, opravljena med mlajšo populacijo otrok (5–6 let) in njihovimi starši v Avstraliji, je pokazala posredno povezavo med odnosom staršev do zdravja in otrokovim prehranskih znanjem, kar pomeni, da imajo otroci staršev z boljšim prehranskim znanjem tudi ustreznejše pojmovanje zdrave oz. nezdrave prehrane. Od izobrazbe staršev je odvisen način, kako otroci pridobivajo prehransko znanje.

Starši z nižjim socialnoekonomskim statusom (SES) imajo slabše prehransko znanje v primerjavi s starši z višjim socialnoekonomskim statusom. Prehransko znanje otrok je tako pozitivno povezano s stopnjo izobrazbe staršev. Razlike se kažejo predvsem v prenosu znanja.

Starši otrok z nižjim SES se bolj osredotočajo na prehranjevalno vedenje otroka skozi njihovo telesno sposobnost, medtem ko starši z višjo izobrazbo nudijo otroku pomembne informacije o hranilnih snoveh in možnih tveganjih za razvoj debelosti in bolezni. Ugotovitve kažejo, da je staršem z nižjo izobrazbo manj pomembno, da se njihovi otroci učijo o zdravem načinu prehranjevanja (Zarnowiecki, Sinn in Dollman, 2011).

11 2.4.2 Vpliv staršev na prehranjevalne navade otrok

Healy (2009) meni, da starši s hrano, ki jo pripravljajo in dajejo na voljo otroku, pomembno vplivajo na razvoj otrokovih prehranjevalnih navad, prehranskih prepričanj in pristopov. Starši lahko prispevajo k pozitivnemu prehranjevalnemu vedenju otrok s tem, da ustvarijo pozitivno okolje, v katerem otroka s pogovorom spodbujajo k pokušanju hrane ter ga poučujejo in izobražujejo o prehrani. Pri tem se izogibajo negativnim pristopom, kot so siljenje otroka s hrano, uporaba hrane kot nagrade in izogibanje hitrim obrokom.

Otroci se navajajo na nove okuse oz. živila skozi ponavljajočo se izpostavljenost določenemu živilu. V domačem okolju lahko izpostavljenost otrok različnim vrstam sadja in zelenjave pozitivno vpliva na njihove prehranjevalne navade, saj jim starši nudijo informacije o zdravih živilih. Po drugi strani pa nam lahko doma postavljeni prigrizki, mastna hrana, sladke in gazirane pijače dajejo drugačen pogled. Pomemben vir pridobivanja prehranskega znanja sta tudi neposredna razprava in pogovor staršev z otroki. Starši, ki poudarjajo pomen zdrave prehrane, imajo večji vpliv na izboljšanje otrokovega prehranskega znanja kot tisti starši, ki poudarjajo, zakaj nekatera živila niso priporočljiva za uživanje v večjih količinah (Zarnowiecki, Sinn in Dollman, 2011).

Gregorič (2015) navaja tri pomembne dejavnike, ki vplivajo na prehransko vedenje otroka. Prvo je fizično okolje, ki zajema dostopnost in razpoložljivost hrane doma in v šoli, drugo je vedenje vrstnikov in tretji, najpomembnejši dejavnik sta družinsko okolje in vedenje družine. Starši svojim otrokom nudijo številne informacije na področju načrtovanja in priprave jedi, informacije o različnih postopkih obdelave živil in o varni hrani, informacije na embalažah itd.

Zato je vloga staršev pri prehrani velika, saj imajo nadzor nad tem, kaj, kdaj in koliko bo otrok pojedel. Poudariti je treba, da otroci morajo pridobiti točne in predvsem kakovostne informacije s področja prehrane, saj je njihovo prehransko vedenje odvisno od posnemanja, normativnih pričakovanj, vedenja družine in sloga njihovih staršev.

Backman in sod. (2002) ugotavljajo, da imajo vrstniki in starši pomembno vlogo pri prehranjevalnih navadah najstnikov. Rezultati raziskave kažejo, da je mati najvplivnejši član v družini v zvezi z zdravo prehrano pri mladostnikih. Otroci nekoliko manjšo vlogo pripisujejo bratom, sestram in prijateljem, najmanj pomembno vlogo pa naj bi imeli očetje, trenerji in učitelji. Te ugotovitve kažejo, da so mati, bratje, sestre in prijatelji pomembni člani prehranjevanja v času druženja. Njihovo sodelovanje pomembno prispeva k razvijanju zdravega prehranjevanja.

Tudi Skinner in sod. (2002) menijo, da imajo matere pomembno vlogo pri razvoju prehranjevalnih navad otroka, saj se kaže povezanost matere in otroka z uživanjem hrane.

Ugotovljeno je bilo, da matere hrane, ki je same ne uživajo, svojim otrokom sploh ne ponudijo.

Lazarou, Kalavana in Matalas (2008) ugotavljajo, da obstaja povezava med prehranskimi prepričanji in prehranskim vedenjem staršev in otrok. Starši, kateri kritizirajo otroka, kaj in koliko poje, se kaže v občutku krivde otroka. Razlago lahko najdemo v slogu staršev. Takšno vedenje lahko kaže prizanesljivo in brezbrižno starševstvo, saj starši, ki nimajo nadzora nad tem, koliko poje njihov otrok, krivdo pripišejo otroku samemu. Poleg tega pa lahko starši, ki ne izvajajo pretiranega nadzora nad otrokom, zagotovijo boljše samostojno uživanje hrane svojega otroka. Vendar je zelo pomembno, kako starši dojemajo vzroke in pomen otrokove prekomerne telesne mase, saj lahko njihovo znanje vpliva na številne prehranske odločitve. Tako lastne prehranjevalne navade staršev vplivajo na vedenje otrok. Starši, kateri omejujejo dostop do hrane svojemu otroku, ta v času, ko ni omejitev uživa več v primerjavi s tistimi otroci, ki omejitev imajo.

Razvoj otrokovih prehranjevalnih navad je v veliki meri odvisen od staršev. Sposobnost prepoznati, ali ima njihov otrok prekomerno telesno maso, je za starše zelo pomembna, saj lahko začnejo spreminjati navade otroka in preprečijo nastanek različnih bolezni. Vendar pa vsi starši niso sposobni prepoznati, da ima njihov otrok prekomerno telesno maso (Healy, 2009).

Številne študije kažejo na povezavo prehranskega znanja staršev in naraščajočo debelost pri otrocih. Variyam (2001) nas je želel v svoji raziskavi opozoriti na vpliv staršev in njihove škodljive učinke, ki spodbujajo visoko energijsko, gosto hrano in velike porcije. Vpliv sprememb družinskih struktur, spreminjajoči se vzorci družinskega prehranjevanja in pomanjkanje časa staršev za pripravo obrokov vodijo k povečanju telesne mase otrok. Čim boljše je prehransko znanje staršev, tem manjša je verjetnost, da bo imel otrok prekomerno telesno maso. Znanje, ki ga pridobijo v otroštvu, prenesejo v odraslo dobo. Podobne ugotovitve navajata tudi Velardo in Drummond (2013), ki opozarjata, da oblikovanje stališč in vedenj v zgodnjem otroštvu pomembno vpliva na vedenje v odrasli dobi.

T. Lai-Yeung (2015) ugotavlja, da se v zadnjih letih pojavljajo vprašanja o pripravi hrane v domačem okolju ter o prenosu znanja in spretnosti s tega področja. Danes vse več obrokov uživamo izven doma, kar pomeni, da se znanje o pripravi hrane doma zmanjšuje. Otroci se tako izmikajo kuhanju, bodisi doma ali v šoli, in številne generacije zapuščajo šolo brez kuharskega znanja in spretnosti. Ugotovitve raziskave kažejo, da so staršem spretnosti priprave hrane in prenos kuharskega znanja zelo pomembni ter da bi morali biti bolj odgovorni za prenos spretnosti na mlajše generacije. Kljub izraženim prepričanjem starši redko ali nikoli ne kuhajo s svojimi otroki, saj pravijo, da so ti prezaposleni z domačimi nalogami in da je tudi hitreje, če delo opravijo sami. Večina otrok se je kuharskega znanja in spretnosti naučila od svoje matere in mnogi menijo, da so ravno matere odgovorne za nakupovanje živil, pripravo hrane in poučevanje otrok. Starši menijo, da je šolsko okolje pomemben vir, preko katerega se posredujejo prehransko znanje in spretnosti priprave hrane. Obenem so mnenja, da bi se morali otroci spretnosti priprave hrane naučiti v osnovni šoli.

14 2.5 PREHRANSKA PISMENOST V ŠOLI

Prehrana, zdravje in izobraževanje so trije bistveni stebri razvoja posameznika. Skoraj samoumevno je, da je zdravje pomembno za razvoj, saj država drugače ne more pravilno delovati. Zdrava prehrana je še en steber razvoja – in ne le zato, ker je osnovna človekova potreba, temveč ker ni zdravja brez pravilne prehrane. Količina in vrsta zaužite hrane ima tako neposredne učinke na zdravje ljudi in dobro počutje. Izobraževanje kot tretji steber ima nadvse pomembno vlogo. Ustvarja možnosti izbire in zmanjšuje tveganje za nastanek bolezni. Vendar pa noben od teh dejavnikov ne more delovati samostojno in nepovezano, saj so vsi trije med seboj močno povezani in medsebojno odvisni. Vzgoja torej ni mogoča brez ustreznega zdravja, brez ustrezne izobrazbe pa imamo slabo zdravje (FAO, 2005).

Prehransko izobraževanje je proces poučevanja znanosti o prehrani za posameznika ali skupino.

Glavni cilj izobraževanja niso znanje in dejstva, temveč razvoj trajnih vedenjskih sprememb.

Učinkovito izobraževanje pomeni nuditi informacije o prehrani in jih uporabljati v vsakdanjem življenju. Prehranska vzgoja je torej definirana kot proces, v katerem so prepričanja, stališča, vplivi okolja in razumevanje tisti, ki vodijo do prakse. Temeljna filozofija prehranskega izobraževanja je vzpostaviti prizadevanja in osredotočenost na zdravo prehranjevanje (Deshpande, 2003).

2.5.1 Prehransko izobraževanje v osnovnih šolah

Deshpande (2003) navaja, da je izobraževanje ključnega pomena v vseh državah. Povezava med zdravim načinom življenja in izobraževanjem je pomembna za ljudi. Zato moramo uporabljati različne tehnike in izmenjavo informacij, ki motivirajo in krepijo prehranjevalne navade. Šola je pomembno območje za prehransko izobraževanje. Šoloobvezni otroci imajo tako možnost razvijati vedenje v interakciji z drugimi učenci, učitelji, starši, vrstniki, zato imajo šole pomembno vlogo pri izobraževanju in promociji zdravega prehranjevanja, saj se izoblikujejo številni vzorci vedenja.

2.5.2 Prehranske vsebine v predmetniku osnovne šole

Učenci v času obveznega izobraževanja v devetletni osnovni šoli pridobijo osnovna znanja o prehrani in zdravem načinu prehranjevanja.

V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju (1., 2. in 3. razred osnovne šole) se učenci s prehranskimi vsebinami seznanijo pri predmetu Spoznavanje okolja. Naučijo se, da zdrav način prehranjevanja omogoča rast in razvoj ter ohranjanje dobrega počutja. Učenci se že urijo pri pripravi enostavnih napitkov ali jedi. Spoznajo tudi raznovrstnost prehrane, razvijajo družabnost, povezano s prehranjevanjem, in ugotavljajo, katere bolezni povzročajo negativne učinke na telo (Kostanjevec, 2013; Šalamun, 2015).

V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju (4., 5. in 6. razred) se učenci s prehranskimi vsebinami seznanijo pri predmetih Naravoslovje in tehnika, Naravoslovje in Gospodinjstvo, ki daje največji poudarek prehrani. Pri predmetu Naravoslovje in tehnika učenci v četrtem razredu spoznajo pomen in vpliv hrane za naše telo ter spoznajo človeški prebavni sistem. V petem razredu znajo razložiti pomen pestre in uravnotežene prehrane ter razumejo posledice podhranjenosti in prehranjenosti. Pri predmetu Gospodinjstvo v petem razredu nekoliko bolje spoznajo pomen pravilne, varne in varovalne prehrane. V šestem razredu imajo otroci obvezni predmet Gospodinjstvo, pri katerem je velik poudarek na prehranskem izobraževanju. Vsebine, ki jih obravnava učni načrt, so: hrana in prehrana, označevanje živil, higiena prehrane ter mehanska in toplotna obdelava živil. Učenci pri tem predmetu spoznajo osnove, vezane na njihovo nadaljnjo znanje, veščine, stališča in navade, ki bodo vplivali na prehransko znanje in s tem povezani način življenja (Program osnovna šola. Gospodinjstvo. Učni načrt, 2011;

Šalamun, 2015).

V tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju (7., 8. in 9. razred) učenci spoznavajo prehranske vsebine pri predmetih Naravoslovje, Kemija, Biologija in izbirnih predmetih Sodobna priprava hrane in Načini prehranjevanja. Pri Naravoslovju se učenci seznanijo s človekom kot vsejedcem in z dejstvom, da nekatere dele živali uporabljamo za različne izdelke. V osmem in devetem razredu učenci pri kemiji spoznajo osnovne lastnosti maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov ter njihove vplive na telo.

Pri predmetu Biologija v osmem razredu se učenci seznanijo s procesi mehanske in kemične obdelave hrane, ki jo povežejo z delovanjem človeškega telesa. V devetem razredu pa znanje nadgradijo z razumevanjem, da so nekatera živila gensko spremenjena in da lahko nekatere organizme uporabljamo za proizvodnjo različnih dobrin. Učenci se pri izbirnem predmetu Sodobna priprava hrane seznanijo s pomenom varne, varovalne in zdrave prehrane, pri izbirnem predmetu Načini prehranjevanja pa spoznajo različne načine prehranjevanja in prehrano v različnih starostnih obdobjih življenja (Šalamun, 2015; Program osnovna šola. Gospodinjstvo.

Učni načrt, 2009).

Številne raziskave kažejo na povezavo med zdravjem in prehranskim znanjem. Ljudje z boljšim prehranskim znanjem naj bi pozitivno prispevali k svojemu zdravju. Zato ima šola pomembno vlogo pri usmerjanju posameznika k zdravemu načinu življenja, saj spodbudno in zdravo učno okolje predstavlja enega od virov dobrega zdravja. Šolski uspeh naj bi bil povezan z zdravjem, prehranskim znanjem in zaposlitvijo. Otroci z boljšim učnim uspehom naj bi bili bolj zdravi in zadovoljni s seboj, imeli naj bi tudi manj psihosomatskih težav. Otroci s slabšim učnim uspehom pa so bolj podvrženi pridobivanju prekomerne telesne mase, kar lahko vodi v debelost.

Zato na izbor in uživanje hrane vpliva prehransko znanje otrok. Slabše prehransko znanje se povezuje z otroki, ki imajo slabši učni uspeh in prihajajo iz družin s slabšim socialnoekonomskim statusom. Ti otroci po raziskavah izbirajo manj zdravo hrano in posegajo predvsem po sladkarijah in sladkih pijačah. Ravno obratno pa je bilo ugotovljeno pri otrocih, ki so imeli boljši učni uspeh, saj se ti izogibajo uživanju sladkih pijač (Gregorič, 2011).

17 3 EMPIRIČNI DEL

3.1 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJ RAZISKOVANJA

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO, 2016) je debelost pri otrocih dosegla epidemične razsežnosti in predstavlja resen izziv v vseh državah sveta. Številne organizacije že načrtujejo tako kratkoročna kot dolgoročna priporočila za zmanjševanje prekomerne telesne mase in debelosti za vso populacijo. Zato je še kako pomembno, da otroci pridobijo točne in predvsem kakovostne informacije o prehrani, saj številni avtorji na tem področju ugotavljajo neposredno povezanost med prehransko pismenostjo staršev in njihovih otrok (Healy, 2009;

Hočevar, 2011). Namen diplomskega dela je ugotoviti, ali starši poznajo prehranske vsebine, ki jih otroci obravnavajo pri pouku, in kako pomembno se jim zdi prehransko opismenjevanje otrok. Ugotoviti želim, katera področja prehrane naj bi po mnenju staršev učenci morali usvojiti do konca osnovne šole, katera področja prehranske pismenosti so jim pomembna in na kakšen način svoje otroke spodbujajo k zdravemu prehranjevanju.

3.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Glede na cilje diplomskega dela sem oblikovala ta raziskovalna vprašanja:

 Kako dobro starši poznajo prehranske vsebine, ki so obravnavane v osnovni šoli?

 Katera področja prehranske pismenosti so po mnenju staršev pomembna?

 Kako starši skrbijo za izboljšanje prehranske pismenosti svojih otrok?

 Kakšna so stališča staršev do prehranske pismenosti otrok?

3.3 METODE DELA

Empirični del diplomske naloge temelji na kvantitativnem raziskovanju. Pri tem sem uporabila opisno oz. deskriptivno metodo raziskovanja.

3.3.1 Opis vzorca in merski instrument

Vzorec raziskave je vključeval 62 staršev učencev 8. in 9. razreda osnovne šole Brežice, od tega 6 (10 %) moških in 56 (90 %) žensk. Njihova starost je bila od 40 do 49 let. V anketi je sodelovalo 24 staršev z največ srednjo izobrazbo in 38 staršev z vsaj višjo izobrazbo.

Podatke sem zbrala z anketiranjem, pri čemer sem uporabila anonimen anketni vprašalnik (Priloga 1). Prvi del vprašalnika je vključeval demografske podatke o anketirancu (spol, starost, dosežena izobrazba). Vprašanja drugega dela vprašalnika so bila namenjena ugotavljanju odnosu staršev do prehranske pismenosti otrok. Ta del je zajemal šest vprašanj. Za oceno stališč staršev do prehranskega izobraževanja sem uporabila štiristopenjsko (1 – sploh ni pomembno, 2 – ni pomembno, 3 – pomembno, 4 – zelo pomembno) in petstopenjsko Likertovo lestvico (1 – sploh ni, 2 – malo, 3 – srednje, 4 – veliko, 5 – zelo veliko). Zadnje vprašanje je bilo odprtega tipa. Glede na izobrazbo sem starše razdelila v dve skupini. S številko 1 smo označili skupino staršev z nižjo izobrazbo in s številko 2 starše z višjo izobrazbo.

3.3.2 Opis postopka zbiranja podatkov

Zbiranje podatkov je potekalo v mesecu maju leta 2016 v treh oddelkih 8. in v treh oddelkih 9.

razreda. Po predhodni najavi sem učencem razdelila anketne vprašalnike, izpolnjene vprašalnike pa so zbirali razredniki.

3.3.3 Postopki obdelave podatkov

Podatke, pridobljene iz anketnih vprašalnikov, sem vnesla v program Microsoft Excel.

Statistična obdelava podatkov je bila opravljena s programom SPSS (Statistical Package for the Social Sciences). Podatki so bili obdelani na ravni deskriptivne in inferenčne statistike.

3.4 REZULTATI Z RAZPRAVO

3.4.1 Obravnava prehranskih vsebin v osnovni šoli po mnenju staršev glede na izobrazbo

Prehransko znanje staršev je pomemben dejavnik pri razvoju otrok in pomembno vpliva na prehrano otrok. Študija (Zarnowiecki, Sinn in Dollman, 2011), opravljena med mlajšo populacijo otrok in njihovimi starši v Avstraliji, je pokazala posredno povezavo med izobrazbo staršev in znanjem otroka o prehrani. Raziskava je pokazala, da otroci staršev z več prehranskega znanja bolje ločujejo zdravo hrano od nezdrave. Od izobrazbe staršev je odvisen način pridobivanja prehranskega znanja pri otrocih.

Starši z nižjim socialnoekonomskim statusom (SES) imajo slabše znanje o prehrani od staršev z višjim socialnoekonomskim statusom in znanje otrok je pozitivno povezano s stopnjo izobrazbe staršev. Razlike se kažejo predvsem v prenosu znanja.

Starši otrok z nižjim SES se bolj osredotočajo na prehranjevalno vedenje otroka skozi njihovo telesno sposobnost, medtem ko starši z višjo izobrazbo nudijo otroku pomembne informacije o hranilnih snoveh in tveganju za nastanek debelosti ali bolezni. V raziskavi je bilo tudi ugotovljeno, da je staršem z nižjo izobrazbo manj pomembno, da se njihovi otroci učijo o zdravem načinu prehranjevanja (Zarnowiecki, Sinn in Dollman, 2011).

Na podlagi opisanega ugotavljam, da je izobrazba staršev pomembna pri prenosu prehranskega znanja na otroka. Zato me je v okviru raziskave zanimalo, katere prehranske vsebine je po mnenju staršev njihov otrok obravnaval v osnovni šoli in ali obstajajo v poznavanju vsebin razlike med starši z različnimi stopnjami izobrazbe. Odgovori so prikazani v Preglednici 1.

Obravnavane vsebine so bile izbrane iz učnega načrta za 6. razred gospodinjstva.

Preglednica 1: Poznavanje prehranskih vsebin med starši glede na njihovo izobrazbo

Legenda: * 1 – nižja izobrazba, 2 – višja izobrazba Obravnavane vsebine v

Iz Preglednice 1 je razvidno, da 83,3 % staršev z nižjo izobrazbo in 84,2 % staršev z višjo izobrazbo ve, da so njihovi otroci v osnovni šoli obravnavali priporočila o zdravem prehranjevanju. Večje razlike so opazne pri poznavanju drugih vsebin. Delež staršev z nižjo izobrazbo meni, da so njihovi otroci v šoli obravnavali branje deklaracij na živilu (50 %) in načrtovali jedilnike (50 %). Starši z višjo izobrazbo (84,2 %) bolje poznajo prehranske vsebine, kot so poznavanje beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov (89,5 %). Kar 84,2 % staršev je mnenja, da so se otroci učili o mehanski obdelavi živil in o obnašanju pri jedi (bonton). Velik odstotek poznavanja (94,7 %) so starši dali tudi higieni pri pripravi živil, iz česar lahko sklepamo, da so morda doma opazili uporabo tega znanja. 36,8 % staršev ne ve, da so njihovi otroci v šoli obravnavali branje deklaracij na živilu. Zelo podobnega mnenja so tudi pri načrtovanju jedilnikov, kjer kar 47,4 % staršev ne ve, da je bila vsebina obravnavana v šoli, in pri shranjevanju živil, kjer je odstotek še nekoliko višji (57,9 %).

Ugotovitve kažejo, da starši z nižjo izobrazbo vedo za vsebine, ki so vezane na načrtovanje in uporabo informacij, medtem ko starši z višjo izobrazbo vedo za prehranske vsebine, ki se dotikajo higiene in bontona. Iz rezultatov lahko sklepam, da se pri poznavanju prehranskih šolskih vsebin pojavljajo statistično pomembne razlike med starši glede na njihovo izobrazbo.

Razlike se kažejo pri branju deklaracij na živilu, kjer starši z nižjo izobrazbo menijo, da so otroci to vsebino obravnavali v šoli, medtem ko starši z višjo izobrazbo menijo obratno.

Statistično pomembne razlike se kažejo tudi pri razumevanju beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov ter pri higieni pri pripravi hrane, kjer starši z višjo izobrazbo menijo, da so te vsebine obravnavane v šoli.

Ocenjujem, da izobrazba staršev ne vpliva bistveno na poznavanje prehranskih vsebin, ki jih otroci obravnavajo v osnovni šoli. Ugotavljam, da velika večina staršev ve, da otroci v šoli obravnavajo priporočila o zdravem prehranjevanju, spoznavanje beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov, mehansko obdelavo živil, pripravo in postrežbo hrane, bonton in higieno pri pripravi hrane. Nekoliko manj pa vedo, da otroci v šoli obravnavajo branje deklaracij na

In document ODNOS STARŠEV DO PREHRANSKE PISMENOSTI OTROK (Strani 22-0)