VANESA UREK
ODNOS STARŠEV DO PREHRANSKE PISMENOSTI OTROK
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2016
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Dvopredmetni učitelj: biologija – gospodinjstvo
VANESA UREK
Mentor: doc. dr. Stojan Kostanjevec
Somentor: asist. Martina Erjavšek
ODNOS STARŠEV DO PREHRANSKE PISMENOTI OTROK DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2016
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju doc. dr. Stojanu Kostanjevcu in somentorici asist. Martini Erjavšek za vso strokovno pomoč in vodenje pri nastajanju diplomske naloge.
Zahvaljujem se tudi ravnateljici osnovne šole Brežice ge. Mariji Lubšina Novak in prof.
Julijani Medvešek, ki sta mi omogočili, da sem lahko raziskavo izvedla v OŠ Brežice.
Posebna zahvala gre tudi moji družini, ki me je vsa ta leta podpirala, spodbujala in mi bila v veliko oporo v času šolanja ter med pisanjem diplomske naloge.
Prehranska pismenost predstavlja niz znanj, spretnosti, veščin in vedenj, ki so potrebni za načrtovanje, upravljanje, izbiranje, pripravo in uživanje hrane. K prehranski pismenosti otrok pomembno prispevajo tudi starši s svojim vedenjem in stališči, ki jih oblikujejo do prehranjevanja. V diplomskem delu sem ugotavljala, kako dobro starši poznajo obravnavane prehranske vsebine v šoli, kakšna stališča imajo do prehranske pismenosti in kako skrbijo za njeno izboljšanje pri svojih otrocih. V raziskavo je bilo vključenih 62 staršev osnovnošolcev 8.
in 9. razreda. Podatke sem pridobila z anketiranjem staršev.
Rezultati raziskave so pokazali, da starši dobro poznajo prehranske vsebine, ki so jih njihovi otroci obravnavali v šoli. Tudi pri stališčih in odnosih staršev do prehranske pismenosti se pojavljajo razlike glede na izobrazbo. Staršem s srednjo izobrazbo je bolj pomembno, da njihovi otroci ob koncu osnovne šole znajo uporabljati kuhinjske pripomočke in pripraviti enostavne obroke, medtem ko sta staršem z višjo izobrazbo bolj pomembna poznavanje zdrave prehrane in higiena pri delu z živili. Spodbujanje otrok k hišnim opravilom predstavlja pomembno nalogo pri pripravi otroka na samostojnost. Starši s srednjo izobrazbo, svoje otroke najbolj spodbujajo pri pripravi lažjih jedi in načrtovanju dnevnih obrokov. Staršem z višjo izobrazbo pa se zdi zelo pomembno, da svoje otroke spodbujajo k uživanju zdrave prehrane in higieni pri pripravi živil.
Starši so pomembno vlogo pri prenosu prehranskega znanja pripisali ravno sebi in zato ocenjujem, da se počutijo odgovorne za prehransko opismenjevanje svojih otrok. Pomembno je, da se starši in šola povezujejo v dejavnostih, ki so namenjene prehranskemu izobraževanju otrok, saj je s skupnimi cilji mogoče dosegati boljše rezultate v vzgoji za zdravo prehranjevanje otrok.
KLJUČNE BESEDE: prehransko izobraževanje, prehranska pismenost, starši, osnovna šola, učenci
Food literacy is a set of knowledge, skills, abilities and attitudes needed for the planning, management, selection, preparation and consumption of food. With their attitude to food and nutrition and their established views, parents make a significant contribution to the food literacy level among children. This dissertation aims at finding out how well parents know the food- related topics taught at school, what their views on food literacy are, and what they do to improve the level of food literacy in their children. The survey was completed by 62 parents of primary school 8th and 9th graders. The data was obtained through a questionnaire filled out by the parents.
The survey has shown that the parents know well which food-related topics their children are being taught at school. In the parents' views on and attitudes to food literacy, differences were observed based on their level of qualifications. The parents with secondary school qualifications find it most important for their children to know how to use kitchen utensils and cooking appliances and to make simple meals, while parents with higher-level qualifications find it most important for their children to know healthy food and food hygiene. Encouraging children to do house chores plays an important part in teaching children to be independent. The parents with secondary school qualifications mostly encourage their children to make simple dishes and plan their daily meals. The parents with higher-level qualifications find it very important to encourage their children to eat healthy food and to observe hygiene standards in food preparation. In passing down the knowledge of food and nutrition, the parents assigned an important role to themselves, so it can be said they feel responsible for teaching their children to be food literate. It is vital for the parents and the school to engage in shared activities designed to promote food literacy among children, since having common goals helps yield better results in teaching healthy eating to children.
KEY WORDS: food education, food literacy, parents, primary school, pupils
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 2
2.1 PREHRANA IN ZDRAVJE ... 2
2.1.1 Problematika naraščajoče debelosti po svetu ... 3
2.1.2 Problematika naraščajoče debelosti v Sloveniji ... 4
2.1.3 Priporočila zdravega načina prehranjevanja ... 4
2.2 POMEN PREHRANSKE PISMENOSTI ... 5
2.2.1 Definicija prehranske pismenosti ... 5
2.2.2 Komponente prehranske pismenosti ... 6
2.2.2.1 Načrtovanje prehrane... 6
2.2.2.2 Izbor hrane ... 7
2.2.2.3 Priprava hrane ... 7
2.2.2.4 Prehranjevanja (uživanje hrane) ... 7
2.3 PREHRANA IN ZDRAVSTVENA PISMENOST ... 8
2.4 ODNOS STARŠEV DO PREHRANSKE PISMENOSTI OTROK ... 9
2.4.1 Izobrazba staršev in prehransko znanje otrok... 10
2.4.2 Vpliv staršev na prehranjevalne navade otrok ... 11
2.4.3 Vpliv staršev na otrokovo telesno maso ... 13
2.5 PREHRANSKA PISMENOST V ŠOLI ... 14
2.5.1 Prehransko izobraževanje v osnovnih šolah ... 14
2.5.2 Prehranske vsebine v predmetniku osnovne šole ... 15
3 EMPIRIČNI DEL ... 17
3.1 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJ RAZISKOVANJA ... 17
3.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 17
3.3 METODE DELA ... 17
3.3.1 Opis vzorca in merski instrument ... 17
3.3.2 Opis postopka zbiranja podatkov ... 18
3.3.3 Postopki obdelave podatkov ... 18
3.4 REZULTATI Z RAZPRAVO ... 18
3.4.1 Obravnava prehranskih vsebin v osnovni šoli po mnenju staršev glede na izobrazbo ... 18
3.4.2 Vloga oseb pri prehranskem izobraževanju otrok ... 21
3.4.3Mnenje staršev o vlogi šole pri prehranskem opismenjevanju otrok ... 23
3.4.4 Mnenje staršev o prehranski pismenosti otrok ob koncu osnovne šole ... 26
3.4.5 Spodbujanje otrok k usvajanju prehranksih veščin ... 29
4 SKLEP ... 34 5 LITERATURA IN VIRI ... 37 6 PRILOGE ... 42
KAZALO SLIK:
Slika 1: Komponente prehranske pismenost ... 7 Slika 2: : Predlogi staršev o tem, kaj naj bi otrok znal ob koncu osnovne šole ... 32
KAZALO PREGLEDNIC:
Preglednica 1: Poznavanje prehranskih vsebin med starši glede na njihovo izobrazbo………19
Preglednica 2: Pomembnost posameznih oseb pri prehranskem izobraževanju otrok glede na oceno staršev……….22
Preglednica 3: Pomembnost posameznih oseb pri prehranskem izobraževanju otrok glede na izobrazbo staršev ... 22
Preglednica 4: Mnenja staršev o vplivu izobraževanja v šoli na prehransko pismenost otrok glede na obravnavane vsebine ... 24
Preglednica 5: Mnenje staršev o vplivu izobraževanja na prehransko pismenost otrok glede na obravnavane vsebine in izobrazbo staršev ... 25
Preglednica 6: Mnenja staršev o pomembnosti usvojenih prehranskih znanj otrok ob koncu osnovnošolskega izobraževanja ……….27
Preglednica 7: Mnenje staršev o pomembnosti usvojenih prehranskih znanj otrok ob koncu osnovnošolskega izobraževanja glede na izobrazbo……….….28
Preglednica 8: Pogostost spodbujanja otrok k izvajanju različnih prehranskih veščin ... 30
Preglednica 9: Pogostost spodbujanja otrok k izvajanju različnih prehranskih veščin glede na izobrazbo staršev ... 31
1 1 UVOD
V današnji družbi se spodbuja kakovostno življenje in s tem povezan zdrav način življenja.
SZO (2016) ugotavlja, da na naraščajočo debelost pri otrocih vplivajo tudi njihovi starši, saj prihaja do sprememb družinskih struktur, spreminjajočih se vzorcev družinskega prehranjevanja, pomanjkanja časa staršev za pripravo obrokov v domačem okolju in zmanjševanja spretnosti priprave hrane pri starših. Zato nekateri znanstveniki opozarjajo na škodljive učinke staršev, ki spodbujajo energijsko bogato hrano in velike porcije, čeprav imajo znanje na področju prehrane, nimajo pa dovolj časa, da bi svojim otrokom lahko zagotovili kakovostne obroke. Starši so prvi v življenju otroka, ki mu ponudijo svoje znanje o prehrani, kdaj, koliko in kaj naj zaužijemo (Noble s sod., 2007).
Osnovnošolski otroci so kritična skupina v zvezi s prehrano. To je čas, ko hitro rastejo, se razvijajo in potrebujejo bogat vir hranilnih snovi. Zato je še kako pomembna pravilna vzgoja otrok v času odraščanja. Že majhne otroke je treba navajati na raznoliko in predvsem kakovostno prehrano.
Namen diplomskega dela je ugotoviti, ali starši poznajo prehranske vsebine, ki jih otroci obravnavajo pri pouku, in kako pomembno se jim zdi prehransko opismenjevanje otrok.
Analizirala sem, kaj je za starše pomembno in kdo po njihovem mnenju prispeva k usvajanju prehranskega znanja otrok. Z analizo sem želela raziskati, katera področja prehrane morajo po njihovem mnenju otroci usvojiti do konca osnovne šole, katera področja prehranske pismenosti so jim pomembna in na kakšen način svoje otroke spodbujajo k zdravemu prehranjevanju.
Poznavanje odnosa staršev do prehranske pismenosti otrok pripomore k oblikovanju in utemeljevanju potreb po prehranskem opismenjevanju otrok. Na osnovi pridobljenih rezultatov lahko oblikujemo dejavnosti, s katerimi povezujemo vzgojo za zdravo prehranjevanje v šoli in doma.
2 2 TEORETIČNI DEL
2.1 PREHRANA IN ZDRAVJE
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO, 2016) debelost pri otrocih ocenjuje kot zaskrbljujočo razsežnost v številnih državah. Debelost, kot kronična nenalezljiva bolezen ima velik potencial, da izniči številne koristi za zdravje in s tem zmanjša pričakovano življenjsko dobo.
Zdrava prehrana je osnova za zdravje in dobro počutje, telesni in kognitivni razvoj ter za gospodarsko produktivnost. Prehransko stanje je pokazatelj splošnega človeškega in gospodarskega razvoja. Dobra prehrana je ključ do medgeneracijskega prenosa, saj dobra prehrana matere zagotavlja zdrave otroke, ki rastejo v zdrave odrasle (FAO, 2013).
Tema o zdravju otrok vedno pritegne pozornost, saj se v prvih letih življenja oblikujejo pomembni temelji za prihodnost. Dobra prehrana je pomembna za ohranjanje telesnega in duševnega zdravja ter hkrati podpira rast in razvoj otrok. Pozitivno prehransko vedenje v zgodnjem otroštvu pomaga ohranjati zdravje tudi v odrasli dobi in zmanjša tveganje za razširjanje bolezni, kot sta prekomerna telesna masa in debelost. Uravnotežena prehrana in telesna dejavnost nam omogočata ohranjanje energijskega ravnovesja med vnosom in porabo energije. Kadar je vnos hranil večji od porabe, govorimo o pozitivni bilanci stanja, pri kateri se lahko kot posledica pojavita povečana telesna masa in nastanek debelosti. Poseben problem predstavlja mlajša populacija, ki se zaradi zmanjšane aktivnosti in nezdrave prehrane srečuje z boleznimi gibal. Pomembno obdobje predstavlja tudi adolescenca, ki predstavlja dinamičen in kompleksen prehod v odraslost. Fizične, razvojne in socialne spremembe, ki se pojavijo v najstniških letih, lahko bistveno vplivajo na prehranjevalno vedenje. Hitra telesna rast ustvarja povečano potrebo po energijskih in hranilnih snoveh. Skupne potrebe po hranilih v času pubertete so višje kot kadarkoli prej v življenjskem ciklu, zato lahko neustrezno prehranjevanje v tem času potencialno vpliva na rast. Poleg tega mladostniki postajajo vse bolj avtonomni in vedenjski vzorci, ki jih pridobijo v tem obdobju, lahko vplivajo na dolgoročno vedenje (Story, Neumark-Sztainer in French, 2002; Velardo in Drummond, 2013; Gabrijelčič Blenkuš, 2013).
3 2.1.1 Problematika naraščajoče debelosti po svetu
Po ocenah številnih raziskav je bilo leta 2014, po svetu 41 milijonov otrok, mlajših od 5 let, s prekomerno telesno maso ali debelostjo, ki se pojavlja v državah z zelo nizkimi ali srednje visokimi dohodki. Za otroke, s prekomerno telesno maso obstaja večja verjetnost, da ostanejo debeli tudi v prihodnje in s tem tvegajo nastanek različnih bolezni (srčni infarkti, bolezni srca, sladkorna bolezen, motnje hranjenja, putika, bolezni žolčnika, nekatere vrste raka, zvišan krvni tlak). Debelost izhaja iz kombinacije izpostavljenosti otroka nezdravemu okolju in neustreznemu vedenjskemu in biološkemu odzivu v tem okolju. Vedenjski vpliv se kaže kot povečanje možnosti uživanja hitre hrane in hrane, ki je pripravljena zunaj doma. Posledično se poveča nedejavnost, kot sta gledanje televizije ter, uporaba računalnikov in video igric. Biološki odziv pa se kaže kot podhranjenost otroka ali izpostavljenost prekomerni telesni masi noseče matere. Ti odzivi se razlikujejo med posamezniki in močno vplivajo na njihov razvoj in življenje. Mnogi otroci danes odraščajo v okolju, ki spodbuja pridobivanje telesne mase.
Spodbujanje debelosti je posledica sprememb v socialnih, kulturnih, fizičnih in gospodarskih razmerah v zadnjih nekaj desetletjih. Drugi dejavniki, ki pripomorejo k razvoju debelosti, so:
spremembe družinskih struktur in njihove dinamike, spreminjajoči se vzorci družinskega prehranjevanja in telesne dejavnosti, privlačnost televizije, računalnika, video igric, pomanjkanje časa za kuhanje, upadanje kuharskih spretnosti, trženje visoko energijskih živil, večja razpoložljivost pripravljenih jedi ter neustrezno označevanje živil in ozaveščanje potrošnikov (SZO, 2016; Noble, Stead, Jones, McDermott in MeVie, 2007).
Zelo zaskrbljujoče je naraščanje proizvodnje sladkih pijač ter mastne in slane hrane, ki se je v Evropi pojavila v devetdesetih letih. Največji problem izhaja iz južne Evrope, ki ne zagotavlja več kakovostnih in zdravih živil, kot so sadje, zelenjava, pusto meso in ribe, saj tovrstni izdelki nimajo dolgega roka trajanja, pa tudi skladiščenje je postalo težje in krajše. Mnoge države v Evropi že delujejo proti tem dejavnikom tako, da zvišujejo davke na mastno in slano hrano, poskušajo zagotavljati zdravo prehrano, ponujajo številne aktivnosti, skrbijo za promocijo zdrave prehrane itd.
4
2.1.2 Problematika naraščajoče debelosti v Sloveniji
Če je v preteklosti veljalo, da je podhranjenost vezana na nizek socialno-ekonomski položaj, danes velja ravno obratno. Prekomerna telesna masa in debelost se pojavljata v skupini ljudi z nižjim socialno-ekonomskim statusom (Gabrijelčič Blenkuš, 2013). Po podatkih SURS-a je bilo leta 2007 v Sloveniji 55,1 % prebivalstva, starega več kot 15 let, s prekomerno telesno maso ali debelih. 64,9 % moških in 45,45 % žensk je imelo prekomerno telesno maso, 17 % moških in 15,8 % žensk pa je bilo predebelih (SURS, 2009).
Podatki raziskav kažejo, da se otroci in mladostniki v Sloveniji ne prehranjujejo zdravo. Raje izbirajo živila, ki so hranilno revna in energijsko gosta. Predvsem se poslužujejo sladkih pijač in sladkarij. Uživanje tovrstnih izdelkov povečuje tveganje za nastanek kariesa, sladkorne bolezni tipa II, debelosti in kardiovaskularnih bolezni. Po podatkih Fakultete za šport, na podlagi podatkovne baze SLOFIT, debelost med otroki v Sloveniji narašča. Od leta 1996 do leta 2006 je bila porast prekomerne telesne mase znašal kar 40 %, trend pa se vse do danes nadaljuje, vendar je hitrost naraščanja nekoliko manjša. Posledica današnje debelosti se odraža v slabši gibljivosti, kar predstavlja slabšo kakovost življenja v odrasli dobi in zmanjšano zmožnost dela (Starc, Strel in Kovač, 2014).
2.1.3 Priporočila zdravega načina prehranjevanja
SZO (2016) navaja številna priporočila za obravnavo debelosti pri otrocih. Eno izmed priporočil je spodbujanje otrok in mladostnikov k uživanju zdrave hrane ter zmanjševanju vnosa nezdrave hrane in sladkih pijač. Pri tem je treba pozornost nameniti tudi ustreznemu označevanju živil in berljivosti oz. razumljivosti deklaracij na živilih za vse skupine v družbi.
Zdrav način prehranjevanja in uspešno uravnavanje telesne mase sta pogojena s telesno aktivnostjo, zato je treba zagotoviti primerne šolske in javne prostore za telesne aktivnosti otrok in mladostnikov. Naslednji pomembni priporočili sta tudi zagotoviti optimalen razvoj zarodka v maternici in otroke že v zgodnjem otroštvu spodbujati k zdravemu prehranjevanju, spanju in telesni dejavnosti. Pomembno vlogo ima tudi šola. Ta naj bi zagotavljala zdrave smernice prehranjevanja, izboljšala prehransko pismenost otrok in poskrbela za kakovostno telesno vzgojo v šolskem okolju.
5
Tudi v slovenskem prostoru se izvajajo različne strategije, katerih namen je zmanjšanje čezmerne telesne mase in debelosti prebivalstva. Na strokovnem srečanju, ki ga je organiziralo Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije v okviru projekta EuroHeart II (2013), je bilo predstavljenih nekaj pomembnih priporočil za zmanjšanje čezmerne telesne mase pri otrocih v Sloveniji v obdobju 2014-2023. Na prehranskem področju je treba zagotoviti več prehranskih vsebin v osnovnih in srednjih šolah, omejiti trženje nezdravih živil, preprečiti oglaševanje nezdravih izdelkov mlajši populaciji, poskrbeti za povečanje lokalne pridelave in predelave hrane ter zmanjšati podhranjenost bolnikov in starostnikov. Na področju telesnih dejavnosti pa je treba zagotoviti kakovostne športne vadbe v vseh vzgojno-izobraževalnih obdobjih osnovne šole in povečati dostopnost zunajšolskih-športnih programov (Povhe Jemec, 2013).
2.2 POMEN PREHRANSKE PISMENOSTI
Hrana je danes bistvenega pomena za zdravo rast in razvoj ter ima pomembno vlogo pri izboljšanju kakovosti življenja, zlasti pri preprečevanju in obvladovanju številnih kroničnih nenalezljivih bolezni. Njihovo preprečevanje od posameznika zahteva dolgoročno vzdrževanje zdravih prehranjevalnih navad. Doslej so kronične nenalezljive bolezni povezovali s slabimi prehranjevalnimi navadami in slabim prehranskih znanjem ter spretnostmi, vendar, pa se po vsem svetu način prehranjevanja spreminja. Izboljšano prehransko znanje posameznikov zaradi številnih izobraževalnih ustanov, ki nudijo informacije, prispevajo k zagotavljanju boljšega znanja in vnosa hrane (Vidgen in Gallegos, 2014).
2.2.1 Definicija prehranske pismenosti
Palumbo (2016) navaja, da se je koncepta »prehranske pismenosti« izoblikoval šele v zgodnjih devetdesetih letih, ko ga je Jones leta 1994 označil kot funkcionalno sposobnost za zdravo prehranjevanje brez pomanjkanja. Gre za posameznikovo zmožnost nakupovanja, priprave in uživanja hrane. Prehransko znanje danes igra pomembno vlogo z vidika sposobnosti posameznika, da razvije zdrav način življenja. Prehranska pismenost tako ne pomeni samo posameznikove sposobnosti sprejemanja zdravih odločitev pri izbiri in pripravi hrane, temveč tudi zavedanje o okoljskih, socialnih, gospodarskih, kulturnih in političnih posledicah lastnih odločitev, povezanih s prehranjevanjem.
6
Sodobni koncepti prehransko pismenost definirajo kot izraz, ki se še vedno razvija in opisuje nabor različnih znanj in spretnosti, potrebnih za uporabo hrane in zadovoljevanje prehranskih potreb. Izraz se vse bolj uporablja v politiki, praksi, raziskavah in v splošni javnosti. Sodobne prehranske politike zahtevajo načrte in prizadevanje za izboljšanje prehrane (Vidgen in Gallegos, 2011).
H. A. Vidgen in D. Gallegos (2014) opredelita prehransko pismenost v povezavi z delovanjem posameznika, gospodinjstev, skupnosti in države, da poskrbijo za kakovost prehrane skozi čas.
Prehranska pismenost je definirana kot medsebojno povezovanje znanj, spretnosti in vedenj, potrebnih za načrtovanje, zagotavljanje, izbiro, pripravo in uživanje hrane za zadovoljitev prehranskih potreb ter določitev vnosa hrane. To je moč razmeti kot orodje, ki ga potrebujemo za zdravo vseživljenjsko povezavo s hrano. Prehransko pismenost podobno definirajo tudi Kostanjevec (2016) in Vaitkeviciute, Ball in Harris (2014).
Številne študije opredeljujejo prehransko pismenost kot specifično zdravstveno pismenost, ki odraža sposobnosti dostopa, razlage in uporabe prehranskih informacij ter zajema vrsto znanj in konceptov (Carbone in Zoellner, 2012; Velardo, 2015).
2.2.2 Komponente prehranske pismenosti
H. A. Vidgen in D. Gallegos (2014) sta definirali štiri osnovne komponente prehranske pismenosti. Te komponente so: načrtovanje prehrane, izbor živil, priprava hrane in prehranjevanje oz. uživanje hrane.
2.2.2.1 Načrtovanje prehrane
Pri načrtovanju prehrane sta zelo pomembna čas in denar, ki ju ima posameznik na voljo. Gre za posameznikovo sposobnost načrtovanja, uživanja hrane in sprejemanja odločitev za uravnoteženost prehranskih potreb glede na razpoložljive vire, ki jih ima trenutno na voljo.
7 2.2.2.2 Izbor hrane
Druga zelo pomembna komponenta prehranske pismenosti vključuje zavedanje prednosti in slabosti dostopnosti hrane iz različnih virov. Vedeti, od kod hrana prihaja, vključno z razumevanjem informacij na označenih živilih in spretnosti ter zavedanje vpliva lokalnega okolja na izbiro hrane, ima zelo pomembno vlogo pri izbiri. Pomembno je tudi, da je posameznik zmožen kritično ovrednotiti kakovost hrane.
2.2.2.3 Priprava hrane
Tretja komponenta prehranske pismenosti vključuje veščine, ki so potrebne za pripravo hrane.
Posameznik naj bi bil sposoben razumeti in prilagajati recepte ter pripraviti obroke iz sestavin, ki so mu na voljo. Prehransko pismen posameznik naj bi bil vešč uporabe kuhinjskih pripomočkov in naj bi se zavedal pomena higienskih standardov ter varne hrane.
2.2.2.4 Prehranjevanje (uživanje hrane)
Zadnja komponenta prehranske pismenosti vključuje razumevanje vpliva hrane na osebno počutje in zdravje. To zajema upoštevanje priporočil zdravega prehranjevanja, saj naj bi posameznik ločil med hrano, ki ugodno vpliva na njegovo zdravje, in hrano, ki neugodno vpliva na zdravje.
Slika 1: Štiri osnovne komponente prehranske pismenosti (Vidgen in Gallegos, 2014)
8
2.3 PREHRANA IN ZDRAVSTVENA PISMENOST
Zdravstvena pismenost je koncept, ki se je pojavil sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Danes je eden izmed ključnih faktorjev, ki predstavlja pomembne razlike v prehranjevalnih navadah posameznikov, povezanih z njihovo prehransko pismenostjo. Informacije o zdravju in znanje predstavljata pomembni komponenti za opredelitev zdravstvene pismenosti (Velardo, 2015).
E. T. Carbone in J. M. Zoellner (2012) zdravstveno pismenost definirata kot posameznikovo razumevanje osnovnih zdravstvenih informacij, potrebnih za sprejemanje odločitev, ki so povezane z izbiro zdrave prehrane. Raziska kaže, da raven zdravstvene pismenosti vpliva na posameznikovo učinkovitost obvladovanja različnih bolezni, kot so npr. debelost, sladkorna bolezen, rak ter bolezni srca in ožilja.
Velardo (2015) zdravstveno pismenost opredeli kot posameznikovo znanje, motivacijo, sposobnost za pridobivanje, razumevanje, ocenjevanje in uporabo informacij o zdravju za sprejemanje osveščenih odločitev v vsakdanjem življenju. S tem naj bi ohranjali in izboljševali kakovost življenja v vseh življenjskih obdobjih. Kot primer avtor navaja razumevanje vsebnosti sladkorja v sladkih pijačah ter nakup in pripravo zdravega obroka.
Nekateri drugi avtorji (Babnik, Štemberger Kolnik in Bratuž, 2013; Cha s sodelavci, 2014;
Palumbo, 2016; Sorensen, 2012) zdravstveno pismenost definirajo kot sposobnosti in spretnosti za zbiranje, obdelavo, uporabo in razumevanje ustreznih zdravstvenih informacij, ki so neposredno povezane z zdravim načinom življenja posameznika. Gre za sprejemanje premišljenih odločitev in vedenjskih sprememb ter spodbujanje in ohranjanje dobrega počutja v povezavi z zdravjem. Navajajo tudi, da je prehranska pismenost močno povezana z zdravstveno pismenostjo posameznika. Nizka zdravstvena pismenost predstavlja tveganje za sprejemanje slabših odločitev in nižjo raven samopomoči, saj se ti ljudje ne zavedajo pomembnosti zdravega načina življenja in preventivnih pregledov. Posameznik z ustrezno zdravstveno pismenostjo lažje prevzame odgovornost za lastno zdravje ter zdravje družine in skupnosti.
9
V Sloveniji je Zavod Viva leta 2013 opravil raziskavo o zdravstveni pismenosti prebivalstva.
Slovenci spadamo v evropsko povprečje, saj se je izkazalo, da je 63 % sodelujočih doseglo zadovoljivo stopnjo zdravstvene pismenosti, kar pomeni, da smo Slovenci zdravstveno dobro pismeni. Pri splošni populaciji je bilo ugotovljenih največ težav pri razumevanju deklaracij na prehranskih izdelkih in težav pri presojanju korektnosti informacij v medijih. Razlike so se pokazale med spoloma, saj so ženske bolj kritične od moških, težave pa ima tudi starejše prebivalstvo in osebe z nižjo stopnjo izobrazbe (Štemberger Kolnik, 2014).
2.4 ODNOS STARŠEV DO PREHRANSKE PISMENOSTI OTROK
Družina in skupnost predstavljata novo razsežnost na področju prehranjevanja otroka, saj šola ni edini vir novih spoznanj. Prehranjevalnih navad, prakse in odnosov se otroci naučijo predvsem v družini, skupnosti in medijih (FAO, 2005).
Družina je prvo razvojno in socialno okolje, ki spremlja otroka pri razvoju. Majhni otroci so kritična skupina, pri katerih je treba že zgodaj začeti s strategijami za zmanjševanje debelosti, saj v prvih letih življenja pridobijo znanje o hrani, prehranjevanju in prehranjevalnih navadah.
Prehranjevalne navade in vedenje skozi različna razvojna obdobja zaznamujejo osnovne kulturne značilnosti, ki so odvisne od prehranjevanja družine in okolja. Otroci so med odraščanjem izpostavljeni različnim oblikam formalnega in neformalnega izobraževanja.
Znanje je kompleksen sistem prepričanj, ki jih posameznik določi v svojih socialnih, psiholoških in bioloških okoljih. V okviru prehrane in prehranjevanja je znanje pogosto definirano kot razumevanje načina zdravega prehranjevanja (Zarnowiecki, Sinn in Dollman, 2011).
B. Strniša (2016) navaja, da je naloga staršev, da skrbijo za svojega otroka in ga pripravijo na samostojno življenje. Vsa gospodinjska opravila, skrb za higieno, obleke, prostor in zdravje so del samostojnosti, ki se je moramo kot otroci naučiti. Že zelo majhni otroci radi pomivajo posodo, pometejo in na tem mestu tega ne smemo zatreti, ampak jih spodbujati, pohvaliti in jim postopno podajati dnevne zadolžitve.
10
Najprej jih lahko opravljamo skupaj z njim, kasneje lahko otroke samo spomnimo in jih pripeljemo do faze, kjer se bodo sami spomnili, da morajo opraviti neko delo. Pozorni pa moramo biti tudi pri motivaciji, ki jo dajemo otroku. Predvsem je pomembno, da otrok oziroma mladostnik razume, da je neko hišno delo nujno potrebno v življenju, in da ga ne doživlja v smislu nagrajevanja in podkupovanja. Otroci so zelo radi samostojni, zato morajo starši zaupati svojemu otroku in mu to tudi dati vedeti.
2.4.1 Izobrazba staršev in prehransko znanje otrok
Prehransko znanje staršev je eden izmed pomembnih dejavnikov pri razvoju otroka. Izobrazba staršev je poleg socialnoekonomskega statusa pomemben dejavnik, ki vpliva na prehransko stanje družine (Hočevar, 2011; Gregorič, 2015).
Pomen prehranskega znanja prispeva k pomembnim odločitvam glede izbire hrane, saj številne študije kažejo povezavo med prehranskih znanjem in vedênjem. Raziskava, opravljena med mlajšo populacijo otrok (5–6 let) in njihovimi starši v Avstraliji, je pokazala posredno povezavo med odnosom staršev do zdravja in otrokovim prehranskih znanjem, kar pomeni, da imajo otroci staršev z boljšim prehranskim znanjem tudi ustreznejše pojmovanje zdrave oz. nezdrave prehrane. Od izobrazbe staršev je odvisen način, kako otroci pridobivajo prehransko znanje.
Starši z nižjim socialnoekonomskim statusom (SES) imajo slabše prehransko znanje v primerjavi s starši z višjim socialnoekonomskim statusom. Prehransko znanje otrok je tako pozitivno povezano s stopnjo izobrazbe staršev. Razlike se kažejo predvsem v prenosu znanja.
Starši otrok z nižjim SES se bolj osredotočajo na prehranjevalno vedenje otroka skozi njihovo telesno sposobnost, medtem ko starši z višjo izobrazbo nudijo otroku pomembne informacije o hranilnih snoveh in možnih tveganjih za razvoj debelosti in bolezni. Ugotovitve kažejo, da je staršem z nižjo izobrazbo manj pomembno, da se njihovi otroci učijo o zdravem načinu prehranjevanja (Zarnowiecki, Sinn in Dollman, 2011).
11 2.4.2 Vpliv staršev na prehranjevalne navade otrok
Healy (2009) meni, da starši s hrano, ki jo pripravljajo in dajejo na voljo otroku, pomembno vplivajo na razvoj otrokovih prehranjevalnih navad, prehranskih prepričanj in pristopov. Starši lahko prispevajo k pozitivnemu prehranjevalnemu vedenju otrok s tem, da ustvarijo pozitivno okolje, v katerem otroka s pogovorom spodbujajo k pokušanju hrane ter ga poučujejo in izobražujejo o prehrani. Pri tem se izogibajo negativnim pristopom, kot so siljenje otroka s hrano, uporaba hrane kot nagrade in izogibanje hitrim obrokom.
Otroci se navajajo na nove okuse oz. živila skozi ponavljajočo se izpostavljenost določenemu živilu. V domačem okolju lahko izpostavljenost otrok različnim vrstam sadja in zelenjave pozitivno vpliva na njihove prehranjevalne navade, saj jim starši nudijo informacije o zdravih živilih. Po drugi strani pa nam lahko doma postavljeni prigrizki, mastna hrana, sladke in gazirane pijače dajejo drugačen pogled. Pomemben vir pridobivanja prehranskega znanja sta tudi neposredna razprava in pogovor staršev z otroki. Starši, ki poudarjajo pomen zdrave prehrane, imajo večji vpliv na izboljšanje otrokovega prehranskega znanja kot tisti starši, ki poudarjajo, zakaj nekatera živila niso priporočljiva za uživanje v večjih količinah (Zarnowiecki, Sinn in Dollman, 2011).
Gregorič (2015) navaja tri pomembne dejavnike, ki vplivajo na prehransko vedenje otroka. Prvo je fizično okolje, ki zajema dostopnost in razpoložljivost hrane doma in v šoli, drugo je vedenje vrstnikov in tretji, najpomembnejši dejavnik sta družinsko okolje in vedenje družine. Starši svojim otrokom nudijo številne informacije na področju načrtovanja in priprave jedi, informacije o različnih postopkih obdelave živil in o varni hrani, informacije na embalažah itd.
Zato je vloga staršev pri prehrani velika, saj imajo nadzor nad tem, kaj, kdaj in koliko bo otrok pojedel. Poudariti je treba, da otroci morajo pridobiti točne in predvsem kakovostne informacije s področja prehrane, saj je njihovo prehransko vedenje odvisno od posnemanja, normativnih pričakovanj, vedenja družine in sloga njihovih staršev.
12
Backman in sod. (2002) ugotavljajo, da imajo vrstniki in starši pomembno vlogo pri prehranjevalnih navadah najstnikov. Rezultati raziskave kažejo, da je mati najvplivnejši član v družini v zvezi z zdravo prehrano pri mladostnikih. Otroci nekoliko manjšo vlogo pripisujejo bratom, sestram in prijateljem, najmanj pomembno vlogo pa naj bi imeli očetje, trenerji in učitelji. Te ugotovitve kažejo, da so mati, bratje, sestre in prijatelji pomembni člani prehranjevanja v času druženja. Njihovo sodelovanje pomembno prispeva k razvijanju zdravega prehranjevanja.
Tudi Skinner in sod. (2002) menijo, da imajo matere pomembno vlogo pri razvoju prehranjevalnih navad otroka, saj se kaže povezanost matere in otroka z uživanjem hrane.
Ugotovljeno je bilo, da matere hrane, ki je same ne uživajo, svojim otrokom sploh ne ponudijo.
Lazarou, Kalavana in Matalas (2008) ugotavljajo, da obstaja povezava med prehranskimi prepričanji in prehranskim vedenjem staršev in otrok. Starši, kateri kritizirajo otroka, kaj in koliko poje, se kaže v občutku krivde otroka. Razlago lahko najdemo v slogu staršev. Takšno vedenje lahko kaže prizanesljivo in brezbrižno starševstvo, saj starši, ki nimajo nadzora nad tem, koliko poje njihov otrok, krivdo pripišejo otroku samemu. Poleg tega pa lahko starši, ki ne izvajajo pretiranega nadzora nad otrokom, zagotovijo boljše samostojno uživanje hrane svojega otroka. Vendar je zelo pomembno, kako starši dojemajo vzroke in pomen otrokove prekomerne telesne mase, saj lahko njihovo znanje vpliva na številne prehranske odločitve. Tako lastne prehranjevalne navade staršev vplivajo na vedenje otrok. Starši, kateri omejujejo dostop do hrane svojemu otroku, ta v času, ko ni omejitev uživa več v primerjavi s tistimi otroci, ki omejitev imajo.
13
Razvoj otrokovih prehranjevalnih navad je v veliki meri odvisen od staršev. Sposobnost prepoznati, ali ima njihov otrok prekomerno telesno maso, je za starše zelo pomembna, saj lahko začnejo spreminjati navade otroka in preprečijo nastanek različnih bolezni. Vendar pa vsi starši niso sposobni prepoznati, da ima njihov otrok prekomerno telesno maso (Healy, 2009).
Številne študije kažejo na povezavo prehranskega znanja staršev in naraščajočo debelost pri otrocih. Variyam (2001) nas je želel v svoji raziskavi opozoriti na vpliv staršev in njihove škodljive učinke, ki spodbujajo visoko energijsko, gosto hrano in velike porcije. Vpliv sprememb družinskih struktur, spreminjajoči se vzorci družinskega prehranjevanja in pomanjkanje časa staršev za pripravo obrokov vodijo k povečanju telesne mase otrok. Čim boljše je prehransko znanje staršev, tem manjša je verjetnost, da bo imel otrok prekomerno telesno maso. Znanje, ki ga pridobijo v otroštvu, prenesejo v odraslo dobo. Podobne ugotovitve navajata tudi Velardo in Drummond (2013), ki opozarjata, da oblikovanje stališč in vedenj v zgodnjem otroštvu pomembno vpliva na vedenje v odrasli dobi.
T. Lai-Yeung (2015) ugotavlja, da se v zadnjih letih pojavljajo vprašanja o pripravi hrane v domačem okolju ter o prenosu znanja in spretnosti s tega področja. Danes vse več obrokov uživamo izven doma, kar pomeni, da se znanje o pripravi hrane doma zmanjšuje. Otroci se tako izmikajo kuhanju, bodisi doma ali v šoli, in številne generacije zapuščajo šolo brez kuharskega znanja in spretnosti. Ugotovitve raziskave kažejo, da so staršem spretnosti priprave hrane in prenos kuharskega znanja zelo pomembni ter da bi morali biti bolj odgovorni za prenos spretnosti na mlajše generacije. Kljub izraženim prepričanjem starši redko ali nikoli ne kuhajo s svojimi otroki, saj pravijo, da so ti prezaposleni z domačimi nalogami in da je tudi hitreje, če delo opravijo sami. Večina otrok se je kuharskega znanja in spretnosti naučila od svoje matere in mnogi menijo, da so ravno matere odgovorne za nakupovanje živil, pripravo hrane in poučevanje otrok. Starši menijo, da je šolsko okolje pomemben vir, preko katerega se posredujejo prehransko znanje in spretnosti priprave hrane. Obenem so mnenja, da bi se morali otroci spretnosti priprave hrane naučiti v osnovni šoli.
14 2.5 PREHRANSKA PISMENOST V ŠOLI
Prehrana, zdravje in izobraževanje so trije bistveni stebri razvoja posameznika. Skoraj samoumevno je, da je zdravje pomembno za razvoj, saj država drugače ne more pravilno delovati. Zdrava prehrana je še en steber razvoja – in ne le zato, ker je osnovna človekova potreba, temveč ker ni zdravja brez pravilne prehrane. Količina in vrsta zaužite hrane ima tako neposredne učinke na zdravje ljudi in dobro počutje. Izobraževanje kot tretji steber ima nadvse pomembno vlogo. Ustvarja možnosti izbire in zmanjšuje tveganje za nastanek bolezni. Vendar pa noben od teh dejavnikov ne more delovati samostojno in nepovezano, saj so vsi trije med seboj močno povezani in medsebojno odvisni. Vzgoja torej ni mogoča brez ustreznega zdravja, brez ustrezne izobrazbe pa imamo slabo zdravje (FAO, 2005).
Prehransko izobraževanje je proces poučevanja znanosti o prehrani za posameznika ali skupino.
Glavni cilj izobraževanja niso znanje in dejstva, temveč razvoj trajnih vedenjskih sprememb.
Učinkovito izobraževanje pomeni nuditi informacije o prehrani in jih uporabljati v vsakdanjem življenju. Prehranska vzgoja je torej definirana kot proces, v katerem so prepričanja, stališča, vplivi okolja in razumevanje tisti, ki vodijo do prakse. Temeljna filozofija prehranskega izobraževanja je vzpostaviti prizadevanja in osredotočenost na zdravo prehranjevanje (Deshpande, 2003).
2.5.1 Prehransko izobraževanje v osnovnih šolah
Deshpande (2003) navaja, da je izobraževanje ključnega pomena v vseh državah. Povezava med zdravim načinom življenja in izobraževanjem je pomembna za ljudi. Zato moramo uporabljati različne tehnike in izmenjavo informacij, ki motivirajo in krepijo prehranjevalne navade. Šola je pomembno območje za prehransko izobraževanje. Šoloobvezni otroci imajo tako možnost razvijati vedenje v interakciji z drugimi učenci, učitelji, starši, vrstniki, zato imajo šole pomembno vlogo pri izobraževanju in promociji zdravega prehranjevanja, saj se izoblikujejo številni vzorci vedenja.
15
2.5.2 Prehranske vsebine v predmetniku osnovne šole
Učenci v času obveznega izobraževanja v devetletni osnovni šoli pridobijo osnovna znanja o prehrani in zdravem načinu prehranjevanja.
V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju (1., 2. in 3. razred osnovne šole) se učenci s prehranskimi vsebinami seznanijo pri predmetu Spoznavanje okolja. Naučijo se, da zdrav način prehranjevanja omogoča rast in razvoj ter ohranjanje dobrega počutja. Učenci se že urijo pri pripravi enostavnih napitkov ali jedi. Spoznajo tudi raznovrstnost prehrane, razvijajo družabnost, povezano s prehranjevanjem, in ugotavljajo, katere bolezni povzročajo negativne učinke na telo (Kostanjevec, 2013; Šalamun, 2015).
V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju (4., 5. in 6. razred) se učenci s prehranskimi vsebinami seznanijo pri predmetih Naravoslovje in tehnika, Naravoslovje in Gospodinjstvo, ki daje največji poudarek prehrani. Pri predmetu Naravoslovje in tehnika učenci v četrtem razredu spoznajo pomen in vpliv hrane za naše telo ter spoznajo človeški prebavni sistem. V petem razredu znajo razložiti pomen pestre in uravnotežene prehrane ter razumejo posledice podhranjenosti in prehranjenosti. Pri predmetu Gospodinjstvo v petem razredu nekoliko bolje spoznajo pomen pravilne, varne in varovalne prehrane. V šestem razredu imajo otroci obvezni predmet Gospodinjstvo, pri katerem je velik poudarek na prehranskem izobraževanju. Vsebine, ki jih obravnava učni načrt, so: hrana in prehrana, označevanje živil, higiena prehrane ter mehanska in toplotna obdelava živil. Učenci pri tem predmetu spoznajo osnove, vezane na njihovo nadaljnjo znanje, veščine, stališča in navade, ki bodo vplivali na prehransko znanje in s tem povezani način življenja (Program osnovna šola. Gospodinjstvo. Učni načrt, 2011;
Šalamun, 2015).
V tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju (7., 8. in 9. razred) učenci spoznavajo prehranske vsebine pri predmetih Naravoslovje, Kemija, Biologija in izbirnih predmetih Sodobna priprava hrane in Načini prehranjevanja. Pri Naravoslovju se učenci seznanijo s človekom kot vsejedcem in z dejstvom, da nekatere dele živali uporabljamo za različne izdelke. V osmem in devetem razredu učenci pri kemiji spoznajo osnovne lastnosti maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov ter njihove vplive na telo.
16
Pri predmetu Biologija v osmem razredu se učenci seznanijo s procesi mehanske in kemične obdelave hrane, ki jo povežejo z delovanjem človeškega telesa. V devetem razredu pa znanje nadgradijo z razumevanjem, da so nekatera živila gensko spremenjena in da lahko nekatere organizme uporabljamo za proizvodnjo različnih dobrin. Učenci se pri izbirnem predmetu Sodobna priprava hrane seznanijo s pomenom varne, varovalne in zdrave prehrane, pri izbirnem predmetu Načini prehranjevanja pa spoznajo različne načine prehranjevanja in prehrano v različnih starostnih obdobjih življenja (Šalamun, 2015; Program osnovna šola. Gospodinjstvo.
Učni načrt, 2009).
Številne raziskave kažejo na povezavo med zdravjem in prehranskim znanjem. Ljudje z boljšim prehranskim znanjem naj bi pozitivno prispevali k svojemu zdravju. Zato ima šola pomembno vlogo pri usmerjanju posameznika k zdravemu načinu življenja, saj spodbudno in zdravo učno okolje predstavlja enega od virov dobrega zdravja. Šolski uspeh naj bi bil povezan z zdravjem, prehranskim znanjem in zaposlitvijo. Otroci z boljšim učnim uspehom naj bi bili bolj zdravi in zadovoljni s seboj, imeli naj bi tudi manj psihosomatskih težav. Otroci s slabšim učnim uspehom pa so bolj podvrženi pridobivanju prekomerne telesne mase, kar lahko vodi v debelost.
Zato na izbor in uživanje hrane vpliva prehransko znanje otrok. Slabše prehransko znanje se povezuje z otroki, ki imajo slabši učni uspeh in prihajajo iz družin s slabšim socialnoekonomskim statusom. Ti otroci po raziskavah izbirajo manj zdravo hrano in posegajo predvsem po sladkarijah in sladkih pijačah. Ravno obratno pa je bilo ugotovljeno pri otrocih, ki so imeli boljši učni uspeh, saj se ti izogibajo uživanju sladkih pijač (Gregorič, 2011).
17 3 EMPIRIČNI DEL
3.1 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJ RAZISKOVANJA
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO, 2016) je debelost pri otrocih dosegla epidemične razsežnosti in predstavlja resen izziv v vseh državah sveta. Številne organizacije že načrtujejo tako kratkoročna kot dolgoročna priporočila za zmanjševanje prekomerne telesne mase in debelosti za vso populacijo. Zato je še kako pomembno, da otroci pridobijo točne in predvsem kakovostne informacije o prehrani, saj številni avtorji na tem področju ugotavljajo neposredno povezanost med prehransko pismenostjo staršev in njihovih otrok (Healy, 2009;
Hočevar, 2011). Namen diplomskega dela je ugotoviti, ali starši poznajo prehranske vsebine, ki jih otroci obravnavajo pri pouku, in kako pomembno se jim zdi prehransko opismenjevanje otrok. Ugotoviti želim, katera področja prehrane naj bi po mnenju staršev učenci morali usvojiti do konca osnovne šole, katera področja prehranske pismenosti so jim pomembna in na kakšen način svoje otroke spodbujajo k zdravemu prehranjevanju.
3.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Glede na cilje diplomskega dela sem oblikovala ta raziskovalna vprašanja:
Kako dobro starši poznajo prehranske vsebine, ki so obravnavane v osnovni šoli?
Katera področja prehranske pismenosti so po mnenju staršev pomembna?
Kako starši skrbijo za izboljšanje prehranske pismenosti svojih otrok?
Kakšna so stališča staršev do prehranske pismenosti otrok?
3.3 METODE DELA
Empirični del diplomske naloge temelji na kvantitativnem raziskovanju. Pri tem sem uporabila opisno oz. deskriptivno metodo raziskovanja.
3.3.1 Opis vzorca in merski instrument
Vzorec raziskave je vključeval 62 staršev učencev 8. in 9. razreda osnovne šole Brežice, od tega 6 (10 %) moških in 56 (90 %) žensk. Njihova starost je bila od 40 do 49 let. V anketi je sodelovalo 24 staršev z največ srednjo izobrazbo in 38 staršev z vsaj višjo izobrazbo.
18
Podatke sem zbrala z anketiranjem, pri čemer sem uporabila anonimen anketni vprašalnik (Priloga 1). Prvi del vprašalnika je vključeval demografske podatke o anketirancu (spol, starost, dosežena izobrazba). Vprašanja drugega dela vprašalnika so bila namenjena ugotavljanju odnosu staršev do prehranske pismenosti otrok. Ta del je zajemal šest vprašanj. Za oceno stališč staršev do prehranskega izobraževanja sem uporabila štiristopenjsko (1 – sploh ni pomembno, 2 – ni pomembno, 3 – pomembno, 4 – zelo pomembno) in petstopenjsko Likertovo lestvico (1 – sploh ni, 2 – malo, 3 – srednje, 4 – veliko, 5 – zelo veliko). Zadnje vprašanje je bilo odprtega tipa. Glede na izobrazbo sem starše razdelila v dve skupini. S številko 1 smo označili skupino staršev z nižjo izobrazbo in s številko 2 starše z višjo izobrazbo.
3.3.2 Opis postopka zbiranja podatkov
Zbiranje podatkov je potekalo v mesecu maju leta 2016 v treh oddelkih 8. in v treh oddelkih 9.
razreda. Po predhodni najavi sem učencem razdelila anketne vprašalnike, izpolnjene vprašalnike pa so zbirali razredniki.
3.3.3 Postopki obdelave podatkov
Podatke, pridobljene iz anketnih vprašalnikov, sem vnesla v program Microsoft Excel.
Statistična obdelava podatkov je bila opravljena s programom SPSS (Statistical Package for the Social Sciences). Podatki so bili obdelani na ravni deskriptivne in inferenčne statistike.
3.4 REZULTATI Z RAZPRAVO
3.4.1 Obravnava prehranskih vsebin v osnovni šoli po mnenju staršev glede na izobrazbo
Prehransko znanje staršev je pomemben dejavnik pri razvoju otrok in pomembno vpliva na prehrano otrok. Študija (Zarnowiecki, Sinn in Dollman, 2011), opravljena med mlajšo populacijo otrok in njihovimi starši v Avstraliji, je pokazala posredno povezavo med izobrazbo staršev in znanjem otroka o prehrani. Raziskava je pokazala, da otroci staršev z več prehranskega znanja bolje ločujejo zdravo hrano od nezdrave. Od izobrazbe staršev je odvisen način pridobivanja prehranskega znanja pri otrocih.
19
Starši z nižjim socialnoekonomskim statusom (SES) imajo slabše znanje o prehrani od staršev z višjim socialnoekonomskim statusom in znanje otrok je pozitivno povezano s stopnjo izobrazbe staršev. Razlike se kažejo predvsem v prenosu znanja.
Starši otrok z nižjim SES se bolj osredotočajo na prehranjevalno vedenje otroka skozi njihovo telesno sposobnost, medtem ko starši z višjo izobrazbo nudijo otroku pomembne informacije o hranilnih snoveh in tveganju za nastanek debelosti ali bolezni. V raziskavi je bilo tudi ugotovljeno, da je staršem z nižjo izobrazbo manj pomembno, da se njihovi otroci učijo o zdravem načinu prehranjevanja (Zarnowiecki, Sinn in Dollman, 2011).
Na podlagi opisanega ugotavljam, da je izobrazba staršev pomembna pri prenosu prehranskega znanja na otroka. Zato me je v okviru raziskave zanimalo, katere prehranske vsebine je po mnenju staršev njihov otrok obravnaval v osnovni šoli in ali obstajajo v poznavanju vsebin razlike med starši z različnimi stopnjami izobrazbe. Odgovori so prikazani v Preglednici 1.
Obravnavane vsebine so bile izbrane iz učnega načrta za 6. razred gospodinjstva.
Preglednica 1: Poznavanje prehranskih vsebin med starši glede na njihovo izobrazbo
Legenda: * 1 – nižja izobrazba, 2 – višja izobrazba Obravnavane vsebine v
šoli
Izobrazba staršev*
DA NE NE VEM
f f % f f % f f % x2 p
Poznavanje priporočil zdravega prehranjevanja
1 20 83,3 0 0,0 4 16,7
1,694 0,42
2 32 84,2 2 5,3 4 10,5
Branje deklaracij na živilu 1 12 50,0 2 8,3 10 41,7
7,046 0,03
2 10 26,3 14 36,8 14 36,8
Načrtovanje jedilnikov 1 12 50,0 6 25,0 6 25,0
5,942 0,05
2 8 21,1 18 47,4 12 31,6
Poznavanje B, M in OH 1 18 75,0 0 0,0 6 25,0
6,071 0,04
2 34 89,5 2 5,3 2 5,3
Mehanska obdelava živil (npr. rezanje, sekljanje)
1 16 66,7 4 16,7 4 16,7
2,991 0,22
2 32 84,2 2 5,3 4 10,5
Priprava (kuhanje) in postrežba hrane
1 20 83,3 0 0,0 4 16,7
2,710 0,25
2 28 73,7 4 10,5 6 15,8
Shranjevanje živil 1 12 50,0 2 8,3 10 41,7
1,573 0,45
2 14 36,8 2 5,3 22 57,9
Obnašanje pri jedi (bonton) 1 16 66,7 4 16,7 4 16,7
2,991 0,22
2 32 84,2 2 5,3 4 10,5
Higiena pri pripravi hrane 1 18 75,0 4 16,7 2 8,3
7,206 0,02
2 36 94,7 0 0,0 2 5,3
20
Iz Preglednice 1 je razvidno, da 83,3 % staršev z nižjo izobrazbo in 84,2 % staršev z višjo izobrazbo ve, da so njihovi otroci v osnovni šoli obravnavali priporočila o zdravem prehranjevanju. Večje razlike so opazne pri poznavanju drugih vsebin. Delež staršev z nižjo izobrazbo meni, da so njihovi otroci v šoli obravnavali branje deklaracij na živilu (50 %) in načrtovali jedilnike (50 %). Starši z višjo izobrazbo (84,2 %) bolje poznajo prehranske vsebine, kot so poznavanje beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov (89,5 %). Kar 84,2 % staršev je mnenja, da so se otroci učili o mehanski obdelavi živil in o obnašanju pri jedi (bonton). Velik odstotek poznavanja (94,7 %) so starši dali tudi higieni pri pripravi živil, iz česar lahko sklepamo, da so morda doma opazili uporabo tega znanja. 36,8 % staršev ne ve, da so njihovi otroci v šoli obravnavali branje deklaracij na živilu. Zelo podobnega mnenja so tudi pri načrtovanju jedilnikov, kjer kar 47,4 % staršev ne ve, da je bila vsebina obravnavana v šoli, in pri shranjevanju živil, kjer je odstotek še nekoliko višji (57,9 %).
Ugotovitve kažejo, da starši z nižjo izobrazbo vedo za vsebine, ki so vezane na načrtovanje in uporabo informacij, medtem ko starši z višjo izobrazbo vedo za prehranske vsebine, ki se dotikajo higiene in bontona. Iz rezultatov lahko sklepam, da se pri poznavanju prehranskih šolskih vsebin pojavljajo statistično pomembne razlike med starši glede na njihovo izobrazbo.
Razlike se kažejo pri branju deklaracij na živilu, kjer starši z nižjo izobrazbo menijo, da so otroci to vsebino obravnavali v šoli, medtem ko starši z višjo izobrazbo menijo obratno.
Statistično pomembne razlike se kažejo tudi pri razumevanju beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov ter pri higieni pri pripravi hrane, kjer starši z višjo izobrazbo menijo, da so te vsebine obravnavane v šoli.
Ocenjujem, da izobrazba staršev ne vpliva bistveno na poznavanje prehranskih vsebin, ki jih otroci obravnavajo v osnovni šoli. Ugotavljam, da velika večina staršev ve, da otroci v šoli obravnavajo priporočila o zdravem prehranjevanju, spoznavanje beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov, mehansko obdelavo živil, pripravo in postrežbo hrane, bonton in higieno pri pripravi hrane. Nekoliko manj pa vedo, da otroci v šoli obravnavajo branje deklaracij na živilu, načrtovanje jedilnikov in shranjevanje živil. V nadaljnjih raziskavah bi bilo treba ugotoviti, kako se starši seznanjajo z obravnavanimi vsebinami in na kakšen način spremljajo prehransko izobraževanje svojih otrok.
21
3.4.2 Vloga oseb pri prehranskem izobraževanju otrok
Družina predstavlja prvo razvojno in socialno okolje, ki spremlja otroka pri razvoju. Skozi različna razvojna obdobja prehranjevalne navade in vedenje zaznamujejo osnovne kulturne značilnosti, ki pa so odvisne od prehranjevanja družine in okolja. Otroci so med odraščanjem izpostavljeni različnim oblikam formalnega in neformalnega izobraževanja. Na prehransko vedenje otroka vplivajo trije pomembni dejavniki. Prvo je fizično okolje, ki predstavlja dostopnost in razpoložljivost hrane posamezniku, drugo je vedenje vrstnikov in tretji, najpomembnejši dejavnik sta družinsko okolje in vedenje družine. Starši svojim otrokom nudijo številne informacije na področju načrtovanja in priprave jedi, informacije o različnih postopkih obdelave živil, informacije o varni hrani in informacije na embalažah itd. Zato je vloga staršev pri prehrani velika, saj imajo nadzor nad tem, kaj, kdaj in koliko bo otrok pojedel. Poleg tega je prehransko vedenje otrok odvisno od posnemanja, normativnih pričakovanj, vedenja družine in sloga njihovih staršev (Gregorič, 2015).
T. Lai-Yeung (2015) ugotavlja, da so staršem spretnosti in prenos kuharskega znanja zelo pomembni ter da bi morali biti bolj odgovorni pri prenašanju spretnosti na mlajše generacije.
Kljub izraženim prepričanjem starši redko ali nikoli ne kuhajo s svojimi otroki, saj pravijo, da so ti prezaposleni z domačimi nalogami. Večina otrok se je kuharskega znanja naučila od svoje matere in mnogi menijo, da so ravno matere odgovorne za nakupovanje živil, pripravo hrane, nabavo živil in poučevanje otrok pri pripravi hrane. Nekateri starši menijo, da so šole pomemben vir znanja o kuharskih sposobnostih in da bi se morali otroci kuharskih veščin učiti v osnovni šoli.
Eno izmed vprašanj, ki sem si jih zastavila v okviru diplomskega dela, se nanaša na to, kako pomembno vlogo imajo po mnenju staršev različne osebe pri prehranskem izobraževanju otrok.
V Preglednici 2 so prikazani rezultati, ki kažejo vlogo oseb pri prehranskem izobraževanju.
22
Preglednica 2: Pomembnost posameznih oseb pri prehranskem izobraževanju otrok po oceni staršev
Osebe
Sploh ni
pomemben Ni pomemben Pomemben Zelo pomemben
f f % f f % f f % f f %
Učitelj
gospodinjstva 2 3,2 12 19,4 36 58,1 12 19,4
Zdravnik 4 6,5 8 12,9 34 54,8 16 25,8
Oče 0 0,0 2 3,2 14 22,6 46 74,2
Mati 0 0,0 2 3,2 10 16,1 50 80,6
Vrstniki 6 9,7 10 16,1 38 61,3 8 12,9
Največji delež staršev ocenjuje, da sta za prehransko izobraževanje njihovih otrok zelo pomembna oče (74,2 %) in mati (80,6 %), nato sledijo zdravniki (54,8 %), učitelji (58,1 %) in vrstniki (61,3 %). Iz tega sklepam, da starši sebi pripisujejo veliko vlogo in se počutijo odgovorne za prenos prehranskega znanja na otroke.
Preglednica 3: Pomembnost posameznih oseb pri prehranskem izobraževanju otrok glede na izobrazbo staršev
Osebe Izobrazba
staršev M* SD Me t p
Učitelj gospodinjstva 1 3,0 0,6
3,0 1,290 0,20
2 2,8 0,7
Zdravnik 1 3,0 0,9
3,0 0,000 1,00
2 3,0 0,7
Oče 1 3,5 0,6
4,0 -2,620 0,01
2 3,8 0,3
Mati 1 3,5 0,6
4,0 -2,526 0,01
2 3,8 0,3
Vrstniki 1 2,8 1,0
3,0 0,461 0,64
2 2,7 0,6
Legenda: M* – povprečna vrednost je izračunana na osnovi Likertove lestvice (1 – sploh ni pomembno, 2 – ni pomembno, 3 – pomembno, 4 – zelo pomembno)
Primerjava ocene staršev o pomembnosti prehranskega izobraževanja glede na izobrazbo je pokazala, da starši z višjo izobrazbo pripisujejo večji pomen staršem. Staršem z višjo izobrazbo se zdi bolj pomembna vloga očeta pri prehranskem izobraževanju kot staršem z nižjo izobrazbo.
Enaka razlika se kaže tudi pri vlogi matere.
23
Glede na to, da so na vprašalnik v večini odgovarjale matere (90 %), lahko sklepam, da je materam zelo pomembna vloga očetov pri prehranskem izobraževanju.
Starši z nižjo izobrazbo dajejo večjo prednost učiteljem gospodinjstva kot višje izobraženi starši. Razlog pripisujem temu, da nižje izobraženi starši posledično nimajo toliko kakovostnega znanja. Tako starši z višjo kot starši z nižjo izobrazbo zdravnikom pripisujejo enako pomembno vlogo. Starši z nižjo izobrazbo dajejo nekoliko več prednosti vrstnikom kot starši z višjo izobrazbo, vendar pa so razlike zelo majhne.
Študija Backmana in sod. (2002) kaže, da imajo vrstniki in starši pomembno vlogo pri prehranjevalnih navadah najstnikov. Rezultati so pokazali, da je mati najvplivnejši posameznik v zvezi z zdravo prehrano pri mladostnikih. Malo manjšo vlogo pripisujejo bratom, sestram in prijateljem, najmanj pomembno vlogo pa naj bi imeli očetje, trenerji in učitelji. Tudi Skinner in sod. (2002) menijo, da imajo matere pomembno vlogo, saj raziskava kaže povezanost matere z uživanjem določene vrste hrane in otrokom. Ugotovljeno je bilo, da hrano, ki jo zavračajo matere, pogosteje zavračajo tudi otroci. Mati ob tem pogosto ne čuti potrebe, da bi hrano, ki jo ona zavrača, sploh ponudila otroku.
3.4.3 Mnenje staršev o vlogi šole pri prehranskem opismenjevanju otrok
Šola je izobraževalna ustanova, ki izvaja tudi prehransko izobraževanje. Je ena izmed glavnih družbenih kontekstov, v katerem je moč razvijati način življenja. Šoloobvezni otroci imajo tako možnost razvijati vedenje v interakciji z drugimi učenci, učitelji, starši, vrstniki, zato imajo šole pomembno vlogo pri izobraževanju in promociji zdravega prehranjevanja, saj je ta del mreže različnih vplivov, skozi katerega se izoblikujejo številni vzorci vedenja (Pucelj, 2011).
Učenci v času obveznega šolanja v devetletni osnovni šoli pridobijo osnovna znanja o prehrani in zdravem načinu prehranjevanja. V prvem triletju se naučijo raznovrstnosti prehrane ter priprave enostavnih jedi ali napitkov. V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju se učenci v 5. in 6. razredu srečajo s predmetom Gospodinjstvo, kjer v 5. razredu spoznajo pomen varne in varovalne prehrane, v 6. razredu pa se učijo o hrani in prehrani, označevanju živil, higieni prehrane ter mehanski in toplotni obdelavi živil.
24
V raziskavi me je zanimalo, kako je šola po mnenju staršev prispevala k razvoju prehranske pismenosti njihovih otrok. Osredotočila sem se na vsebine 6. razreda pri predmetu Gospodinjstvo.
Preglednica 4: Mnenja staršev o vplivu izobraževanja v šoli na prehransko pismenost otrok glede na obravnavane vsebine
Trditve
Sploh ni
vpliva Malo Srednje Veliko Zelo veliko
vpliva
f f % f f % f f % f f % f f %
Poznavanje živil 4 6,5 10 16,1 36 58,1 6 9,7 6 9,7
Izbira zdrave hrane 6 9,7 6 9,7 24 38,7 20 32,3 6 9,7
Branje deklaracij živil 14 22,6 28 45,2 8 12,9 10 16,1 2 3,2
Higiena pri pripravi hrane 2 3,2 4 6,5 24 38,7 24 38,7 8 12,8
Izbiranje in nakupovanje živil 12 19,4 20 32,3 22 35,5 6 9,7 2 3,2 Pravilno shranjevanje živil 10 16,1 12 19,4 28 45,2 10 16,1 2 3,2 Upoštevanje prehranskih
priporočil 4 6,5 6 9,7 30 48,4 16 25,8 6 9,7
Znanje o sestavinah, ki so v hrani 10 16,1 10 16,1 26 41,9 10 16,1 6 9,7 Branje in razumevanje receptov 6 9,7 16 25,8 26 41,9 10 16,1 4 6,5 Uporaba kuhinjskih pripomočkov
in gospodinjskih aparatov 8 12,9 14 22,6 24 38,7 12 19,4 4 6,5 Priprava enostavnih jedi (npr.
pogrevanje jedi) 6 9,7 16 25,8 24 38,7 12 19,4 4 6,5
Priprava zahtevnejših jedi (npr.
kuhanje golaža) 22 35,5 14 22,6 16 25,8 8 12,9 2 3,2
Spodbujanje k uživanju sadja in
zelenjave 0 0,0 4 6,5 18 29,0 30 48,4 10 16,1
Načrtovanje zdrave prehrane 0 0,0 20 32,3 22 35,5 14 22,6 6 9,7 Vpliv uživanja hrane na zdravje
posameznika 2 3,2 10 16,1 24 38,7 20 32,3 6 9,7
Spodbujanje k primernemu
vedenju ob uživanju hrane 6 9,7 4 6,5 30 48,4 14 22,6 8 12,9
Iz podatkov v Preglednici 5 je razvidno, da ni nobenih statistično pomembnih razlik pri vplivu izobraževanja v šoli na prehransko pismenost otrok. Opazimo lahko, da šola po mnenju staršev veliko prispeva k poznavanju živil, izbiri zdrave prehrane, higieni ter spodbujanju k uživanju sadja in zelenjave. Tudi posamezne vsebine so dobro zajete v učnem načrtu. Po drugi strani pa so starši mnenja, da šola ne prispeva na področju branja deklaracij živil in s tem povezanim izbiranjem in nakupovanjem živil ter na področju priprave zahtevnejših jedi.
