Število navedb
f f %
Motiviranje učencev za sodelovanje. 27 26,8 %
Zaradi prevelike skupine se učencu ne morem posvetiti. 24 23,8 %
Pomanjkanje znanja o posebnih potrebah. 13 12,9 %
Ocenjevanje. 12 11,8 %
Vzpostavljanje reda in discipline. 8 7,9 %
Strah pred poškodbami učenca. 7 6,9 %
Vzpostavljanje avtoritete. 6 5,9 %
Občutek prevelike odgovornosti. 3 3 %
Drugo.1 1 1 %
Skupaj 101 100 %
Iz preglednice 7 je razvidno, da največ učiteljev športa (27) vidi kot oviro motiviranje učencev za sodelovanje, 24 učiteljev pa dejavnik prevelike skupine, ki jih ovira pri tem, da bi se posameznemu učencu lahko individualno posvetili. Pri natisnjenih vprašalnikih smo opazili, da je več učiteljev pri tej postavki dopisalo še besedne in simbolne znake (klicaji, debelo obkroževanje), ki so nakazovali, da jim prevelika skupina predstavlja veliko oviro. Samo 7 učiteljev dejavnika motiviranje učencev za sodelovanje in 10 učiteljev dejavnika prevelike skupine ni izbralo za najpogostejše izzive. Ostale izzive je označilo manj kot pol anketiranih učiteljev športa. 13 učiteljev športa je izpostavilo, da jih pri poučevanju ovira pomanjkanje znanja o PP, 12 učiteljem pa predstavlja izziv ocenjevanje učencev s PP. Manjši delež učiteljev (8) se sooča z izzivi vzpostavljanja reda in discipline, strah jih je morebitnih poškodb (7), težave imajo z vzpostavljanjem avtoritete (6). Najmanj učiteljev (3) pa vidi poučevanje učencev s PP kot preveliko odgovornost. Eden izmed učiteljev je dodal odgovor, da ima težave z vključevanjem učenca v skupino.
Šport je ena izmed dejavnosti, pri kateri je kakovost izvedbe odvisna tudi od motivacije učencev. Kocijančič (2007) je v svojem diplomskem delu raziskoval motive za ukvarjanje s športom pri učencih med 11. in 14. letom. Kot enega od dejavnikov, ki prispevajo k motivaciji za sodelovanje pri športu, avtor navaja, da mora učitelj poznati posameznikove sposobnosti, želje, potrebe in probleme. Lahko rečemo, da je to še posebej pomembno pri učencih s PP.
1 Vključevanje učenca v skupino.
55
Kocijančič (prav tam) navaja, da se športu pogosteje izogibajo učenci s slabše razvitimi gibalnimi sposobnostmi, ki jih prav tako lahko pripišemo učencem s PP. Učitelji lahko motivacijo dvignejo s primernimi nalogami. To pomeni, da učencem naloge predstavljajo dovolj velik izziv, hkrati pa niso nedosegljive. Učenci so deležni prilagoditev, kot so razdelitev naloge na manjše korake, na izbiro se jim ponudita dve ali več aktivnosti, učitelji za učence načrtujejo naloge z različno obremenitvijo in učencem omogočajo uporabo raznolikih pripomočkov (Jurak in Kovač, 2010).
Večina anketiranih učiteljev športa kot izziv pogosto prepoznava problem prevelike skupine učencev, ki jo poučujejo, zaradi česar se učencu s PP ne morejo posvetiti v tolikšni meri, kot bi bilo to potrebno za njegov optimalni razvoj. Glede na odgovore učiteljev športa bi bilo smotrno spodbujanje timskega sodelovanja s SRP. Nekateri učenci s PP, ki obiskujejo dodatno strokovno pomoč, imajo tudi takšne primanjkljaje (npr. na socialnem in gibalnem področju), ki jih lažje premagujejo z ustreznimi intervencijami tekom aktivnosti pri rednem pouku kot v individualni situaciji. Zato bi bilo treba spodbujati timsko poučevanje, saj le-to prinaša številne pozitivne učinke tako za učence s PP in za učence brez njih, kot tudi za učitelje športa in SRP. S tem učitelji športa in SRP širijo obseg svojih kompetenc glede poučevanja učencev s PP in timskega poučevanja. Prisotnost SRP v skupini je koristna tudi z vidika preventive in zgodnjega odkrivanja učencev, ki niso usmerjeni kot učenci s PP, a se pri športu soočajo z raznimi izzivi, za premagovanje katerih bi učenci, ki niso usmerjeni kot učenci s PP, potrebovali pomoč.
Rezultati naše raziskave kažejo, da 13 učiteljev pri poučevanju učencev s PP ovira pomanjkanje znanja, 12 učiteljev pa izzive vidi v ocenjevanju. Ocenjevanje pri predmetu šport predstavlja kritično področje že samo po sebi, ne le z ozirom na učence s PP. Težnja po ne ocenjevanju športa izhaja iz prepričanja, da je glavni namen športa pridobivanje trajnih gibalnih navad in ne storilnostnih dosežkov in primerjanje med učenci (Kristan, 2009). Pri učencih, ki niso zadovoljni z oceno pri športu, pogosteje opazimo, da se počutijo manj vredne, oblikujejo negativno samopodobo in se začnejo izogibati športnim aktivnostim (prav tam). Ker pa so ocene pri predmetu šport v trenutnem šolskem sistemu realnost, pa to od učiteljev terja, da ocenjevanju namenjajo več pozornosti. Na oceno vpliva več dejavnikov, med katerimi so tudi prirojene sposobnosti, telesna zgradba in telesne ovire, zato mora učitelj pri ocenjevanju te dejavnike tudi oceniti, pri čemer se izpostavlja vprašljivost objektivnosti. Učencem s PP se v sklopu individualiziranega programa zagotovi tudi prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju. Učitelj šport mora biti dobro seznanjen z zapisanimi prilagoditvami, saj mu to lahko predstavlja podlago za ocenjevanje. Ob pojavu morebitnih dilem mu lahko svetuje tudi SRP.
Tudi nekateri drugi avtorji so raziskovali izzive, s katerimi se srečujejo učitelji športa.
P. Nuzdorfer (2007) izpostavlja težave z vzpostavljanjem reda in discipline, motiviranjem učencev za vadbo, s skrbjo za varnost, z ovirami pri sporazumevanju in pomen dobre demonstracije. K. Dervarič (2003) je v svojem diplomskem delu prepoznala, da se učitelji pri poučevanju učencev s PP najpogosteje srečujejo s pomanjkanjem časa, nezadostno usposobljenostjo za poučevanje in pomanjkanjem didaktičnih pripomočkov. Raziskava med šolskimi svetovalnimi delavci je pokazala, da si želijo več znanja glede preverjanja in ocenjevanja znanja učencev z učnimi težavami in znanja glede motiviranja učencev z učnimi težavami za šolsko delo (Čačinovič Vogrinčič in Bregar Golobič 2008).
56
Raziskava avtorjev (Coates in Vickerman, 2008), ki je analizirala izzive, ki jih zaznavajo učenci s PP, je pokazala, da so njihove pozitivne izkušnje vključevanja v razred omejene zaradi pomanjkanja usposobljenosti učiteljev športa za poučevanje učencev s PP, učni načrti pa so premalo prilagojeni učencem s PP. Kot dejavnik zmanjševanja vključenosti v razred zaznavajo tudi diskriminacijo s strani vrstnikov, ki pa bi jo učitelji bili dolžni zmanjšati (prav tam).
Intervjuvana učiteljica športa izpostavlja dve skupini učencev – učenci, ki so »skriti«
(opravljajo naloge, ampak so vedno zadnji in nenatančni) in »odkriti«, ki ovirajo pouk na način, da so pri štafetnih igrah vedno zadnji, težko sledijo navodilom, pri tekmovalnih igrah so navadno v skupini, ki izgubi in so zaradi tega tarča sošolcev. Opaža tudi izrazite težave s pozornostjo, kar povzroči, da je tak učenec ves čas izpostavljen, saj se mora učitelj načrtno osredotočati nanj. Ker je telovadnica manj strukturiran prostor kot učilnica, so učenci v njej bolj nemirni, pa tudi bolj sproščeni. Zaradi nemirnosti ima učiteljica več dela z vzpostavljanjem reda in discipline. Hkrati pa izpostavlja, da so sploh mlajši učenci v programu, ki ga izvajata skupaj s SRP, veliko bolj motivirani za izvajanje vaj, s katerimi urijo fino motoriko, grafomotoriko, vidno sledenje, koordinacijo, orientacijo, aktivnosti za spodbujanje pozornosti in koncentracije, kot pa v individualni situaciji pri DSP ali v učilnici.
Naše raziskovalno vprašanje se je glasilo: »S katerimi izzivi se najpogosteje srečujejo učitelji športa pri poučevanju učencev s PP?« Ugotovili smo, da največ učiteljev športa vidi izziv v motiviranju učencev s PP za sodelovanje in posvečanju učencem s PP zaradi prevelike skupine učencev. Glede na pogostost izbranih postavk si sledijo izzivi, kot so pomanjkanje znanja o PP, ocenjevanje učencev s PP, vzpostavljanje reda in discipline, strah pred poškodbami učencev s PP, vzpostavljanje avtoritete in občutek prevelike odgovornosti. Eden izmed anketiranih učiteljev je dodal, da mu izziv predstavlja vključevanje učenca v skupino.
57
9.6.2 Najpogosteje izpostavljene skupine učencev s posebnimi potrebami s strani učiteljev športa
SRP in učitelji športa so poročali o številu učencev iz posamezne skupine PP, ki so jih