Podobno kot pri plesu tudi vire o godcih in njihovem načinu življenja najdemo v likovni obliki, v nekaterih zapisih in predvsem v ustnem izročilu. Marino Kranjec opisuje, kako je bilo z godci v času njegove mladosti. Pravi, da je bil ljudski godec včasih poklic, ki ga starši verjetno niso imeli najraje. Zato je vsak fant, ki je želel igrati, sprva kupil instrument na skrivaj, saj je bilo doma dovolj dela in se staršem zares ni zdelo potrebno, da bi se družil z godci. Počasi so se mladi opogumili in se pridružili godcem, ki so bili vedno veseli podmladka, zato so znanje prenašali naprej. Konkurence se niso bali, kot je to v navadi danes (Kus, 2004).
A danes se soočamo z drugo težavo. Klasična godčevska glasbila se poučujejo v glasbenih šolah, ki so nivo znanja igranja na instrument s klasičnimi skladbami dvignile tako visoko, da tovrstnega igranja ne moremo več imenovati ljudska glasba. Tako se na primer na srečanju harmonikarjev starejši ljudski godci ne morejo več kosati z mladimi, ki imajo za seboj celotno glasbeno izobraževanje. Ker tako kot ljudski ples tudi godčevstvo počasi zamirata, bi bilo zagotovo zelo dobrodošlo, da bi se tudi v programe glasbenih šol uvedlo predmet oz. učne ure ljudske glasbe in igranja na ljudska glasbila, ki bi jih izvajali ljudski godci in ne diplomirani glasbeniki, ki ljudsko glasbo slabo poznajo (prav tam).
17
3 OTROŠKO LJUDSKO IZRO Č ILO
Medtem ko so odrasli svoje izročilo že davno izgubili, so ga otroci prenašali naprej. Otroško izročilo je nastajalo ob posnemanju odraslih in obsega veliko plesno-rajalnih iger v krogu, vrsti ali polkrogu. Tudi danes otroci še vedno ustvarjajo svoje izročilo in v igro vnašajo nove prvine. Dr. Marija Makarovič meni, da je prav ljudsko izročilo tista oblika otrokovega udejstvovanja, ki zaradi svoje preprostosti, razumljivosti in jasne oblike otrokom omogoča ustvarjalnost (Fuchs, 2004).
Otroško izročilo vsekakor izhaja iz odraslega. Etnološka teorija govori o tem, da so bili prenašalci šeg in navad moški. Ko so se šegam pridružile še ženske, so te začele izgubljati svoj pomen. Ko pa so prešle v otroško izročilo, so bile tik pred izumrtjem. A otroci so v svoji igri njihovo obliko ohranjali, sam pomen pa se je porazgubil. To velja za vso ljudsko izročilo, saj so v mnogih igrah, pesmih in plesih ohranjeni deli starodavnih šeg (Verbuč, 2004).
3.1 Otroška ljudska pesem
Otroška ljudska pesem je bila pri otrocih prisotna predvsem ob igri ali plesu. Otroci so peli pesmi, ki so jih prevzeli od odraslih. Seveda pa so si včasih ob igri kakšno besedilo izmislili tudi sami in tako so nastale pesmi, ki so opisovale igre ali pa so služile kot zafrkljivke ali zbadljivke. Zato danes za eno plesno melodijo obstaja veliko različnih besedil, ki so nastajala tudi med otroki.
Tudi med otroškimi imamo nekaj plesnih pesmi. Take so npr. Izidor ovčice pasel, Rdeče češnje, Potujemo v Jeruzalem, … Te pesmi so otroci navadno peli ob plesnih igrah, besedila pa se zaradi ljudskega izročila glede na pokrajine v kakšni besedi včasih tudi razlikujejo med seboj.
3.2 Otroški ljudski plesi
Da se otroci v zgodnjem otroštvu radi gibno izražajo, nam je dobro poznano, saj lahko prav gib pri otroku nadomešča še ne povsem razvito zmožnost komuniciranja z zunanjim okoljem.
Tudi včasih so se otroci igrali igre, ki so v marsičem že spominjale na ples. Tako otroci niso hodili na plese, dokler niso bili fantje sprejeti v fantovsko druščino in so hodili vasovat k
18
dekletom, starim 17 ali 18 let, ko so bila godna za možitev (Ramovš, 1992). Le v Reziji je bilo nekoliko drugače in so otroci tudi ob plesišču že plesali (Ramovš, 2010/2011). Otroci so plese, ki so jih plesali pri igri, prevzeli od odraslih in jih plesali v poenostavljeni in včasih tudi nekoliko popačeni obliki, saj so bili za njih plesi v taki obliki, kot so jih plesali odrasli, prezahtevni. Seveda pa to ne pomeni, da so otroci plese prevzeli šele takrat, ko so jih odrasli opustili. Otroško izročilo je živelo vzporedno z odraslim plesnim izročilom, le da otroci (razen v Reziji) niso plesali skupaj z odraslimi. Odrasle so le posnemali (Ramovš, 1992).
Otroških ljudskih plesov skorajda ne poznamo, saj med gibnim izražanjem otrok in otroško igro ni bilo jasne meje, po kateri bi lahko ti dve obliki razlikovali. Tako je zelo težko ločiti otroške plese od plesov odraslih.
Podobno je tudi danes. Otroci se vseh zahtevnih plesnih korakov niso spodobni naučiti že takoj na začetku osnovne šole, saj za to še niso dovolj spretni. Zato je določen ples, ki ga bomo naučili, potrebno prilagoditi zmožnostim učencev.
3.2.1 Otroške ljudske plesne igre
Če so plese otroci posnemali, pa je bilo veliko več plesnih iger, ki niso bile le popačena oblika odraslih različic, ampak so bile otroške. Te igre so otroke naučili plesati odrasli ali pa so se jih naučili od učiteljic, ki so se šolale na nemških učiteljiščih. Otroške ljudske plesne igre so v mnogih pogledih spominjale na odrasle obrede in plese. Med otroške plese in plesne igre bi lahko uvrstili: Prišla majka s kolodvora, Potujemo v Rakitnico, Izidor ovčice pasel, Trden most, Rdeče češnje …
3.3 Otroška ljudska glasbila
Otroci so bili tisti, ki so se največkrat ukvarjali z glasbili in zvočili iz naravnih materialov. V želji, da bi posnemali odrasle, so igrali na glasbila, ki so si jih lahko naredili sami ali pa so jim jih izdelali starši ali starejši bratje ali sestre. Z njimi so si krajšali čas na paši in drugje, kjer je bilo to mogoče. Seveda pa to ne pomeni, da odrasli teh glasbil niso uporabljali. Taka glasbila so bila:
19 – ru-ru/pojoči glavnik,