1. VREDNOTE
1.5 KATEGORIJE VREDNOT IN VREDNOTNIH USMERITEV
Vrednote so razvrščene v sistem, ki ima resnični pomen samo za posameznika, ki vrednote ţivi. Sistem vrednot je hierarhija posameznikovih vrednot glede na kontinuiteto ali relativno pomembnost. Tako izoblikovan sistem vrednot oblikuje posameznikov pogled na svet ter vpliva na njegova prepričanja o tem, kaj je prav in kaj ne (Rokeach, 1973, v Kvas in Naka, 2004).
Najpomembnejše vrednote tvorijo kompleksne kategorije vrednot, katere nam pomenijo ţivljenjska vodila/smernice oz. vrednotne usmeritve, kajti pojavljajo se kot prioritete v vrednotnih hierarhijah ali vrednotnih sistemih posameznika, skupin in druţbe (Musek, 2014).
V zgodovini preučevanja vrednot so številni avtorji oblikovali različne psihološke klasifikacije vrednot. Med najpomembnejšimi so vsekakor Sprangerjeva (1930), Murrayeva (1951), Morissova (1956) in Rokeachova (1973) taksonomija vrednot (Musek, 2000). Slednja, Rokeacheva lestvica vrednot (Rokeach Value Survey; Rokeach, 1973, v Musek, 2000), vsebuje po 18 pomembnih terminalnih in instrumentalnih vrednot, ki jih je treba rangirati od najpomembnejše do najmanj pomembne.
Pomembne izsledke na področju vrednot je v svojih raziskavah pridobil izraelski psiholog Schwartz, ki je s pomočjo lastne lestvice vrednot SVS (Schwartz Value Survey) ugotovil dokaj univerzalno strukturo vrednotnega prostora (Musek, 2014).
10
Univerzalna struktura vrednot vsebuje 56 posameznih vrednot terminalnega kot tudi instrumentalnega tipa (Musek, 2000). Sestavljajo jo naslednje vrednotne kategorije oziroma vrednotni tipi (Schwartz, 1992, 1994; Schwartz in Sagiv, 1995, v Musek, 2014):
samousmerjanje (svoboda, ustvarjanje, neodvisnost, vedoţeljnost, lastni cilji);
stimulacija (drznost, raznoterost, vznemirljivo ţivljenje);
hedonizem (ugodje, uţivanje v ţivljenju);
doseganje (uspešnost, sposobnost, ambicioznost, vplivnost);
status (druţbena moč, oblast, bogastvo);
varnost (druţbena varnost, narodna varnost, druţbeni red, čistost, vračanje uslug);
tradicija (poniţnost, sprejemanje usode, sprejemanje tradicije, zmernost);
konformizem (vljudnost, poslušnost, samodisciplina, spoštovanje staršev);
benevolenca (pripravljenost pomagati, poštenost, odpuščanje, lojalnost, odgovornost);
univerzalizem (širokodušnost, modrost, druţbena pravičnost, enakost, mir v svetu, svet lepote, biti eno z naravo, varovanje okolja).
Opisane kategorije se po Schwartzu povezujejo v dve višjerazredni dimenziji in sicer (prav tam):
samopoudarjanje nasproti samopreseganju in
konservativnost nasproti odprtosti za spremembe.
V ţelji po skonstruiranju lestvice vrednot, ki bi zajela vsa najpomembnejša področja vrednot sodobnega človeka je Janek Musek izdelal svojo lestvico vrednot, katera je podrobneje opisana v nadaljevanju (Musek, 2000).
1.5.1 Muskova lestvica vrednot (MLV)
Konstrukcija MLV temelji na teoretskih izhodiščih, v katerih najdemo najpomembnejše psihološke in filozofsko psihološke teorije in modele vrednot različnih avtorjev ter na pilotskih raziskavah avtorja. Na podlagi končne analize obeh faktorjev je bila skonstruirana lestvica s 54 postavkami – posameznimi vrednotami (včasih se uporablja tudi njena skrajšana verzija z 31 vrednotami) (Musek, 2000).
Lestvica MLV nam omogoča, da ugotavljamo tako ocenjevanje posameznih vrednot, kot tudi oceno vrednotnih usmeritev, vrednotnih tipov in vrednotnih velekategorij. Posamezne vrednote se ocenjuje z ocenjevalno lestvico na razponu od 1 do 100. Čim večji pomen nekdo pripiše posamezni vrednoti, tem višja je ocena. Uporabiti je moţno dve navodili za reševanje MLV, v daljši in krajši obliki (Musek, 2000).
Klastrska analiza nam sluţi za ugotavljanje strukture vrednot na različnih ravneh splošnosti oz. specifičnosti ter nam omogoča hierarhično klasificiranje empiričnih podatkov (Musek, 2000). Skrajšana verzija klastrske analize (31 vrednot) nam razkriva dve veliki gruči/skupini vrednot (Musek, 1993). V prvi skupini najdemo etične, moralne in druţinske vrednote (poštenost, dobrota, otroci, druţinska sreča), vrednote osebne in socialne blaginje (svoboda, mir, zdravje, ljubezen; societalne in demokratične vrednote), vrednote kompetence in samooblikovanja (narava, samoizpopolnjevanje) ter spoznavne vrednote (modrost, resnica).
Ta skupina vrednot obsega predvsem merila in ideale našega odnosa do sebe, drugih in do sveta oziroma povedano z besedami avtorja »vrednote dolţnosti in po drugi strani vrednote uresničevanja in osvobajanja« (Musek, 1993, str. 103). To so vrednote, pomembne predvsem z etičnega in kulturnega vidika in jih lahko – navezujoč se na Nietscheja – označimo kot apolonske vrednote (Musek, 1993).
11
V drugo, številčnejšo skupino, se uvrščajo tako imenovane dionizične vrednote, ki v večji meri zajema doseţke, uţitke in dobrine (vrednote uspešnosti, doseganja, uţivanja, zadovoljstva). To so naslednje vrednote: vrednote znanja, dela in ustvarjalnosti, kulturne, estetske in religiozne vrednote, vrednote hedonizma, reputacije in patriotizma (prav tam).
Avtor je nadalje klastrsko analizo še poglobil in razširil ter jo tako razdelil na še več gruč. Na podoben način pa lahko razčlenimo tudi klastrsko strukturo 54 vrednot, ki jih zajema razširjena lestvica. Če skušamo klastrsko strukturo 54 vrednot razčleniti glede na različne hierarhične ravni klastrov, lahko govorimo o dveh t.i. solucijah – prva zajema pet klastrov, druga pa dvanajst (Musek, 1993).
Poleg klastrke analize vrednot nam Musek predstavi tudi faktorsko analizo, kjer je vrednostni univerzum 54 vrednot notranje kar precej profiliran. Pri klastrski analizi vrednot je lahko vsaka vrednota samo v enem klastru, medtem ko se pri faktorski analizi lahko zgodi, da je katera izmed vrednot nasičena z obema faktorjema (torej lahko spada tako v eno kot tudi drugo skupino). Z omenjeno analizo vrednot je avtor pridobil devet vrednotnih usmeritev:
usmerjenost k tradicionalnim idealom in morali (tradicionalna moralna orientacija), usmerjenost k statusu in reputaciji, usmerjenost k demokraciji in svobodi (k demokratičnim in societalnim vrednotam – demokratsko-societalna orientacija), usmerjenost h kulturnim (duhovnim) vrednotam (duhovno-kulturna orientacija) usmerjenost k (samo)uresničenosti (samoaktualizacijska orientacija), usmerjenost k religioznim vrednotam (religiozna orientacija), usmerjenost k hedonističnim vrednotam (hedonska orientacija), usmerjenost k patriotizmu (orientacija k patriotizmu) in usmerjenost k spoznavnim (intelektualnim) vrednotam (spoznavna orientacija) (Musek, 1993).
V slovenskih študijah se je tako na podlagi raziskovalnih rezultatov, pridobljenih na več vzorcih iz Slovenije in od drugod, postopno oblikoval model strukturne hierarhije vrednot (Musek, 2000, 2011, v Musek, 2010). Model obsega štiri ravni hierarhične strukture, izhodišče katerega so posamezne vrednote, ki se zdruţujejo v vrednotne kategorije srednjega obsega in te potem v štiri vrednotne kategorije večjega obsega ali vrednotne tipe. Na vrhu sta dve vrednotni velekategoriji: dionizične in apolonske vrednote (Musek, 2015).
Tabela 1: Vsebina vrednotnih kategorij na štirih ravneh vrednotnega prostora. Na najniţji ravni so posamezne vrednote, ki so uporabljene v Muskovi lestvici vrednot (MLV) (Musek, 2015).
DIONIZIČNE VREDNOTE APOLONSKE VREDNOTE
HEDONSKI TIP POTENČNI TIP MORALNI TIP IZPOLNITVENI TIP
Čutne
12 gibanje, (svoboda),
zdravje, varnost, počitek
narodnostni ponos, red, zakoni
upanje, enakost, nacionalna
enakopravnost, mir, sloga, pravica,
(svoboda)
vera
1.6. 21. STOLETJE – DRUŢBA BREZ VREDNOT?
Ali v današnjem času lahko govorimo o krizi vrednot? Je res, da ţivimo v druţbi brez vrednot?
Ob velikanskem tehničnem napredku se človek v tem času sooča s prav tako globoko duhovno, moralno in vrednotno krizo. Del te krize je tudi kriza medosebnih odnosov in kriza druţine, pravi Musek (1995). A dodaja, da kljub krizam, s katerimi se človeštvo sooča, na svetu ni druţbe, druţbenega sistema in kulture brez značilnega sistema vrednot, ki usmerja in osmišlja ohranjanje, reprodukcijo in napredek druţbe ali kulture (Musek, 2014). Tudi Ţorţ (2012) se strinja, da vrednote niso trdne in trajne le pri posamezniku, temveč so vrednote nekaj najbolj trdnega in trajnega nasploh v človeški zgodovini.
Oblikovanje trajne in stabilne druţbe je bil vedno cilj človeštva. A vendar, v današnjih časih, stabilno druţbo, ki temelji na odličnosti znanja in na visokih standardih etike in vrednot, resno ogroţajo negativni pojavi, segajoči od neznanja in zanemarjanja morale do korupcije, nasilja in kriminala. Današnji, tudi najbolj razviti druţbi še veliko manjka do stabilne druţbe – do druţbe vrednot, znanja in blagostanja oziroma z drugimi besedami povedano, druţbe modrosti (Musek, 2015).
Veliko se govori o tako imenovani krizi vrednot, za kar se pogosto krivi predvsem mlade, pravi Nastran Ule (2013). Nove generacije naj bi bile produkt sodobne potrošniške druţbe, površne popkulture in medijev. Izpostavlja se kriza druţine in pomanjkljiva starševska vzgoja ter pomanjkanje vzgojnih pravil in norm. Pogosto se sedanja »moralna kriza« prikazuje kot produkt emancipatornih gibanj zadnjih desetletij, posledica katerih naj bi bila neomejena svoboda in pomanjkanje odgovornosti (Nastran Ule, 2013).
Pa je temu res tako? Na prvi pogled se ti argumenti sicer zdijo prepričljivi, natančnejša analiza pa pokaţe na njihovo površnost in nepoznavanje značilnosti razvoja sodobnih druţb (prav tam).
V sodobni druţbi so se močno spremenile temeljne vrednote in ţivljenjske usmeritve. V ospredju je proces individualizacije in izbirnosti, kar pomeni, da si morajo, za razliko od klasične moderne, ţivljenjsko pot posamezniki krojiti sami. Ravno otroci in mladostniki pa so tisti, ki se v svojem razvoju in prehodu v odraslost srečujejo z najteţjimi izzivi (Nastran Ule, 2013).
Izsledki tuje raziskave kaţejo, da se v individualistični druţbi več pozornosti namenja individualnim ciljem vzgoje (vrednote neodvisnost, samozaupanje, samorealizacija), medtem ko se v kolektivistični kulturi poudarja pomen skupinskih ciljev vzgoje (vrednote spoštovanje do staršev, sodelovanje in pravila lepega vedenja) (Schwarz, Schäfermeier in Trommsdorff, 2005).
13