Klasifikacija pravljice je po V. J. Proppu ena od prvih stopenj znanstvenega opisa in je izredno pomembna, saj je vsako nadaljnje preučevanje odvisno od ustreznosti klasifikacije. V svojem delu poda najbolj običajno delitev pravljic s čudežno vsebino, na realistične in živalske pravljice. Opozarja tudi na problem take delitve, saj se značilnosti med njimi prepletajo. Obstajajo številne delitve pravljice glede na kategorije, nastopajoče junake in motive, ki so jih predstavili različni avtorji.
Wilhelm Wundt v delu Psihologija ljudstev predstavi delitev pravljice v sedem kategorij:
mitološke pravljice – basni, čiste čudežne pravljice, biološke pravljice in basni, čiste živalske pravljice, pravljice o izvoru, šaljive pravljice in basni ter moralne basni. Kot je zapisal Propp, gre za veliko bogatejšo klasifikacijo, a zbuja pomisleke, saj izraz basen ni pojasnjen, ravno tako pa tudi pojem šaljiva ni ustrezen. Sprašuje se tudi, kakšna je razlika med čisto živalsko pravljico in moralno basnijo (Wundt v Propp in Propp, 2005).
Omenila sem, da se pravljico lahko deli na kategorije, obstaja pa tudi delitev na sižeje.
Volkov (1924) pravljice deli na sižeje. Fantastična pravljica tako pozna 15 sižejev: o tistih, ki so po nedolžnem preganjani, o junaku bedaku, o treh bratih, o tistih, ki se spopadajo z zmajem, o priskrbi nevest, o modri deklici, o zakletih ali začaranih, o nosilcu talismana, o imetniku čudežnih predmetov, o nezvesti ženi itd. Odkritje teh sižejev je nepojasnjeno, zato ta klasifikacija ni znanstvena in je zelo dvomljiva (Volkov v Propp, 2005).
15
Pri klasifikaciji moramo omeniti Anttija Aarneja, ki je s svojim seznamom in oštevilčenjem sižejev, ali kot jih sam poimenuje – tipov, izredno pripomogel k preučevanju pravljic. Vendar ima tudi ta seznam pomanjkljivosti, saj avtor ne priznava živalskih pravljic za pravljice v pravem pomenu besede, vprašljiv pa je tudi pojem anekdota. Velika pridobitev je tudi uvedba podkategorij. Aarne je čudežne pravljice razvrstil v podkategorije, ki vsebujejo naslednje kategorije: čudežni nasprotnik, čudežni mož, čudežna naloga, čudežni pomočnik, čudežni predmet, čudežna moč ali spretnost in drugi čudežni motivi (Propp, 2005). S knjigo »The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography«, ki temelji na sistemu Anttija Aarneja in Stitha Thompsona, je Hans Jorg Uther seznam dopolnil in izpopolnil.
5.1.1 Delitev pravljice
Po Marjani Kobe (1987) pravljice delimo na:
• ljudske pravljice,
• klasične (umetne) pravljice,
• sodobne pravljice oz. moderne, ki se delijo na kratke sodobne pravljice in fantastične pripovedi.
5.1.2 Ljudska pravljica
Ljudske pravljice sodijo med najstarejše in najbolj razširjene literarne žanre. Prenašale so se ustno in zato spreminjale ter prilagajale v podrobnostih. Prvi stik s pravljico ima otrok najpogosteje v družini, v kateri mu starši pravljico berejo ali pripovedujejo. Sama sem rada poslušala in brala ljudske pravljice in z njimi navduševala tudi druge.
Po zaslugi poslušalcev, ki so bili precej svobodni pri izbiri in obdelavi teme pravljice, v njih ni manjkalo problemske tematike, kot so spolnost, nasilje in smrt (Bettelheim, 1999). Bruno Bettelheim je zapisal, da ljudske pravljice izhajajo iz otrokovega dejanskega psihološkega in čustvenega stanja. O otrokovih notranjih stiskah pripoveduje na način, ki ga otrok nezavedno razume in mu ponuja primerne začasne in trajne rešitve problemov, ki otroka mučijo. Zaradi tega otroci v njih bolj uživajo kot v drugih pravljicah in so zato nepogrešljive pri vzgoji otrok.
Značilnosti ljudske pravljice v Uri pravljic opredelijo Martina Šircelj, Marjana Kobe in Alenka Gerlović (1972: 17):
• Podobe, liki in dogajanja so v ljudskih pravljicah skrbno izbrani, urejeni in med seboj povezani,
• avtor je v pravljici neznan,
• podobe in liki so vključeni v dogajanje,
• je enodimenzionalna,
• liki so črno-beli,
• je časovno neomejena (pred davnimi časi),
• značilen je optimizem (zlo je kaznovano, dobro nagrajeno),
• v ljudski pravljici so značilne ponovitve elementov, ki dajejo poslušalcu zadoščenje izpolnitve,
• ne upošteva razsežnosti med realnim in domišljijskim svetom,
• ljudska pravljica resničnost stilizira (stvari imenuje in ne opisuje).
Če povzamem, so ljudske pravljice nastajale med ljudmi in se ohranjale iz roda v rod. Ker so se prenašale ustno, so se skozi čas spreminjale. Zato ker ljudska pravljica izhaja iz človeškega
16
čustvenega stanja in zaradi svoje sporočilnosti, s katero omogoča trajne rešitve notranjih stisk ljudi, so še danes aktualne in zanimive.
5.1.3 Klasična pravljica
Klasične pravljice so nastale s preoblikovanjem ljudskih pravljic v skladu z moralnimi in drugimi zahtevam tedanjega časa. Preoblikovane pravljice naj bi bralce seznanjale z modrostmi, vrednotami in resnicami ter jih na tak način vzgajale. Pogosto starši in kasneje tudi vzgojitelji ter učitelji berejo pravljice bratov Grimm in H. C. Andersena, kot so Grdi raček, Pepelka, Rdeča kapica, Sneguljčica … Uporaba klasičnih pravljic se z leti otrok spreminja, najpogosteje pri mlajših otrocih služijo kot sredstvo za »zabavo« otrok, kasneje pa z njimi posredujejo različna sporočila, jih navdušujejo za pravljice in z njimi odgovarjajo na različna vprašanja otrok ter jih motivirajo za branje.
S prilagoditvijo sta v 19. stoletju začela brata Grimm, ki danes veljata za najbolj znana predstavnika klasične pravljice. Njuna dela so znana po vsem svetu in so v otroštvu zasedala tudi naše knjižne police (Ilc v Bettelheim, 1999).
Pogosto klasično pravljico zaradi njenega razvoja enačimo z ljudsko pravljico. D. Tancer Kajnih (1995) primerjavo umetne pravljice z ljudsko opredeli z naslednjimi besedami:
»(…) termin pravljica najpogosteje in najbolj samoumevno enačimo z ljudsko pravljico. Tovrstna raba nikakor ni slovenska posebnost, ampak je zakoreninjena tudi v mednarodnem prostoru, saj zanjo obstajajo globlji razlogi: umetne pravljice so se nedvomno razvile iz bogate tisočletne tradicije ljudske pravljice, čeprav so se v svojem nekaj več kot 150-letnem razvoju tudi že močno oddaljile od tipičnih vzorcev priljubljenega in razširjenega ljudskega pripovedništva« (Tancer-Kajnih, 1995: 8).
O razvoju in preoblikovanju ljudskih pravljic v klasične govori tudi Lüthi (2005):
»Slogovno preoblikovanje Wilhelma Grimma je ustvarilo literarizirano pravljico, tako rekoč privzdignjeno pravljico, ki se jasno loči od svobodno izmišljene umetne pravljice. Ima pomembno funkcijo: zapolnjuje praznino, ki nastaja z usihanjem ustnega izročila, in je postala živa last otrok in odraslih« (str. 132).
Pomembnosti in vpliva pravljic se je močno zavedal B. Bettelheim (1999), ki je za potrebe svoje raziskave preučeval manjše število ljudskih pravljic in izključil umetne pravljice, ki so po njegovem mnenju depresivne in pesimistične. Sam meni, da je pravljico potrebno brati in poslušati v njeni prvotni obliki, a ne poda pojasnila, kaj prvotna oblika je.
»In tako se kmalu izkaže, da pomeni prvotna oblika isto kot klasična pravljica, ta pa spet ni nič drugega kot knjižna pravljica, za katero velja, da ima le malo skupnega z idealizirano ljudsko dediščino« (str. 435–436).
B. Bettelheim svari, da danes večinoma nastajajo cenzurirane različice klasičnih knjižnih pravljic, ki so zgodovinsko, kulturno in ideološko cenzurirane različice ljudskih predlog.
Raziskovalka mladinske književnosti M. Kobe (1999) poda definicijo klasične umetne pravljice.
»Tako nam danes termin klasična umetna pravljica pomeni vzorec avtorske pravljice, ki se bodisi neposredno naslanja na model ljudske pravljice bodisi vztraja v tradiciji
17
izvornega vzorca avtorske pravljice iz 19. stol., predvsem tistih različic, ki se bolj ali manj odmikajo od modela ljudske pravljice« (Kobe, 1999: 5).
Značilnosti klasične pravljice opredeli v svojem delu Dragica Haramija (2012: 17):
• Klasična pravljica je po temi, motivu in svoji strukturi podobna ljudski,
• postavljena je v sodobni čas,
• pogosto ima standardizirane začetke (nekoč),
• nastopajo pravljična bitja (škratje, palčki),
• temeljni pravljični svet predstavljajo vaške pokrajine in gozdovi,
• živali so poosebljene ali pa imajo nekatere antropomorfne lastnosti (živalim so pripisane človeške lastnosti).
5.1.4 Sodobna pravljica
Po klasični umetni pravljici je v prvi polovici 20. stoletja v ospredje prišla sodobna pravljica.
Zametki sodobne pravljice segajo v 19. stoletje, k Andersenovi različici klasične umetne pravljice, ki se je povsem umaknil modelu ljudske pravljice (Haramija, 2012).
Sodobno pravljico M. Kobe (1999) deli na kratko sodobno pravljico in fantastično pripoved.
»(…) termin sodobna pravljica: prilastek »sodobna« opozarja na dejstvo, da je dogajanje v zgledih tega literarnega vzorca praviloma vpeto v sodobni prostor in čas«
(Kobe, 1999: 5).
Sodobna pravljica se od ljudske in nekaterih klasičnih pravljic razlikuje v dvodimenzionalnosti oz. dvoplastnosti dogajanja. M. Kobe je dogajanje v sodobni pravljici opredelila z naslednjimi besedami:
»Dogajanje poteka na dveh ravneh: realni in irealni; značilna stalnica je vdor irealnih/iracionalnih/fantastičnih prvin v realni vsakdanjik glavnega otroškega literarnega lika, kar vzpostavi dve ravni dogajanja. Irealni svet je za otroški lik eksistencialno pomembnejši kot realnost. Irealna/iracionalna raven dogajanja omogoča razreševanje vsakršnih psihičnih stisk in problemov, ki jim otroški lik v realni vsakdanjosti ni kos« (Kobe, 1999: 7).
Sodobna pravljica v nasprotju z ljudskimi pravljicami in nekaterimi klasičnimi umetnimi pravljicami, ki izvirajo iz ljudskih pravljic, ne moralizira. Avtorji v pravljicah izkazujejo veliko empatije do otroškega načina življenja in ga zagovarjajo.
Po D. Haramiji (2012) so značilnosti sodobne pravljice naslednje:
• Po strukturi, temi, motivih in književnih likih se sodobna pravljica zgleduje po ljudski in klasični umetni pravljici,
• književni liki niso več tipi, temveč imajo individualiziran karakter,
• v sodobni pravljici sta književni prostor in čas natančneje določena,
• vključuje sodobne teme,
• prikazane so sociološke spremembe,
• pripovedovalec je v sodobni pravljici nevtralen (ne nagovarja bralca, osredotoča se na zgodbo samo).
18
Ljudska, klasična in sodobna pravljica se med seboj razlikujejo. Poleg dvodimenzionalnosti, ki je bistvena značilnost, po kateri se sodobna pravljica razlikuje od preostalih dveh, je posebnost tudi sporočilo pravljice. Sodobna pravljica ne moralizira in s svojim nesrečnim koncem ne zadovolji potrebe po varnosti otrok, zato je manj primerna za otrokov razvoj, na kar je opozoril tudi B. Bettelheim (1999).
5.2 OBRAVNAVA PRAVLJICE PO RAZLIČNIH TEORETIČNIH PRISTOPIH