Učitelj lahko z različnimi metodami in oblikami razvija empatijo pri učencih. Panju M. (2010) 63–64) je za razvoj empatije navedla naslednje načine:
• Usmerjanje učencev k njihovim občutkom.
• Oblikovanje skupnosti učencev.
• Urjenje vživljanja v položaj drugega.
• Izpostavljanje dražljajem, ki vzbujajo čustva.
12
• Predstavljanje zgledov empatičnega vedenja (2010: 63–64).
Usmerjanje učencev k njihovim občutkom
Preden se učenci vživijo v položaj drugega, je potrebno zavedanje lastnih čustev, zato jih moramo usmerjati, da razumejo in analizirajo svoja čustva ter jih povežejo s situacijo, le tako bodo sposobni vživljanja v druge.
Oblikovanje skupnosti učencev
Pri učencih z različnim delom, pogovori, dejavnostmi spodbudimo zanimanje za drug drugega in jim omogočimo, da se med seboj pogovorijo in pri tem izpostavijo svoje dobre lastnosti.
Urjenje vživljanja v položaj drugega
Prepoznati in razumeti čustva drugega ter se vanj vživeti, ni lahka naloga. Eden izmed učinkovitih načinov je igra vlog, prek katere učenci prevzamejo položaj drugega. Z branjem pravljic zelo pripomoremo k razvijanju empatije, saj otroci radi prevzemajo vloge literarnih likov. Po dejavnostih lahko sledi pogovor, v katerem učenci povedo, ali jim je bilo težko prevzeti in odigrati različne vloge. Pravljica nam omogoča, da čustvujemo skozi slike in besede. Z branjem opišemo čustva in razpoloženja, kar otrokom omogoča hitrejše in lažje prepoznavanje čustev. Otroci si tako lažje predstavljajo literarne like, kar nam omogoča razumevanje čustev drugih v realnem svetu. V pravljici lahko otroci sočustvujejo tudi s pravljičnimi bitji, živalmi ter predmeti, katerim pripisujejo človeške lastnosti in tako bogatijo svoje čustveno področje in postopno spoznavajo svet okoli sebe (Nikolajeva, 2013).
Izpostavljanje dražljajem, ki vzbujajo čustva
Z uporabo fotografij, video posnetkov različnih dogodkov (npr. revščina, nesreče) pripomoremo, da učenci razmišljajo o drugih in njihovih vrednotah. S pomočjo slik spodbudimo čustvovanje, saj otroci ob prijetnih slikah občutijo veselje, pri neprijetnih, zastrašujočih slikah pa doživljajo strah. Njihovi odzivi so podobni tistim v realnem življenju.
Ob doživljanju slik in opazovanju ter posnemanju literarnih likov otroci čustvujejo kot v realnem življenju, to pa moramo razumeti in sprejeti (Nikolajeva, 2013).
Predstavljanje zgledov empatičnega vedenja
Zavedati se moramo, da kot učitelji učencem predstavljamo zgled, zato nas pogosto opazujejo in posnemajo, kar pripomore k povečanju empatije. Pomembno je, da empatijo izrazimo na primeren način in otroku pojasnimo, zakaj njegovo dejanje je ali ni bilo primerno. Ker se empatija začne, ko otrok sprejme in se zaveda občutkov druge osebe, kar se z leti spreminja, moramo paziti, da uporabljamo empatične izjave, ki so primerne razvojni stopnji otroka.
Vseskozi je pri izražanju empatije potrebno sprejemati občutke, ki jih ima oseba v določenih situacijah (Panju, 2010).
5 PRAVLJICA
Pravljica je krajša pripovedna proza, v kateri so poudarjeni nadnaravni elementi. Namenjena je tako otrokom kot odraslim. Priljubljena je predvsem pri otrocih in mladostnikih, ker jim je razumljiva in ustreza njihovim razvojnim stopnjam.
Pravljica nima ene same definicije, skozi čas se je njen pomen spreminjal. Poznamo različne teoretične definicije in klasifikacije pravljice.
13
»Pravljica je vsevključujoča pustolovska zgodba, povedana v prefinjenem, sublimiranem slogu. Z neverjetno lahkoto izolira in zadržuje svoje figure. Ostrost njenih linij ter čistost forme in barv se ujemata z značilnostjo, da zavrača interpretacijo delujočih povezav znotraj sebe. Njeni bistveni sestavini sta čistost in skrivnost« (Lüthi, 2011: 98–99).
Interpretacij pravljic je veliko, a se te med seboj razlikujejo. Lüthi je v svojem delu zapisal, da je pravljica zgodba, povedana v prefinjenem, sublimiranem slogu. V njej naj bi se prepletali čistost in skrivnost. Pravljica vključuje različne motive in mnogo epizod, a je vseeno odločna.
Od preostalih pripovednih form se loči po tem, da se njena funkcija ne prepozna takoj.
Vsekakor pa na svoj način odgovarja na vprašanja o človekovem obstoju in to nam prinaša zadovoljstvo. Sama tako ne prikazuje idealov in nima želje po olepševanju in poveličevanju sveta. Njen svet sestavljajo junak, protijunak, pomočnik in nasprotnik. Ne prikazuje nam lepega sveta, ampak svet tak, kot mora biti (Lüthi, 2011).
Otroci imajo v šolskem obdobju različne potrebe, zato so za vsako obdobje primerne drugačne pravljice, ki vsebujejo temo, primerno tej stopnji. Večina pedagogov meni, da je pravljica ključnega pomena pri vzgoji otrok. Z vplivom pravljice na otroka se ukvarja tudi psihoanalitik B. Bettelheim. Meni, da pravljice otroka zabavajo, a hkrati govorijo o njem samem ter tako pospešujejo razvoj njegove osebnosti.
»Pravljice so edina književna oblika, ki otroka usmerja k odkrivanju lastne identitete in poklicanosti ter mu tudi pokaže, katere izkušnje potrebuje za nadaljnji razvoj značaja« (Bettelheim, 1999: 32).
Pogosto pravljico zamenjujejo s povedko, z mitom in legendo. Za lažje razumevanje pravljice sem se odločila za primerjavo z drugimi literarnimi vrstami.
Povedka po Lüthiju (2011) govori o:
»(…) posebnem, nenavadnem dogodku, doživlja in vidi ga kot nekaj pomembnega in ga kot takega tudi opisuje. Poskuša pokazati povezave, ne daje pa dokončnih odgovorov« (str. 99).
Med seboj so si te literarne vrste podobne in se dopolnjujejo, a med njimi obstajajo tudi bistvene razlike. Delo Lüthija temelji ravno na preučevanju podobnosti med literarnimi vrstami. Za povedko so značilni pomembni dogodki in osebe. Verjame v resničnost pripovedovanega. Drugačnega sveta ne tolmači, ob morebitni razlagi pa to stori na sprejemljiv način, v nasprotju z legendo, ki vsemu daje smisel in vse povezuje v skupno točko. Obe imata velik vpliv na čustva ljudi, a legenda stremi k razčiščevanju in utrjevanju. Podobnosti se kažejo tudi pri nastanku, saj obe nastajata med ljudmi, a legenda vsebuje kristijanizirane prvine. Povedka nam omogoča vprašanja, na drugi strani pa legenda daje odgovore. V primerjavi z legendo, ki razlaga in nam hoče biti v oporo, pravljica opušča potrebo po razlagi, ne interpretira in od nas ne zahteva nič (Lüthi, 2011).
Po Proppu (2005) je mit:
»(…) odgovor na vprašanja o stvarjenju in delovanju sveta, smislu življenja in silah, ki vladajo človekovi usodi, in temelji na nasprotjih med dobrim in zlim, minljivostjo in večnostjo, srečo in nesrečo« (Propp, 2005: 8).
Mit in pravljica se med seboj povezujeta, a med njima obstajajo tudi bistvene razlike. B.
Bettelheim (1999) razlaga povezavo med obema literarnima vrstama in pravi, da so se
14
nekatere pravljice razvile iz mitov, druge pa so bile vanje vključene, kar je vidno še danes, saj pogosto ni jasne meje med ljudsko pravljico in mitom. Bettelheim (1999) predstavi tudi razlike med njima. Mit nam tako kot pravljica govori v jeziku simbolov, ki predstavljajo nezavedno vsebino, hkrati pa nagovarjajo našo zavestno in nezavedno duševnost. Na simboličen način nam tako pokaže naše notranje konflikte in možnosti njihovega reševanja, a je to predstavljeno na nedostopen način, z vključevanjem božanskosti v podobi nadčloveških junakov, zato se nas ne dotakne tako kot pravljica.
V svojem delu psihoanalitik B. Bettelheim (1999) predstavi še nekaj značilnosti pravljice ob primerjavi z mitom:
− V obeh se pojavljajo iste tipične osebe in situacije ter nadnaravni dogodki, a so ti predstavljeni na različne načine.
− Dogodki v mitu so veličastni, zbujajo grozo in se ne morejo zgoditi navadnim smrtnikom, nasprotno pa so v pravljici dogodki običajni, namenjeni tudi nam.
− Pomembna razlika je tudi v koncu, saj je pri mitu pogosto tragičen, v pravljici pa zmeraj srečen. Tako bi lahko rekli, da je mit pesimističen, pravljica pa optimistična.
− Značilnost mita je tudi konflikt med zahtevami jaza ter dejavnostmi, ki jih motivira ono (Bettelheim, 1999).
Lüthi značilnosti pravljice predstavlja s primerjavo z drugimi literarnimi vrstami in podaja zaključek:
»Pravljica pa vključuje motive, ki so se razvili v teh preprostih pripovednih formah, jih sublimira in jih spremeni v sestavne dele pripovedi. Posega na široko in lahko vsebuje mnogo epizod, kljub temu pa ostaja odločna« (Lüthi, 2011: 99).
Po mnenju Lüthija pravljica zasenči vse druge literarne vrste, saj se njena funkcija ne razpozna takoj.