5. SOCIALNO UČENJE IN SOCIALNE IGRE
5.3 Klasifikacija socialnih iger
V literaturi sem naletela na različne razdelitve socialnih iger. Kolarjeva (2000) je npr.
razdelila socialne igre glede na različna področja: igre za vzpodbujanje mišljenja in kreativnosti, za socialno učenje, projektivne igre za odkrivanje lastnih želja, igre za vzpodbujanje aktivnosti, vodene fantazije kot terapevtsko sredstvo za sproščanje, igre, ki usmerjajo pozornost na telo in posamezne dele telesa, igre za razvijanje koncentracije ter igre razgibavanja.
5.3.1 Klasifikacija socialnih iger glede na raznolike elemente
Klasifikacija po Koboltovi (1992) nakazuje, v kako veliki meri in na kako širokem vzgojnem ter svetovalnem polju so socialne igre uporabne. Njihova uporaba sega vse od družabnega srečanja, sprostitve do terapije, glede na to pa se igre med seboj tudi zelo razlikujejo.
- Klasifikacija glede na cilj uporabe
Koboltova (prav tam) poudarja, da je pomembno, da socialnih iger ne vključujemo v vzgojno delo naivno. Poznati moramo teoretične koncepte, ki nam omogočajo kontrolo lastnega dela in zavedanja o vplivih, ki ga imajo socialne igre.
Pri uporabi socialnih iger se moramo najprej vprašati, v kakšen namen bomo igro uporabili.
Cilj uporabe je lahko na primer pomagati skupini preko začetnih faz spoznavanja. V tem primeru bomo izbrali igre, ki so namenjene prvemu spoznavanju članov v skupini. Naslednji cilj, ki zahteva izbiro drugačnih iger, je skupino postopno usmerjati v izboljšanje komunikacije. Tretji cilj je lahko mladostnikom v skupini olajšati identitetno iskanje. Pri nekaterih igrah delajo člani skupine vsak zase, spet pri drugih delajo v majhnih skupinah ali pa je en del skupine aktiven, drugi del je v vlogi opazovalcev.
- Klasifikacija glede na stopnjo obremenitve za udeležence
Vsaka učna situacija (tudi socialne igre so na nek način specifična učna situacija) povzroči določeno napetost ali obremenitev. Vendar brez napetosti ni aktivnosti in posledično ne bi bilo nobenega učenja. V primeru, da je obremenitev prehuda, lahko posameznika pripelje do strahu, umika, tudi agresije. Iz teh razlogov je potrebno dobro poznavanje skupine kot celote in posameznikov v njej, preden se lotimo izvajanja zahtevnejših iger.
- 37 -
- Klasifikacija glede na čas, potreben za izvedbo vaje
Nekatere socialne igre so kratke in zahtevajo zgolj 10-14 minut, nekatere pa zahtevajo mnogo več časa, tudi celo uro. Za vodjo je to pomemben podatek, saj mora vedeti, koliko časa ima na razpolago za tovrstno obliko dela. Krajše igre lahko brez težav vključujemo v redno šolsko delo, še posebej, če jih tudi vsebinsko prilagodimo predmetu. Daljše igre so bolj primerne za posebna skupinska srečanja, prav tako jih lahko vključujemo med različne prostočasne aktivnosti.
- Klasifikacija glede na medije, uporabljene pri vaji
Nekatere socialne igre temeljijo le na verbalni komunikaciji, druge so izključno neverbalne, gibalne. Lahko vključujejo tudi risbo kot element sporočanja in komuniciranja. To vnaša v igre pestrost in raznolikost ter dinamičnost in zanimivost za udeležence.
- Klasifikacija glede na stopnjo strukturiranosti
Ločimo socialne igre, kjer so navodila zelo splošna in je od udeležencev odvisno kako bodo vajo izpeljali. Na drugi strani pa poznamo igre pri katerih so metodični koraki natančno vnaprej določeni. Takšno vajo je potrebno izvajati dosledno, korak za korakom po navodilih.
Med prve uvrščamo na primer vaje iz področja fantazije, med druge pa vaje iz učenja strategij reševanja konfliktov.
- Klasifikacija glede na velikost skupine
Določene socialne igre lahko izvajamo le v majhni skupini, do 12 članov, druge pa so primerne za večje skupine. Vodja mora pred uporabo socialnih iger torej upoštevati in poznati velikost skupine.
- Klasifikacija glede na zahtevnost za vodjo
Za vodjo je bolj zahtevno izvajanje socialnih iger, ki sodijo na občutljiva, osebna in emocionalna področja ter mejijo že na terapevtsko delo. Manj zahtevne so igre, katerih namen je na primer sprostitev. Vodja naj izbere določeno igro po skrbnem razmisleku o tem, koliko pozna teoretične osnove skupinskega dela in koliko ima izkušenj na tem področju. Občutljiv mora biti tako za dogajanja v skupini kot za dogajanja pri posameznih članih skupine. Kot navaja Koboltova (1992) je to tudi razlog, da bi bilo potrebno organizirati uvajalne in nadaljevalne seminarje iz uporabe interaktivnih vaj, da ne bi bili priče stihijski in nepravilni uporabi, kar bi povzročilo več škode kot koristi.
- 38 - 5.3.2 Klasifikacija socialnih iger glede na cilj uporabe
Virk-Rode in Belak Ožbolt (1998) sta razdelili socialne igre glede na to, kako potekajo odnosi v skupini in glede na cilje, ki jih s socialnimi igrami želimo doseči:
1. Uvodne socialne igre ali igre predstavljanja in spoznavanja
Za uvodne socialne igre je značilno, da jih v skupini uporabimo na začetku, za vzpostavljanje prvih stikov med udeleženci. Le-ti se predstavijo, pokažejo svoje vedenje in izrazijo svoja stališča. Tako se oblikuje njihova vloga v skupini.
Cilji te vrste socialnih iger so vzpostaviti začetni kontakt med člani skupine, znebiti se zadržanosti in inhibiranosti ter strahu pred javnim nastopanjem, preprečiti nastajanje podskupin in opogumiti sodelujoče, da se zavedajo svojih čustev, vtisov ter pričakovanj do skupine. Kadar se odločamo, katero uvodno igro uporabiti, moramo upoštevati ali se člani skupine poznajo med seboj, ali je skupina navajena takšnega načina dela ter kdo sestavlja skupino (otroci, mladostniki ali odrasli). Avtorici še poudarjata, da na začetku ni priporočljivo imeti skupinske diskusije o vedenju posameznika. Ta je konstruktivna, ko se je v skupini že razvilo medsebojno zaupanje med člani.
2. Igre za komunikacijo in oblikovanje skupine
Namen iger komunikacije in oblikovanja skupine je omogočiti udeležencem, da vadijo vse oblike komunikacije (verbalna, neverbalna) in ugotovijo, katere so zanje najbolj ustrezne.
Vadijo tudi prepoznavanje oziroma sprejemanje različnih čustvev (jeza, veselje, strah,...) ter sprejemanje različnih čutnih signalov (sluh, vid, okus, tip). Preko te vrste socialnih iger se skupina bolje spozna, oblikuje in tesneje poveže.
Cilji tovrstnih iger so izražanje in oblikovanje čustev, spoznavanje pomena govora pri sproščanju potlačenih čustev ter spoznavanje različnih načinov komunikacije.
3. Igre za opazovanje in percepcijo
»Igre v tej fazi naj bi sodelujočim pomagale videti določene procese, ki se v skupinski aktivnosti kažejo tako na čustvenem kot na stvarnem nivoju. Bistvenega pomena je, da te procese opazujemo, da potem o njih govorimo, da odkrivamo, kaj je za njimi in da jih, če je potrebno, tudi spreminjamo« (Virk-Rode, Belak Ožbolt, 1990, str. 22).
Učence usmerjamo v opazovanje lastnih čustev in fizičnega počutja med igrami ter v opazovanje učinkov lastnega vedenja na ostale člane skupine. Pri verbalni komunikaciji lahko
- 39 -
opazujejo intenzivnost, višino, grobost in prijaznost glasu, medtem ko pri neverbalni komunikaciji opazujejo gibe ter samo gibanje telesa. Pomembno je, da sodelujoči opazujejo različne procese in ugotavljajo, kaj jih je povzročilo. Prav sposobnost ocenjevanja dogajanja v skupini namreč prinaša s seboj občutek gotovosti. Zavedati se moramo tudi, da je vsako opazovanje subjektivno, zato moramo vsakemu posamezniku dati priložnost, da opiše svoja opažanja.
Cilj opazovanja je, da vsak udeleženec ugotovi, kako se nekaj dogaja glede na določeno situacijo. Pri tem ločimo opazovanje samega sebe in opazovanje drugih.
4. Igre za vživljanje in identifikacijo
Rot (1983) opredeljuje identifikacijo kot psihosocialni mehanizem, ki je hkrati tudi pomemben obrambni mehanizem osebnosti. Zaradi tega se začne posameznik počutiti kot del skupine, kateri pripada.
Virk-Rode in Belak Ožbolt (1990) definirata empatijo kot sposobnost prenašanja samega sebe v osebnost nekoga drugega, ga razumeti v skladu z njegovo situacijo, se zavedati njegovih stališč in spoznati njegove potrebe. Namen empatije je torej drugega bolje razumeti in z njim bolje sodelovati.
Igre vživljanja in identifikacije so pravzaprav igre vlog. Preko igranja vlog posameznik razvija razumevanje samega sebe in zavedanje lastnih čustev, uči se konstruktivnega izražanja čustev, poskuša videti stvari s perspektive drugih ter reagirati kot bi reagiral drugi - na tak način poveča razumevanje in globji občutek za čustva drugih. Igra vlog omogoča, da posameznik vadi nove socialne spretnosti, razvija spretnost reševanja problemov in ustvarjalnost, lahko so tudi sredstvo za doseganje nekaterih učnih ciljev. Omogočajo iskanje novih oblik vedenja in obnašanja.
5. Igre agresivnosti in samoobrambe
Cilji tovrstnih iger so, da se udeleženci zavedajo konfliktov v skupini, srečajo se z novimi, drugačnimi vedenjskimi oblikami, ki jih je možno najprej preizkusiti preko igre. Spoznajo različne načine, kako uveljaviti svoje interese, kadar so le-ti v nasprotju z interesi ostalih članov skupine.
Razlikujemo med konstruktivno in destruktivno agresivnostjo. Slednja je iracionalna, saj je izražena kot neko zunanje ali notranje povzročanje škode. Nasprotno pa konstruktivna
- 40 -
agresivnost pomaga posamezniku oblikovati in realizirati svoje lastne potrebe v odnosu do nekoga ali nečesa.
»Pod samoobrambo razumemo hotenje in sposobnost zastopati svoje lastne interese, kar pa je lahko včasih v nasprotju z interesi drugih. Potrebno je izbiranje tiste poti, po kateri jih je mogoče ustrezno uresničiti čim več« (Virk-Rode, Belak Ožbolt, 1990, str.35).
Socialne igre so torej igre s pomočjo katerih vplivamo predvsem na socialni razvoj otrok.
Tako njihova uporaba v vzgojno - izobraževalnem procesu ni le zaželena temveč nujno potrebna.