Koherentnost in kohezivnost zgodbe

3.2 Koherentnost in kohezivnost zgodbe

Dva kriterija, ki določata strukturo zgodbe, sta koherentnost, tj. vsebinska struktura zgodbe, in kohezivnost, tj. jezikovna struktura zgodbe.

Koherentnost se nanaša na način opisa in vzdrževanja zgodbe. Koherentna struktura je smiselna celota in ne le skupina nepovezanih stavkov. Ob koncu zgodbe (si) poslušalec ne sme zastaviti vprašanja »In kaj potem?« (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019). Po mnenju avtoric Nicolopoulou in Richner (2007, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019) koherentna zgodba poleg časovno in vzročno povezanih dogodkov vsebuje bogate in verodostojne opise junakov in njihovih mentalnih stanj. Slednje otroku omogoča oblikovanje zapletenih socialnih odnosov med junaki v zgodbi. Ocenjujeta, da prihaja do razmeroma velike razlike med rezultati tistih raziskav, ki kažejo, da otroci opisujejo želje, misli, namene in čustva oseb v zgodbi ter jih povezujejo z njihovimi dejanji med 8. in 9.

letom starosti, ter vedenji o razvoju otrokovega socialnega razumevanja in teorije uma. Izsledki raziskav teorije uma kažejo, da štiriletni otroci že zmorejo razumeti sebe in druge kot posameznike z lastnim mišljenjem. S pomočjo razumevanja lastnih miselnih procesov drugih ljudi razumejo in pojasnijo posameznikovo vedenje. Kot razlog navedenih razlik avtorici navajata dejstvo, da je pripovedovanje zgodbe zahtevnejše kot odgovarjanje na naloge napačnega prepričanja, s čimer se ocenjuje teorija uma, ali vključevanje v preprost pogovor.

Oblikovanje koherentne strukture, logičnih dogodkov zahteva več kot le razumevanje socialnih odnosov. Otrok mora svoje socialno razumevanje ustrezno vključiti znotraj določene vsebine zgodbe. Avtorici navajata, da s starostjo otrok narašča razvojna raven opisovanja značilnosti junakov. Triletni otroci junake najpogosteje opisujejo kot vršilce dejanj, štiriletni kot osebe in petletni kot osebnosti.

27 Po Karmiloff in Karmiloff-Smith (2001, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019) postavitev in potek zgodbe zagotavljata koherentnost zgodbe. Postavitev zgodbe se nanaša na čas in kraj, v katerem se zgodba odvija, in junake, ki v zgodbi nastopajo. Potek zgodbe se nanaša na zaporedje dogodkov in vključuje začetni dogodek, ki sproži preostale. Niz med seboj smiselno povezanih dogodkov pripelje k zaključku zgodbe. Dolžino posameznih delov zgodbe pripovedovalec določi sam. Otroci oblikujejo bolj koherentne zgodbe o dogodkih, v katere so bili sami čustveno vpleteni. Močna miselna predstava o doživetju dogodka je izhodišče za oblikovanje vsebine zgodbe. Vsebino popolnoma domišljijske zgodbe pa mora otrok oblikovati popolnoma sam. To je zanj težja naloga in se kaže v nižji ravni koherentnosti. Pripovedovanje izmišljene koherentne zgodbe se pojavi bistveno kasneje, saj zahteva simultano obdelavo vsebine in strukture zgodbe.

Kohezivnost opredeljuje strukturno povezanost v zgodbi (Burton, 2001, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019). Zagotavlja logično razmerje med posameznimi deli zgodbe. Nanaša se na uporabo specifičnih jezikovnih sredstev, ki povezujejo posamezne stavke oziroma dele zgodbe med seboj, tj. zaimki, časovni in vzročni vezniki (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001;

Marjanovič Umek idr., 2012, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019). Uporaba različnih jezikovnih sredstev omogoča poudarjanje glavnega junaka in stranskih oseb, opis informacije kot nove ali že omenjene in poudari, kaj je v zgodbi bolj ali manj pomembno (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019). Kohezivnost služi kot orodje za doseganje skladnosti in nam predstavlja smiselno povezavo med stavki (Norbury in Bishop; Roelofs, v Dam, 2010). Pripovedovalec mora upoštevati perspektivo junaka. Le tako lahko jasno in razumljivo poslušalcem predstavi njegove aktivnosti (Roelofs in Wigglesworth, v Dam, 2010), kar pa od pripovedovalca zahteva zmožnost teorije uma. Kohezija se v pripovedovanju nanaša na specifična jezikovna sredstva, s katerimi povedi »držimo« skupaj oziroma jih med seboj povezujemo, npr. zaimki, podredni in priredni vezniki idr. (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2002).

Razvojna raven kohezivnosti je povezana tudi z značilnostmi dražljajev, ob katerih otroci pripovedujejo zgodbo. Zaporedje ilustracij otroku omogoči lažje osredotočenje na vzročno-posledične odnose med dogodki, kot če pripovedujejo zgodbo zgolj ob vnaprej podanem naslovu. Podobno kot velja za branje zapisanih besed, se tudi otrokova zmožnost branja ilustracij razvija postopoma. Malčki in otroci, ki še ne zmorejo povedati kohezivne zgodbe, zaporedje ilustracij, tudi če so dogodki prikazani v logičnem zaporedju, praviloma razumejo zgolj kot zaporedje slik in ne kot zaporedje med seboj povezanih dogodkov (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019). Baldock (2006, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019) navaja, da tudi v preprostem zaporedju ilustracij malčki pogosto ne prepoznajo glavnega dogodka ali junaka. Zato ilustracije in osebe na njih opisujejo ločeno. Zgodbe pa ne razvijejo okoli glavnega junaka.

Po Beaugrande in Dressler (1992) med načine ohranjanja kohezije v pripovedi sodijo:

– ponavljanje elementov in vzorcev;

– delno ponavljanje elementov, ki jih pretvorimo v druge besedne vrste in tako izraz prilagodimo besedilu;

– ponovljene strukture napolnimo z novimi elementi, pri čemer gre za enako vsebino z drugačno obliko ali za enako obliko z drugačno vsebino, tj. paralelizem;

– ponavljanje iste vsebine s spremenjenim izrazom, tj. parafraziranje;

28 – pomenske oblike zamenjamo s kratkimi besedami brez lastne vsebine, npr. zaimki;

– ponavljanje strukture in vsebine, pri čemer nekatere elemente izpustimo.

Z uporabo spremenjenega glagolskega časa in vida, vrstnim redom besed v stavku in z intonacijo besedilo skrajšamo in poenostavimo. To prispeva k zgoščevanju in učinkovitosti besedila (Beaugrande in Dressler, 1992).

Berman in Slobin (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2002) sta raziskovala produkcijo kohezije s slikovno zgodbo The Frog Story. V svojo raziskavo sta vključila otroke, stare 3–9 let, pa tudi odrasle osebe. V raziskavo vključene osebe so prihajale iz angleško, nemško, špansko, turško ali hebrejsko govorečega okolja. Ugotovila sta, da kognitivne spretnosti igrajo pomembno vlogo pri naboru sprememb ravni perspektive v zgodbo vključenih junakov. Otroci sprva le opisujejo, s starostjo pa pridobijo zmožnost povezovanja dogodkov med seboj z uporabo kohezivnih orodij.

Kohezivna zgodba je pomembna razvojna sprememba v razvoju govora otroka. Otrok z njo sporoča misli, opisuje pretekle dogodke in izmišljene junake, ne da bi se pri tem opiral na dražljaje in informacije v neposrednem okolju. Kohezivnost in koherentnost se v zgodbi stalno prepletata. Bolj koherentne zgodbe so praviloma bolj kohezivne; oblikovanje celovite strukture vpliva na uporabo jezikovnih sredstev, s katerimi otrok povezuje posamezne dele zgodbe med seboj (Cain, 2003; Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001; Shapiro in Hudson, 1991, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019). Karmiloff in Karmiloff-Smith (2001, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019) navajata, da je lahko visoko kohezivna zgodba tudi nizko koherentna ter obratno. Karmiloff-Smith (1985) navaja tudi, da je lahko pripovedovana zgodba koherentna po vsebini, ne da bi bila kohezivna v jeziku.

Po Cain (2003, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019) sta koherentnost in kohezivnost različna vidika kakovosti zgodbe in ju je treba oceniti ločeno. Ocenjevanje zgodbe najpogosteje vključuje oceno koherentnosti (opredelitev kraja in časa dogajanja, začetni dogodek, opis glavnega junaka in njegovih ciljev, opis dejanj glavnega junaka in posledic njegovih dejanj, zaključek zgodbe) in oceno kohezivnosti (raba veznikov, ki povezujejo besede in dele zgodbe med seboj) (Peterson in Spencer, 2010; Westby idr., 1989, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019). Na pripovedovanje zgodbe vplivajo tudi pogoji³⁵ pripovedovanja, ki imajo na razvojno raven koherentnosti in kohezivnosti večji vpliv pri štiri- in šestletnikih. Štiriletni otroci so bolje pripovedovali zgodbo ob slikanici brez besedila. Najmanj koherentne zgodbe so oblikovali po predhodno prebranem začetku zgodbe, najmanj kohezivne pa ob slikanici z besedilom. Rezultati so pokazali, da so štiriletniki pri pripovedovanju zgodbe ob slikanici brez besedila povedali vsebinsko povezano zgodbo, imeli pa so kar nekaj težav z ustrezno rabo slovničnih struktur. Šestletniki so najbolj koherentne in kohezivne zgodbe pripovedovali ob slikanici z besedilom, ki jim ga je predhodno prebral testator. Verjetno so si ti v glavnem besedilo zapomnili in nato zgodbo razmeroma natančno obnovili. Ilustracije so jim pomagale k doseganju višjih ravni koherentnosti in kohezivnosti. Pri osemletnih otroci se je pokazalo, da so imeli pogoji najmanjši vpliv na pripovedovanje. Največja koherentnost se je pokazala v pripovedovanju zgodbe ob slikanici, največja kohezivnost pa ob prebranem začetku zgodbe (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).

35 Slikanica brez besedila (1), slikanica z besedilom, ki ga predhodno prebere testator (2), in prebrani začetek zgodbe (3).

29