Standardizirani preizkusi za ocenjevanje zmožnosti pripovedovanja zgodbe Standardizirani preizkusi za ocenjevanje zmožnosti pripovedovanja zgodb temeljijo na

standardnih postopkih preizkušanja in ocenjevanja, vključujejo standardni testni material, natančna merila za ocenjevanje in analizo zgodbe, navodila za vrednotenje in interpretacijo otrokovega dosežka ter norme, ki omogočajo primerjavo dosežkov enako starih otrok.

Standardizirani preizkusi omogočajo hitro, veljavno in zanesljivo oceno zgodb otrok. V slovenskem prostoru je bilo za to oblikovanih več standardiziranih preizkusov, npr. Preizkus pripovedovanja zgodbe (PPZ), SGP-PS in Lestvice splošnega govornega razvoja – LJ (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019).

43 3.6.2.1 Preizkus pripovedovanja zgodbe

Za ocenjevanje zmožnosti pripovedovanja zgodbe slovensko govorečih otrok sta bila oblikovana dva standardizirana preizkusa, in sicer Preizkus pripovedovanja zgodbe:

Rokavička (PPZ:R) za otroke, stare 3–6 let, in Preizkus pripovedovanja zgodbe: Žabji kralj (PPZ:ŽK) za otroke, stare 6–9 let. Preizkus so pripravili avtorji Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Sočan in Komidar (Marjanovič Umek idr., 2012a in 2012b).

Slika 5: Preizkus pripovedovanja zgodbe: (a) Rokavička in (b) Žabji kralj (Marjanovič Umek idr., 2012b)

Preizkusa omogočata ocenjevanje otrokove aktualne ravni pripovedovanja zgodbe v primerjavi z enako starimi otroki. Prav tako omogočata vzdolžno spremljanje otrokove zmožnosti pripovedovanja zgodbe skozi večkratno zaporedno ocenjevanje (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2019). Preizkusa temeljita na prostem pripovedovanju otrok ob slikovni predlogi. Testator otroka med pripovedovanjem ne prekinja in mu ne postavlja vprašanj, ki bi lahko vplivala na razvojno raven njegove zgodbe. Za ocenjevanje in analizo zgodbe je izdelanih 11 meril, ki se nanašajo na obseg besedišča (število vseh in različnih besed), slovnično strukturo (povprečna dolžina povedi, število priredno in podredno zloženih povedi, delež enostavčnih povedi, raba prirednih in podrednih veznikov) in vsebinsko strukturo zgodbe (število dogodkov, zamenjav perspektive in besed za opisovanje mentalnih stanj junakov).

Otrokov dosežek se interpretira glede na normativne skupne dosežke otrok posamezne starosti in glede na dosežke pri posameznih kazalnikih zgodbe otroka. To omogoča podrobnejšo in bolj diferencirano oceno o otrokovem pripovedovanju zgodbe.

Kazalniki za ocenjevanje v PPZ: Rokavička in PPZ: Žabji kralj so:

– število besed (število samostojnih besed v zgodbi, tj. polnopomenske besede, predlogi, členki, medmeti in vezniki),

– število različnih besed, povprečna dolžina povedi, število priredno zloženih povedi (vezalno, ločno, protivno, pojasnjevalno ali sklepalno priredje),

– povprečna dolžina povedi,

– število podredno zloženih povedi (predmetni, prilastkov, krajevni, časovni, načinovni, primerjalni, posledični, pogojni, dopustni, vzročni in namerni odvisnik),

– delež enostavčnih povedi (vse povedi z enim povedkom, pastavki, samostalniške, pridevniške, prislovne, medmetne, členkovne povedi in glagolske povedi z neosebno glagolsko obliko),

– raba prirednih veznikov, ki ne izražajo vezalnega priredja,

– raba podrednih veznikov za izražanje vzročno-posledičnega razmerja in

44 – število dogodkov v zgodbi (Marjanovič Umek idr. 2012a in 2012b).

Avtorji Preizkusa pripovedovanja zgodbe: Rokavička (Marjanovič Umek idr., 2012a) so v procesu standardizacije na vzorcu otrok, starih 3–6 let, ugotovili, da se v zgodnjem obdobju s starostjo otroka povečuje njihova kompetentnost z vidika besedišča oziroma dolžine ter slovnične strukture in vsebine zgodbe. Razlika v rabi različnih besed med triletniki in petletniki kaže na razmeroma hiter razvoj besedišča v obdobju zgodnjega otroštva. Tudi delež podredno in priredno sestavljenih povedi se je s starostjo povečeval. Hkrati se je povečevala tudi povprečna dolžina povedi; petletniki so pripovedovali daljše in zapletenejše povedi kot triletniki.

Razlike med različno starimi otroki se niso pokazale pri rabi veznikov vezalnega priredja in vzročnega podredja. Starejšim otrokom je raba podrednih in prirednih veznikov omogočila oblikovanje zapletenejših stavčnih struktur ter oblikovanje bolj koherentne zgodbe z logičnim nizanjem dogodkov. V primerjavi s triletniki so petletniki v zgodbo vključili več dogodkov iz prikazanih ilustracij zgodbe. Prav tako so prepoznali in opisali več dogodkov, ki so si sledili v logičnem in časovnem zaporedju. Uspešnejši so bili pri razlikovanju vršilcev posameznih dejanj zgodbe, v opise dogodkov so razumljivo znali vključiti zamenjave vlog. Petletniki so pogosteje kot triletniki v zgodbe vključili tudi opise mentalnih stanj junakov zgodbe.

Na standardizacijskem vzorcu otrok, starih 6–9 let, ki so pripovedovali zgodbe ob Preizkusa pripovedovanja zgodbe: Žabji kralj so avtorji raziskave (Marjanovič Umek idr., 2012b) pokazali, da se tudi v obdobju srednjega otroštva kompetentnost pripovedovanja zgodbe povečuje. S starostjo otrok se je večal njihov obseg besedišča oziroma dolžina povedanih zgodb.

Povečevala sta se tudi dolžina povedi ter število priredno in podredno zloženih povedi, delež enostavčnih povedi v zgodbi pa se je manjšal. Prav tako se je z višjo starostjo otroka spreminjala vsebinska struktura zgodb. Otroci so v zgodbe vključevali vse več dogodkov, zamenjav perspektive in besed za opisovanje mentalnih stanj junakov.

3.6.2.2 Splošni govorni preizkus: Pisno sporočanje

Avtorji preizkusa so Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Kranjc, Sočan in Komidar (Marjanovič Umek idr., 2012a). Namenjen je ocenjevanju splošne govorne kompetentnosti in pisnega sporočanja otrok in mladostnikov, starih 8–15 let. Vključuje tudi podtest Zgodba, ki omogoča ocenjevanje otrokove ali mladostnikove zgodbe.

Slika 6: Splošni govorni preizkus: Pisno sporočanje, oblika A (Marjanovič Umek idr., 2012a)

V izvedbi podtesta Zgodba otrok zgodbo napiše ob standardni slikovni predlogi. Otrok dobi navodilo, naj o slikovni predlogi najprej dobro razmisli. Testator mu pove, da ima dobro oblikovana zgodba začetek, jedro, konec, osebe, ki imajo imena in v zgodbi nekaj počnejo. Pri

45 zapisu zgodbe mora biti pozoren na upoštevanje pravopisnih pravil in da poskusi zapisati čim daljšo zgodbo. Na voljo ima 10 minut časa. Merila vrednotenja se nanašajo na pravopis (npr.

črkovanje, raba ločil in velikih začetnic), skladnjo (npr. število nedokončanih, priredno in podredno zloženih povedi, uporaba veznikov), obliko in vsebino zgodbe (npr. časovno in logično zaporedje dogodkov, začetek, zaplet in zaključek zgodbe, opisovanje čustev junakov) (Marjanovič Umek idr., 2012a).

Z vidika skladnje se pri vrednotenju ne upošteva napačna raba ločil. Opazuje in primerno točkuje pa se:

– začenjanje povedi z isto besedo,

– število priredno in podredno zloženih povedi, – uporaba prirednih veznikov,

– neujemanje med osebkom in povedkom, – število povedi v odstavku/odstavkih in

– skladenjska celovitost besedila (Marjanovič Umek idr., 2012a).

Z vidika oblike in vsebine zgodbe se pri vrednotenju opazuje in primerno točkuje:

– vključenost začetka zgodbe,

– nanašanje zgodbe na določen dogodek, ki se je zgodil pred dogajanjem, prikazanem na sliki, ali po njem,

– tekočnost, gladkost, povezanost zaporedja opisanih dogodkov, – vključenost zapleta zgodbe,

– vključenost zaključka zgodbe,

– opisovanje čustev oseb, ki nastopajo v zgodbi, – izraženost moralne ali filozofske vsebine v zgodbi, – dogajanje in dinamičnost zgodbe,

– celovitost besedila in

– konvencionalnost zgodbe (Marjanovič Umek idr., 2012a).

Dobljeni rezultati na standardizacijskem vzorcu otrok, starih 8–15 let, so pokazali, da zgodbe v obdobjih srednjega in poznega otroštva ter mladostništva z vidika koherentnosti in kohezivnosti postajajo vse celovitejše in zapletenejše. Z višanjem starosti se manjša število pravopisnih napak. Zgodbe vsebujejo vse zapletenejšo skladenjsko strukturo. Z vidika oblike in vsebine zgodbe postajajo vse celovitejše ter temeljijo na strukturi prave zgodbe, vključujejo opise misli in čustev junakov. Zaključek zgodbe je smiseln in se logično povezuje z začetkom in zapletom zgodbe; pogosto vključujejo tudi končni nauk (Marjanovič Umek idr., 2012a).

46