Kontaktna improvizacija (contact improvisation)

Kontaktna improvizacija se je pojavila na začetku sedemdesetih let 20. stoletja v ZDA. Za enega njenih ustanoviteljev štejemo Steva Paxtona, ki je to tehniko izoblikoval kot neke vrste gibalni dialog.

Gibanje se spontano pojavi med dvema ali več plesalci, ki vzpostavijo stik na principih težnosti in stika teles (naslanjanje, dvigovanje, objemanje itd.) (Guaterrini 2008, Simenc 2007 v Šušteršič in Zagorc 2010, Zagorc 2008).

Ples se improvizirano izoblikuje z neprekinjenim prenašanjem telesne teže med plesalci, ki ustvarjajo različne telesne povezave (body links) z različnimi deli telesa. Kontaktna improvizacija lahko igra povezovalno vlogo med ljudmi različnih kultur kot tudi med različnimi telesi. Prav ta značilnost to zvrst prišteva k tehnikam inkluzivnega plesa (družabni ples) in je prav tako uporabljena pri plesni terapiji (Guaterrini 2008).

Kontaktna improvizacija je postala zelo atraktivna plesna zvrst, saj se od drugih oblik razlikuje po svoji egalitarni naravi in je dostopna širokemu krogu ljudi in hkrati spodbuja individualnost (Novack 1990 v Hanna 2006). Hanna ugotavlja, da pomembno vlogo pri izvajanju te plesne zvrsti predstavlja vzpostavitev zaupanja med plesalci, ki se pri plesanju dotikajo in nosijo težo drug drugega.

Improvizacija za plesalce predstavlja izkušnjo, v kateri nastopi sprememba. Kontaktna improvizacija nas zato spominja na plesno-gibalno terapijo (Hanna 2006).

56

V plesnih dejavnostih k pozitivnemu počutju pripomore telesni stik med člani, skupaj s spodbujanjem ustvarjalnosti in gibanja, saj pri ustvarjalnih gibalnih igrah ključno vlogo igrajo sproščenost, smeh, dobra komunikacija in sodelovanje udeležencev (Kroflič 1999).

Katy Dymoke ugotavlja, da kontaktna improvizacija predstavlja več kot samo plesno zvrst;

udeleženci se namreč izražajo na podlagi notranjih občutkov in zunanjega dogajanja, ki izhajajo bodisi iz stika z drugo osebo kot tudi stika s tlemi (Dymoke 2014).

Za slepe in gluhe osebe predstavlja dotik edini stik z zunanjim svetom. Dymokeova zato ugotavlja, da se med plesnimi srečanji socializacija pri teh uporabnikih s pomočjo kontaktne improvizacije pojavi spontano in sproščeno (Dymoke 2014). Pomembno vlogo pri slepih in gluhih prevzame tudi

»vzgajanje iz telesa in skozi telo«. Avtorji trdijo, da ta pristop predstavlja novost na pedagoškem področju in se razlikuje od tradicionalnega pedagoškega pristopa, kjer je telo kot vzgojni element večinoma zanemarjeno in ni vključeno v učni proces (Paxton in Kilcoyne 1993 v Dymoke 2014).

Paxton in Kilcoyne ugotavljata, kako je v današnji družbi razširjena kultura erotiziranega oziroma popačenega telesa, tako na športnih kot na plesnih prizoriščih (Paxton in Kilcoyne 1993 v Dymoke 2014). V ta kulturni kontekst je vključen še tabu dotika, ki je dojet kot abnormalen, devianten in erotiziran (Paxton 2010a v Dymoke 2014). Kontaktna improvizacija se predstavi kot alternativna plesna dejavnost, ki odvrača erotično komercializacijo telesa današnjega časa (Paxton 2010b v Dymoke 2014).

Dymokeova nadaljuje razmišljanje o pomembni vlogi dotika v osebnem procesu prenove jaza, saj dotik vzpostavi interakcijo s samim seboj kot tudi z drugimi. Avtorica opaža, da se odsotnost dotika večkrat pojavi pri osebah, ki so doživele osamljenost (Dymoke 2014).

Center za motnje v gibanju na Zdravstveni šoli Univerze v Washingtonu (Washington University School of Medicine's Movement Disorders Center) je izvedel raziskavo, v katero je bilo vključenih enajst bolnikov s parkinsonovo boleznijo. Udeleženci so v dveh tednih izvedli deset plesnih delavnic kontaktne improvizacije. Vsako srečanje je trajalo uro in pol. Srečanja je vodila profesionalna plesna pedagoginja, udeležili pa so se jih tudi zdravi prostovoljci s predznanjem na področju kontaktne improvizacije, ki so bili plesni partnerji bolnikov.

Izsledki raziskave so pokazali, da kontaktna improvizacija, podobno kot tango (oba sta različna parna plesa), pozitivno deluje na bolnike. Kontaktna improvizacija je pri tej populaciji priporočljiva plesna zvrst, ker se izvaja improvizacijsko in učenje določenih plesnih gibov in figur ni potrebno. Spontani ples temelji na učenju prenosa teže bodisi na partnerja ali na tla, zato se sooča s padci in z nepredvidljivimi spremembami drže; to bolnikom pripomore, da se soočijo z morebitnimi težavami v gibanju, ki nastopijo pri parkinsonovi bolezni (Marchant idr. 2010). Kontaktna improvizacija poleg tega izpolnjuje vse štiri priporočene posebne vaje za parkinsonove bolnike, in sicer:

1) kognitivne gibalne strategije pri izboljšanju prenosa telesne teže, 2) vaje za izboljšanje ravnotežja,

3) vadbo za gibljivost sklepov in mišične moči za izboljšanje telesnih sposobnosti in 4) vaje v vrsti za izboljšanje hoje (Marchant idr. 2010, str. 186).

57

Avtorji kontaktno improvizacijo priporočajo tudi starejši populaciji. Doprinos vzajemnega človeškega stika med udeleženci, ki ga spodbuja ta plesna zvrst, lahko izboljša kakovost življenja teh uporabnikov (prav tam).

Poleg tega se lahko v manjših skupinah poslužujejo kontaktne improvizacije tudi pri adolescentih, za katere koncept dotika večkrat predstavlja tabu. Na ta način lahko dojamejo dotik na bolj sprejemljiv način (Scott 1988 v Payne 1992).

4.6.4. Expression primitive (prvinski izraz)

Za prvinski izraz (expression primitive) je značilna uporaba ritma, glasbe, ritmične spremljave bobna in petja. Plesna zvrst izvira iz prvotnih družb in izhaja iz karibskih ritualov, njena estetika se razlikuje od klasičnega plesa kot tudi od sodobnega, ljudskega in drugih plesnih zvrsti. Plesalec oziroma udeleženec pri tem pristopu ne izvaja gracioznega plesa, s prsti ne oblikuje arrondi kot pri baletu in z rokami ne izraža fluidnosti s port de bras, kar je značilnost sodobnega plesa. Gib postane prvinski, osnoven, opuščene so stilizirane linije, baročno razkazovanje kot tudi senzualno bočno nihanje, ki je prisotno v različnih plesnih zvrsteh (Schott-Billmann 2011).

Ponovno doživetje preteklih dogodkov je pomembno terapevtsko sredstvo, saj dopusti, da spet predelamo in pozitivno uredimo dogodke, ki so privedli do patološkega obnašanja. Pristop expression primitive deluje prav po tem principu. Z zvočno spremljavo bobnov, ki ponazarja srčni utrip matere, z ritmom, ki pripomore vzpostaviti neverbalen odnos, s petjem in strukturo simetričnih gibov spodbuja ponovno vživetje v arhaična doživljanja, kar sproži regresijo. Cilj plesno-gibalne terapije ni zgolj spomin na izkušnjo, temveč sprememba. Zato ima pomembno vlogo pogled terapevta, saj pri uporabniku skozi »transfer« simbolizira materinski pogled. Terapevtov pogled je ključnega pomena, biti mora živ in pozoren, pozitiven, zaupljiv, vesel in dobrohoten (prav tam).

V prvotnih družbah je ples zavzemal pomembno vlogo, saj je bil sprejet kot obred. V sodobnih terapijah, ne samo v plesno-gibalni, so prisotni različni »obredni elementi«. Pri prvinskem izrazu (expression primitive) lahko uporabljeni ples in njegov način postopnega stopnjevanja označimo kot obredni ritual. Ciklično ponavljanje plesnih fraz, stilizirani gibi, binarna struktura gibov kot tudi uporaba glasu, prehajanje iz gibanja v mirno stanje postopoma delujejo kot pravi ritual. S plesnim ritualom posameznik vzpostavi stik, se poveže s kozmosom. Vsaka plesna sekvenca simbolizira cikel življenja, tako posameznega giba kot širše – vsakega udeleženca, skupine, sveta (Bellia 2000).

Skupina se poistoveti s terapevtom in s posnemanjem vzpostavi »diadično zrcaljenje«. Udeleženci najprej plešejo v ravni vrsti nasproti terapevta, postopoma se povežejo v krog, kjer se vzpostavi občutek povezanosti v skupini. Diadičen odnos skupina–terapevt nas spominja na izvirni odnos med otrokom in materjo.

Podobno kot pri veliki večini sakralnih ritualnih plesov tudi pri prvinskem izrazu telesni dotik ni prisoten. Medčloveški odnos se, poleg vizualnega zrcaljenja, vzpostavi zgolj z uporabo glasu (Bellia 2000). Prvinski izraz je vesel, ritmičen, vitalen in energičen ples, s katerim se, nasprotno od npr.

valčka, psihotična populacija hitro poistoveti. V okviru rituala si prvinski izraz prizadeva tudi, da s

58

transpersonalnim plesom presežemo psihotična stanja in doživimo spremembo. Ta lahko nastopi v skupini, ki metaforično prevzame simbol sveta (prav tam).

Bellia pojasni, kako ritem istočasno izvaja dve pomembni funkciji; hkrati deluje namreč dinamično in kot izraz zunanjega izvajanja (očetovsko) ter zaupno in sprejemljivo (materinsko). Avtor nadaljuje, da zvok bobna spominja na prenatalni ritem, in sicer neprekinjeni srčni utrip matere. Binarni ritem (2/4, 4/4 …) nam ponuja fiziološko strukturo »odhoda in prihoda« (prav tam).

Pri psihotični populaciji je percepcija časa ogrožena, saj določeni trenutek lahko večkrat občutijo kot neomejen čas, celó večnost. Glasbena struktura valčka je tridobna, kar na telesni ravni v dvojnost vključi »tretji element«, ki predstavlja separacijo, zaključek. Zato pri psihotični populaciji ni priporočljiv. Bellia opaža, kako na družabnih srečanjih psihotiki valček oziroma mazurko plešejo z lastnim ponotranjenim binarnim ritmom in ne sledijo ritmu glasbe. Binarni ritem spodbuja dinamiko

»odhoda in prihoda«, ki deluje hipnotično, sproščujoče in potencialno neskončno (Bellia 2000).

V plesno-gibalni terapiji rekreacija jaza nastopi z uporabo različnih posnemovalnih mehanizmov, kot so npr. iluzija, magični ritual, igra, gledališče, inkarnacija mitov, posest. Zelo pomembno vlogo v plesno-gibalni terapiji zavzema igra, saj skoznjo varno izrazimo različna čustva, kajti doživljamo jih kot vrsto posnemanja (Schott-Billmann 2011).