PLESNO-GIBALNA TERAPIJA ALI TERAPEVTSKI PLES?

V moderni zahodni družbi ljudje doživljajo ples kot performativno umetnost oziroma vrsto rekreacije (Berrol 2011). Panagiotopoulou ugotavlja, da so začeli v 20. stoletju pojmovati ples kot terapijo in istočasno se je plesna terapija izoblikovala v samostojno disciplino (Panagiotopoulou 2011).

Paynova pojasnjuje, da zgolj spontano izražanje še ne predstavlja terapije. Ključni element pri terapevtskem odnosu predstavlja sprememba posameznika, ki se pojavi v plesno-gibalnem procesu (Payne 1992). Plesno-gibalna terapija združuje kreativnost kot tudi izraznost plesa z elementi psihoterapije, s pomočjo katere prouči notranje doživljanje uporabnika. Cilj plesno-gibalne terapije ne temelji na končni uprizoritvi plesa, temveč predstavlja zgolj proces, s katerim pridemo do spremembe (Stanton-Jones 1992). Ples je v terapevtskem procesu pomemben in ne predstavlja le cilja samega po sebi, temveč je sredstvo, s pomočjo katerega vzpostavimo terapevtski odnos. Gibanje v terapevtskem procesu uporabimo, da z njegovo interpretacijo pridemo do notranjih uvidov in psihološke rasti (Stanton-Jones 1992, Stockley 1992). Plesno-gibalna terapija je celosten pristop, pri katerem se upošteva fiziološke, psihološke in sociološke dejavnike posameznika (Stockley 1992).

Krofličeva plesno-gibalno terapijo pojmuje »kot vzgajanje v najboljšem pomenu te besede, ker stremi k razvijanju celovite osebnosti, tj. notranje in zunanje uravnotežene osebnosti, ki lahko razvija vse svoje potenciale« (Kroflič 1999, str. 23).

Paynova ugotavlja, da glavni temelj plesno-gibalne terapije predstavljata ustvarjalni gib in ples v terapevtskem odnosu (Payne 1992). Winnicott pojmuje terapijo kot prostor igre, kjer se srečata terapevt in uporabnik. Sprememba se lahko pojavi skozi igro, in sicer na simbolični ravni (Winnicott 1971 v Payne 1992, str. 39). Umetnostni terapevt si prizadeva izoblikovati kreativen prostor, v katerem se uporabniki lahko sproščeno izražajo in se počutijo sprejete (Fifolt 2005). Fifoltova nadaljuje, da improvizacija, nasprotno od učenja določene plesne tehnike, pripomore k ustvarjanju spontanega gibanja. Avtorica poleg tega poudarja pomen igre v kreativnem procesu v terapiji (prav tam).

Meekumsova pojasni pomembno vlogo, ki jo ima terapevt v plesno-gibalnem procesu, in sicer da metaforično »drži« (hold) in zajezi uporabnikovo izkušnjo, kar predstavlja temelj terapevtskega odnosa (Meekums 2002). Plesni terapevt deluje v »prehodnem prostoru«, kot ga imenuje Winnicott, in je omejen na čas, v katerem se izvaja terapija (Winnicott 1958 v Levy 1989). Razlikovati je treba med plesno-gibalno terapijo in uporabo plesa v terapevtske namene; slednjo lahko izvaja visoko kvalificiran plesni pedagog, ki pa ni profesionalno usposobljeni terapevt (Meekums 2002, Payne 1997).

35

A najprej je pomembno preveriti, kateri so kriterji pri profesionalnem usposabljanju plesno-gibalnih terapevtov. Omeniti je treba, da je spekter kvalifikacij na tem področju precej raznolik in se spreminja razpršeno, različno v vsaki državi in po svetu. Na evropski ravni enotne pogoje določa Evropsko združenje za plesno-gibalno terapijo, ki združuje članice, posamezne države. Svojo prvo konferenco je organiziralo septembra 2014 v Rigi v Latviji. Na srečanju je bilo prisotnih preko dvesto predstavnikov iz različnih evropskih držav, ZDA, Avstralije in s Kitajske (Zhou 2015).

Plesno-gibalni terapevti so se na evropski ravni povezali leta 1996 na srečanju ECARTE po zaslugi Annelies von Gastel z Nizozemske, ki se je leta 2001 povezala s Penny Best in leta 2007 z Vincenzom Puxeddujem. Skupaj so ustanovili Evropsko združenje za plesno-gibalno terapijo. Danes združenje šteje 20 držav članic, ki so vključene na tri različne načine. Polnopravne strokovne članice (Professional Full Members) so Nemčija, Grčija, Madžarska, Italija, Latvija, Nizozemska, Poljska, Rusija, Španija in Velika Britanija; pet držav ima osnovno članstvo – Češka republika, Finska, Francija, Švica in Ukrajina –, pridružene članice pa so Hrvaška, Danska, Izrael, Portugalska in Švedska (EADMT 2017).

Polnopravne strokovne članice morajo na evropski ravni izpolnjevati določene pogoje. Določeni so kriteriji, na podlagi katerih se lahko vključijo posamezna državna združenja plesno-gibalnih terapevtov. Vsako državno združenje mora imeti statut delovanja, navodila za izvajanje postopkov, etični kodeks plesno-gibalnih izvajalcev in voditi mora stalno strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje za plesno-gibalne terapevte, ki so vanj včlanjeni (EADMT 2017 – Requirements for Membership).

Polnopravni status plesno-gibalnih terapevtov lahko prejme, kdor je dokončal podiplomski študij oziroma enakovredni (najmanj dveletni) program na področju plesno-gibalne terapije. Program mora vključevati veščine s področja gibalne terapije, kot so npr. terapevtska uporaba plesno-gibalnih dejavnosti, plesno-gibalna teorija, znanje na področju analize gibanja in metodološka znanja.

Poleg študijskega programa evropsko združenje za polnopravni status plesno-gibalnega terapevta narekuje potrebno število ur prakse, ki sestoji iz najmanj 300 ur, v katere je v okviru praktičnega usposabljanja vključenih najmanj 100 ur srečanj plesno-gibalne terapije in 200 ur različnih strokovnih obveznosti. Plesno-gibalni terapevt mora opraviti najmanj 100 ur supervizije in slediti osebni terapiji, za katero število ur določi vsako posamezno državno združenje (prav tam).

Primerjava med plesno-gibalno terapijo in terapevtskim plesom

Področje Plesno-gibalna terapija Terapevtski ples

Moderator je umetnik Ja Ja

Meje Urnik z določenim začetkom in

koncem, pravila skupine,

36

Rekviziti Možni, lahko so uporabljeni kot

»tranzicijski predmeti«

Koreografska struktura Možna Možna

Improvizacija Gotova Verjetna

Ritem Ja, kot postavitev strukture in

»holding«, tudi pri razvijanju

Gledališke luči Nezaželene Možne

Tipična velikost skupine Od 1 do 8 oziroma 10 oseb Od 4 do 30 ali več oseb

Poudarek na estetski plati Ne Možen

Cilji Določeni na podlagi

terapevtskih potreb klientov v skupini

Širšeterapevtski in včasih pedagoški/umetniški

Teoretične predpostavke Vključujejo psihološke teorije Lahko vključujejo psihološke teorije ali ne

37

Klienti v skupini Lahko je skoraj vsakdo, a je to predmet presoje

Lahko je skoraj vsakdo, lahko pa ga v skupino napotijo Potrebne kompetence Izkušnje kot moderator v

skupinah in razpon slogov

Stopnja akademske izobrazbe Najmanj podiplomski študij Formalna dokvalifikacija ni potrebna

Stiska versus zabava Aktivno delo s stisko, zabava je dovoljena in uporabljena kot lahko alternativno deluje kot šaman, »rešuje« z uporabo jaza

Besedna evalvacija srečanja Po navadi Ni potrebna

Dotik med terapevtom in

Avtorica razpredelnice ugotavlja, da se značilnosti terapevtskega plesa in plesne terapije spreminjajo, zato je razpredelnica le okviren pregled obeh strok (Meekums 2002).

38

V plesno-gibalni terapiji ples uporabljamo na različne načine in v vseh njegovih razsežnostih, od skoraj nezaznavnih gibov do bolj zahtevnih in ritmičnih, dinamičnih dejavnosti. Gibanje in telo v plesno-gibalnem terapevtskem procesu pojmujemo simbolično (Payne 1992).

Uporaba telesa kot metafore je osrednji element v plesno-gibalni terapiji (Meekums 2002, Payne 1992). Meekumsova ugotavlja, da igra v kreativnem procesu plesno-gibalne terapije »gibalna metafora« povezovalno vlogo med terapevtom in uporabnikom. Pojasni, da v plesno-gibalni terapiji prevzame komunikacijsko vlogo, saj posameznik skoznjo neverbalno izrazi lastno obnašanje, vrednote in odnose (Meekums 2002).

V terapevtskem procesu se klient sreča s transferjem, tj. trenutkom, ko v terapevtskem procesu klient sprejema terapevta kot pomembno osebo in nanj projicira starševsko vlogo (Meekums 2002).

Terapevt se istočasno lahko sooča s pojavom kontratransferja. V skupinah se somatski kontratransfer odraža kot izraz kolektivnega nezavednega (Jung 1990 v Meekums 2002).

Jung pojmuje kolektivno nezavedno kot psihični sistem, ki »se ne razvija individualno, temveč se podeduje«. Nadaljuje, da je kolektivno nezavedno »sestavljeno iz predeksistentnih oblik, arhetipov, ki lahko šele drugotno postanejo zavestni ter vsebinam zavesti podelijo jasno očrtano obliko« (Jung 1936, str. 26). Arhetipi izvirajo iz sanj kot »neodvisni in spontani proizvodi nezavedne psihe« (Jung 1936, str. 31); poleg sanj se arhetipi pojavijo tudi v procesu aktivne imaginacije, to so fantazije, ki se v človeku pojavijo z namerno koncentracijo. Arhetipi se poleg tega pojavijo v obliki blodnih idej duševnih bolnikov kot tudi v spremenjenih stanjih zavesti v transu in v sanjah majhnih otrok od treh do pet let starosti (prav tam).

V disciplini Avtentičnega gibanja se pojavi »utelešenje nezavednega« (Adler 1996 v Meekums 2002).

Značilnost tega pristopa ne temelji na specifičnih gibih, temveč na jungovski perspektivi, in spodbuja plesalce, da spontano izrazijo svoje notranje občutke in razmišljanja (Meekums 2002).

39