Kurikulum - nacionalni dokument

Eden od pomembnih kriterijev kakovosti v vrtcu je gotovo sledenje načelom, smernicam in napotkom nacionalnega Kurikuluma za vrte vrtca. V preteklosti smo lahko zasledili strogo strukturiran program predšolske vzgoje. Spremembe v razumevanju otroštva ter otroka in njegovega razvoja pa so vplivale na nastanek novega kurikuluma za predšolsko vzgojo (Batistič, 2003). Pri tem gre za »dokument, ki na eni strani spoštuje tradicijo slovenskih vrtcev, na drugi strani pa z novejšimi teoretskimi pogledi na zgodnje otroštvo in iz njih izpeljanimi drugačnimi rešitvami in pristopi dopolnjuje, spreminja in nadgrajuje dosedanje

20

delo v vrtcih« (Kurikulum za vrtce, 1999: 3). Zajema temeljna spoznanja o otroku in vzgoji, cilje in načela predšolske vzgoje, ponuja možne načine za uresničevanje teh ciljev, pri tem pa vedno izhaja iz otroka. Namenjen je vsem, ki delajo na področju predšolske vzgoje, saj skupaj s strokovno literaturo omogoča strokovno načrtovanje in kakovostno predšolsko vzgojo v vrtcu (prav tam). Če zaposleni v vrtcu upoštevajo predloge in načela kurikula, potem vrtec sledi filozofiji demokratičnosti in pluralizma, se zaveda avtonomnosti in odgovornosti vrtca ter zaposlenih, zagotavlja enake možnosti, multikulturalizem, individualnost in različnost vsakega otroka, spoštuje zasebnost in intimnost, omogoča izbiro, se povezuje tako na vertikalni kot horizontalni ravni, aktivno sodeluje s starši in okolico, zaposleni timsko načrtujejo in izvajajo pedagoški proces ter se strokovno izpopolnjujejo, redno izvajajo evalvacije, sledijo razvojno-procesnem pristopu ter zagovarjajo aktivno učenje (prav tam).

Kurikulum za vrtce (1999) govori o rutinskih dejavnostih in prikritem Kurikulu, o otroški igri, spoštovanju človekovih pravic, o odnosih in socialnem učenju, smernicah za ureditev prostora itd. Osrednji del pa predstavljajo posamezna področja dejavnosti v vrtcu – gibanje, jezik, umetnost, narava, družba in matematika (prav tam). Kurikulum pri vsakem področju dejavnosti podaja teoretične osnove, cilje in primere dejavnosti, ločene glede na starost otroka in vlogo odraslega, kljub temu pa nudi odprt prostor za avtonomno odločanje in ustvarjalno delo strokovnih delavcev (prav tam). V predšolskem obdobju je učenje specifično in poteka pri vseh dejavnostih, zato je v kurikulumu posebej opredeljen še čas, prostor, oprema in kot posebnost avtonomija vzgojitelja (prav tam). Načrtovanje vzgojno-izobraževalnega procesa poteka na več ravneh, od letnega delovnega načrta, neposrednih priprav na dnevno delo in naključnih dejavnikov, ki jih vzgojiteljica, ki je dobro usposobljena, v svoji neposredni pripravi sproti prilagaja trenutnim okoliščinam (Kroflič idr., 2001).

Že sam Kurikulum za vrtce (1999) je zasnovan tako, da se prilagaja in zajema delo v vrtcu na vseh ravneh, hkrati pa dopušča in celo spodbuja medpodročne povezave, kadar so le-te mogoče in smiselne. Področje gibanja je tesno povezano tudi s področjem narave. Videmšek in Pišot (2007) navajata, da kurikulum pušča otrokom veliko možnosti, da izbirajo med različnimi dejavnostmi glede na želje, interese, sposobnosti in razpoloženje. Pri tem pa gre za izbiro med alternativnimi dejavnostmi in vsebinami in ne za izbiro med sodelovanjem in nesodelovanjem, aktivnostjo in neaktivnostjo ter med usmerjeno zaposlitvijo in prosto igro

21

(prav tam: 105). »V sodobni demokratični družbi naj bi bil vsak posameznik tudi naravoslovno pismen (Kurikulum za vrtce, 1999: 174)«. Zato je v področju narave zapisano, da morajo otroci v naravi raziskovati, odkrivati … s tem pa ne spoznavajo le narave, ampak tudi poti in načine, kako se kaj odkrije, razišče in nauči. Pri tem je ključna osebna izkušnja vsakega posameznika in mora del dejavnosti nujno potekati zunaj, kjer otrok doživi, začuti, izkusi in v pojavih sodeluje. Vzgojiteljica otroke usmerja, motivira, spodbuja, jim pripoveduje in razlaga (prav tam). V Priročniku h kurikulumu za vrtce (Kroflič idr., 2001) najdemo pojme, kot so medpodročne teme, povezanost z drugimi področji, medtem ko avtor piše, da je »jezik tista komponenta človekovega življenja, ki je prisotna tako rekoč povsod.

Tudi v Kurikulumu za vrtce ima področje jezika posebno funkcijo. V bistvu je neke vrste povezovalni člen med vsemi področji dejavnosti življenja in dela v vrtcu (Kroflič idr., 2001:

104).«

Jezik je tista komponenta, ki je prisotna tako rekoč povsod (Krajnc in Saksida, 2001 v Kroflič idr., 2001). Po mnenju avtorjev v vrtcu nikoli ne bi smelo zmanjkati časa za pogovor, pripovedovanje, razlago, opisovanje, dramatizacijo, igro vlog, branje različnih literarnih del (prav tam). Povezovalni kurikulum je pravzaprav odgovor na to, da se posamezna področja povezujejo, dopolnjujejo in celo uresničujejo le v povezavi z drugimi področji (Kroflič idr., 2001). Zato jezik velikokrat povežemo tudi z matematiko, za katero kurikulum predvidi veliko vsakdanjih izkušenj (Kurikulum za vrtce 1999). Otrok ima npr. pregled nad svojimi igračami, oblačili, vsakdanjimi predmeti, ki jih prešteva, meri, primerja, razvršča, grupira, prikazuje s simboli, jih poimenuje in "prešteje", opisuje, se o njih pogovarja. Pri tem pa se najbolj razveseli, ko najde rešitev, zato praviloma išče še nove in nove situacije, ki so vsakič znova izziv za še in še več (prav tam). Otroci pa odgovore na vprašanja iščejo tudi preko področja družbe, kjer preko medvrstniške igre spoznavajo bližnjo in daljno okolico (prav tam). Kroflič idr. (2001) pišejo, da otroci pri področju družbe spoznavajo samega sebe, bližnje in širše družbeno okolje, se spoznavajo z drugimi kulturami in civilizacijami, pridobivajo izkušnje z uresničevanjem temeljnih človekovih pravic in pravil pri vedenju in komuniciranju (prav tam). Kot zadnje bomo omenili še področje umetnosti, ki v kurikulumu zastopa tako glasbeno kot tudi likovno, dramsko, plesno in AV področje (Kurikulum za vrtce, 1999). Tudi na področju umetnosti lahko otrok udejanja svoje potenciale in preko ustvarjanja, izumljanja artikulira vsebine, oblikuje sliko, pesem, igro, ples, predmet. Dela, ki pri tem nastajajo, izkazujejo za človeka značilen občutek za umetniški red in lepo, s čimer preraščajo običajne, funkcionalne, tehnične izdelke. Pri področju umetnosti lahko govorimo o

22

otroški dejavnosti, kot o umetniški dejavnosti otroka in o otroških umetniških delih. Takšna dela nastajajo, ko ima otrok pri delu svobodo in se od njega pričakuje neposrednost, drugačnost, izvirnost (prav tam).