POJMOVANJE SLIKANICE
Ko govorimo o slikanicah moramo biti pozorni na to, da pravilno razumemo, kaj slikanica zares je in kaj jo definira. Slikanica je vrsta knjige, v kateri so združeni besedilo, ilustracija in odnos med njima. Čeravno sta tako besedilo kot ilustracija v sliki pomembni, se slikanica razlikuje od drugih oblik knjig po tem, da mora obseg ilustracije presegati obseg besedila. Načeloma velja, da besedilo slikanice obsega do 1800 besed oziroma 5 strani zgoščenega besedila formata A4.
Haramija in Batič (2013) omenita, da mora po Unescovi definiciji dolžina knjige zajemati vsaj 49 strani, in predlagata, da bi med slikanice lahko uvrščali zgolj gradivo do 48 strani.
Odnos med besedilom in ilustracijo ne obstaja samo v slikanicah, ampak tudi v drugih vrstah knjig, kot sta strip in ilustrirana knjiga. Zgodi se lahko, da pride do nesigurnosti ali konflikta pri določanju zvrsti knjig, zlasti med ilustrirano knjigo in slikanico. Na prvi pogled sta si zaradi enakih sestavnih elementov zelo podobni, zato obstajajo jasno začrtane smernice o obsegu besedila in ilustracij, ki definirata obe zvrsti. Pri ilustrirani knjigi je besedilo neomejeno in prevladujoče in obsega več kot polovico celote; ilustracije prikazujejo le določene prizore iz zgodbe. Nasprotno ima slikanica omejeno število besed in prevlada ilustracija, ki skupaj z besedilom prikazuje celotno zgodbo. Čeprav imata obe zvrsti enake sestavne elemente, se ti razlikujeta glede na njun odnos. Pri ilustrirani knjigi sta oba elementa zaključeni celoti, ki lahko delujeta samostojno, medtem ko sta pri slikanici besedilo in ilustracija v vzajemnem in prepletenem odnosu dopolnjevanja. Pri slikanici se meja pogosto zabriše glede odvisnosti in neodvisnosti besedila ilustracije in obratno, zato lahko trdimo, da imamo dve definiciji glede na vrsto slikanic. Tiste, ki jih označimo kot klasične, kjer sta besedilo in ilustracija dobro
23
povezana, vendar še zmeraj delujeta in lahko obstajata kot samostojna elementa in tiste, ki jih omenja že Niko Grafenauer (1976), ki trdi, da v avtorskih ali timskih slikanicah zgodba nastaja s sočasnim ustvarjanjem besedila in ilustracij, kar onemogoča njuno ločevanje v samostojne enote (Haramija in Batič, 2013).
Vsebinsko kakovostna slikanica vsebuje ustrezno upodobitev zgodbe in njenega namena, je razumljiva in poučna in didaktično ustrezna (Zupančič, 2012). Janko Kos trdi, da sporočilnost ni edini kriterij kakovostne slikanice, saj mora biti upoštevana tudi jezikovna kakovost, ki ustreza otrokovi stopnji razvoja in etičnost zgodbe (Kos, 2001, v Haramija in Batič, 2013).
TIHA KNJIGA
Obstaja posebna skrajna oblika slikanice, ki ji s tujko pravimo »silent book« ali »tiha knjiga«, saj ta ne vsebuje besedila, zgodba je prikazana v celoti z ilustracijo. Taka slikanica spodbuja pri bralcu samostojno in aktivno spremljanje in ustvarjanje ter razumevanje pomena zgodbe (Haramija in Batič, 2013). S sledenjem ilustracijam si bralec ustvarja pričakovanja in sklepe, ki so nujni za razumevanje in nadaljevanje zgodbe. Ta pričakovanja in sklepi so lahko
pomanjkljivi, zato se bralec lahko vrne k določeni ilustraciji ali pa jih opazuje posebej in nato še v zaporedju.
Ker tiha knjiga ne vsebuje besedila se lahko pojavijo pomenske nejasnosti ali dvoumnosti, kar lahko spodbuja mlade bralce k temu, da poskusijo sami sestaviti smiselno zgodbo ali v
nasprotnem primeru tudi to, da sprejmejo večpomenskost zgodbe. S tiho knjigo in njenimi ilustracijami spoznavajo, da obstajajo različni načini sledenja zgodbi (Serafini, 2010).
Celotna zgodba se odvija v obliki podob in odnosov med njimi in za razumevanje zgodbe je bistveno, da zmore bralec razbirati pomene, ki jih ustvarjajo barve, perspektiva, prostor in kompozicija (Ramos in Ramos, 2011). Read in Smith (1982) predstavita, na kakšne načine otroci pridobijo izkušnje pri branju slikanic brez besedila: preko zaporedja dogodkov in z iskanjem podrobnih informacij o likih in kraju dogajanja v zgodbi, z iskanjem osnovne ideje pripovedi, s sklepanjem, kar od otroka zahteva uporabo zapletenejših miselnih procesov, z doseganjem spoznanj in oblikovanjem zaključka, določiti morajo vzroke in posledice ter glede na vrednote in merila ovrednotiti zgodbo.
Knudsen-Lindauer (1988) trdi, da tihe knjige prestavljajo dober pedagoški pripomoček za otroke, ki še ne berejo in za mlade bralce, saj spodbuja razvoj raznih veščin, ki so pomembne za kvaliteten otrokov bralni razvoj. Med te veščine sodijo zaporedno mišljenje, občutek za
24
zgodbo in njen pomen, vizualna diskriminacija in sklepanje. Otrokova zmožnost branja slikanice brez besedila in razvoj njegove vizualne interpretacije je odvisna od njegove stopnje razvoja, pri čemer so tudi načini branja teh slikanic razdeljeni na štiri stopnje. Prva stopnja temelji na rokovanju knjige in opazovanju ilustracij. Pri drugi stopnji otrok začne že z gestami izražati in kazati določeno stopnjo razumevanja ilustracije, saj pokaže, kje se nahajajo razni objekti v njej. Na tretji stopnji starš ali bralec aktivno interpretira zgodbo in otrok ga posnema in ponavlja. Četrto stopnjo zaznamuje otrokovo izumljanje pripovedi, kjer lahko ob samostojnem pripovedovanju zgodbo tudi zapiše ali nariše svojo slikanico (Batič, 2017).
S sledenjem ilustracijam v knjigi bralci ustvarjajo zgodbo s pripovedovanjem tega, kar vidijo.
Bralci morajo vizualne informacije pretvoriti in interpretirati, s čimer svoje poznane informacije in vtise iz okolja razvijajo še naprej. Dober primer tega opazimo takrat, ko mladi bralci poskušajo interpretirati misli in čustva lika v zgodbi. Pri tem imata veliko vlogo domišljija in ustvarjalnost, saj bralcu ni ponujeno besedilo, ki bi mu preko branja osmislilo zgodbo, pač pa mora biti bralec aktivno vključen v ustvarjanje oziroma interpretiranje zgodbe, ki mu jih ponujajo ilustracije (Serafini, 2014).
PRIMERI TIHE KNJIGE
Tiha knjiga avtorja Damijana Stepančiča z naslovom Zgodba o sidru iz leta 2010 je ena najbolj znanih in priznanih slovenskih tihih knjig s plaketo Hinka Smrekarja (2010) in Levstikovo nagrado za izjemne dosežke na področju izvirne književnosti in ilustracije (2010).
Sprva je Stepančič želel zgodbi dodati besedilo, vendar se je nato odločil, da bo zgodbo predstavil le z ilustracijami, saj bo tako omogočil otrokom in staršem samostojnejše raziskovanje in razumevaje zgodbe. Format slikanice je pravokotne oblike z dvostranskimi ilustracijami. Prizori so barvno bogati, prevladujejo rdeča, črna in oker barva in njihovi svetlostni odtenki. Za svetlostne in barvne vrednosti v ilustracijah prevladujeta srednji dur z večjimi ploskvami v srednjih svetlostnih vrednostih, ki ustvarja močan in bogat vtis in srednji mol, kjer ni močnih in ostrih svetlostnih razponov, kar ustvarja vtis zasanjanosti in zamolklosti.
Slikanica prikazuje zgodbo o tem, kako je ogromno sidro pristalo sredi Ljubljane, za kar je Stepančič dobil idejo ob opazovanju sidra sredi parka Zvezda v Ljubljani. V slikanici je prisotno tudi intraikonično besedilo v obliki podrobnosti s skritimi pomeni. Zgodbo raziskujemo in spoznavamo sporočilnost na hermenevtični način, torej iz splošnih elementov, kot sta naslov in motivi v ilustracijah preidemo v podrobnosti s pomočjo katerih dosežemo razumevanje splošnega pomena motiva in celotne zgodbe.
25