TEORETIČNI DEL

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje, likovna pedagogika

Dea Ferfolja

UPORABA ČRTNE RISBE V SLIKANICI Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

(2)

(3)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje, likovna pedagogika

Dea Ferfolja

UPORABA ČRTNE RISBE V SLIKANICI THE USE OF LINE DRAWING IN PICTURE BOOK

Magistrsko delo

Mentorica: doc. mag. Zora Stančič Somentorica: izr. prof. dr. Bea Tomšič Amon

Ljubljana, 2021

(4)

(5)

ZAHVALA

Iskreno bi se zahvalila svoji mentorici doc. mag. Zori Stančič in somentorici izr. prof. dr. Bei Tomšič Amon za njuno predano deljenje nasvetov in znanja s katerimi sem pridobila dragocene spretnosti in izkušnje, ki so mi koristile v samem procesu raziskovanja in pisanja magistrskega dela in mi bodo koristile tudi na nadaljnji profesionalni poti.

Posebna zahvala gre tudi moji družini, partnerju, prijateljem in kolegom za spodbudne besede in pomoč.

(6)

(7)

POVZETEK

Magistrsko delo temelji na raziskovanju področja slikanic in izraznih zmožnostih, ki jih omogoča črta v črtni risbi. Delo je razdeljeno na tri dele: teoretični del, likovno praktični del in empirični del. V prvem delu so predstavljeni zgodovinsko pomembni avtorji, ki so postavili pomembne mejnike na področju slikanic. Prav tako je predstavljen potek razvoja slikanice na slovenskem. Opredelili smo pojem slikanice in opisali njene osnovne oblikovne elemente, poleg teh smo predstavili vlogo, ki jo imajo likovni elementi v ilustraciji slikanic. Glede na to, da je slikanica posebna oblika otroške literature, pri kateri besedilo spremljajo ilustracije, nas je zanimalo, kakšna je vloga slikanice v vizualni pismenosti otroka in v njegovem razvoju. V posebnem poglavju se ukvarjamo z opredelitvijo posebne oblike slikanice, ki ne vsebuje besedila, poimenujemo jo lahko tudi z izrazom tiha knjiga. Pri navadnih slikanicah poteka dvojna komunikacija, torej vizualna, ki jo predstavlja ilustracija, in verbalna, katero definira besedilo. V tihih knjigah je vzpostavljena zgolj vizualna komunikacija, ki jo sestavljajo ilustracije, ravno iz tega razloga ima tiha knjiga poseben pomen. Tihe knjige so se pojavile v 20. stoletju, danes so že popolnoma integrirane v otroški literarni svet. Med obstoječimi slikanicami prevladujejo ilustracije, ki se razlikujejo glede na likovni motiv, likovno tehniko, uporabo likovnih elementov itd. Likovna barva je poglavitnega pomena zlasti pri ilustracijah, v magistrski nalogi se osredotočamo na likovni prvini: črto in črtno risbo. Na podlagi teoretičnih izhodišč o slikanicah, liniji in risbi smo raziskovali izrazne zmožnosti, ki jih omogoča črta in črtna risba v svojih najbolj osnovnih pomenih in oblikah. Zato smo v teoretičnem delu natančneje tudi opredeli pojem abstrahiranja in abstraktno umetnost. Raziskovanje je potekalo v likovno-praktičnem delu, kjer je bilo ustvarjenih šest ilustracij, naslovnica, vezni list in notranja naslovnica za avtorsko slikanico brez besedila z naslovom Kaj vidim. Ilustracije temeljijo na črtni risbi, ki je neposredno povezana s pojmom abstrahiranja. Primarne izrazne zmožnosti linije so ustvarjene in prikazane tudi s pomočjo procesa abstrahiranja motivov.

Ilustracije so formalno analizirane, s čimer smo pridobili celovitejši pregled nad vizualno prepričljivostjo slikanice. V tretjem empiričnem delu predstavljamo kvalitativno raziskavo, temelječo na deskriptivnemu načinu raziskovanja. V učnem načrtu za likovno umetnost osnovnih šol piše, da učenci šestega razreda pri oblikovanju na ploskvi spoznajo tudi proces abstrahiranja. S šestošolci je bila izvedena učna ura, kjer so dobili nalogo, da abstrahirajo motiv v črtni risbi. Njihova likovna dela so formalno analizirana predvsem glede na uporabo črte v črtni risbi in razumevanja procesa abstrahiranja motiva, saj je bil namen in cilj ugotoviti, na kakšen način učenci razumejo in izvedejo proces abstrahiranja določenega motiva.

KLJUČNE BESEDE: slikanica, tiha knjiga, črtna risba, abstrahiranje.

(8)

(9)

ABSTRACT

The master's thesis is based on research of the field of picture books and the expressive abilities provided by drawing in line drawing. The work is divided into three parts: the theoretical part, the art-practical part and the empirical part. The first part presents historically important authors who have set important milestones in the field of picture books. The course of the development of the picture book in Slovenia is also presented. We defined the concept of a picture book and described its basic design elements, and in addition to these, we presented what role art elements play in the illustration of picture books. Given that the picture book is a special form of children's literature in which the text is accompanied by illustrations, we were interested in the role of the picture book in the visual literacy of the child and in its development. One part is devoted to the definition of a special form of picture book, which is a picture book without text, which is also called a silent book. In ordinary picture books, there is a double communication, that is visual, represented by illustration, and verbal, represented by text. In silent books, only the visual communication established by the illustrations is present, so here the artistic role is all the more emphasized and important. Silent books appeared in the 20th century, and today they are already fully integrated into the children’s literary world. Among the existing picture books, illustrations predominate, which differ in terms of artistic motif, artistic technique, use of artistic elements, etc. The artistic element color is most often essential in these illustrations and plays a major role, and in this master's thesis the emphasis is on the artistic element line and line drawing. On the basis of theoretical starting points about picture books, lines and drawings, we researched the expressive abilities provided by a line or a line drawing in its most basic meanings and forms. This research was carried out more thoroughly in the art-practical part, where six illustrations were created, a cover, a binding sheet and an inner cover for an author's picture book without text entitled What I See. The illustrations are based on a line drawing, which is directly related to the concept of abstraction, as the theoretical part also presents abstract art and abstraction. The primary expressive abilities of the line were also created and displayed through the process of abstracting motifs. The illustrations are formally analyzed, giving us a more comprehensive overview of the visual persuasiveness of the picture book. In the third, empirical, part, we present a qualitative research based on a descriptive method of research. The curriculum for fine arts in primary school states that sixth-graders also learn about the process of abstraction. A lesson was conducted with sixth-graders, where the task was to abstract the motif in a line drawing. Their art works are formally analyzed mainly with regard to the use of line in line drawing and understanding the process of abstracting a motif, as the purpose and goal was to determine how students understand and carry out the process of abstracting a motif.

KEY WORDS: picture book, silent book, line drawing, abstraction.

(10)

(11)

KAZALO VSEBINE

UVOD ... 1

TEORETIČNI DEL ... 2

ZGODOVINA SLIKANICE ... 2

POJMOVANJE SLIKANICE ... 22

TIHA KNJIGA ... 23

OBLIKOVNI ELEMENTI SLIKANICE ... 29

LIKOVNI ELEMENTI V SLIKANICI ... 35

KAKO SLIKANICA DELUJE ... 46

SLIKANICA IN OTROKOV RAZVOJ ... 49

SLIKANICA IN VIZUALNA PISMENOST ... 52

POMEN ILUSTRACIJE V SLIKANICI ... 54

LINIJA ... 55

RISBA ... 55

ABSTRAKCIJA in ABSTRAKTNA UMETNOST ... 70

LIKOVNO PRAKTIČNI DEL ... 75

SNOVANJE SLIKANICE ... 76

FORMALNA ANALIZA ILUSTRACIJ ... 85

SKLEP ... 106

EMPIRIČNI DEL ... 107

METODOLOGIJA ... 107

UČNA PRIPRAVA ... 109

FORMALNA ANALIZA LIKOVNIH DEL UČENK IN UČENCEV ... 117

SKLEP ... 162

ZAKLJUČEK ... 164

VIRI in LITERATURA ... 167

SLIKOVNO GRADIVO ... 172

(12)

(13)

KAZALO SLIK

Slika 1: Albrecht Dürer, Vrag nečimrnosti in Croquette, 1513, lesorez... 2

Slika 2: Jan Amos Komensky, Mrčes, 1658 ... 3

Slika 3: George Cruikshank, Pepelka ob ognjišču, 1854, jedkanica ... 4

Slika 4: William Blake, Pastir, 1789, barvna reliefna jedkanica ... 5

Slika 5: Edmund Dulac, Višji namen, 1910, akvarel ... 6

Slika 6: Beatrix Potter, Peter zajec je korenje, 1902, akvarel ... 6

Slika 7: Edy Legrand, Morje jim je pokazalo svoje zaklade, 1919, šablonski tisk ... 7

Slika 8: El Lisicki, Strmoglavljenje, vse je razstreseno, 1922, visoki tisk ... 8

Slika 9: Kurt Schwitters, brez naslova, 1925, tisk ... 8

Slika 10: Salvador Dalí, Kraljičino igrišče za kroket, 1969, gvaš ... 9

Slika 11: Maurice Sendak, brez naslova, 1963 ... 9

Slika 12: Jon Scieszka, ilustracija za basen o želvi in zajcu, 1993 ... 10

Slika 13: Warja Lavater, slikanica Le Petit Chaperon Rouge (Mala rdeča kapica), 1965 ... 10

Slika 14: Bruno Munari, Libro illeggibile, 1949, papir ... 11

Slika 15: Bruno Munari, I prelibri, 1980, mešana tehnika ... 12

Slika 16: Hinko Smrekar, Ilustracija za delo Martin Krpan, 1917, tuš ... 14

Slika 17: Gvido Birolla, ilustracija za delo Trije bratje in trije razbojniki, 1951, tuš ... 14

Slika 18: Marija Vogelnik, ilustracija zadelo Mojca Pokrajculja, 1940, ... 15

Slika 19: Marij Pregelj, Odiseja; Odisej strelja z lokom, 1949-50, gvaš na papirju ... 16

Slika 20: Marij Pregelj, Ilijada; Dvoboj Hektorja in Aiasa, 1949-50, gvaš na papirju ... 16

Slika 21: Marlenka Stupica, Ilustracija za slikanico Čudežno drevo, 1995 ... 17

Slika 22: Ančka Gošnik – Godec, Ilustracija za slikanico Muca Copatarica, 1963 ... 18

Slika 23: Jelka Reichman, ilustracija za Uganke o živalih, 1999 ... 18

Slika 24: Kostja Gatnik, ilustracija za slikanico Vžigalnik, 2009 ... 19

Slika 25: Marija Lucija Stupica, ilustracija za ljudsko pravljico Čudodelna torbica, 1979 ... 19

Slika 26: Marijan Amalietti, ilustracija za slikanico Maruška Potepuška, 1977 ... 20

Slika 27: Marjan Manček, ilustracija za slikanico Brundo se igra, 1978 ... 20

Slika 28: Damijan Stepančič, ilustracija za slikanico Svetilnik, 2019 ... 21

Slika 29: Andreja Peklar, ilustracija za slikanico Ferdo veliki ptič, 2016 ... 21

Slika 30: Maja Kastelic, ilustracija za slikanico Deček in hiša, 2015 ... 22

Slika 31 in Slika 32: Damijan Stepančič, dve ilustraciji iz slikanico Zgodba o sidru, 2010 ... 25

Slika 33 in Slika 34: Maja Kastelic, dve ilustraciji iz slikanico Deček in hiša, 2015... 25

Slika 35 in Slika 36: Kinga Rofusz, dve ilustraciji iz slikanice Doma, 2018 ... 27

Slika 37, Slika 38, Slika 39, Slika 40 in Slika 41: Suzy Lee, sekvenca ilustracij iz slikanice Val, 2011 .. 28

Slika 42: Alenka Sottler, platnica slikanice Pepelka, 2006 ... 30

Slika 43: Alenka Sottler, vezni list slikanice Pepelka, 2006 ... 31

Slika 44: Alenka Sottler, notranja naslovnica slikanice Pepelka, 2006 ... 31

Slika 45: Razni formati slikanic ... 32

Slika 46: Mojca Osojnik, ilustracija v slikanici Čas je velika smetanova torta, 1999 ... 33

Slika 47: Shaun Tan, ilustracija v slikanici Izgubljena stvar, 2000) ... 34

Slika 48: Mojca Osojnik, ilustracija v slikanici Čas je velika smetanova torta, 1999 ... 34

Slika 49: Jon Scieszka, ilustracija v slikanici The Stinky Cheese Man and Other Fairly Stupid Tales, 1993 ... 35

Slika 50: Lila Prap, ilustracija v slikanici Zakaj?, 2011 ... 37

Slika 51: Gorazd Vahen, ilustracija v slikanici Sapramiška, 1998 ... 38

Slika 52: Gorazd Vahen, ilustracija v slikanici Sapramiška, 1998 ... 38

(14)

(15)

Slika 53: Levi Pinfold, ilustracija v slikanici Črni pes, 2013 ... 39

Slika 54: Maja Kastelic, ilustracija v slikanici Deček in hiša, 2015 ... 39

Slika 55: Maja Kastelic, ilustracija v sliknici Deček in hiša, 2015 ... 40

Slika 56: Ana Razpotnik Donati, ilustracija v slikanici Rožnati avtobus, 2007 ... 41

Slika 57: Levi Pinfold, ilustracija v slikanici Črni pes, 2013 ... 41

Slika 58, Slika 59 in Slika 60: Levi Pinfold, sekvenca ilustracij v slikanici Črni pes, 2013 ... 42

Slika 61 in Slika 62: Levi Pinfold, sekvenca ilustracij v slikanici Črni pes, 2013 ... 43

Slika 63: Zvonko Čoh, ilustracija v slikanici Marela, 2005 ... 44

Slika 64: Maurice Sendak, ilustracija v slikanici Tja, kjer so zverine doma, 1963 ... 44

Slika 65: Marjan Manček, sekvenca ilustracij v slikanici Pedenjped, 1979 ... 45

Slika 66: Alenka Sottler, ilustracija v slikanici Pepelka, 2006 ... 45

Slika 67: Kitty Crowther, ilustracije v slikanici Jure in Jaka, 2000 ... 47

Slika 68: Marjan Manček, ilustracija za slikanico Mojca Pokrajculja, 1993 ... 48

Slika 69: Shaun Tan, sekvenca ilustracij za slikanico Rdeče drevo, 2003 ... 48

Slika 70: Beck in Matt Stanton, ilustracija za slikanico To je žoga, 2015 ... 49

Slika 71: Alenka Sottler, ilustracija v slikanici Zakaj je babica jezna, 2011... 51

Slika 72: Michelangelo Bunarotti, Študija akta preroka Danijela, 1510, črna in rdeča kreda; Cleveland Museum of Art ... 57

Slika 73: Pisanello, Skica cesarja Janeza VIII, meniha in nožnice, 1438, rjavo črnilo na papir; Art Institute Chicago... 57

Slika 74: Giorgio Vasari, Judita obglavlja Holoferna, 1554, lavirana perorisba; The Metropolitan Museum of Art New York ... 58

Slika 75: Parmigianino, Interier slikarjevega ateljeja, 1530-39, pero in rjav tuš; The Morgan Library and Museum New York ... 58

Slika 76: Rembrandt van Rijn, Moški v plašču s kožuhasto kapo sloneč na brežini, 1630, jedkanica; National Galleri of Art Washington ... 59

Slika 77: Guercino, Poklon svetih treh kraljev, 1625-30, lavirana perorisba; The Metropolitan Museum of Art New York... 59

Slika 78: Egon Schiele, Sedeči ženski torzo, 1918, črni pastel ... 61

Slika 79: Paul Klee, Was fehlt ihm?, 1930, tiskana risba s črnilom na Ingres papirju in kartonu ... 61

Slika 80: Pablo Picasso, Serija Bik, 1945, litografija; Norton Simon Museum California ... 62

Slika 81: David Hockney, Portret Henryja Geldzahlerja, 1973, tuš na papir; Hirshhorn Museum and Sculpture Garden, Washington. ... 63

Slika 82: Victoria Haven, Brez naslova (Sedmi), 2009, tuš na rižev papir Gampi ... 63

Slika 83: Tracey Emin, Sad shower in New York, 1995, monotipija; Tate London ... 64

Slika 84: Tzu Ting Wang, Trgovina s kapami, 2009, svinčnik in akril na platno ... 64

Slika 85: Maksim Gaspari, Maska, 1904, tuš, pero, akvarel, čopič ... 65

Slika 86: Hinko Smrekar, Portret Dr. Fran Šuklje, 1907, tuš, akvarel, čopič ... 66

Slika 87: Fran Tratnik, Portret slikarja Lojzeta Špacapana, 1913, grafit ... 66

Slika 88: Jurij Šubic, Stolni trg v Gorici, 1875, trdi pastel... 67

Slika 89: Jurij Šubic, V ateljeju, 1881, grafit ... 67

Slika 90: Matej Sternen, Mož s cigareto pred stojalom, 1902, grafit ... 68

Slika 91: Matej Sternen, Na razstavi, 1902, grafit ... 68

Slika 92: Rihard Jakopič, Avtoportret, 1929, oglje in bela kreda ... 69

Slika 93: Gvido Birolla, Portretna študija Janeza Hribarja, 1909, grafit na akvarelni papir ... 69

Slika 94: Zoran Mušič, Dachau, 1945, barvni svinčnik ... 70

Slika 95: Marij Pregelj, Kroki iz vojnega ujetništva, 1943, tuš in pero ... 70

(16)

(17)

Slika 96: shema poti likovne ustvarjalnosti (Vir: Selan, J. (2014). Zakonitosti zaznavanja oblik.

Študijsko gradivo) ... 74

Slika 97: skica zgodbe po prizorih ... 77

Slika 98: ideja za prvi prizor ... 77

Slika 99: skica figure za drugi prizor ... 78

Slika 100: skica figure tretji prizor ... 78

Slika 101: skica figure za četrti prizor ... 79

Slika 102: skica figure za peti prizor ... 79

Slika 103: skica figure za šesti prizor ... 80

Slika 104: paleta 1 ... 81

Slika 107: naslovnica... 82

Slika 108: vezni list ... 83

Slika 109: notranja naslovnica ... 83

Slika 110: celotna slikanica z ilustracijami, ki imajo belo ozadje ... 84

Slika 111: celotna slikanica z ilustracijami, ki imajo rumeno ozadje ... 85

Slika 112: Dea Ferfolja, Daljnogled, 2020, grafični print ... 86

Slika 113: razpon tonskih vrednosti v ilustraciji Daljnogled ... 87

Slika 114: kompozicija v ilustraciji Daljnogled ... 88

Slika 115: Dea Ferfolja, Ptice, 2020, grafični print ... 89

Slika 116: razpon tonskih vrednosti v ilustraciji Ptice ... 90

Slika 117: Kompozicija v ilustraciji Ptice ... 91

Slika 118: Dea Ferfolja, Sonce, 2020, grafični print ... 92

Slika 119: razpon tonskih vrednosti v ilustraciji Sonce ... 94

Slika 120: kompozicija v ilustraciji Sonce ... 95

Slika 121: Dea Ferfolja, Luna, 2020, grafični print ... 96

Slika 122: razpon tonskih vrednosti v ilustraciji Luna ... 97

Slika 123: kompozicija v ilustraciji Luna ... 98

Slika 124: Dea Ferfolja, Zvezde, 2020, grafični print ... 99

Slika 125: razpon tonskih vrednosti v ilustraciji Zvezde ... 100

Slika 126: kompozcija v ilustraciji Zvezde ... 101

Slika 127: Dea Ferfolja, NLP, 2020, grafični print ... 102

Slika 128: razpon tonskih vrednosti v ilustraciji NLP ... 104

Slika 129: kompozicija v ilustraciji NLP ... 105

Slika 130: primer likovnega motiva za abstrahiranje: Tihožitje ... 117

Slika 131: 1. primer: 1. risba ... 118

Slika 137: primer likovnega motiva za abstrahiranje: Veverica... 122

(18)

(19)

Slika 143: 3. primer: 6. slika ... 124

Slika 146: primer likovnega motiva za abstrahiranje: Petelin ... 126

Slika 150: primer likovnega motiva za abstrahiranje: Pes ... 129

Slika 155: Primer likovnega motiva za abstrahiranje: Tihožitje 2 ... 132

Slika 159: primer likovnega motiva za abstrahiranje: Tihožitje 3 ... 134

Slika 162: primer likovnega motiva za abstrahiranje: Jelen ... 136

Slika 166: primer likovnega motiva za abstrahiranje: Zajec ... 139

Slika 172: primer likovnega motiva za abstrahiranje: Krajina ... 143

Slika 183: 14: primer: 1. risba ... 152

Slika 186: primer likovnega motiva za abstrahiranje: Cibetovka ... 154

(20)

(21)

(22)

(23)

1

UVOD

V magistrskem delu smo se posvetili slikanici in risbi. Slikanica kot posebna oblika literarnega dela združuje dve obliki komunikacije: vizualno in verbalno. Kot taka nosi posebno poslanstvo, saj je to prva oblika literarnega dela, s katerim se otrok sreča v svojem zgodnjem razvoju in preko katerega je zmožen vizualno komunicirati. Ker je poglavitni del slikanice ilustracija, je otroku omogočeno spoznavanje zgodbe in sveta okoli sebe. Slikanico smo preučili predvsem iz njene vizualno-likovne plati, pri čemer smo opredelili tudi, v kakšnem odnosu sta ilustracija in besedilo. Opredelili in predstavili smo pomen ilustracije in likovne prvine (linije) in ločili pojem abstrakcije in proces abstrahiranja. V teoretičnem delu so predstavljena zgodovinska dejstva, ki opisujejo slikanico in risbo. Poglavja o slikanici obravnavajo tudi njene oblikovne in likovne prvine, natančneje: kako slikanica deluje in kakšna je njena vloga pri otrokovem razvoju. Ker je poudarek na vizualnem delu slikanic, je izpostavljena tudi posebna oblika slikanice, ki je brez besedila in ji s tujko rečemo »silent book« ali »tiha knjiga«. Ta je v ospredju predvsem v likovno-praktičnem delu magistrske naloge, kjer so prikazane zaključene ilustracije za avtorsko slikanico brez besedila s poudarkom predvsem na izraznih zmožnostih, ki jih omogoča črtna risba za stvaritev slikaniških ilustracij. Ker je črta v svojem bistvu primarna osnovna likovna prvina, je poskus potekal tudi v smeri abstrahiranja motivov, ki ga omogoča črta. V likovno-didaktičnem sklopu smo s pomočjo analize preučili, na kakšen način šestošolci dosegajo abstrahiranje motiva zgolj z uporabo črte.

(24)

2

TEORETIČNI DEL

ZGODOVINA SLIKANICE

Prve primere knjig z ilustracijami, namenjene otrokom, najdemo v 15. stoletju., ko je plemič Geoffroy de la Tour Landry naročil izdelavo knjige, s katero bi poučil in vzgojil svoje hčere o primernem obnašanju na dvoru, posledično je nastala knjiga z naslovom Livre pour l'enseignement de ses filles du Chevalier de La Tour Landry (ang.prevod iz leta 1483: The Book of the Knight of the Tower; nem.prevod iz leta1493: Der Ritter vom Turn) (slika 1).

Ilustracije za knjigo so narejene v tehniki lesoreza in jih pripisujejo umetniku Albrechtu Dürerju (Pitz, 1977).

Slika 1: Albrecht Dürer, Vrag nečimrnosti in Croquette, 1513, lesorez

Iz tega obdobja obstajajo še otroške knjige avtorja Williama Caxtona, med njegovimi ilustriranimi je najbolj poznan Ezop. Ostale knjige za otoke s slikami so bili večinoma bestijariji ali zbirke ilustracij živali, ob katerih je bil napisan moralni nauk. Zametki prve otroške slikanice za pedagoške namene segajo v 17. stoletje. Tedanji filozof in pedagog Jan Amos Komensky je stremel k ustvarjanju učinkovitih in privlačnih pedagoških načinov, s katerimi bi na ustrezen način vzgajal in izobraževal otroke. Zamislil si je, da bi otroke učil jezika z uporabo slik in ilustracij. Tako je leta 1658 v Nürnbergu izdal knjigo Orbis Sensualium Pictus (slika 2). Knjige so bile zelo vredne in drage, zaradi česar so otroci imeli manj možnosti, da bi prišli v stik z njimi (Pitz, 1977).

(25)

3

Slika 2: Jan Amos Komensky, Mrčes, 1658

Obstajale so male knjižice, ki so obsegale manj strani kot ostale knjige in so bile po kvaliteti izdelave slabše, vendar cenejše in dostopnejše za vsakogar, kar je posledično prineslo popularizacijo tovrstne oblike razvedrila. Z začetkom 18. stoletja se je knjižni trg začel zanimati za otroške knjige, razcvet se je zgodil na prelomu 19. stoletja (Pitz, 1977). Izboljšani življenjski in ekonomski pogoji so povzročili rast srednjega sloja in vzpostavitev novih vrednot, med katere je spadalo tudi otroštvo. Poleg tega ni zanemarljiv pojav in porast novel in romanov, zlasti izpod peresa Charlesa Dickensa, ki je podpiral in omogočal ilustriranje svojih zgodb, kar je omogočilo preboj izvrstnih ilustratorjev (Russell, 2016). Med najbolj znanimi je ilustrator in karikaturist George Cruikshank. Ustvaril je ilustracije za številne pravljice, kot so Pepelka (slika 3) in Obuti maček, zgodbe bratov Grimm, Robinson Crusoe in za romane pomembnejših avtorjev, kot so Charles Dickens, Walter Scott in Richard

Ainsworth (Pitz, 1977).

(26)

4

Slika 3: George Cruikshank, Pepelka ob ognjišču, 1854, jedkanica

Svet slikanic je delno povezan tudi s knjigami umetnika, saj jim je skupna oblika knjige, kjer je poudarek na ilustracijah. Beckettova (2012) predstavi primer predhodnice knjige umetnika, kot jo pojmujemo danes, ki je kot umetniško delo prikazano v obliki knjige. To je ilustrirana zbirka pesmi Williama Blakea z naslovom Pesmi nedolžnosti in izkušenj (Songs of Innocence and of Experience) (slika 4) in izhaja iz 18. stoletja. Bila je namenjena tako odraslim kot otrokom. Njegove pesmi prebirajo otroci tudi danes in o njem je bila leta 1981 izdana tudi slikanica.

(27)

5

Slika 4: William Blake, Pastir, 1789, barvna reliefna jedkanica

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so umetniki dunajske secesije in dunajske delavnice Wiener Werkstatte stremeli k ideji, da bi vsakdanje predmete tudi umetniško oblikovali. Med temi so bile tudi knjige, s katerimi so želeli otrokom vzbuditi zanimanje in razumevanje pomena kulture, ki ga nosijo knjige. Umetniki so knjige oblikovali tako, da so na različne načine spreminjali format, odnos med besedilom in ilustracijo, razporeditev strani in tipografijo. V omenjenem obdobju se je v Evropi in ZDA začelo zlato obdobje ilustracije. Na njegov nastanek in razvoj so vplivali tedanji družbeno-ekonomski dejavniki, saj se je z napredkom industrializacije doseglo tehnološke napredke v tisku in v masovnem načinu distribucije – z ekonomsko rastjo se je prav tako izboljšal življenjski slog prebivalcev. Fotografija je bila takrat še dokaj v povojih, zato je ilustracija kot medij imela prosto pot za svoj množični razvoj. Arthur Rackham, Kay Nielsen, Edmund Dulac (slika 5) in Beatrix Potter (slika 6) so le nekateri od takrat uveljavljenih in priljubljenih avtorjev, ki so v zlati dobi ilustracije ustvarili številne primere, za katere je bil značilen romantični slog (Russell, 2016).

(28)

6

Slika 5: Edmund Dulac, Višji namen, 1910, akvarel

Slika 6: Beatrix Potter, Peter zajec je korenje, 1902, akvarel

Številni umetniki in oblikovalci so se začeli zanimati za otroške slikanice. Poseben primer otroške slikanice, ki spada med začetna sodobna dela in ne sledi značilnemu romantičnemu slogu, je delo francoskega slikarja in ilustratorja Edyja Legranda z naslovom Macao in Cosmage ali Izkušnja sreče (Macao et Cosmage ou L'experience du bonheur, 1919: slika 7).

Slikanica je narejena v barvnem šablonskem tisku, bila je revolucionarna, ker je spremenila odnos med besedilom ilustracijo, saj so bile v ospredju ravno ilustracije, besedila je bilo zelo malo. Pri besedilu se je posvetil predvsem tipografiji in načinu postavitve besedila v format.

Posebnost je v tem, da je ilustracija v tej slikanici predstavljala glavni vir zgodbe (Pitz, 1977).

(29)

7

Slika 7: Edy Legrand, Morje jim je pokazalo svoje zaklade, 1919, šablonski tisk

V obdobju avantgarde se je po Evropi stremelo k razblinjanju mej med vizualno in nevizualno umetnostjo. Ruski avantgardni umetnik in oblikovalec El Lisicki je oblikoval otroško slikanico O dveh kvadratih (Pro dva kvadrata,1922: slika 8) in velja za primer suprematistične knjige.

Zasnovo za zgodbo je črpal iz slike Črni kvadrat od Kazimirja Maleviča, ki velja za začetnika suprematizma. Otroška knjiga/slikanica Lisickega je pomemben mejnik na tem področju, ker je z njo prevrednotil pomen slikanic in knjig nasploh. V knjigi je poudarek na tipografiji in na ustvarjanju jezika, ki bi se ga bralo preko vizualnih elementov, združenih pod univerzalnim kodom. Kot opiše Backettova (2012): »Črka in beseda imata vizualno obliko, kakor jo ima podoba.«. Na področju tipografije si je Lisicki dovolil kršiti vsa njena načela – eksperimentiral je z velikostjo pisave, z njeno smerjo in postavitvijo in z mešano uporabo velikih in malih tiskanih črk. Njegovo knjigo lahko pojmujemo kot eno pomembnejših zametkov sodobnih slikanic, ki ne vsebujejo besedila ali tihih knjig. Posebnost in kvaliteta te knjige je v tem, da naslavlja in spodbuja bralca k aktivnemu sodelovanju in doživljanju zgodbe preko abstraktnega jezika, ki je univerzalen za vse.

(30)

8

Slika 8: El Lisicki, Strmoglavljenje, vse je razstreseno, 1922, visoki tisk

Tudi Bauhaus nam ponuja enega revolucionarnih primerov otroške slikanice iz tedanje avantgarde. Kurt Schwitters je v sodelovanju z umetnikoma Kate Steinitz in Theom van Doesburgom ustvaril ilustracije za Pravljico o strašilu (Die Scheuche; Märchen,1925: slika 9), ki nosi v sebi zametke De Stijla in konstruktivizma ter vanj poudarja vlogo tipografije. Tukaj je predstavljen primer, kjer je besedilo spremenjeno in preoblikovano v podobe. Tipografiji je spremenil njeno osnovno vlogo in ji dodelil formalno oziroma ilustrativno vlogo. Črke, besede in ostali tipografski elementi so uporabljeni kot osnovni gradnik ilustracije in podob (Salisbury in Styles, 2012).

Slika 9: Kurt Schwitters, brez naslova, 1925, tisk

V 50ih in 60ih so tudi priznani umetniki, kot so Salvador Dalí, Andy Warhol in David Hockney naredili ilustracije za popularne pravljice; Warhol je naredil ilustracije za Rdečo kokoško (1958), Dalí je ilustriral pravljico Aličine pustolovščine v Deželi čudes (1969: slika 10) in Hockney, ki je ilustriral zbirko šestih Grimmovih pravljic (1970) (Salisbury in Styles, 2012).

(31)

9

Slika 10: Salvador Dalí, Kraljičino igrišče za kroket, 1969, gvaš

V postmoderni dobi je začelo nastajati vedno več kvalitetnih slikanic prejemnic nagrad, kot je medalja Caldecott. Med pomembnejše uvrščamo: Tja, kjer so zverine doma (Where the wild things are) avtorja Mauricea Sendaka (slika 11), Črno in belo (Black and White) Davida Macauleyja, Jon Scieszka in zbirke zgodb The Stinky Cheese Man and Other Fairly Stupid Tales (slika 12) in Trije prašički (The Three Pigs) Davida Wiesnerja (Salisbury in Styles, 2012).

Slika 11: Maurice Sendak, brez naslova, 1963

(32)

10

Slika 12: Jon Scieszka, ilustracija za basen o želvi in zajcu, 1993

SLIKANICE BREZ BESEDILA

Med vzornike, ki so nadaljevali raziskovanje nekonvencionalne vizualne komunikacije v knjigah in slikanicah, spada švicarska umetnica Warja Lavater. Pod vplivom Bauhausa in po opazovanju prometne komunikacije s prometnimi znaki in ostalimi barvnimi signali se je v poznih 50ih letih začela ukvarjati z vizualnim jezikom. Trdila je, da lahko s kombinacijo simbolov in kodov iz barv in oblik ustvarimo nov neverbalni in vizualni jezik. Njene slikanice predstavljajo primer tihih knjig, kjer prevladujejo piktogrami. Edino besedilo, ki ga v njenih knjigah zasledimo, je v uvodnem delu ali legendi, kjer umetnica predstavi pomen vsakega znaka, ki ga bomo videli v slikanici, nato nadaljuje z zgodbo. Najbolj prepričljiva primera iz njenih del sta knjigi Rdeča kapica (Le Petit Chaperon Rouge, 1965: slika 13) in Sneguljčica (Blanche Neige; 1974) (Beckett, 2013; Salisbury in Styles, 2012).

Slika 13: Warja Lavater, slikanica Le Petit Chaperon Rouge (Mala rdeča kapica), 1965

(33)

11

Ideja o ustvarjanju nekonvencionalnih slikanicah je svojo pozornost začela še močneje vzbujati v 50ih letih 20. stoletja v Italiji. Leta 1949 je Bruno Munari, italijanski umetnik in oblikovalec, izdal zbirko knjig z naslovom Neberljive knjige (Libri illegibili) (slika 14). Knjige niso vsebovale besedila ali ilustracij, zato naj bi bile »neberljive«, čeprav je njihov glavni namen ravno nasprotno. S serijo ilustracij je želel preizkusiti, ali je mogoče, da bi materialni in oblikovni elementi knjige predstavljali vizualni jezik, ki komunicira z »bralcem«. Munarija je zanimalo, ali lahko ustvari knjigo kot objekt, ki komunicira in ustvarja vizualne zgodbe brez dejanskega besedila ali podob. Vizualni jezik je slonel predvsem na raznolikih oblikah formata, barv in prosojnosti, prisotna je tudi manipulacija s papirjem – uporabljene so bile različne vrste papirja, ki so ga upogibali in trgali (Beckett, 2013).

Slika 14: Bruno Munari, Libro illeggibile, 1949, papir

Potrebno je omeniti še dva predstavnika otroških slikanic brez vsebovanega besedila, ki prihajata iz Italije: umetnika in zakonca Iela in Enzo Mari, ki sta v 60ih letih izdala kar nekaj slikanic, ki danes nasploh veljajo za klasike na področju tihih knjig in slikanic. Najbolj izpostavljena dela iz serije šestih knjig sta Jabolko in metulj (La mela e la farfalla) in Jajce in kokoš (L'uovo e la gallina). Obe sta tihi knjigi. Obravnavanemu motivu, natančneje ciklu življenja, sta avtorja podredila konvencionalna oblikovna načela knjige. Knjigam sta odvzela prednjo in zadnjo platnico in liste zvezala v spiralo, saj je s tem knjiga zgubila svoj začetek in konec ter omogočila izražanje bistva cikličnega toka narave, s čimer lahko začnemo spremljati zgodbo. Iela Mari je tudi samostojno izdala kar nekaj slikanic brez besedila, pri katerih ponovno obravnava cikličnost. Med najbolj prepoznavnimi je delo Rdeči balon (Il palloncino rosso), kjer pozornost in ciklično dinamiko zgodbe nosi rdeča barva predmetov, ki se skozi listanje knjige preobražajo in ustvarjajo zgodbo (Beckett, 2013; Salisbury in Styles, 2012).

(34)

12

V sklopu abstraktnosti in nekonvencionalnosti na področju otroških knjig je vredno omeniti serijo knjig iz leta 1980 I prelibri , katerih avtor je Bruno Munari. S serijo dvanajstih knjižic velikosti 10 x 10cm je naredil še korak naprej glede na prejšnjo serijo z naslovom Neberljive knjige (Libri illegibili). Knjige je ponovno namenil najmlajšim otrokom, ki seveda še ne znajo brati in šele spoznavajo formate, oblike, barve in teksture različnih materialov. Knjige so v kvadratnem formatu in jih sestavljajo različni materiali, kot so lepenka, les, papir, plastika, filc in krzno. Munari je knjige kot objekte naredil pravzaprav z namenom, da jih lahko otroci raziskujejo in doživijo svoje prvo srečanje s knjigo. Knjige so narejene na način, da jih lahko listamo »narobe« ali »v obratni smeri«, saj so namenjene majhnim otrokom, ki se šele prvič srečujejo s konvencionalnimi postavitvami formata. Serija I prelibri (slika 15) je presegla prejšnje, kar se tiče abstraktnosti, saj naj bi se jo doživljajo na multisenzorični ravni, torej taktilno, vizualno in slušno, pri čemer umetnik izpostavlja element presenečenja, ki bi moral biti tudi bistven element vsake knjige (Beckett, 2013; Salisbury in Styles, 2012).

Slika 15: Bruno Munari, I prelibri, 1980, mešana tehnika

Zahvaljujoč omenjenim umetnikom, ki so oblikovno in umetniško eksperimentirali s knjigo kot objektom, so danes slikanice brez besedila dosegle pomemben nivo v smislu kakovosti na vizualnem in pedagoškem področju. Ob prebiranju slikanic imajo starši načeloma vlogo mediatorjev, ki posredujejo otroku besedilo. Slikanice brez besedila, ki so danes dosegle že visoko vizualno kakovost, so postale zanimive za otroke in odrasle. Ko so se približale tudi odraslim, je njihovo mediatorstvo med knjigo in otrokom postalo pristnejše. Takšne slikanice posamezniku omogočajo lastno interpretacijo zgodbe in otrok ob tem razvije samostojno zaznavanje sporočila s pomočjo vizualizacije podob, kjer ni nujno, da bi odrasli ali starši posegali v otrokovo interpretacijo in doživljanje, saj besedila ni. Tako dobijo otroci odlično osnovo za pogovor o zgodbi, ker tako preverjajo, kaj so videli in kako so videno razumeli. V

(35)

13

zadnjih štiridesetih letih so se slikanice brez besedila postopoma uspele uveljaviti kot razločna zvrst v svetu otroških slikanic. Take slikanice so tudi na založniškem področju požele novosti, saj so od 90ih let naprej postale pravi sodobni založniški trend po svetu. Ta podatek ni zanemarljiv, saj trg vsekakor vpliva na kakovost in oblike umetniških in vizualnih izdelkov, ki

se jih ustvari in ponudi potrošnikom

(Batič in Haramija, 2014; Beckett, 2013; Sipe in Pantaleo, 2012).

Primer slikanice brez besedila, kjer je poleg barve v ospredju stilizacija črtne risbe, je delo Quentina Blakea z naslovom Klovn (Clown). Britanski avtor in ilustrator slikanic je za omenjeno delo imel najprej v načrtu, da bo ilustracijam sledilo besedilo, ker pa je glavni lik zgodbe klovn, ki se najbolje izraža preko lastne mimike, se je odločil, da bo slikanica brez besedila. Črtna risba, ki stilizirano sledi predvsem konturam je narisana s peresom (Salisbury

in Styles, 2012).

SLIKANICA IN SLIKANICA BREZ BESEDILA NA SLOVENSKEM

Razvoj otroške slikanice na slovenskem je neposredno povezan s knjižno ilustracijo ali z t. i.

ilustriranimi knjigami (Haramija in Batič, 2013).

Sprva so bila mladinska literarna dela brez ilustracij, šele v drugi polovici 19. stoletja so začeli dodajati tudi ilustracije. Zbornik Drobtinice in Časopis Vedež sta bila med glavnimi viri poljudnih beril za mladino, kljub temu sta bila skopa z ilustracijami ali so bile tujega izvora. V 20. stoletju so za ilustracije začeli skrbeti slovenski slikarji, predvsem člani skupine Vesna, ki so se angažirali za nacionalno identiteto in samostojnost slovenskega naroda. Ilustrirali so predvsem dela, ki so kot osrednji motiv imela slovenske navade in običaje. V njihovem krogu je nastalo kar nekaj ilustracij za znana mladinska literarna dela, med temi tudi ilustracije Hinka Smrekarja za Martina Krpana in ilustracije Gvida Birolla, ki je naredil ilustracije za delo Trije bratje in trije razbojniki (Pregl Kobe, 1998).

(36)

14

Slika 16: Hinko Smrekar, Ilustracija za delo Martin Krpan, 1917, tuš

Slika 17: Gvido Birolla, ilustracija za delo Trije bratje in trije razbojniki, 1951, tuš

Izpostavljeno je leto 1911, ko sta bili izdani Pravljice Frana Milčinskega z ilustracijami Maksima Gasparija in Gvida Birolla in delo Mladim srcem Ksaverja Meška z ilustracijami Saše Šantela (Haramija in Batič, 2013). Kasneje so nastale revije Ciciban, Pionirski list in Mladina, ki so objavljale ilustracije za otroke, med najbolj znanimi tudi ilustracije Don Kihot Nikolaja Pirnata. Leta 1954 ga ilustrira še Tone Kralj. V obdobju med obema vojnama je pomembno

(37)

15

omeniti dela Otona Župančiča, kot sta Ciciban in zbirka Ciciban čita, ki vsebujeta ilustracije raznih priznanih ilustratorjev. Marija Vogelnik je leta 1940 naredila ilustracije za delo Mojca Pokrajculja (Haramija in Batič, 2013).

Slika 18: Marija Vogelnik, ilustracija za delo Mojca Pokrajculja, 1940,

V štiridesetih sta svoj delež v ilustracije vložila tudi France Mihelič in Maksim Sedej s svojim realističnim slogom in Marij Pregelj, ki je v petdesetih letih ustvaril znamenite in v svojem slogu unikatne ilustracije za Ilijado in Odisejo (Pregl Kobe, 1979).

(38)

16

Slika 19: Marij Pregelj, Odiseja; Odisej strelja z lokom, 1949-50, gvaš na papirju

Slika 20: Marij Pregelj, Ilijada: Dvoboj Hektorja in Aiasa, 1949-50, gvaš na papirju Pomembna letnica za razvoj in obstanek slovenske mladinske književnosti je leto 1945, ko je bila ustanovljena založba Mladinska knjiga (Pregl Kobe, 1998).

Ta je pomembno vplivala na razvoj slikanice na slovenskih tleh. Začela je izdajati kopico

(39)

17

pomembnejših zbirk, ki so sooblikovale področje knjižne ilustracije in slikanic, med te sodijo Cicibanova Knjižnica (1948), Čebelica (1953), Velike slikanice (1967) in Cicibanov vrtiljak (1987). Kasneje v 70ih letih se pojavi še zbirka Lastovka, ki jo izdaja založba Partizanska knjiga. Od 90ih dalje se je produkcija in izdaja tujih in domačih slikanic začela večati, pri čemer se poraja vprašanje o literarni in likovni kakovosti teh del (Haramija in Batič, 2013).

Na slovenskem je tradicija slikanice razdeljena na tri obdobja, ki so predslikaniško

podobarsko obobje, slikaniško zlato obdobje in postslikaniško multimodalno obdobje (Blažić, 2020). Slovenske ilustratorje, ki so pomembno vplivali na razvoj in kvaliteto ilustracij, delimo na tri skupine: na starejšo generacijo (Tone Kralj, France Mihelič, Marij Pregelj in Marija Vogelnik), srednjo generacijo (Marlenka Stupica, Ančka Gošnik Godec in Jelka Reichman) in mlajšo generacijo (Marjan Amalietti, Kostja Gatnik, Marija Lucija Stupica in Marjan

Manček) (Pregl Kobe, 1979).

Slika 21: Marlenka Stupica, Ilustracija za slikanico Čudežno drevo, 1995

(40)

18

Slika 22: Ančka Gošnik – Godec, Ilustracija za slikanico Muca Copatarica, 1963

Slika 23: Jelka Reichman, ilustracija za Uganke o živalih, 1999

(41)

19

Slika 24: Kostja Gatnik, ilustracija za slikanico Vžigalnik, 2009

Slika 25: Marija Lucija Stupica, ilustracija za ljudsko pravljico Čudodelna torbica, 1979 Na slovenskem najdemo peščico primerov kvalitetnih tihih knjig, njeno produkcijo pa moramo vselej še naprej spodbujati. Kot prvi primer take slikanice je leta 1977 izšla Maruška Potepuška Marijana Amaliettija (Blažić, 2020). Do danes je nastalo nekaj slovenskih avtorskih slikanic brez besedila, ki so jih ilustrirali priznani slovenski ilustratorji, med katere sodijo Damjan Stepančič (Zgodba o sidru in Svetilnik), Maja Kastelic (Deček in hiša), Andreja Peklar (Ferdo veliki ptič) in Marjan Manček (Brundo se igra).

(42)

20

Slika 26: Marijan Amalietti, ilustracija za slikanico Maruška Potepuška, 1977

Slika 27: Marjan Manček, ilustracija za slikanico Brundo se igra, 1978

(43)

21

Slika 28: Damijan Stepančič, ilustracija za slikanico Svetilnik, 2019

Slika 29: Andreja Peklar, ilustracija za slikanico Ferdo veliki ptič, 2016

(44)

22

Slika 30: Maja Kastelic, ilustracija za slikanico Deček in hiša, 2015

POJMOVANJE SLIKANICE

Ko govorimo o slikanicah moramo biti pozorni na to, da pravilno razumemo, kaj slikanica zares je in kaj jo definira. Slikanica je vrsta knjige, v kateri so združeni besedilo, ilustracija in odnos med njima. Čeravno sta tako besedilo kot ilustracija v sliki pomembni, se slikanica razlikuje od drugih oblik knjig po tem, da mora obseg ilustracije presegati obseg besedila. Načeloma velja, da besedilo slikanice obsega do 1800 besed oziroma 5 strani zgoščenega besedila formata A4.

Haramija in Batič (2013) omenita, da mora po Unescovi definiciji dolžina knjige zajemati vsaj 49 strani, in predlagata, da bi med slikanice lahko uvrščali zgolj gradivo do 48 strani.

Odnos med besedilom in ilustracijo ne obstaja samo v slikanicah, ampak tudi v drugih vrstah knjig, kot sta strip in ilustrirana knjiga. Zgodi se lahko, da pride do nesigurnosti ali konflikta pri določanju zvrsti knjig, zlasti med ilustrirano knjigo in slikanico. Na prvi pogled sta si zaradi enakih sestavnih elementov zelo podobni, zato obstajajo jasno začrtane smernice o obsegu besedila in ilustracij, ki definirata obe zvrsti. Pri ilustrirani knjigi je besedilo neomejeno in prevladujoče in obsega več kot polovico celote; ilustracije prikazujejo le določene prizore iz zgodbe. Nasprotno ima slikanica omejeno število besed in prevlada ilustracija, ki skupaj z besedilom prikazuje celotno zgodbo. Čeprav imata obe zvrsti enake sestavne elemente, se ti razlikujeta glede na njun odnos. Pri ilustrirani knjigi sta oba elementa zaključeni celoti, ki lahko delujeta samostojno, medtem ko sta pri slikanici besedilo in ilustracija v vzajemnem in prepletenem odnosu dopolnjevanja. Pri slikanici se meja pogosto zabriše glede odvisnosti in neodvisnosti besedila ilustracije in obratno, zato lahko trdimo, da imamo dve definiciji glede na vrsto slikanic. Tiste, ki jih označimo kot klasične, kjer sta besedilo in ilustracija dobro

(45)

23

povezana, vendar še zmeraj delujeta in lahko obstajata kot samostojna elementa in tiste, ki jih omenja že Niko Grafenauer (1976), ki trdi, da v avtorskih ali timskih slikanicah zgodba nastaja s sočasnim ustvarjanjem besedila in ilustracij, kar onemogoča njuno ločevanje v samostojne enote (Haramija in Batič, 2013).

Vsebinsko kakovostna slikanica vsebuje ustrezno upodobitev zgodbe in njenega namena, je razumljiva in poučna in didaktično ustrezna (Zupančič, 2012). Janko Kos trdi, da sporočilnost ni edini kriterij kakovostne slikanice, saj mora biti upoštevana tudi jezikovna kakovost, ki ustreza otrokovi stopnji razvoja in etičnost zgodbe (Kos, 2001, v Haramija in Batič, 2013).

TIHA KNJIGA

Obstaja posebna skrajna oblika slikanice, ki ji s tujko pravimo »silent book« ali »tiha knjiga«, saj ta ne vsebuje besedila, zgodba je prikazana v celoti z ilustracijo. Taka slikanica spodbuja pri bralcu samostojno in aktivno spremljanje in ustvarjanje ter razumevanje pomena zgodbe (Haramija in Batič, 2013). S sledenjem ilustracijam si bralec ustvarja pričakovanja in sklepe, ki so nujni za razumevanje in nadaljevanje zgodbe. Ta pričakovanja in sklepi so lahko

pomanjkljivi, zato se bralec lahko vrne k določeni ilustraciji ali pa jih opazuje posebej in nato še v zaporedju.

Ker tiha knjiga ne vsebuje besedila se lahko pojavijo pomenske nejasnosti ali dvoumnosti, kar lahko spodbuja mlade bralce k temu, da poskusijo sami sestaviti smiselno zgodbo ali v

nasprotnem primeru tudi to, da sprejmejo večpomenskost zgodbe. S tiho knjigo in njenimi ilustracijami spoznavajo, da obstajajo različni načini sledenja zgodbi (Serafini, 2010).

Celotna zgodba se odvija v obliki podob in odnosov med njimi in za razumevanje zgodbe je bistveno, da zmore bralec razbirati pomene, ki jih ustvarjajo barve, perspektiva, prostor in kompozicija (Ramos in Ramos, 2011). Read in Smith (1982) predstavita, na kakšne načine otroci pridobijo izkušnje pri branju slikanic brez besedila: preko zaporedja dogodkov in z iskanjem podrobnih informacij o likih in kraju dogajanja v zgodbi, z iskanjem osnovne ideje pripovedi, s sklepanjem, kar od otroka zahteva uporabo zapletenejših miselnih procesov, z doseganjem spoznanj in oblikovanjem zaključka, določiti morajo vzroke in posledice ter glede na vrednote in merila ovrednotiti zgodbo.

Knudsen-Lindauer (1988) trdi, da tihe knjige prestavljajo dober pedagoški pripomoček za otroke, ki še ne berejo in za mlade bralce, saj spodbuja razvoj raznih veščin, ki so pomembne za kvaliteten otrokov bralni razvoj. Med te veščine sodijo zaporedno mišljenje, občutek za

(46)

24

zgodbo in njen pomen, vizualna diskriminacija in sklepanje. Otrokova zmožnost branja slikanice brez besedila in razvoj njegove vizualne interpretacije je odvisna od njegove stopnje razvoja, pri čemer so tudi načini branja teh slikanic razdeljeni na štiri stopnje. Prva stopnja temelji na rokovanju knjige in opazovanju ilustracij. Pri drugi stopnji otrok začne že z gestami izražati in kazati določeno stopnjo razumevanja ilustracije, saj pokaže, kje se nahajajo razni objekti v njej. Na tretji stopnji starš ali bralec aktivno interpretira zgodbo in otrok ga posnema in ponavlja. Četrto stopnjo zaznamuje otrokovo izumljanje pripovedi, kjer lahko ob samostojnem pripovedovanju zgodbo tudi zapiše ali nariše svojo slikanico (Batič, 2017).

S sledenjem ilustracijam v knjigi bralci ustvarjajo zgodbo s pripovedovanjem tega, kar vidijo.

Bralci morajo vizualne informacije pretvoriti in interpretirati, s čimer svoje poznane informacije in vtise iz okolja razvijajo še naprej. Dober primer tega opazimo takrat, ko mladi bralci poskušajo interpretirati misli in čustva lika v zgodbi. Pri tem imata veliko vlogo domišljija in ustvarjalnost, saj bralcu ni ponujeno besedilo, ki bi mu preko branja osmislilo zgodbo, pač pa mora biti bralec aktivno vključen v ustvarjanje oziroma interpretiranje zgodbe, ki mu jih ponujajo ilustracije (Serafini, 2014).

PRIMERI TIHE KNJIGE

Tiha knjiga avtorja Damijana Stepančiča z naslovom Zgodba o sidru iz leta 2010 je ena najbolj znanih in priznanih slovenskih tihih knjig s plaketo Hinka Smrekarja (2010) in Levstikovo nagrado za izjemne dosežke na področju izvirne književnosti in ilustracije (2010).

Sprva je Stepančič želel zgodbi dodati besedilo, vendar se je nato odločil, da bo zgodbo predstavil le z ilustracijami, saj bo tako omogočil otrokom in staršem samostojnejše raziskovanje in razumevaje zgodbe. Format slikanice je pravokotne oblike z dvostranskimi ilustracijami. Prizori so barvno bogati, prevladujejo rdeča, črna in oker barva in njihovi svetlostni odtenki. Za svetlostne in barvne vrednosti v ilustracijah prevladujeta srednji dur z večjimi ploskvami v srednjih svetlostnih vrednostih, ki ustvarja močan in bogat vtis in srednji mol, kjer ni močnih in ostrih svetlostnih razponov, kar ustvarja vtis zasanjanosti in zamolklosti.

Slikanica prikazuje zgodbo o tem, kako je ogromno sidro pristalo sredi Ljubljane, za kar je Stepančič dobil idejo ob opazovanju sidra sredi parka Zvezda v Ljubljani. V slikanici je prisotno tudi intraikonično besedilo v obliki podrobnosti s skritimi pomeni. Zgodbo raziskujemo in spoznavamo sporočilnost na hermenevtični način, torej iz splošnih elementov, kot sta naslov in motivi v ilustracijah preidemo v podrobnosti s pomočjo katerih dosežemo razumevanje splošnega pomena motiva in celotne zgodbe.

(47)

25

Slika 31 in Slika 32: Damijan Stepančič, dve ilustraciji iz slikanico Zgodba o sidru, 2010

Leta 2015 je bila izdana tiha knjiga Deček in hiša avtorice Maje Kastelic, za katero je dobila plaketo Hinka Smrekarja (2014) in nagrado Kristine Brenkove za najboljšo slovensko slikanico (2015). Slikanica je narejena v pravokotnem formatu z dvostranskimi ilustracijami.

Prevladujejo sivine in zamolkli odtenki toplih barv kot sta rdeča, oranžna in rumena. V svetlostnem in barvnem odnosu prevladuje visoki mol, ki ustvarja vtis nežnega, mehkega, zamišljenega in zasanjanega. V zgodbi je deček, ki po ulici sledi mački v neznano hišo. Ko se deček sprehaja med prostori hiše, se razkrivajo prizori z mnogo podrobnosti in z navezavami na znane knjige in slikanice. Deček se potepa po nadstropjih hiše, dokler ne pride do podstrešja, kjer sreča deklico. Skupaj naredita majhna papirnata letala, ki jih v naslednjem prizoru, ki je zelo barvno svetel in zračen, spustita iz balkona hiše v prostrano okolico. Zgodba naj bi bila poklon pismenosti, branju in literaturi, ki zbližuje ljudi in širi obzorja (Jamnik, 2016).

Slika 33 in Slika 34: Maja Kastelic, dve ilustraciji iz slikanico Deček in hiša, 2015

(48)

26

Leta 2018 je izšla tiha knjiga madžarske ustvarjalke Kinge Rofusz z naslovom Doma. Leto kasneje je izšla tudi v Sloveniji in je pridobila znak kakovosti otroških in mladinskih knjig Zlata hruška. Slikanica je narejena v pokončnem pravokotnem formatu in sestavlja jo kar 30 dvostranskih ilustracij. Naslovnica je narejena tako, da je sredinski del platnice izrezan, skozenj pa se vidi obraz dečka, ki je del ilustracije iz notranjosti knjige. Ilustracije so narejene v mešani tehniki svinčnika, kolaža in akrila. V slikanici prevladujeta ob beli in črni barvi še zelena in rdeča, ki nosita tudi narativni pomen zgodbe. Glede na razpon tonskih vrednosti se v celotni slikanici izmenjujejo tako trdi kot mehki svetlostni ključi, vendar glede na vtis, ki jo ilustracije ustvarjajo v zgodbi je najbolj očiten srednji mol, ki deluje nežno, zamolklo in sanjavo. Slikanica prikazuje zgodbo o dečku in njegovi družini, ki se nekega dne odloči prodati hišo in se odseliti v mesto. Deček se mora na svoj način soočiti z občutki izgube svojega varnega zavetja in ponovno poiskati veselje, občutek bližine in varnosti v krogu svojih najbližjih v novem domu.

Pri tem ima pomembno vlogo tudi babica, ki dečku v prvotnem domu pokaže ptičjo krmilnico, v kateri se je posadilo seme, ki bo vzklilo in zrastlo v veliko rastlino ravno takrat, ko bo deček s svojo družino v novem domu.

(49)

27

Slika 35 in Slika 36: Kinga Rofusz, dve ilustraciji iz slikanice Doma, 2018

Slikanica, ki jo bom uporabila kot referenco za svoje samostojno likovno-praktično delo in ki je služila kot inspiracija zanje je tiha knjiga korejske avtorice Suzy Lee z naslovom Val.

Slikanice je izšla leta 2008 in je prejemnica nagrad kot sta zlata medalja ameriškega združenja ilustratorjev (2008) in New York Times nagrada za najbolje ilustrirano knjigo (2008).

Ilustracije v kombinaciji z akvarelom in ogljem so naslikane na minimalističen način, in sicer z uporabo modre in črne barve. Svetlostna vrednost ilustracij je v visokem duru z večjim delom ploskev v najsvetlejših vrednostih z nekaj sivinami in akcenti v najtemnejših vrednostih, ki skupaj delujejo aktivirajoče in veselo. Zgodba poteka povsem linearno, format je podvržen prostoru zgodbe, saj se dogaja na plaži oziroma je v ospredju morje, ki predstavlja horizont, zaradi česar je format vodoravno pravokoten. Zgodba prikazuje dekličin dan na plaži, kjer se sooči z naravo morja in njegovih valov. Tematizira moč in skrivnost narave in odnos, ki ga imamo do nje. Deklica skozi različne situacije v odnosu do vala občuti nesigurnost, strah, trmo, nečimrnost, presenečenost in veselje in se s tem nauči spoštljivega odnosa do morja in narave.

(50)

28

Slika 37, Slika 38, Slika 39, Slika 40 in Slika 41: Suzy Lee, sekvenca ilustracij iz slikanice Val, 2011

(51)

29

OBLIKOVNI ELEMENTI SLIKANICE

Pri slikanicah nista pomembni le vsebina zgodbe in ilustracije. Na dojemanje celotne zgodbe vplivajo tudi ostali oblikovni elementi, kot so format, platnica, vezni list, predlist, notranja naslovnica in tipografija (Haramija in Batič, 2014).

PARABESEDILO: Platnica, vezni list in notranja naslovnica sestavljata celoto, ki se ji reče parabesedilo. Gerard Genett (1987) trdi, da so ti elementi združeni v ožjo skupino t. i.

peritext. Ravno v slikanicah so vsi omenjeni elementi še posebej skrbno urejeni, saj je

pomembno, da je celotna oblika in estetika slikanice skladna s svojo vsebino (Genette, 1987 v Sipe, 2006).

Zgodba se odvije že na naslovnici in nato na veznih listih (Batič, 2017). Na naslovnici sta navedena naslov in avtor, zelo pogosto je poleg predhodno naslikana tudi ilustracija, ki je lahko tako na sprednji strani naslovnice kot tudi hrbtni strani, kjer se lahko nadaljuje in lahko prikazuje prizor iz slikanice ali popolnoma nov motiv (Haramija in Batič, 2014). Ilustracija na naslovnici je zelo pomembna, saj je njena vloga poleg reprezentacije tudi ta, da pritegne pozornost bralca. Vezni list je tisti list, ki ima eno polovico strani zalepljeno na notranji strani prednje in zadnje platnice in je lahko tudi ilustriran, povezuje naslovnico z jedrom slikanice, poleg tega pa delujejo kot zaščitni znak jedra. Obstajajo štiri vrste veznih listov, ki se ločujejo glede na to, ali so strani ilustrirane ali ne. Imamo dve vrsti neilustriranih in ilustriranih veznih listov. Pri prvih dveh je eden identičen na obeh straneh, drugi pa je različen spredaj in zadaj.

Enako velja pri ilustriranih, saj imajo določeni enake ilustracije spredaj in zadaj, drugi pa imajo različne večvrstne ilustracije (Sipe in McGuire, 2006).

Veznemu listu sledi notranja naslovnica, ki je v večini primerov ilustrirana z notranjo ilustracijo ali vsebuje avtentično ilustracijo, ki je bila posebej narejena za to stran (Batič, 2016).

(52)

30

Primer parabesedila za slikanico Pepelka z ilustracijami Alenke Sottler (2006).

Slika 42: Alenka Sottler, platnica slikanice Pepelka, 2006

(53)

31

Slika 43: Alenka Sottler, vezni list slikanice Pepelka, 2006

Slika 44: Alenka Sottler, notranja naslovnica slikanice Pepelka, 2006

FORMAT: Format slikanice je pomemben, saj poleg ostalih materialnih značilnosti knjige, vpliva na odziv in vtis, ki si ga bralec ustvari o zgodbi, še preden jo začne brati. Slikanice so večinoma izdane v pokončnem ali ležečem formatu A4, pri tem se občasno pojavijo odstopanja zaradi oblikovanja. Po Mariji Nikolajevi (2012) naj bi pokončni formati ustrezali zgodbam, ki so razdrobljene na krajše prizore. Zgodbe, pri katerih je v ospredju gibanje oziroma dinamika dogodka, pridejo bolj do izraza v ležečem formatu. Poleg enostranske postavitve se v slikanicah pojavijo dvostranske postavitve, ko želi ilustrator poudariti širino in globino prostora. V večini primerov so slikanice v pravokotnih formatih, obstajajo pa tudi v kvadratnem formatu.

(54)

32

Slika 45: Razni formati slikanic

OSREDNJI DEL: V osrednjem delu knjige se vrstijo ilustracije in besedilo, ki pripovedujeta zgodbo. Ilustracije lahko sprva ločimo po velikosti, torej imamo manjše, ki se jih lahko niza več hkrati na posamezni strani ali enostranske in dvostranske.

Ločimo jih tudi glede na likovno tehniko (suhe in mokre), opazujemo in analiziramo lahko, katere likovne prvine (točka, črta, črno-belo barva, ploskev in prostor) in likovne spremenljivke (tekstura, število, velikost, gostota, smer, položaj in likovna teža) so v ilustraciji poglavitne.

Ilustrator ima pomembno vlogo pri slikanici in dojemanju zgodbe. Ta namreč odloči, katero likovno tehniko bo uporabil in na kakšen način bo manipuliral z likovnimi prvinami, kompozicijo, perspektivo in zornimi koti z vključitvijo parabesedila in simbolov tako, da bo pritegnil pozornost bralca. Umetnik z veščim manipuliranjem in z likovnimi izraznimi sredstvi ustvarja zgodbo v zgodbi. V veliki meri je odgovoren za ustvarjanje in ohranjanje dinamike zgodbe, ki v bralcu ustvarja željo po odkrivanju slikanice z obračanjem listov (Batič, 2017).

TIPOGRAFIJA: Ob ilustracijah je besedilo, ki je lahko postavljeno na obarvani del ilustracije ali ob njo (Sipe in McGuire, 2006). V kakovostnih slikanicah je tipografija oziroma oblika pisave taka, da bo oblikovno skladna ali vsaj nemoteča za ilustracijo in vsebino in za bralčevo sledenje zgodbi.

(55)

33

Pri tem lahko omenimo še intraikonično besedilo (slika 46), ki se v obliki črk in besed pojavlja v lustraciji kot njen sestavni del. Tako besedilo ponuja bralcu dodatne podatke, bodisi opisuje in ponavlja osnovno pripoved ali jo nadgrajuje s še neznanimi informacijami, pri čemer je besedilo integrirano v ilustracijo v obliki računalniškega besedila na računalniškem ekranu.

Slika 46: Mojca Osojnik, ilustracija v slikanici Čas je velika smetanova torta, 1999

Phinney in Colabucci (2010) sta osnovala štiri kategorije odnosov, ki obstajajo med pisavo in slikanico:

- »dishonoring typography«, kjer se pisava ne ujema z vsebino,

- »honoring typography«, ustrezno izbrana pisava glede na besedilo in vsebino (slika 47),

- »enhancing typography«, oblikovnost pisave je vidnejša in s tem aktivno izpostavi sporočilnost zgodbe (slika 48),

- »expressive typography«, pisava je glede na svojo obliko (velikost, barve, itd.) in postavitev zelo ekspresivna, zato je njen vpliv na zgodbo še bolj aktiven in intenzivnejši

(slika 49)

(Phinney in Colabucci, 2010, v Haramija in Batič, 2014).

(56)

34

Slika 47: Shaun Tan, ilustracija v slikanici Izgubljena stvar, 2000)

Slika 48: Mojca Osojnik, ilustracija v slikanici Čas je velika smetanova torta, 1999

(57)

35

Slika 49: Jon Scieszka, ilustracija v slikanici The Stinky Cheese Man and Other Fairly Stupid Tales, 1993

LIKOVNI ELEMENTI V SLIKANICI

V prejšnjih poglavij smo razumeli, da je ilustracija pomemben element oblikovnega dela slikanice. Pri uspešnosti ilustracij pridejo v ospredje likovni elementi in ilustratorjevo poznavanje likovnega jezika. Pod likovni jezik spadajo likovne orisne in orisane prvine, likovne spremenljivke, prostorski ključi in kompozicijska sintaksa.

LIKOVNE ORISNE PRVINE: točka, linija, svetlo-temno in barva.

– Točka: To je najmanjši orisni element, ki v likovnem prostoru »privabi in zadrži pogled«

(Butina 1997).

– Črta: Obstaja aktivna, pasivna in medialna črta. Aktivna črta je nesklenjena in »svobodna«, pasivna linija nastane ob stiku dveh različno svetlih ploskev in medialna linija orisuje oblike.

Linije so vodoravne, navpične in poševne in vzbujajo različne občutke oziroma predstavljajo različna stanja. Vodoravna linija daje občutek umirjenosti, ravno nasprotno navpična linija simbolizira aktivnost, rast in nestabilnost. Zaradi človekove pokončne drže in zakonitosti vidne percepcije, zaznavamo dolžino navpične linije kot daljšo v primerjavi z vodoravnimi.

Prekrižanost vodoravnih in navpičnih linij doživljamo kot stabilnost in trdnost.

– SV-TM: je prvina, ki predstavlja svetlostne razlike, katere ustvarjajo občutek za globino in

likovni prostor.

– Barva: Barvni krog po Jaohannesu Ittnu deli barve na primarne, sekundarne in terciarne.

Primarne barve ali osnovne barve so rdeča, rumena in modra in so tiste iz katerih so zmešane