Medgeneracijska solidarnost

Medgeneracijska solidarnost nastane kot posledica medgeneracijskega sodelovanja, ki predstavlja socialno povezanost med generacijami. Pomeni namreč izmenjavo izkušenj in spoznanj med mlajšo in starejšo generacijo, skupno druženje, medsebojno učenje in ustvarjanje, kar spodbuja ohranjanje in širjenje socialne mreže (Klančnik, Pivk, &

Zakšek, 2010), medsebojno spoštovanje, večjo medgeneracijsko solidarnost, pozitivno podobo staranja in povečanje strpnosti ter razumevanja drug drugega. Vsem vključenim v njihova življenja dodaja novo kvaliteto, povečuje občutek sprejetosti, varnosti in smiselnosti, izboljšuje telesno in duševno zdravje, blaži osamljenost ter z vsem tem pomeni konkretno pomoč (Kralj, 2009). Zraven materialne varnosti sodelujočim predstavlja tudi socialno in čustveno oporo. Po mnenju strokovnjakov s torej seboj prinaša pozitivne stvari za vse generacije.

Pri tradicionalnih stabilnejših družbah je bilo zaznati malo sprememb pri prenašanju zgodovinske in kulturne dediščine od starejše do mlajše generacije. Te spremembe so se dogajale počasi. Prenos znanja je takrat večinoma potekal od starejših generacij k mlajšim, saj je veljalo prepričanje, da se ljudje v starosti ne učijo več, lahko pa svoja znanja in izkušnje predajo prihodnjim generacijam. Takšno učenje je potekalo naključno

- 30 -

kot del družinskega življenja ljudi. Medgeneracijsko sodelovanje pa se je v postmoderni družbi spremenilo. Današnjim mlajšim generacijam ni dovolj, da le sprejmejo tradicijo od predhodnjih generacij, temveč jih želijo preseči (Hlebec et al., 2012; Musek, 1995; Ule, 2008).

Spremembe v razmerju moči med mlajšimi in starejšimi generacijami v postmoderni družbi se kažejo posebno v zasebnosti, kjer mlajši pridobivajo vedno več moči. To lahko vidimo v liberalizaciji vzgojnih stilov, predvsem v odpovedovanju kaznovanja in nasilju pri vzgoji otrok, ter v vedno bolj neformalnih in osebnih odnosih med mladimi in odraslimi. Med generacijami je bolj prisoten refleksivni pogovor. Povezave med starši in otroki postajajo vedno bolj elastične in velikokrat se zgodi, da mladi izkoriščajo pomoč staršev samo takrat, ko imajo psihične in ekonomske težave. Starši v zadnjem času postajajo bolj svetovalci in zagovorniki in ne več nadzorniki ter oblikovalci življenjske poti otrok (Ule, 2008; Ule et al., 2000). V sodobnosti prenos znanja poteka tako od starejših k mlajšim, kot tudi v obratni smeri. Pomembni sta obe vrsti prenosa znanja.

Starejši ljudje imajo zaradi svojih izkušenj veliko znanja in zmožnosti, ki so jih pridobili s številnimi izkušnjami. Te lahko starejše generacije prenašajo na mlajše, jim s tem pomagajo pri pomembnih odločitvah na poti do ciljev in zagotovljanju boljših osnov za ustvarjanje novih dejavnosti. Uporaba in prenos teh znanj lahko utrdi položaj starejše generacije v družbi in razbremeni mlajše (Kralj, 2009; Omerzu, 2004; Miloševič, 2009), prav tako lahko starejši vidijo, da so se mladi pripravljeni spoprijeti z novimi izzivi, se lahko soočijo s problemi ter prinesejo družbi napredek. Mladi, ki se bolje razumejo s starejšimi, imajo tudi boljše komunikacijske sposobnosti, bolj razvito empatijo in emocionalno inteligenco. Razlog za to je lahko dejstvo, da imajo starejši za seboj že ogromno izkušenj iz medsebojnih odnosov (Miloševič, 2009).

Tudi prenos znanja od mlajših k starejšim generacijam je v današnjem svetu zaradi nenehnih sprememb zelo pomemben. Ves čas se je namreč potrebno prilagajati ter si pridobivati nova znanja. Mladi lahko na starejše generacije prenašajo svojo ustvarjalno zagnanost in znanja o novih tehnologijah (Kralj, 2009; Omerzu, 2004).

Medgeneracijski odnos je uspešen, ko ga oba člana različnih generacij v odnosu doživljata kot lepega, ju oba bogati, jima veliko pomeni, kjer vsak od njiju drugemu daje nekaj takšnega, kar je drugemu dragoceno, od njega pa prejema to, kar mu je pomembno.

- 31 -

Pomembno vlogo pri tem ima osebna komunikacija, kjer prevladuje medsebojno pripovedovanje osebnih izkušenj in spoznanj (Ramovš, 2004).

Medgeneracijska solidarnost se pojavlja na treh ravneh: na mikro, mezo in makro nivoju.

Na prvem se solidarnost navezuje na družinski nivo in na odnose med družinskimi člani, pri ostalih dveh pa na odnose med generacijami kot odnosi med različno starimi skupinami v družbi (Hlebec et al., 2012).

• Makro nivo medgeneracijske solidarnosti

Ta vrsta solidarnosti se nanaša na sistemski nivo in na delovanje sistemov blaginje na ravni države. Primer tega je pokojninski sistem, kjer so starejši, neaktivni prebivalci upravičeni do finančnih transferjev, ki jih dobijo od mladih, delovno aktivnih ljudi. Ob tem velja predpostavka, da bodo ti mladi, ki sedaj dajejo, v prihodnosti od mlajših generacij prejemali finančni transfer. Država blaginje tako predstavlja obliko družbene pogodbe med generacijami. V Sloveniji institucionalni dejavniki opredeljujejo medgeneracijsko solidarnost z zakonsko obveznostjo staršev, da skrbijo za otroke in pa z obveznostjo odraslih otrok, ki naj skrbijo za starše, v kolikor so ti nesposobni za delo in zato nimajo dovolj sredstev za preživetje (Hlebec et al., 2012).

• Mezo nivo medgeneracijske solidarnosti

Ta raven medgeneracijske solidarnosti poteka v skupnosti, soseski, ki ima pomembno vlogo v življenju ljudi (Hlebec et al., 2012). Skupnost povezujejo predvsem skupni interesi in potrebe njenih članov, kar jih medsebojno povezuje (Findeisen, 1996; po Klančnik, Pivk, & Zakšek, 2010). Temelj skupnosti ponavadi predstavlja prostorska bližina ter se velikokrat povezuje s pojmom soseske, kjer so zraven prostorske bližine pomembna tudi omrežja in interakcije med ljudmi. Posameznik to okolje in ljudi v njem dobro pozna, pogosto se med njimi počuti sprejeto, domače in varno. Lokalna skupnost ima velik pomen predvsem za starejše, ki so zaradi manjše mobilnosti, več prostega časa in daljšega časa bivanja v isti soseski nanjo pogosteje bolj vezani kot mlajši. Skupnosti običajno nudijo različne storitve starejšim in imajo lahko poudarek na medgeneracijskem sodelovanju. V skupnosti je pri izvajanju medgeneracijskega izobraževanja potrebno izpostaviti močno skupinsko identiteto, delovanje za skupno dobro in aktivno udeležbo

- 32 -

članov. Pomemben del ob tem predstavljajo tudi medsosedski odnosi, ki so temelj medsebojne pomoči in prijateljstva (Hlebec et al., 2012).

• Mikro nivo medgeneracijske solidarnosti

Ta nivo medgeneracijske solidarnosti predstavlja odnose med generacijami znotraj ene družine, ki jo sestavlja vedenjska in emocionalna interakcija med starši in otroki ter med starimi starši in vnuki (Bengtson, & Oyama, 2007; po Hlebec et al., 2012). Družina je pomemben posrednik ciljev, vrednot ter idealov iz generacije v generacijo (Musek, 1995).

V raziskavi, ki so jo izvedli Hlebec in sodelavci (2010; po Hlebec et al., 2012), vidimo, da družina predstavlja kar polovico omrežja socialne opore anketiranih. 10 % omrežja predstavlja partner, 20 % starši in otroci, 9 % sorojenci, 13 % pa razširjena družina. Tako kar 20 % celotnega omrežja predstavljajo medgeneracijske vezi v ožji družini in 38 % vseh družinskih vezi, medgeneracijske vezi pa predstavljajo približno polovico vseh družinskih vezi.

Zaradi socialnih, ekonomskih, kulturnih, demografskih in političnih dejavnikov, kot so daljšanje življenjske dobe, krepitev individualizma, kriza zaposlovanja, migracije in podobno, o katerih smo pisali v prejšnjem poglavju, so se v zadnjem stoletju družine zelo spremenile v starostni strukturi, generacijski sestavi, pričakovanju članov družin glede medsebojnih odnosov, raznolikosti oblik in funkcij (Hlebec et al., 2012), kjer sta pogosto oba starša zaposlena, vedno več je enostarševskih družin in vse manj razširjenih, kjer več generacij živi v skupnem gospodinjstvu ali v bližnji soseski. Zaradi prostorske ločenosti jedrne družine od razširjene družine je manj priložnosti za ustaljeno medgeneracijsko učenje (Klančnik, Pivk, & Zakšek, 2010)

V teoriji, ki jo je razvil Bengtson s sodelavci (po Hlebec et al., 2012), predstavljajo družinsko solidarnost kot večrazsežnostni koncept, ki ga sestavljajo naslednji elementi odnosa med staršem in otrokom:

- naklonjenost oz. emocionalna solidarnost,

- medosebni stiki, povezanost oz. interakcijska solidarnost,

- konsenz ter podobnost v vrednotah in prepričanjih oz. konsenzualna solidarnost, - stopnja pomoči in delitev virov oz. funkcionalna solidarnost,

- zavezanost družinskim normam oz. normativna solidarnost in

- 33 -

- struktura priložnosti, da se njihove medgeneracijske izmenjave ohranjajo, predstavlja pa jo geografska bližina družinskih članov oziroma strukturna solidarnost.

Zaradi kritik je bil v koncept dodan še element konflikta med starši in njihovimi odraslimi otroki, pri čemer se solidarnost in konflikt ne izključujeta, medgeneracijski odnosi se namreč odvijajo na kontinuumu med njima. Primer prisotnosti obojega je prisotnost stresa pri mlajših, ki skrbijo za starejše, kljub njihovi navezanosti nanje (Hlebec et al., 2012).

Silverstein in Bengtson (1997; po Hlebec et al., 2012) sta na podlagi različnih dimenzij medgeneracijske solidarnosti (emocionalna, konsenzualna, funkcionalna, strukturna, stiki) v družini opisala pet tipov odnosov med starši in njihovimi otroki:

- Tesno povezan odnos, kjer je prisotna močna medgeneracijska solidarnost na vseh opazovanih dimenzijah. Tak odnos je značilen za tradicionalne razširjene družine.

- Izolirani odnos, kjer ni močne solidarnosti na nobeni opazovani dimenziji. Tak odnos je značilen za t.i. izolirane razširjene družine.

- Družabni odnos, kjer je solidarnost različno močna glede na različne dimenzije;

funkcionalna solidarnost ni pomembna, prisotne pa so vse druge dimenzije medgeneracijske solidarnosti. Tak odnos je značilen za t.i. spremenjene razširjene družine.

- Intimni in oddaljeni odnos, kjer je intenzivna emocionalna in konsenzualna solidarnost, na drugih področjih pa solidarnosti ni. Torej ni prisotnih pogostih stikov med generacijami, geografske bližine ter nudenje pomoči.

- Odnos dolžnosti, kjer je raven funkcionalne solidarnosti povprečna, pogosta je strukturna solidarnost in praktična pomoč, prisotni sta še bližina in pogosti stiki, manjka pa emocionalna bližina in konsenzualna solidarnost.

Ob tem pa nobeden izmed naštetih odnosov ne ponazarja nekega tipičnega odnosa med staršem in njegovim otrokom.