Pogled intervjuvanih oseb na medgeneracijsko sodelovanje

Odgovor na raziskovalno vprašanje: Kako medgeneracijsko sodelovanje ocenjujejo intervjuvane osebe?

Svoje medgeneracijsko sodelovanje s sorodniki Franc, Marija in Nataša opisujejo kot uspešno in funkcionalno. Med seboj se vsi dobro razumejo in si medsebojno pomagajo.

Slednje se jim zdi samoumevno. Marija pove, da med seboj vedo, da se lahko vedno zanesejo drug na drugega, ko sami ne zmorejo česa storiti. Marija poudari, da se različne

- 99 -

generacije med seboj potrebujejo in si lahko medsebojno pomagajo. Prav to medsebojno pomoč označi tudi Nataša kot pozitivno stvar skupnega življenja.Vsi trije govorijo o skupnem kosilu. Franc in Marija ga imata z mlajšimi, Nataša in njeni otroci pa z njenimi starši. Franc še pove, da čuti zadovoljstvo, če lahko nekomu pomaga. Mlajši Francu tudi pomagajo pri dostavi kakšnih stvari. Zraven tega je Franc sinu pomagal finančno, pri gradnji hiše, večkrat pa je pazil svojega vnuka. Nataša pove ravno obratno, da njeni starši večkrat pazijo na njene otroke. Tako Francevim otrokom kot tudi Nataši to veliko pomeni, saj vejo, da se lahko na nekoga zanesejo v primeru, ko sami nimajo časa za otroke. Skupaj si zapolnijo čas in se medsebojno razveseljujejo. Skupno druženje vnukov in starih staršev Nataša ocenjuje kot pozitivno stvar za obe generaciji.

Boštjan pa ima drugačno izkušnjo. Že kot otrok, ko je živel s starši in babico, je videl, da bi bilo boljše, če bi živeli ločeno. Meni, da se je njegova babica včasih vmešavala v vsakodnevna opravila svojih otrok in želela, da je tako, kot si je sama zamislila. To je kot otrok ugotavljala tudi Nataša, ki pravi, da so takrat starejši imeli glavno besedo in jim mlajši niso ugovarjali. Tako Boštjan kot Nataša poudarita pomembnost zasebnosti obeh generaciji, torej da imata vsaka svoje gospodinjstvo. Kot otroka sta namreč živela v istem gospodinjstvu s svojimi starimi starši in sta občutila pomanjanje zasebnosti znotraj ožje družine. Kasneje je Boštjan živel s tastom in taščo ter svojo ženo v istem gospodinjstvu.

Povedal je, da takšno skupno življenje ni uspešno funkcioniralo, saj so se ženini starši vmešavali v njun odnos in to je pripeljalo tako daleč, da se je Boštjan odselil. Franc in Marija sta glede vmešavanja povedala, da tega ne počneta. Franc pravi, da je strpen do svojega sina in njegove družine in jih ne ovira, če imajo kakšne drugačne poglede in izkušnje. Marija pa pravi, da se ne vmešuje, vendar pa vseeno pove svoje mnenje, ob tem pa še pove, da imajo mladi že tako ali tako izoblikovana svoja mnenja in da njeno vmešavanje ne more vplivati na njihove končne odločitve. Nataša še pove, da se starši v njen odnos z možem ne vtikajo. Sicer je Nataša mnenja, da je pozitivno, če družine različnih generacij živijo skupaj, vendar pa morajo imeti zagotovljeno določeno mero zasebnosti. Predpostavlja, da se to lahko doseže z ločenim gospodinjstvom. Kot pozitivno stran skupnega življenja izpostavi medsebojno pomoč, na drugi strani pa je pri ločenem življenju mogoča večja svoboda pri odločitvah, saj se ni potrebno ozirati na mnenja ostalih. Boštjan zagovarja mnenje, da je skupno življenje težko in da je vsekakor boljše, da družine različnih generacij živijo ločeno. S tem pridobijo večjo zasebnost. Uspešen odnos med družinskimi člani različnih generacij v primeru, da živijo skupaj, pa vidi

- 100 -

takrat, ko so odnosi med njimi odprti in ko se ne vmešavajo v stvari drugih družinskih članov. Na nasprotni strani pa Marija poudarja, da bi moralo biti skupnega življenja različnih generacij več. Vendar pa tudi pri njih doma cenijo zasebnost in so veseli, ko grejo vsake toliko časa na svoj dopust, kjer se oddaljijo od ostalih članov družine, s katerimi so sicer v vsakodnevnem stiku.

Preko vsakdanjega stika si lahko pripadniki različnih generacij med seboj izmenjujejo različna mnenja, poglede in izkušnje. To po poudarili vsi štirje intervjuvanci. Preko vsakodnevnih skupnih dejavnosti jim je omogočeno boljše razumevanje drug drugega.

Ugotovili smo tudi, da sta preko neposrednih izkušenj starejša intervjuvanca pridobila bolj pozitivno mnenje o mlajših. Franc je večkrat omenil kakšne slabe lastnosti, ki jih imajo današnji mladi na splošno, ob tem pa je vedno izvzel svojega sina z družino. Tudi Marija je svoje domače opisovala le z dobrimi lastnostmi. Pomembne so torej osebne izkušnje in neposredni stik s pripadniki drugih generacij, saj lahko preko medijev dobimo precej drugačne posplošene informacije. Struc (2009) navaja, da mediji velikokrat poročajo o mladini, ki ni dobro vzgojena, ter o starostnikih, ki predstavljajo breme družbi.

V skladu s tem tudi Doberšek (2002) piše, da neposredni stiki vodijo do pozitivnih mnenj do oseb drugih generacij, medtem ko nedruženje pripelje do obratnih posledic. Franc ob tem poudari, da med različnimi generacijami obstajajo razlike v željah, pogledih in mnenjih in da pripadniki ene generacije težko razumejo druge. Tako mlajši ne morejo razumeti, v kakšnih razmerah so odraščali nekoč, saj nimajo teh izkušenj.

Franc pri starejših izpostavi njihovo zrelost, ki so jo pridobili preko številnih izkušenj, njihovo razsodnost in premišljenost. Tudi Boštjan izpostavi večjo izkušenost starejših, ki lahko svoja znanja predajo mlajšim generacijam. Do takšne ugotovitve je prišla tudi Kralj (2009). Starejše ljudi Boštjan zato rad posluša. Franc pravi, da je bilo nekoč spoštovanje starejših izjemno cenjeno, danes pa ni več. To ugotavlja tudi Marija, ki pravi, da bi takšnega spoštovanja moralo biti več. Enakega mnenja je tudi Boštjan, ki pravi, da si starejši zaslužijo spoštovanje in jih sam spoštuje.

Med različnimi generacijami prihaja tudi do konfliktov. Marija vzroke za tovrstne konflikte najde v osebnostnih lastnostih posameznikov, medtem ko Boštjan vzroke pripisuje prevelikemu vmešavanju staršev v zadeve mladih. Pravi, da starši želijo, da otroci delajo vse po njihovih predvidevanjih in se ne sprijaznijo z dejstvom, da imajo otroci svoja prepričanja in se zato lahko odločajo drugače, kot bi se v danih primerih

- 101 -

starši. Skušajo jim vsiliti svoja stališča in če jih otroci ne sprejmejo, prihaja do konfliktov.

Do takšnih ugotovitev je prišla tudi Ule (2008). Nataša vzrok za konflikte poišče v različnih pogledih različnih generacij, nepripravljenosti za pogajanje in za pogovor.

Marija rešitve za konflikte ne najde, pove pa, da bi jih bilo manj, če bi starejši in mlajši pogosteje živeli skupaj. Boštjan je ravno obratnega mnenja, saj pravi, da se odnosi izboljšajo, če različne generacije živijo ločeno, za reševanje konfliktov pa poudari pomembnost odkritega odnosa, zasebnosti in nevmešavanja, medtem ko Nataša rešitev vidi v usklajevanju različnih mnenj in v pogovoru.

Vsi štirje intervjuvanci so mnenja, da bi lahko bilo medgeneracijskega sodelovanja več. Boštjan omenja, da imajo tako starejši kot mlajši pozitivne izkušnje s tovrstnimi izmenjavami. Kot možnost sodelovanja omenja obiske otrok v sklopu vrtčevskih dejavnosti ali pa prostovoljcev k prebivalcem domov za starejše občane. Marija ob tem doda, da bi se morali pripadniki različnih generacij večkrat obiskovati in na ta način vzdrževati medsebojne stike. Pove, da bi to prebivalce domov za starejše osrečevalo, saj bi zraven osnovnih potreb, kot je hrana in prenočišče, ki jih dobijo v domovih, pridobili tudi kvalitetno preživet prosti čas. Nataša meni, da bi lahko bilo medgeneracijskih izmenjav več, predvsem v mestih, kjer ni tako velike povezanosti med prebivalci kot je ta na vasi. Če bi se v mestih bolj povezali, bi si lahko medsebojno pomagali, imeli vsi korist od tega in tako rešili kakšne težave, povezane s pomanjkanjem časa ali z nekvalitetno preživetim prostim časom. Nataša še pove, da v domovih za starejše vidi pozitivne stvari, saj lahko tam starejši svoj čas preživijo bolj kvalitetno kot bi ga doma, ko so lahko precej osamljeni. Tudi Klančnik, Pivk in Zakšek (2010) ter Ramovš (2004) ugotavljajo prisotnost osamljenosti starostnikov. Obiske prostovoljcev pri starejših judeh Nataša opiše kot pozitivne za oboje. Starejši se na ta način razveselijo, da jim nekdo polepša dan, mlajši pa lahko pridobijo nove izkušnje in osebnostno zrastejo. Tudi Kralj (2009) piše, da medgeneracijsko sodelovanje vsem vključenim omogoča boljšo kvaliteto življenja.

Nataša pa še doda, da je takšne obiske potrebno opravljati z veseljem, saj v nasprotnem primeru ne pride do želenih učinkov. To se sklada z ugotovitvijo Ramovš (2004), ki piše, da je tak odnos uspešen takrat, ko ga oba doživljata kot lepega in obema veliko pomeni. O medgeneracijski izmenjavi glede različnih pogledov na ljubezen in partnerstvo pa Franc pravi, da zase ne vidi potrebe po tem, lahko pa bi delil svoje izkušnje z mlajšimi, če bi ga o tem kdo povprašal.

- 102 -