MLADI ODRASLI KOT SPECIFIČNA DRUŢBENA SKUPINA

2.3.1 DRUŢBENO OZADJE NASTANKA MLADIH ODRASLIH

V preteklosti je bil prehod iz obdobja otroštva v obdobje odraslosti hiter in jasen. Druţbene razmere so zahtevale relativno hitro vključitev mladih v aktivno prebivalstvo, od otroške igre in šolanja direktno v svet zaposlitev in odraslosti. Glavni udar emancipaciji mladim je prizadejala v devetdesetih po mnenju avtorice Ule (2000) kapitalistično naravnana politika, ki je začela razbijati solidarnostne institucije v

10 druţbi, ki ne delujejo po logiki dobička in izgub. V ospredje je postavila karierni uspeh kot merilo za samorealizacijo. To pa zagotavlja zmagovalce in poraţence v druţbi. Ule (prav tam) tudi pravi, da se je zaradi teh druţbenih sprememb začel tudi velik pritisk na otroke in mladino, da naj doseţejo čim višjo izobrazbo z namenom zagotoviti si čim boljšo prihodnost. To pa se je razširilo med vse socialne sloje prebivalstva. Tako se pritisk izobraţevanja začne ţe v predšolskem obdobju in ţe od otroštva naprej povzroča skrb in nesigurnost za lastno prihodnost. Ule (prav tam) nadaljuje, da je tudi sodobna informacijska modernizacija sodobnih druţb, ki sicer odpira moţnosti za raznolikost izbir ţivljenjskih stilov in potekov. Ne podpira vnaprej definiranih in monolitnih osebnih in socialnih identitet, trajnih ţivljenjskih stilov. S tem pa odpira proces individualizacije, ki je izziv in tveganje za posameznika, saj mu nalaga odgovornost za vključitev v druţbo, pri čemur so mu v preteklosti vsaj delno pomagale institucije, kot so druţina, referenčne skupine. S tem, da individualizacija sicer odpira širok spekter izbir različnih moţnosti, hkrati pa zmanjšuje obseg in moč sidrišč. Tako ostajajo mladi v t.i. socialni praznini v kateri jim primanjkuje točk v katere bi se vpeli za to, da bi imeli občutek trdnosti. Na mlade pa vplivata še dva druţbena trenda in sicer potrošništvo in hedonizem. Prvi vzbuja miselnost, da človek za samospoštovanje potrebuje posedovanje določenih dobrin. Za kar potrebuje sredstva in če jih nima, ima posledično tudi niţje samospoštovanje. Drugi opisuje miselnost, da se je treba predajati uţitkom, kar ljudi demotivira za stremljenje za dolgoročnimi in višjimi cilji. Tomc (1999) navaja tudi sledeče značilnosti mladostniškega obdobja in sicer netransparentnost (ni nedvoumnega obreda prehoda v odraslost), negotovost (zaradi rastoče kompleksnosti sveta ni homogene instance, ki bi procese odraščanja interpretirala), dolgotrajnost (zaradi podaljševanja študija se prehod v samostojno hote ali nehote zavleče).

2.3.2 RAZVOJNE SPECIFIČNOSTI MLADIH ODRASLIH

Različni avtorji različno opredeljujejo razvojno obdobje adolescence (v Poljšak Škraban, 2004), ker se odvijajo hitre in obseţne druţbene spremembe. Antrellova razdelitev (1993, po Kobal, 2000 v Poljšak Škraban, 2004), ki loči puberteto med 12. in 15. letom, adolescenco med 16. in 24. letom ter postadolescenco med 23. in 30. letom. Slednjo dobo pojmujemo tudi mladi odrasli. Po Kenistonu (1971 v Poljšak Škraban, 2004) je postadolescenca posebna oblika mladosti, ki pomeni obdobje nove intenzivne osebnostne in identitetne krize, ki sledi prvotni identitetni krizi v adolescenci. Eden od pogojev za nastop tega obdobja je uspešno razrešena identitetna kriza adolescence. Izkušajo pa jo večinoma tisti, ki podaljšujejo šolanje oz. ki se odločijo za študij. Tako se znajdejo v posebnem izobraţevalnem moratoriju. Značilno za postadolscenco je bolj zavestna in kritična refleksija lastnih socialnih vlog in druţbe kot celote. Vsebuje manj viharništva in intenzivnih čustev, kot adolescenca. V tej krizi pa se vseeno ponovijo problemi identifikacije, psihološki problemi, iracionalno vedenje,

11 nevrotično vedenje. Tokrat pa je to posledica neuspešnega identificiranja mladih z druţbo odraslih in s svojimi prihodnjimi vlogami v njej. Imajo ţe relativno urejeno samopodobo, zato razpoznavajo neskladje med njo in druţbenimi pravili. Za to obdobje je značilno intenzivno preizkušanje različnih ţivljenjskih slogov in eksperimentiranje s samim seboj. Rezultati tega pa so daljnoseţni, saj jih dojemajo bolj obvezujoče.

Mladi niso več v opoziciji s svojimi starši, zavedajo je druţinskih vrednot, tradicij, kulture, vendar pa se sprašujejo ali jo nadaljevati ali ne. Sposobni so preseči perspektive staršev. Vendar pa jih povezuje ekonomska in socialno varstvena odvisnost od druţine. Kar pa lahko povzroči frustracije, saj si mladi ţelijo, potrebujejo, samostojnost, a hkrati je ne zmorejo vedno v celoti doseči.

Čas študija prinaša identitetnem razvoju največje spremembe in doseţki (Waterman, 1985, v Poljšak Škraban, 2004). Ponuja jim različne izkušnje, ki usmerjajo pozornost na identitetna vprašanja in različne poti razreševanja le-teh. Vendar pa kot Nastran Uletova (2000, v Poljšak Škraban, 2004) navaja, da se zaradi hitrih druţbenih sprememb ne oblikuje trdna in kontinuirana identiteta, ampak da je sodoben psihološki subjekt sestavljen iz več sebstev, kar mu omogoča večjo proţnost do sprememb, omogoča nove izkušnje in učenje, vendar pa je lahko zategadelj bolj ranljiva. Tako je posameznik bolj izpostavljen stalnim krizam.

Mladina 2010 poroča (Lavrič, 2011), da sicer mladi izraţajo zadovoljstvo z lastnim ţivljenjem in s svojim zdravjem, ki sta tesno povezana z teţavami v duševnem zdravju. Kljub temu pa nam statistični podatki o pojavnosti teţav v duševnem zdravju (Kamin in Jeriček Klasnšček, 2009) kaţejo, da je v letu 2006 v starostni skupini med 20 in 29 let bila stopnja obiskov na primarni ravni (obisk osebnega zdravnika) zaradi duševnih in vedenjskih motenj skoraj 30 na 1000 prebivalcev. Istega leta v isti starostni skupini je stopnja prvih obiskov specialističnih ambulant 25 na 1000 prebivalcev. Število primerov hospitalizacij v tej starostni skupini pa je pribliţno 475 na 100.000 prebivalcev.

Najpogostejši razlogi za hospitalizacijo v tej starostni skupini pa so pri moških shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje; duševne in vedenjske motnje zaradi uţivanja ostalih psihoaktivnih snovi, duševne in vedenjske motnje zaradi uţivanja alkohola, namerno samopoškodovanje in depresija.

Pri ţenskah v tej starostni skupini pa so shizofrenija, shizotispske in blodnjave motnje, depresija, duševne in vedenjske motnje zaradi uţivanja psihoaktivnih snovi, namerno samopoškodovanje in reakcija na hud stres in prilagoditvene motnje. Čeprav raziskovalci poročajo (Lavrič, 2011), da je pri mladih stopnja umrljivosti zaradi samomorov upadla v zadnjih 15 letih, pa vseeno ni zanemarljiva, saj je v letu 2006 znašala skoraj 20 na 100.000 prebivalcev (Kamin in Jeriček Klanšček, 2009). Statistični

12 urad (Vertot, 2009) tudi opozarja, da je samomor tretji najpogostejši vzrok smrti do 25. leta pri svetovnem prebivalstvu.