UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SOCIALNA PEDAGOGIKA
Maša Valentič Ponikvar
doc.dr. Jana Rapuš Pavel
VPLIV TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU NA KVALITETO ŢIVLJENJA MLADIH ODRASLIH
Diplomsko delo
Ljubljana, 2013
1 POVZETEK
V diplomskem delu se osredotočam na teţave v duševnem zdravju pri mladih odraslih.
Najprej predstavim medicinski pogled na teţave v duševnem zdravju, ki predpostavlja fiziološki izvor in tako tudi zdravi simptome t.i. duševnih bolezni. Nato predstavim psihosocialni pogled na teţave v duševnem zdravju, ki se osredotoča na psihološke in socialne vzroke za teţave v duševnem zdravju. Psihosocialna rehabilitacija se posveča bolj celostni podpori posameznika s teţavami v duševnem zdravju. Pojasnim nastanek razvojno specifične skupine mladih odraslih in opredelim njihove razvojne značilnosti. V nadaljevanju teoretično pojasnim posamezna področja ţivljenja oseb s teţavami v duševnem zdravju.
Empirični del opisuje kvalitatitivno raziskavo v kateri uporabim biografski pristop zbiranja in rekonstrukitvno razlagalno obdelavo podatkov. Namen raziskave je ugotoviti kako različni dejavniki sovplivajo na teţave v duševnem zdravju, njihov vpliv na ţivljenjski potek in kakovost ţivljenja posameznika. Ugotavljam, da na teţave v duševnem zdravju pomembno vpliva splet neugodnih okoliščin, ter pomanjkanje emocionalne opore. Teţave v duševnem zdravju pomembno vplivajo na vsa področja ţivljenja.
Ključne besede: Teţave v duševnem zdravju, mladi odrasli, kakovost ţivljenja, ţivljenski potek, kvalitativno raziskovanje.
SUMMARY: IMPACT OF PROBLEMS IN MENTAL HEALTH ON QUALITY OF LIFE OF YOUNG ADULTS
This diploma focuses on mental health problems in young adults. First I present a medical view on mental health which implies a physiological origin and thus treat the symptoms of so called mental illness. Then I introduce psychosociol view at mental health problems, which focuses on the psychological and social causes of mental health problems. Psychosocial rehabilitation focuses on more holistic support of individuals. Secondly I explain emergence of developmental specific group of young adults.Thirdly I explain each different aspects of life of people with mental health problems. The empirical part of the diploma describes qualitative research. I used biographical approach in obtaining and reconstructive – explainatory approach in analyzing data. I found out that set of circumcantes and a lack of emotional social support has important impact on problems in mental health and that it has important impact on all areas of life.
Key words: Problems in mental health, young adults, quality of life, life course, qualitative research
2 KAZALO
1 UVOD ... 3
2. TEORETIČNI DEL ... 4
2.1 MEDICINSKI POGLED NA TEŢAVE V DUŠEVNEM ZDRAVJU ... 4
2.2 PSIHOSOCIALNI POGLED NA TEŢAVE V DUŠEVNEM ZDRAVJU ... 6
2.2.1 POSLEDICE BOLNIŠNIČNEGA ZDRAVLJENJA IN STIGMA ... 8
2.2.2 PSIHOSOCIALNA OBRAVNAVA OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU ... 8
2.3 MLADI ODRASLI KOT SPECIFIČNA DRUŢBENA SKUPINA ... 9
2.3.1 DRUŢBENO OZADJE NASTANKA MLADIH ODRASLIH ... 9
2.3.2 RAZVOJNE SPECIFIČNOSTI MLADIH ODRASLIH ... 10
2.4 KVALITETA ŢIVLJENJA IN TEŢAVE V DUŠEVNEM ZDRAVJU ... 12
2.4.1 SAMOPODOBA ... 12
2.4.2 DRUŢINE OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU ... 13
2.4.3 SOCIALNA OPORA OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU ... 14
2.4.4 ZAPOSLITEV OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU ... 15
3 EMPIRIČNI DEL ... 17
3.1 METODOLOGIJA ... 17
3.2 PRIKAZ REZULTATOV ... 19
3.3 INTERPRETACIJA ... 23
3.3.1 ZAČETEK TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU ... 23
3.3.2 ŢIVLJENJSKI POTEK OD ZAČETKA TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU DO DANES ... 24
3.3.3 STROKOVNE OBRAVNAVE TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU ... 24
3.3.4 VPLIV NA KVALITETO ŢIVLJENJA ... 25
4 SKLEP ... 29
5 VIRI ... 32
6 SEZNAM PRILOG ... 35
3 1
UVOD
V diplomskem delu se ukvarjam s temo teţav v duševnem zdravju pri mladih odraslih. Zanjo sem se odločila, ker sem v zadnjih letih srečala kar nekaj posameznikov, ki so se namesto tega, da bi se ukvarjali z lastnim prehodom v odraslost, so se soočali z ovirami, ki so jih prinesle teţave v duševnem zdravju. S terminom 'teţave v duševnem zdravju' mislim na vsa tista duševna stanja, ki ovirajo posameznika v njegovem vsakdanjem ţivljenju, predvsem na tista, ki jih v druţbi poimenujejo kot duševna bolezen, duševna motnja, duševne in vedenjske motnje, psihiatrične motnje in podobno.
Menim, da je uporabljen termin manj stigmatizirajoč, saj se v prvo vrsto postavlja osebo. Poleg tega 'teţave' pomenijo nekaj prehodnega, kar teţave v duševnem zdravju tudi lahko so.
V prvem delu teoretičnega dela opisujem medicinski pogled na teţave v duševnem zdravju, ki je v sodobnosti še vedno zelo uveljavljen. V nadaljevanju opišem psihosocialni pogled na teţave v duševnem zdravju, ki je začel nastajati v šestdesetih in sedemdesetih letih kot odgovor na kritiko psihiatričnega zdravljenja. Najbolj pa osebam s teţavami v duševnem zdravju škodi druţbena stigma, ki jim pripisuje kopico nezmoţnosti in ustrahuje ljudi pred njihovo »norostjo«. Tako osebe poleg teţav v duševnem zdravju pridobijo še status pohabljenca v druţbi. To pa vpliva tudi na njegove socialne mreţe, status in odnose v druţini, moţnost zaposlovanja, moţnosti samostojnega ţivljenja.
Mladi odrasli so specifična druţbena skupina, ki je nastala zaradi druţbenih okoliščin, predvsem zaradi podaljšanja dobe izobraţevanja in teţjega prehoda na trg delovne sile. Te in druga socialna razmerja jim odmikajo prehode v odraslost, samostojnost. Mladi s psihiatrično diagnozo pa so dvojno stigmatizirani. Zato se v zadnjem delu teoretičnega dela ukvarjam s tem, kako teţave v duševnem zdravju vplivajo na kvaliteto njihovega ţivljenja. Diplomsko delo ima dva cilja in sicer, raziskati sovplivanje različnih dejavnikov na teţave v duševnem zdravju, ter njihov vpliv na ţivljenjski potek in kakovost ţivljenja mladih odraslih.
4
2. TEORETIČNI DEL
2.1 MEDICINSKI POGLED NA TEŢAVE V DUŠEVNEM ZDRAVJU
Da sta pojma bolezen in zdravje socialna konstrukta, ki ju določa druţba v vsakokratnem zgodovinskem okvirju, se strinja več avtorjev, med drugim tudi avtorica Ule (2003). Meni, da se spreminja v skladu z ideologijami, vrednostnimi sistemi, kulturnimi tradicijami ter razvojem medicine.
V preteklosti je bila bolezen pojmovana kot boţja kazen za grehe, hkrati pa je bila moţnost, da se posameznik s trpljenjem odkupi za grešnost. Z razvojem medicine med 17. in 19. stoletjem je tudi vedno bolj prevladovala miselnost, da je zdravje individualni fenomen, torej je posameznik sam odgovoren za svoje stanje glede na svoj ţivljenjski slog. Kar pomeni, da se je bolezni moč izogniti. V 19. stoletju se je pričela skrb za javno zdravje, začeli so se graditi sistemi za varovanje splošnega druţbenega zdravja. Hkrati pa je medicina začela z merjenjem pojavov določati tudi standard
“normalnosti”. Iz medicine se je ločevanje med normalnim in patološkim prenesla na vse spektre človeškega ţivljenja. Medicina si je v 19. stoletju zagotovila tudi monopol nad določanjem in upravljanjem duševnih bolezni. Uvedla je psihiatrične bolnišnice, azile, norišnice, ki so totalne ustanove, v katerih je imela popolni nadzor z namenom, da pospravi »duševne bolnike« izpred oči druţbe. Te obstajajo še danes, prav tako pa se ohranja tudi pogosta predstava o izvoru duševne
»bolezni« kot posledice grešnosti, umazanosti.
Kot navaja več avtorjev ( med drugimi Lamovec, 1995,1998 in Flaker, 1993) se tudi obstoječi drţavni sistemi ne odločajo za celostno sistemsko skrb za osebe s teţavami v duševnem zdravju, temveč jim zagotavlja zgolj medicinsko oskrbo. Na voljo je ambulantno zdravljenje pri psihiatru, v najbolj kriznih časih pa zdravljenje v psihiatrični bolnišnici ter socialno varstvene zavode, kamor »odlagajo« vse tiste, ki nimajo koga, ki bi lahko skrbel zanje. V vseh primerih pa gre v največji meri za medikamentozno terapijo.
Flaker in Lamovec (1993) razkrivata vprašljivost obstoja duševnih bolezni, kot fizioloških bolezni, ki bi bile potrebne psihiatričnega zdravljenja. Kot pravi (prav tam), shizofrenije, ki je znana kot ena najteţjih duševnih bolezni, še danes ni mogoče medicinsko opredeliti in dokazati. Kako vprašljiva je zanesljivost psihiatrične stroke pri ocenjevanju teţav v duševnem zdravju pa nakazuje sledeči opis tveganega eksperimenta. Rosenhan (1991) opisuje eksperiment v katerem je sodelovalo 8 duševno zdravih ljudi, ki so jim vodje eksperimenta naročili naj simulirajo, da slišijo glasove. Kot pravi avtor so te simptome izbrali, ker so podobni eksistencialnim simptomom, ki bi lahko izhajali iz boleče zaskrbljenosti zaradi doţivljanja nesmisla. Teh 8 psevdopacientov se je naročilo na pregled v 12
5 različnih psihiatričnih bolnišnicah. Ob pregledu so navajali poleg teh simuliranih simptomov, tegobe in veselja njihovih resničnih ţivljenj. V vseh 12 psihiatričnih bolnišnicah so bili sprejeti z diagnozo shizofrenija, samo eden je dobil diagnozo manično-depresivna motnja. Dolţina hospitalizacije je trajala najmanj 7 in največ 52 dni. Kar je še posebej zanimivo je to, da je 30% pacientov od 118 prisotnih, ki so bili poleg simulantov na sprejemnem oddelku, izrazilo sum o »ne – norosti«
psevdopacientov. Med tem, ko nihče od medicinskega osebja ni opazil tega kljub temu, da so psevdopacienti prenehali s simulacijo in začeli z običajnim vedenjem, takoj ob prihodu na oddelek. Vsi psevdopacienti z začetno diagnozo shizofrenijo, razen enega, so bili odpuščeni z diagnozo shizofrenija v remisiji.
Za oris kaj se šteje za duševno bolezen v psihiatričnem diskurzu navajam poenostavljeno klasifikacijo motenj v duševnem zdravju, ki jo navaja Rigler (Rigler, 2010).
Najpogostejše motnje v duševnem zdravju pri adolescentih
Razpoloţenjske motnje (depresivnost, manija, bipolarna motnja)
Nevrotske motnje (obsesivno kompulzivna motnja, konverzivna motnja, anskioznost in fobija, post – travmatska stresna motnja, prilagoditvena motnja)
Osebnostne motnje ( paranoidna, narcistična, histionična, shizoidna, anakastična, borderline)
Psihotične motnje (psihoza, shizofrenija, shizoafektivne motnje)
Motnje hranjenja
Zloraba psihoaktivnih substanc
Organske poškodbe glave
Da teţave v duševnem zdravju niso redkost in še manj stvar posameznika, ampak druţben problem, kaţejo tudi statistični podatki. Namreč raziskave duševnega zdravja (Kamin in Jeriček Klanšček 2009) kaţejo, da je v letu 2006 stopnja obiskov na primarni ravni (obisk osebnega zdravnika) zaradi teţav v duševnem zdravju 45,5 na 1000 prebivalcev, s tem da je stopnja pri ţenskah enkrat višja od stopnje pri moških. Pri obeh spolih pa sta najpogostejši teţavi bili depresija in anksiozne motnje. Na sekundarni ravni (obisk specialistične ambulante) pa je opravljenih 65556 prvih pregledov z diagnozo duševnih in vedenjskih motenj1 ali namernih samopoškodb. V grobem to pomeni, da v Sloveniji vsak dan poišče 184,15 ljudi pomoč zaradi teţav v duševnem zdravju pri osebnem zdravniku. V letu 2006 je bilo v Sloveniji izvedenih 11.608 primerov hospitalizacij zaradi teţav v duševnem zdravju, kar je 3,9% vseh hospitalizacij. V Zdravstvenem statističnem letopisu (Moravec Bergar, Pribaković Brinovec in Trdić, 2011) je zabeleţeno, da je v letu 2010 bilo izvedenih 11.212 hospitalizacij zaradi duševnih in
1 Tekom besedila termin “duševne in vedenjske motnje” ohranjam zaradi doslednega navajanja strokovnega vira.
6 vedenjskih motenj. Kar pomeni, da hospitalizirajo 31,5 ljudi na dan. Kot najpogostejše diagnoze/vzroki za te hospitalizacije se navaja duševne in vedenjske motnje zaradi uţivanja alkohola (21,5%), shizofrenija (14,2%) ter reakcija na hud stres in prilagoditvene motnje (6,8%).
Zastrašujoče pa je, da kar 19,4 % vseh bolnišničnih dni v letu 2006, predstavljajo bolnišnični dnevi v psihiatrični bolnišnici (Kamin in Jeriček Klanšček 2009). Povprečno trajanje bolniškega staleţa zaradi duševnih motenj je bilo 44,37 dni, v primerjavi z drugimi boleznimi in zastrupitvami, ki so trajale povprečno 18,74 dni. V letu 2006 je bilo izdanih kar 689 receptov za zdravila za zdravljenje teţav v duševnem zdravju na 1000 prebivalcev, kar pomeni, da je kar 9% vseh izdanih receptov namenjenih za zdravljenje duševnih motenj (Kamin in Jeriček Klašček 2009). V istem letu je v Sloveniji storilo samomor 529 ljudi, grobo rečeno vsak dan se zgodi vsaj en samomor. Statistični urad RS (Vertot, 2009) navaja podatek iz leta 2009, da je v zadnjih 50 letih samomor naredilo kar 27.000 ljudi, kar pomeni, da je vsake 16 ur umrl en človek zaradi duševne stiske.
Navedeni podatki govorijo o tem, da so medicinsko evidentirane teţave v duševnem zdravju dokaj pogost pojav in ne neka »norost«, ki prizadane samo osamljene posameznike. So druţben problem, saj nastajajo znotraj nje in vplivajo nanjo. Podatki pa govorijo tudi o tem, da je medicinska pomoč še vedno prva na katero se posamezniki s teţavami obrnejo. Pogostnost pojava izraţa tudi potrebo po poglobljenem raziskovanju, da bi lahko bolje spoznali njegov nastanek, razvoj in predvsem zato, da bi iskali alternativne obravnave teţav v duševnem zdravju.
Da bi razumeli, kaj diagnoze pomenijo v vsakdanjem ţivljenju oseb s teţavami v duševnem zdravju in njihovih bliţnjih, je potrebno obrniti fokus iz telesnosti na celosten pogled. Ţe v antični Grčiji, če ne ţe prej, so priznavali več dimenzionalnost človekovega obstoja – fizični, psihični, duhovni (Ule, 2003).
Čemur danes lahko dodamo še dimenzijo socialnosti.
2.2 PSIHOSOCIALNI POGLED NA TEŢAVE V DUŠEVNEM ZDRAVJU
Začetki kritike psihiatrije in zahtev o ukinitvi psihiatričnih institucij so se začeli v šestdesetih in sedemdesetih letih. Flaker (1993) pravi, da se je v tem času sproţilo uvajanje psihosocialnih in psihoterapevtskih načel v obravnavo oseb s teţavami v duševnem zdravju. Sočasno se je začelo raziskovanje in iskanje alternative medicinskemu pogledu na teţave v duševnem zdravju.
Temeljno stališče psihosocialnega pogleda na teţave v duševnem zdravju je, da teţave v duševnem zdravju izvirajo iz človekovega ţivljenjskega poloţaja, kot celote, ne zgolj iz telesa. Pri tem upošteva
7 in raziskuje vpliv tako psiholoških kot tudi socialnih dejavnikov razvoja in posledic teţav v duševnem zdravju. K raziskovanju teţav v duševnem zdravju pa je pripomoglo tudi razširjeno pojmovanje duševnega zdravja. Danes Svetovna zdravstvena organizacija (World health organization, 1986, v Kamin in Jeriček Klanšček, 2009) pojmuje zdravje kot »celovit pojem, ki vsebuje fizično, duševno in socialno raven človeka. Zdravje ni samo odsotnost bolezenskih simptomov, ampak tudi dobro počutje, zadovoljstvo, uspešno spoprijemanje s težavami, učinkovito reševanje problemov, vseobsegajočo blaginjo,«. V preteklosti so preučevali duševno zdravje z zbiranjem podatkov o prisotnosti bolezenskih simptomov, umrljivosti zaradi teţav v duševnem zdravju, samopoškodbah in številu hospitalizacij.
Danes pa se raziskovanje razširja tudi na vidike občutij sreče, zadovoljstva in kompetentnosti.
Duševne stiske izhajajo iz preseka preteklih ţivljenjskih izkušenj s trenutnim psihičnim in socialnim stanjem. Telo samo od sebe ne bo proizvajalo simptomov, če ni pod vplivom stresnih ne-telesnih dejavnikov. Lamovec (1998) pravi, da naj bi duševne krize nastale kot rezultat interakcije med obremenilnimi dejavniki okolja s specifičnim odzivanjem osebe, tako psihološkim kot fiziološkim odzivanjem in spoprijemanjem s stresom. Mnogi avtorji med drugimi tudi Lamovec (1995) in Švab (2004) so mnenja, da je za začetek in razvoj teţav v duševnem zdravju ključno pomanjkanje podpornosti socialnih mreţ. Kako se oseba odziva na stres pa je stvar preteklih ţivljenjskih izkušenj odzivanja na konflikte in trenutne psihične odpornosti. Lamovec (1998) nadaljuje, da pojmovanje duševne krize temelji na teoriji stresa, ki predvideva fazo alarmne reakcije, fazo odpora in fazo izčrpanosti. Tako naj bi postopoma stiska naraščala, dosegla svoj vrhunec in zaradi velike napetosti sledi faza izčrpanosti.
Lamovec (1998) opisuje pot od navadnega drţavljana do »duševnega bolnika« kot proces v katerem v začetku bliţnja okolica zaznava spremenjena vedenja. Torej je nujno, da je drugačnost v stiku s socialnim okoljem, ki določi drugačnost. Najprej osebo opozorijo na čudno vedenje in ji svetujejo, da obišče psihiatra. Če tega ne stori in nadaljuje s »čudaštvom« se sicer obotavljajoče odločijo sami intervenirati. Pokličejo psihiatrijo in sledi prisilna hospitalizacija, ki vzame osebi nekatere človekove pravice. V psihiatrični bolnišnici se začne degradacijski proces, ko osebi odvzamejo osebne predmete, mu določijo začetno diagnozo ter ga odvedejo na sprejemni oddelek. Tam nima moţnosti, da bi uporabljal katerekoli osebne predmete, da bi telefoniral, še manj, da bi posedoval karkoli ostrega.
Oseba, ki je postala pacient, se mora podrediti in sprejeti medikamentozno zdravljenje, ki ga določi psihiater. Zdravila oslabijo duševne procese. Poleg tega mora sprejeti vsa bolnišnična pravila in vlogo bolnika. Podrejenost, dolgočasnost bolnišničnih rutin, ter socialna izoliranost iz poznanega okolja, človeka pasivizira. Naredi ga nemočnega. Švab (1996) pri tem opozarja, da je največja nevarnost
8 samomora ravno po odpustu iz bolnišnice, ko so posamezniki zopet izpostavljeni prejšnjim ţivljenjskim pritiskom.
2.2.1 POSLEDICE BOLNIŠNIČNEGA ZDRAVLJENJA IN STIGMA
Ko se teţave v duševnem zdravju pojavijo, spremenijo celotno posameznikovo ţivljenje ter ţivljenje njegove bliţnje in širše okolice. Lamovec (1998) opozarja, da prizadenejo ne le specifične vitalne funkcije, ampak tudi celotno osebnost človeka, mreţe odnosov in stremljenj. Poleg tega pa je psihiatrična diagnoza dosmrtna, čeprav lahko teţave v duševnem zdravju med tem tudi izzvenijo. Švab (1996) navaja tri sklope posledic, ki jih posameznik občuti po izteku akutne duševne stiske in sicer notranje ali primarne nezmoţnosti, sekundarne socialne nezmoţnosti in terciarne socialne odpovedi.
Primarne se nanašajo na posledice samih teţav v duševnem zdravju, kot na primer motnje mišljenja, halucinacije, blodnje, hitre menjave razpoloţenj, vrivanje nehotenih misli, psihomotorična upočasnjenost itd. Sekundarne nezmoţnosti nastanejo ob stiku posameznika s socialnim okoljem.
Posamezniku se spremeni pogled na samega sebe, saj se je znašel v stigmatizirani skupini, ima vlogo bolnika v socialnih mreţah in s tem posledično se zniţa tudi samospoštovanje. Med terciarne socialne odpovedi pa uvršča druţbeni odgovor na diagnozo. Kot primer navaja stigmatizacijo, krčenje socialnih mreţ, brezposelnost, revščino in pomanjkanja prostora v druţbi. Vse nakazuje na to, da se prave teţave začnejo šele s psihiatrično diagnozo, ki nosi v druţbi veliko stigmo. Ta poslabšuje posameznikov druţben poloţaj, ki pa ga vodi v ponovne duševne stiske in ponavljajo krog hospitalizacij. Švab (1996) pravi tudi, da se verjetnost za ponovno hospitalizacijo po prvi, za dvajsetkrat poveča.
2.2.2 PSIHOSOCIALNA OBRAVNAVA OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU
Psihosocialna obravnava ljudi s teţavami v duševnem zdravju obrača fokus na raziskovanje psihosocialnih razlogov za nastanek bolezni in njenih posledic. Ukvarja se s tem, da bi izboljšala delovanje posameznika v svojem okolju in mu s tem pomagala dvigniti kvaliteto ţivljenja v okviru skupnosti, v kateri se nahaja. Lamovec (1998), meni, da je končni cilj psihosocialne obravnave opolnomočenje, ki vsebuje druţbeni in psihološki vidik. Namen je torej osvoboditi posameznika vloge pacienta v podrejenem in izključujočem druţbenem poloţaju ter mu zagotoviti moţnost, da ponovno odkrije lastno angaţiranost za dosego lastnih in skupnostnih ciljev. Švab (2004) razlikuje psihosocialno rehabilitacijo od zdravljenja v tem, da je namen rehabilitacije v izboljšanju delovanja in zadovoljstva in ne samo zmanjšanje simptomov. Usmerjena je v sedanjost in prihodnost, njen diagnostični okvir pa je ocena obstoječih in potrebnih spretnosti in podpore v določenem okolju. Kot terapevtske tehnike navaja učenje socialnih spretnosti, koordinacija, izobraţevanje, samopomoč,
9 zagovorništvo, kot nasprotno v zdravljenju prevladuje medikamentozna terapija. Lamovec (1998) opozarja na sledeče potrebe ljudi z dolgotrajnimi teţavami v duševnem zdravju: materialne vire (stanovanje, hrana,…), spodbudo za samostojno ţivljenje v skupnosti, osvoboditev od odvisnosti od svojcev in bolnišnic, ki pasivizirajo posameznika, izobraţevanje in podpora bliţnjim, zato, da bodo lahko v oporo posamezniku; proţne skupnostne sluţbe, ki teţijo k aktivni participaciji in aktivaciji svojih uporabnikov.
Skupnostne sluţbe nevladnih organizacij poskušajo zagotoviti pogoje za zadovoljevanje vseh potreb posameznika v skupnosti. Ker pa stojijo tudi na podmeni, da je uporabnik skupnostnih sluţb strokovnjak za lastno ţivljenje, celotna psihosocialna obravnava teţi k aktivni participaciji posameznika od načrtovanja do izvedbe psihosocialne pomoči. Pri svojem delu upoštevajo uporabnika skupnostnih sluţb kot enakovrednega partnerja in ne več kot podrejenega.
Nevladne organizacije v Sloveniji so Altra, Šent, Ozara, Novi paradoks. Te ponujajo in izvajajo programe dnevnega centra, kjer lahko uporabniki preţivljajo prosti čas, se učijo socialnega funkcioniranja, dobijo podporo; programe stanovanjskih skupin, s katerimi zagotavljajo bivanjsko namestitev za posameznike in s tem spodbujajo k samostojnemu ţivljenju, zaposlitvene programe, s katerimi skrbijo za večanje moţnosti zaposlitve in plačane zaposlitve. Poleg teh, pa izvajajo program zagovorništva, ki je oblika pomoči, ko dobi posameznik podporo zagovornika pri uveljavljanju svojih potreb in pravic. Zagovornik je glasnik posameznikovih potreb v primerih, ko sam tega ne zmore.
Poslanstvo teh organizacij je, da svojo ponudbo odgovorijo na potrebe posameznika in ga spodbudijo k samostojnemu ţivljenju ter mu izboljšajo kvaliteto ţivljenja. S svojim delovanjem med drugim preprečujejo poglabljanje teţav v duševnem zdravju. Usmerjajo se v skupnostno skrb za posameznike s teţavami v duševnem zdravju. Njihov način dela od posameznika zahteva aktivno participacijo, s čemer ga opolnomočijo. Nevladne organizacije pa delujejo tudi v smeri krepitve svojcev z izobraţevanjem in samopomočnimi skupinami. Delujejo tudi na druţbeni ravni, v smeri destigmatizacije z ozaveščanjem in informiranjem o teţavah v duševnem zdravju.
2.3 MLADI ODRASLI KOT SPECIFIČNA DRUŢBENA SKUPINA
2.3.1 DRUŢBENO OZADJE NASTANKA MLADIH ODRASLIH
V preteklosti je bil prehod iz obdobja otroštva v obdobje odraslosti hiter in jasen. Druţbene razmere so zahtevale relativno hitro vključitev mladih v aktivno prebivalstvo, od otroške igre in šolanja direktno v svet zaposlitev in odraslosti. Glavni udar emancipaciji mladim je prizadejala v devetdesetih po mnenju avtorice Ule (2000) kapitalistično naravnana politika, ki je začela razbijati solidarnostne institucije v
10 druţbi, ki ne delujejo po logiki dobička in izgub. V ospredje je postavila karierni uspeh kot merilo za samorealizacijo. To pa zagotavlja zmagovalce in poraţence v druţbi. Ule (prav tam) tudi pravi, da se je zaradi teh druţbenih sprememb začel tudi velik pritisk na otroke in mladino, da naj doseţejo čim višjo izobrazbo z namenom zagotoviti si čim boljšo prihodnost. To pa se je razširilo med vse socialne sloje prebivalstva. Tako se pritisk izobraţevanja začne ţe v predšolskem obdobju in ţe od otroštva naprej povzroča skrb in nesigurnost za lastno prihodnost. Ule (prav tam) nadaljuje, da je tudi sodobna informacijska modernizacija sodobnih druţb, ki sicer odpira moţnosti za raznolikost izbir ţivljenjskih stilov in potekov. Ne podpira vnaprej definiranih in monolitnih osebnih in socialnih identitet, trajnih ţivljenjskih stilov. S tem pa odpira proces individualizacije, ki je izziv in tveganje za posameznika, saj mu nalaga odgovornost za vključitev v druţbo, pri čemur so mu v preteklosti vsaj delno pomagale institucije, kot so druţina, referenčne skupine. S tem, da individualizacija sicer odpira širok spekter izbir različnih moţnosti, hkrati pa zmanjšuje obseg in moč sidrišč. Tako ostajajo mladi v t.i. socialni praznini v kateri jim primanjkuje točk v katere bi se vpeli za to, da bi imeli občutek trdnosti. Na mlade pa vplivata še dva druţbena trenda in sicer potrošništvo in hedonizem. Prvi vzbuja miselnost, da človek za samospoštovanje potrebuje posedovanje določenih dobrin. Za kar potrebuje sredstva in če jih nima, ima posledično tudi niţje samospoštovanje. Drugi opisuje miselnost, da se je treba predajati uţitkom, kar ljudi demotivira za stremljenje za dolgoročnimi in višjimi cilji. Tomc (1999) navaja tudi sledeče značilnosti mladostniškega obdobja in sicer netransparentnost (ni nedvoumnega obreda prehoda v odraslost), negotovost (zaradi rastoče kompleksnosti sveta ni homogene instance, ki bi procese odraščanja interpretirala), dolgotrajnost (zaradi podaljševanja študija se prehod v samostojno hote ali nehote zavleče).
2.3.2 RAZVOJNE SPECIFIČNOSTI MLADIH ODRASLIH
Različni avtorji različno opredeljujejo razvojno obdobje adolescence (v Poljšak Škraban, 2004), ker se odvijajo hitre in obseţne druţbene spremembe. Antrellova razdelitev (1993, po Kobal, 2000 v Poljšak Škraban, 2004), ki loči puberteto med 12. in 15. letom, adolescenco med 16. in 24. letom ter postadolescenco med 23. in 30. letom. Slednjo dobo pojmujemo tudi mladi odrasli. Po Kenistonu (1971 v Poljšak Škraban, 2004) je postadolescenca posebna oblika mladosti, ki pomeni obdobje nove intenzivne osebnostne in identitetne krize, ki sledi prvotni identitetni krizi v adolescenci. Eden od pogojev za nastop tega obdobja je uspešno razrešena identitetna kriza adolescence. Izkušajo pa jo večinoma tisti, ki podaljšujejo šolanje oz. ki se odločijo za študij. Tako se znajdejo v posebnem izobraţevalnem moratoriju. Značilno za postadolscenco je bolj zavestna in kritična refleksija lastnih socialnih vlog in druţbe kot celote. Vsebuje manj viharništva in intenzivnih čustev, kot adolescenca. V tej krizi pa se vseeno ponovijo problemi identifikacije, psihološki problemi, iracionalno vedenje,
11 nevrotično vedenje. Tokrat pa je to posledica neuspešnega identificiranja mladih z druţbo odraslih in s svojimi prihodnjimi vlogami v njej. Imajo ţe relativno urejeno samopodobo, zato razpoznavajo neskladje med njo in druţbenimi pravili. Za to obdobje je značilno intenzivno preizkušanje različnih ţivljenjskih slogov in eksperimentiranje s samim seboj. Rezultati tega pa so daljnoseţni, saj jih dojemajo bolj obvezujoče.
Mladi niso več v opoziciji s svojimi starši, zavedajo je druţinskih vrednot, tradicij, kulture, vendar pa se sprašujejo ali jo nadaljevati ali ne. Sposobni so preseči perspektive staršev. Vendar pa jih povezuje ekonomska in socialno varstvena odvisnost od druţine. Kar pa lahko povzroči frustracije, saj si mladi ţelijo, potrebujejo, samostojnost, a hkrati je ne zmorejo vedno v celoti doseči.
Čas študija prinaša identitetnem razvoju največje spremembe in doseţki (Waterman, 1985, v Poljšak Škraban, 2004). Ponuja jim različne izkušnje, ki usmerjajo pozornost na identitetna vprašanja in različne poti razreševanja le-teh. Vendar pa kot Nastran Uletova (2000, v Poljšak Škraban, 2004) navaja, da se zaradi hitrih druţbenih sprememb ne oblikuje trdna in kontinuirana identiteta, ampak da je sodoben psihološki subjekt sestavljen iz več sebstev, kar mu omogoča večjo proţnost do sprememb, omogoča nove izkušnje in učenje, vendar pa je lahko zategadelj bolj ranljiva. Tako je posameznik bolj izpostavljen stalnim krizam.
Mladina 2010 poroča (Lavrič, 2011), da sicer mladi izraţajo zadovoljstvo z lastnim ţivljenjem in s svojim zdravjem, ki sta tesno povezana z teţavami v duševnem zdravju. Kljub temu pa nam statistični podatki o pojavnosti teţav v duševnem zdravju (Kamin in Jeriček Klasnšček, 2009) kaţejo, da je v letu 2006 v starostni skupini med 20 in 29 let bila stopnja obiskov na primarni ravni (obisk osebnega zdravnika) zaradi duševnih in vedenjskih motenj skoraj 30 na 1000 prebivalcev. Istega leta v isti starostni skupini je stopnja prvih obiskov specialističnih ambulant 25 na 1000 prebivalcev. Število primerov hospitalizacij v tej starostni skupini pa je pribliţno 475 na 100.000 prebivalcev.
Najpogostejši razlogi za hospitalizacijo v tej starostni skupini pa so pri moških shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje; duševne in vedenjske motnje zaradi uţivanja ostalih psihoaktivnih snovi, duševne in vedenjske motnje zaradi uţivanja alkohola, namerno samopoškodovanje in depresija.
Pri ţenskah v tej starostni skupini pa so shizofrenija, shizotispske in blodnjave motnje, depresija, duševne in vedenjske motnje zaradi uţivanja psihoaktivnih snovi, namerno samopoškodovanje in reakcija na hud stres in prilagoditvene motnje. Čeprav raziskovalci poročajo (Lavrič, 2011), da je pri mladih stopnja umrljivosti zaradi samomorov upadla v zadnjih 15 letih, pa vseeno ni zanemarljiva, saj je v letu 2006 znašala skoraj 20 na 100.000 prebivalcev (Kamin in Jeriček Klanšček, 2009). Statistični
12 urad (Vertot, 2009) tudi opozarja, da je samomor tretji najpogostejši vzrok smrti do 25. leta pri svetovnem prebivalstvu.
2.4 KVALITETA ŢIVLJENJA IN TEŢAVE V DUŠEVNEM ZDRAVJU
Kvaliteta ţivljenja je še eden od druţbenih konstruktov, ki zelo variirajo glede na druţbeno pojmovanje le-tega. Namreč v vsakokratni druţbi se določajo standardi, kriteriji s katerimi naj bi merili kakovost ţivljenja prebivalstva. Diered in Suh (1997) omenjata tri različne podmene pojmovanja kvalitete ţivljenja in vsaka določa svoje kriterije za raziskovanje le-te. Prva definira kvaliteto ţivljenja kot izpolnjevanje normativno določenih kriterijev iz strani verskih, filozofskih ali drugih sistemov. Druga jo pojmuje kot kupno moč posameznika, da si privošči stvari, ki si jih ţeli.
Tretja pa jo definira kot izraţeno posameznikovo zadovoljstvo. Vse prepogosteje se dogaja, da se kvaliteta ţivljenja sistematično preverja samo na podlagi prve in podatkih zdravstvenega stanja. Da bi zagotovili celostno sliko o kvaliteti ţivljenja, je potrebno raziskovati tudi po omenjeni tretji podmeni, na katero sem se usmerila tudi sama. V nadaljevanju opisujem izbrana področja ţivljenja, ki imajo pomemben vpliv na celostno kakovost ţivljenja.
2.4.1 SAMOPODOBA
Samopodoba ima veliko različni definicij. Najpreprostejša, pa kljub vsemu pove bistvo, je
»samopodoba predstavlja odnos, ki ga imamo do sebe, je vrednotenje samega sebe,« (Ţibert, 2011, str.:9). Je sistem prepričanj z vrednostno komponento o samemu sebi. Ta dobi svoje temelje ţe v otroštvu, z izkušnjami pa se razvija. V preteklosti so raziskovalci menili, da je samopodoba trajna človeku. Danes pa ugotavljajo, da se samopodoba z izkušnjami spreminja. Sploh v današnjih druţbenih pogojih, ki zahtevajo od ljudi, da se ves čas prilagajajo novim spremembam. Za tovrstne ţivljenjske poteke je značilna t.i. »patchwork identity«, skrpana identiteta, ki se znova in znova preoblikuje, dodaja in odvzema elemente.
Teţave v duševnem zdravju ključno vplivajo na samopodobo posameznika, saj ţe izkušnja občutenj tekom razvoja teţav spreminja doţivljanje samega sebe. Hospitalizacija in zdravljenje v psihiatrični bolnišnici, po mnenju mnogih, med drugimi tudi Lamovec (1995,1998), Flaker (1993), človeka otopi in pasivizira, določi mu vlogo bolnika. Wright, Groonfein in Owens (2000) omenjajo stigmatizirani
»self«. Ta nastane, ko posameznik zaradi druţbene stigme preoblikuje in prestrukturira svojo samopodoba. Ljudje se sicer s stigmo različno soočijo, lahko s tem, da ostale izobraţujejo o teţavah v duševnem zdravju, skriva informacije o stigmi ali se umika socialnim interakcijam. V vsakem primeru pa se njihova samopodoba zgradi okoli vloge duševnega bolnika. Posameznik ponotranji negativna ali
13 odsotna pričakovanja okolice, ki pa ga demotivirajo za aktivacijo. Dodaja (Wright, Groonfein in Owens, 2000), da ljudje vedno iščemo potrditev svoje vrednosti in svoje identitete pri drugih. Tako si osebe s teţavami v duševnem zdravju ţelijo, da bi doţiveli pozitivno vrednotenje, hkrati pa iščejo trditve drugih, ki bi potrjevale njegovo podobo duševnega bolnika. Avtorji (prav tam) nadaljujejo, da sta stigma in socialna zavrnitev tesno povezana z negativnim odnosom, ki ga posameznik goji do samega sebe.
2.4.2 DRUŢINE OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU
Ko se pri enemu druţinskemu članu začnejo pojavljati teţave v duševnem zdravju, se celoten druţinski sistem odzove nanje. Zahtevajo spremembe vseh elementov druţinskega ţivljenja. Vsekakor pa je spoznanje o teţavah v duševnem zdravju pri članu druţine, vedno šok za vse. Nepredvidljiva narava teţav v duševnem zdravju, ne napovedljvost kriz vnaša v druţino konstantno čuječnost, napeto ozračje pričakovanj za najslabše. Druţina se mora soočati ne samo s spremenjenim druţinskim članom, ampak po besedah avtorice Lamovec (1998) tudi spremenjenim odnosom druţbe do druţine, z odnosom ustanov ter novo nastalim situacijskim stresom. Leflay (1996, v Kelavić 2007) opisuje soočanje druţine z novostmi, ki jih prinaša posameznik s teţavami v duševnem zdravju po fazah. In sicer v prvi fazi svojci opazijo spremembe, ampak brez da bi prepoznali probleme kot simptome teţav v duševnem zdravju. V drugi fazi sledi zanikanje teţav v duševnem zdravju, v tretji se posluţijo ocenjevanja resnosti zdravstvenega stanja člana s simptomi, v četrti fazi so svojci polni vere v strokovnjaka, da bo sledila hitra ozdravitev. V peti fazi nastopi ponovna kriza člana s teţavami v duševnem zdravju, v šesti fazi se svojci zavejo kroničnosti stanja. V sedmi fazi začnejo izgubljati vero v strokovnjaka, v osmi začnejo zaupati v sposobnost druţine in v zadnji prevladuje skrb za prihodnost svojega člana s teţavami v duševnem zdravju. Dodajam, da se faze ne nujno dogajajo zaporedno, ampak lahko tudi vzporedno in sočasno.
Vloga člana s teţavami v duševnem zdravju se spremeni tako, da izgubi prejšnje naloge v druţini, postane pasivnejši član za katerega je treba skrbeti. Namreč drţavni sistem sistemsko poskrbi za psihiatrično, medikamentozno zdravljenje, rehabilitacijsko vlogo pa prepušča druţini. Po ameriških raziskavah (Kelavić, 2007) 86,7% staršev oseb s teţavami v duševnem zdravju se čuti čustveno preobremenjene in nima dovolj informacij o naravi zdravstvenega stanja, 94% svojcev pa je strah za prihodnost svojega člana s teţavami v duševnem zdravju. Več avtorjev, med drugim tudi Švab (2004), meni, da je ena glavnih ovir za rehabilitacijo ravno ne-podpiranje druţin. Ta se poleg vsega sooča tudi s pomanjkanjem informacij o teţavah v duševnem zdravju, predvsem pa pomanjkanjem informacij o ravnanju in rehabilitaciji druţinskega člana s teţavami v duševnem zdravju.
14 Molewyk Doornsby (2001) pravi, da ker se teţave v duševnem zdravju pojavijo kasneje v ţivljenju (niso prisotne od rojstva), imajo sorojenci moţnost razviti normalen odnos in normalna pričakovanja do brata ali sestre. Ko se soočijo z njegovo krizo, ta prinese tudi spremenjen pogled na sorojenca s teţavami v duševnem zdravju. Na odnos med sorojenci, vpliva mnenje druţine o njegovem stanju, kako se starši odzovejo na izzive spremenjenega druţinskega člana, izdelane prilagoditvene sposobnosti celotne druţine na spremembe. Avtorica (prav tam) navaja, da je imelo 52% sorojencev negativno izkušnjo z bratom oziroma sestro s teţavami v duševnem zdravju, saj se spremeni njihova vloga v druţini, poleg tega se bojijo prihodnosti, saj ko bodo starši ostareli, naj bi oni prevzeli vlogo skrbnika.
2.4.3 SOCIALNA OPORA OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU
Socialno oporo (Jeriček Klanšček, Zorko, Bajt in Roškar, 2009) se pojmuje kot subjektivno oceno prisotnosti, zadostnosti in kakovosti opore v ljudeh, je posameznikov občutek, da ima ljudi okoli sebe, ki skrbijo zanj in mu lahko pomagajo. Socialna opora je pomemben dejavnik v posameznikovem ţivljenju, raziskovalci pa predvsem poudarjajo pomembnost emocionalne socialne podpore za splošno in duševno zdravje ljudi. Med različnimi modeli, ki opisujejo socialno oporo omenjam model socialne integriranosti (Kogovšek in Ferligoj, 2004), ki se osredotoča na vključenost in vpetost posameznika v omreţje ter stopnjo povezanosti znotraj nje. Ta opozarja, da velikost omreţja ni pogoj za kvalitetno oporo, celo pravi, da velike in razpršene mreţe (prijateljev, znancev, sodelavcev,…) res, da nudijo raznolikost virov pomoči in s tem tudi več moţnih pogledov na rešitev, vendar so napornejša za vzdrţevanje. Gostejša in manjša omreţja (kot na primer druţina) pa so lahko boljši in bolj zadovoljivi vir pomoči, po drugi strani pa lahko tudi ovirajo, ker ne spodbujajo dostopa do novih ali alternativnih virov socialne opore. Raziskovalci (Kamin in Jeriček Klanšček, 2009) so pokazali, da imajo posamezniki z manjšo čustveno podporo pogosteje občutke depresivnosti, so ţalostni, imajo občutek, da slabše obvladujejo lastno ţivljenje ter so imeli niţjo stopnjo vitalne energije.
V vsakem primeru pa strokovnjaki opozarjajo, da se zaradi teţav v duševnem zdravju posameznikom zmanjšajo in zamajejo obstoječa socialna omreţja. Zaradi okrnjene zmoţnosti socialnega funkcioniranja in zaradi nove socialne identitete, ki mu jo prinese diagnoza ter stigma, se posameznik izmika in oddaljuje od socialno opornih ljudi. Raziskovalci (prav tam) poročajo, da imajo posamezniki s teţavami v duševnem zdravju manjša omreţja čustvene opore, ta pa se povezuje tudi s pogostejšimi mislimi na samomor. Lamovec (1998) in Švab (2004) opozarjata, da je socialna opora posameznikov s teţavami v duševnem zdravju ključna za preprečevanje poglabljanja in nadaljevanja teţav v duševnem zdravju. Saj odsotnost podporne mreţe prinaša občutke osamljenosti, izgubi se občutek pripadnosti,
15 smiselnosti. Lamovec (1998) pravi, da posameznik s psihiatrično izkušnjo utrpi največji moţen upad socialnega ugleda v širokem obsegu socialnih vlog. Kar pa mu zmanjšuje moţnosti rehabilitacije in boljše vključitve v skupnost.
2.4.4 ZAPOSLITEV OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU
V sodobnem času se veliko govori o narasli stopnji brezposelnosti med vso populacijo, ki je nastala zaradi t.i. gospodarske krize. Mladi pa so še posebej ranljiva skupina kar se tiče zaposlovanja. Ule (2000) pravi, da je oteţen prehod na trg dela tudi eden izmed razlogov, zakaj se mladost sploh podaljšuje, nadaljuje, da se vstop v delo vztrajno pomika proti 30 letu. Temu botruje zmanjšanje števila delovnih mest, demografsko staranje prebivalstva in pomanjkanje delovnih izkušenj pri prvem iskanju zaposlitve. Trbanc (2005) dodaja, da je konkurenčnost med mladimi zelo visoka, saj je vedno večji deleţ mladih z dokončano visokošolsko izobrazbo. Novodobno tveganje glede zaposlitve pa so tudi nestabilne, zaposlitve za določen čas. Posameznik mora biti tako fleksibilen in sprejeti delo, čeprav mu to ne zagotavlja trajnejše socialno ekonomske stabilnosti.
Tudi posamezniki s teţavami v duševnem zdravju se soočajo s teţavami pri zaposlovanju. Vuković (2004) omenja, da po psihiatričnem zdravljenju ljudje velikokrat naletijo na zaprta vrata, saj se jih delodajalci zaradi predsodkov z različnimi izgovori znebijo. Če pa obdrţijo zaposlitev, se znajdejo pod stroţjim nadzorom delodajalcev. Pri delovni uspešnosti pa jim poleg konstantnega pritiska zaposlovalcev, lahko delajo preglavice tudi nekatere primarne posledice. Pestijo jih strah pred predsodki drugih, ki jih lahko ovira pri delu. Daljša odsotnost od dela, kot je značilno za zdravljenje teţav v duševnem zdravju, ne samo zmanjšuje verjetnost ohranitve delovnega mesta, ampak tudi posamezniku niţa delovno kondicijo.
Ule (2000) navaja, da so še najbolj zaposlitveno ogroţene tiste skupine, ki so bile ţe pred tem marginalizirane. Torej mladi s teţavami v duševnem zdravju so izjemno teţko zaposljivi zaradi svoje mladosti in druţbene stigme. Odsotnost zaposlitve pa ne pomeni zgolj odsotnost osebnega dohodka, ampak tudi socialno izključenost. Vse skupaj pa ima psihosocialne posledice na posameznika. Ule omenja strah pred materialnim pomanjkanjem, zmanjšanje moţnosti ţivljenjskih oblik, zmanjšanje ciljev in načrtov, zmanjšanje število odločitev, pomanjkanje delovnega zadovoljstva, poveča se stresnost situacij, zmanjša se število socialnih stikov in odnosov ter zniţa socialni status. Dodajam še, da brezposelnost povečuje občutke nemoči, brezizhodnosti in ustvarja slabšo samopodobo posameznika.
16 Kljub temu, da je plačano delo pravica vsakega posameznika, je ljudem s teţavami v duševnem zdravju odtegnjena, saj imajo zaradi stigme duševne bolezni onemogočen ali oteţen dostop do zaposlitve, s tem pa tudi okrnjeno moţnost samostojnega in kvalitetnega ţivljenja. Vuković (2004), Lamovec (1998), Flaker (1993), poročajo o tem, da gre tudi obratno, da zaposlitev pozitivno vpliva na kakovost ţivljenja oseb s teţavami v duševnem zdravju. Z nekaj strpnosti in prilagoditvami bi lahko uspeli, da posameznik zopet polno delovno funkcionira. Podatki o invalidskih upokojitvah (Jeriček Klašček, Zorko, Bajt in Roškar, 2009) kaţejo, da je vodilna skupina vzrokov za I. kategorijo invalidnosti (popolna nezmoţnost dela) ravno diagnoza duševnih in vedenjskih motenj. Kar nakazuje na trend, da drţavni sistemi vse prehitro radi dvignejo roke od oseb s teţavami v duševnem zdravju in jim s tem izmaknejo moţnosti zaposlitvene rehabilitacije.
17
3 EMPIRIČNI DEL
OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI
Namen empiričnega dela je raziskati različne dejavnike, ki vplivajo na pojav teţav v duševnem zdravju ter podrobneje osvetliti vpliv na kvaliteto posameznih ţivljenjskih področij posameznika.
RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
- Kakšen je potek teţav v duševnem zdravju v ţivljenju posameznika?
- Kako vplivajo teţave v duševnem zdravju na kvaliteto ţivljenja druţine?
- Kako vplivajo teţave v duševnem zdravju na kvaliteto karierne poti?
- Kako vplivajo teţave v duševnem zdravju na socialne mreţe posameznika?
- Kako vplivajo teţave v duševnem zdravju na samopodobo posameznika?
3.1 METODOLOGIJA
V diplomskem delu je uporabljena kvalitativna metodologija.
VZOREC
Vzorec zajema eno osebo s teţavami v duševnem zdravju, moškega spola, staro 25 let. Ob začetku teţav leta 2007 je bil star 19. let, ima psihiatrično diagnozo shizoafektivna motnja ter je bila do danes dvakrat zdravljenja v psihiatrični bolnišnici. Ţivi v stanovanjski skupini nevladne organizacije, ki se ukvarja z osebami s teţavami v duševnem zdravju. Trenutno zaključuje študij na zasebni fakulteti.
Glede na to, da osebo delno poznam iz preteklosti, sem zaradi večje transparentnosti pred zbiranjem podatkov zapisala predhodno poznavanje osebe. Zapis je priloţen v prilogi.
PRIPOMOČEK
V raziskavi je bil kot pripomoček uporabljen poglobljen delno strukturiran intervju, ki je zajemal vprašanja, ki se nanašajo na kakovost posameznih ţivljenjskih področij druţina (Kdo od druţine ti je bil v podporo? Ali ste imeli razvito druţinsko strategijo? Kako sta se odzvala mlajša brata? Kako so teţave v duševnem zdravju vplivale na druţinske odnose?), izobraţevalna/zaposlitvena pot (Ali študiraš? Kako so teţave v duševnem zdravju vplivale na študij? Ali te teţave v duševnem zdravju ovirajo pri študiju? Kakšne karierne cilje za prihodnost?), socialna opora (Kako so se odzvali tvoji prijatelji, znanci na tvoje teţave v duševnem zdravju? Ali imaš teţave z ohranjanjem stikov? Na kakšen način so ti bili prijatelji v oporo? Ali so se spremenili odnosi v tvoji razširjeni druţini? Kako so
18 se spremenili odnosi s tvojimi sošolci?) in samopodoba (Kako bi ocenil svoj trenutni ţivljenjski poloţaj? Kako sprejemaš sebe? Ali gledaš nase drugače kot pred začetkom teţav v duševnem zdravju?
V čem si dober? Kako se vidiš v prihodnosti?).
POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVE PODATKOV
1. Z osebo je bil izveden prvi intervju 11.5. 2013, ki je bil posnet, trajal je 100 minut in 48 sekund.
2. Po zvočnem posnetku je bil narejen dobesedni prepis intervjuja, transkript obsega 30 strani in vsebuje 13.886 besed.
3. Po večkratnem branju transkripta so bile dodane opombe o pomanjkljivosti informacij, določeni so bili prvi kontekstualni pojmi ţivljenjskega poteka osebe. Ti so bili določeni na podlagi pomenskih izjav osebe (citat iz intervjuja naveden pri obdelavi podatkov), ter na podlagi moje presoje.
4. Izdelan je bil prvi kronološki pregled kontekstualnih pojmov ţivljenjskega poteka osebe.
5. Drugi intervju z osebo je bil izveden 20.5. 2013, ki je bil posnet, trajal je 114 minut in 48 sekund. Vsebinsko se je nanašal na prvi kronološki pregled kontekstualnih pojmov ţivljenjskega poteka osebe ter na opombe o pomanjkljivosti informacij pridobljenih iz prvega intervjuja. Nastala je tudi popravljena verzija kronološkega pregleda.
6. Po zvočnem posnetku je bil narejen dobesedni prepis intervjuja, transkript obsega 52 strani in vsebuje 14.892 besed.
7. Večkratno branje transkripta, poslušanje zvočnih posnetkov intervjuja, popravljanje prvega kronološkega pregleda kontekstualnih pojmov z osebo tekom 2. intervjuja.
8. V transkriptu so bila označene posamezna področja ţivljenja (druţina, socialna mreţa, izobraţevalna/karierna pot, izjave o sebi).
9. Določeni so bili kontekstualni pojmi na podlagi izjav osebe o pomembnosti dotičnih pojmov ter na podlagi moje ocene (ločitev staršev, prometna nesreča, depresija, maničnost, 1. hospitalizacija, 1. odpuščen iz bolnišnice, 2. hospitalizacija, 2. odpuščen iz bolnišnice, danes).
10. Primer: Citat iz transkripta 1. intervjuja
R: Kaj pa recimo, če bi rekla od tvojga 19 leta, ne k so se začele težave pa do zdj kateri so tisti dogodki, k se teb zdijo ključni, najpomembnejši k so vplival na razvoj, potek tvoje življenjske poti do zdej?
O:Pač ločitev staršev, prometna nesreča, depresija, manija prvič, faks, manija drugič, stanovanjska skupnost.
19 Kontekstualni pojmi so razvrščeni na časovno os, ki je prikazana v shemi 1: Kronološki prikaz kontekstualnih pojmov.
11. Zaradi laţje preglednosti so bili kontekstualni pojmi razdeljeni v 3 obdobja (prvo zajema ločitev staršev, prometna nesreča, depresija, drugo zajema maničnost, 1.hospitalizacija, 1.odpuščen iz bolnišnice; tretje zajema 2. hospitalizacija, 2. odpuščen iz bolnišnice, danes).
12. Kontekstualni pojem opredeljuje ključna dogajanja v ţivljenju oseb, ki so bile povzročene s kontekstualnim pojmom. V prikazu rezultatov je tematska struktura posameznih kontekstualnih pojmov prikazana v shemah.
3.2 PRIKAZ REZULTATOV
V shemi so prikazani rezultati, ki prikazujejo zaporedje ţivljenjskih dogodkov raziskane osebe od začetka teţav v duševnem zdravju do danes. Ključna dogajanja, ki so pripisana kontekstualnim pojmom, so razporejena v tri obdobja (Shema 2,3,4). Zaradi varstva osebnih podatkov so bila vsa osebna imena spremenjena. Udeleţeno osebo v raziskavi v nadaljevanju imenujem z »O.«.
20 Shema 1: Kronološki prikaz poteka teţav v duševnem zdravju Začetek obdobja označuje ţivljenjski dogodek. Obdobje ločitev staršev označuje dejanska ločitev staršev, obdobje pa se nadaljuje do naslednjega ţivljenjskega dogodka, ki se začne s prometno nesrečo in se nadaljuje z dogajanjem povezanim z njo. Depresija se začenja z osebino ocenitvijo o začetku depresije ter se nadaljuje do trenutka, ko je oseba ocenila, da se je začela z maničnost. 1. hospitalizacija se začne ob trenutku, ko je oseba hospitalizirana in se konča, ko je bila odpuščena. Kontekstualni pojem 1. Odpuščen iz bolnišnice označuje vse obdobje od odpustitve do naslednje hospitalizacije. 2. hospitalizacija opisuje obdobje zdravljenja v psihiatrični bolnišnicii. Ţivljenjski dogodek 2. odpuščen iz bolnišnice opisuje obdobje od odpusta do obdobja, ko oseba še doţivlja duševno nestabilnost. Ţivljenjski dogodek „danes‟ označuje začetek duševne stabilnosti do dne 2. intervjuja. Časovna umeščenost ţivljenjskih dogodkov ni nujno skladna z resničnim , saj oseba pogosto ni znala točno časovno opredeliti dogajanja.
21 LOČITEV STARŠEV
•O. Izgubi občutek pripadnosti druţini
•Svoja čustva tlači
•O. Bega od domatako, da večino časa preţivlja s prijatelji, pije alkohol
•Študij zanemarja
•Starost O.: 19 let
PROMETNA NESREČA
•O. Pod vplivom alkohola povzroči prometno nesrečo
•Starša pritiskata nanj, naj za to prevzamefinančno odgovornost
•Oče mu postaviultimat, naj pusti študij in se redno zaposli, na kar O.
ne pristane. Zato gaoče vrţe iz hiše
•O. Se preseli v mamino stanovanje
•Najde študentsko sluţbo, ki ga veseli
•Izolira se od prijateljev
•Starost O.: 20 let
DEPRESIJA
•zveza z dekletom v njem prebudi potlačena čustva zaradi ločitve
•Doţivljanemočob nakopičenih teţavah, izgublja voljo do ţivljenja, energijo. Zanemarja vsakodnevna opravila
•Izostaja iz sluţbe
•Starša pritiskata nanj, naj gre v sluţbo, oče grozi
•O. se očeta boji, zato pokliče mamo.
Z njo obiščeta psihiatra
•O. začne ambulantno zdravljenje
•1. poskus samomora, ker je ţelel izsiliti dekle, da se vrne k njemu.
Reši ga dekle s pomočjo duhovnika
•2. poskus samomora, ker je ţelel priklicati pomoč prijateljev, prijatelji ga rešijo.
•Starost O.: 21 let
MANIČNOST
•Preseli se domov k staršem
•Ţeli si urediti ţivljenje
•Najde si 2 študentski sluţbi, načrtuje opravljanje študijskih obveznosti
•Zaradihitrega toka misli, nemira ne more zaspati.
•Zaradi kombinacija nespanja, uţivanje marihuane,alkohola in uspavalnih tablet v dveh dneh pripelje do blodenjtekom ţura
•Mama preloţi odgovornost za intervenco na njegove prijatelje, ki so bili na ţuru
•Starost O.: 21 let
1. HOSPITALIZACIJA
•Prijatelji poiščejo psihiatrično pomoč,
•O. je prisilno hospitaliziran, vendar zaradi blodenj misli, da je
hospitalizacija prava poteza.
•Na sprejemnem oddelku
“zresetiran”, vegetira
•Moreče vzdušje, grozno, ljudje na oddelku ga vlečejo dlje v blodnje
•Mama in babica ga obiskujeta, mama vsak dan. Oče se mu je odpovedal
•Prijatelji ga enkrat obiščejo
•Starost O.: 21 let
1. ODPUŠČEN IZ BOLNIŠNICE
•Odpuščen se vrne v hišo staršev
•Je duševno nestabilen, ima črne- samomorilne misli
•Vključi se v dnevni oddelek,
•Očeta zaposleni na dnevnem oddelku prisilijov sodelovanje
•Oče mu da naloge, ki jih O. ne more izpolniti, zato oče preneha s podporo
•Jesenise prešolana zasebno fakulteto, kjer nadaljuje študij
•Vključi se v gledališko skupino, ki pripomore k njegovemu dobremu počutjo, vendar ga izločijo
•Občasno se dobiva s posamezniki, s katerimi se je spoznal v bolnišnici
•Ker je naveličan depresivnosti, preneha z jemanjem psihiatričnih zdravil
•Začne se hipomanija
•Ţeli si urediti ţivljenje,
•Z očetom se ponovno skregata, ker mu oče ne verjame, da se bo drţal dogovorov
•Zato se O. preseli k babici
•Starost O.:22 let
Shema 2: Zaporedje ţivljenjskih dogodkov v 1. obdobju teţav v duševnem zdravju
Shema 3: Zaporedje ţivljenjskih dogodkov v 2. obdobju teţav v duševnem zdravju
22 2. HOSPITALIZACIJA
•O. opazi, da se zopet začenja manija, zato poišče ambulantno psihiatrično pomoč
•Mamazaradi utrujenosti, naveličanosti njegovega
neprimernega vedenja do njezahteva hospitalizacijo.
•O. meni, da bi šlo brez
hospitalizacije, vendarpristane nanjo.
•Zdravljenje poteka hitreje in bolj prijetno, vendar je še vedno grozno
•socialna delavka v bolnišnici predlaga bivanje v stanovanjski skupini nevladne organizacije
•Starost O.: 23 let
2. ODPUŠČEN IZ BOLNIŠNICE
•Ko je odpuščen, se direktno preseli v stanovanjsko skupinonevladne organizacije, stiki z druţino se prekinejo
•Ob tem prehoduje bil nestabilen, imel je črne –samomorilne misli
•Občutil je domotoţje, nostalgijo
•Teţje mu je bilo preseliti se v neznano okolje z neznanimi ljudmi in pravili, kot pa vrniti se v domače okolje
•Zaposleni v stanovanjski skupini so mu pomagali prebroditizačetno stisko,
•Starost O.: 24 let
DANES
•Njegova ocena ţivljenjskega poloţaja: na pavzi
•Ţivi v stanovanjski skupini, ki zanjni spodbudno okolje, saj nihče ne zahteva nič od njega.
•Cimri so vsi starejši, jih mora
“prenašati”, mu niso za pozitiven zgled
•Z mamo, z najmlajšim bratom in babico ima dober odnos, so mu v podporo
•Z očetom, očimom in mačeho ima površinski odnos, o teţavah in prihodnosti se ne pogovarjajo.
•Oče je izgubil pričakovanja do njega, ima pesimističen pogled na njegovo prihodnost in se ne vključuje v pomoč
•S prijatelji iz domačega kraja ohranja stike čez vikend, oni ne pridejo k njemu na obisk
•Ohranja virtualna prijateljstva
•Študijske obveznosti gredo proti koncu, vendarjih zavlačuje
•Zaprihodnost se boji, da ne bo dobil sluţbeoz. da ne bo mogel dati vse od sebe, boji se da ne bo našel partnerke, vendar zaupa vase
•Ţeli si samostojnega ţivljenjaizven stanovanjsek skupine
•Njegovo podporno skupino predstavljajo: psihoterapevtka, psihologinja na zavodu za zaposlovanje, zaposleni v stanovanjski skupini, prijatelji iz domačega kraja, virtualni prijatelji, odnos z mamo, babico in najmlajšim bratom
•Starost O.: 25 let
Shema 4: Zaporedje ţivljenjskih dogodkov v 3. obdobju teţav v duševnem zdravju
23
3.3 INTERPRETACIJA REZULTATOV
Za ţivljenje mladih odraslih je značilen podaljšan prehod v samostojno, odraslo ţivljenje. Kot pravi Poljšak Škraban (2004) je to obdobje iskanja lastne identitete in socialnega poloţaja, saj mladi nihajo med odvisnostjo od staršev in med lastnim potencialom odraslega ţivljenja. Iščejo različne moţnosti za prehod v samostojnost. Ta je po mnenju avtorice Ule (2000) oteţen, saj se vstop v svet dela (ki omogoča finančno ločitev od staršev in raziskovanje moţnosti samostojnosti) odmika zaradi druţbenih razmer. Kot Trbanc (2005) opozarja je ţe konkurenca med mladimi zelo napeta, ampak mladim odrasli s teţavami v duševnem zdravju pa še z večjo verjetnostjo grozi brezposelnost. Posledično slabši socialno ekonomski status in manj zadovoljno ţivljenje. V tem poloţaju se je znašla tudi raziskana oseba, ki se je zaradi spleta neugodnih dogodkov, doţivela duševno krizo. Po njej se osebino ţivljenje vrti okoli teţav v duševnem zdravju in posledicami, ki jih le-te prinesejo. V nadaljevanju sistematično z analiziranimi podatki odgovarjam na zastavljena raziskovalna vprašanja. V prvih dveh podpoglavjih analiziram ţivljenjski potek osebe. V tretjem podpoglavju analiziram medicinsko in psihosocialno obravnavo, ki jo je bila oseba deleţna. V nadaljnih pa vpliv teţav v duševnem zdravju na posamezna področja ţivljenja osebe, saj kot pravi Lamovec (1998) le-te prizadanejo celotno posameznikovo ţivljenje.
3.3.1 ZAČETEK TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU
Iz kronološkega pregleda ţivljenja O. od začetka teţav v duševnem zdravju lahko razberemo, da je k začetku le-teh prispeval sklop stresnih dejavnikov v kombinaciji s pomanjkanjem podpore, prav tako kot opisuje Lamovec (1998). Potlačene bolečine ob ločitvi staršev, travma prometne nesreče in izoliranostjo od ljudi, je mladostnika v začetku pripeljalo do depresije. Kot je O. izpostavil je ob ločitvi staršev doţivljal občutke izgube pripadnosti izgubo stabilnosti, ki jo prinaša druţinski sistem. »v bistvu zgublenost, zgubu sm občutek pripadnosti pač k družina je men vedno pomenla neki ful da si z nekom povezan da ne vem v dobrem in slabm ne in pol je to šlo ne in pač tud zdej mi je družina še najbolj pomembna zadeva, ne am in pač tko, pa žalost recimo zato je šlo v depresijo ne aaa pa strah pred tem kako bo naprej ne vem, to v glavnem,”. O svojih čustvih in občutjih se ni imel s kom pogovarjati, kljub temu, da je imel široko socialno mreţo: prijatelje (»s prjatli pač nismo tok govorl o teh stvareh, ne so mi bli v oporo bolj tko, da smo skupi počel stvari k so me veselile,…”), vključen je bil v mladinske cerkvene dejavnosti, v reden študij na fakulteti ( »pač mel sm neko družbo sam nikol ni bla pomembna sej veš k greš na nov faks, pa se daš v eno skupinco pa neki a veš, je čist tko in pol pač mal se tm družš, ni mi blo pa to tko ful pomembno neki ne,”). Da bi se pogovarjal o tem z mlajšima bratoma, ne omenja.
Od boleče situacije je beţal v opijanje z alkoholom in druţenje s prijatelji. »…jst sm pa v bistvu začel bluzit pit, vozit pijan, se sam družt s prjatli, žurat, nč me ni blo doma pač bežu sm od vsega tega skupi,…« Prometna nesreča
24 je bila posledično nesrečen splet dogodkov, za katerega pa je odgovoren O. sam, saj jo je povzročil pod vplivom alkohola. vendar O. ni imel nikogar s komur bi se lahko pogovarjal o svojih čustvih in občutjih. Iz pogovora je mogoče sklepati, da je imel močne občutke krivde, ki pa so se poglabljali s pritiskom staršev, da naj finančno odgovarja za prometno nesrečo.
Zaradi socialne izoliranosti, je znake depresije opazila in nanje reagirala samo O. tedanje dekle. Starša sta se odzvala s pritiskom, ki je bil povezan z izostajanjem iz sluţbe. Šele ko je O. izrecno prosil za pomoč, se je odzvala mama, ki je z njim poiskala ambulantno psihiatrično pomoč.
3.3.2 ŢIVLJENJSKI POTEK OD ZAČETKA TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU DO DANES
Iz sheme 1, sheme 2, sheme 3 in sheme 4 je razvidno, da so od začetka teţav v duševnem zdravju, ţivljenjski dogodki povezani s teţavami v duševnem zdravju, ki se skozi čas spreminjajo in nihajo.
Pomembne ločnice v ţivljenju postanejo duševne krize posameznika in odzivi mladostnikovih bliţnjih na duševno krizo. Pri O. so po ločitvi staršev in prometni nesreči pojavi depresija, kot prvotna teţava v duševnem zdravju. Ta sproţi odziv bliţnjih, ki ga s časoma pripelje do maničnosti, ki pa eskalira v blodnje. Zaradi teh je prvič zdravljen v psihiatrični bolnišnici, ki popolnoma prekine vsakdanje ţivljenjska dogajanja in dnevi minevajo v bolnišničnem reţimu. Nadalje, prehod nazaj v domače okolje zahteva od O., da zopet odkrije dnevne rutine v svojem običajnem okolju, tokrat ţe z drugačno podobo o sebi in z drugačnimi pričakovanji svojih bliţnjih. O. mora zopet poiskati svojo socialno vmeščenost. Ko se aktivno odloči za izboljšanje svojega ţivljenjskega poloţaja, zopet nastane duševna kriza. Reakcija bliţnjih ga ponovno pripelje do zdravljenja v psihiatrični bolnišnici, ki prekine njegovo vsakdanjost in mu jo nadomesti z bolnišnično rutino. Tokrat je O. ţe poučen o njej in ţe ve kako delovati znotraj nje. Strokovni delavci mu predlagajo bivanje v stanovanjski skupini nevladne organizacije zaradi napetih druţinskih razmer, ki ga O. tudi sprejme. Prehod iz bolnišnice v popolnoma novo okolje, z nepoznanimi ljudmi in pravili. V njem je O. zopet moral poiskati svojo dnevno rutino, s tem, da se je moral prilagoditi normam stanovanjske skupine. Njegova sedanjost se tudi povezuje z njegovo duševno stabilnostjo in s spremenjenimi pričakovanji njegovih bliţnjih in zaposlenih v stanovanjski skupini.
3.3.3 STROKOVNE OBRAVNAVE TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU
Ob krizah so njegovi bliţnji in kasneje on sam, iskali psihiatrično pomoč. Psihiatrična zdravila ocenjuje kot potrebna ob duševnih stiskah, saj se brez njih stanje ne izboljša. »sej zdravila so za prvo nujno,ne pač sej pol k si ta drugič pa ta tretjič že mogoče bolj razumeš to da pač zdravila so neka podpora pač oporno stebrišče al kako bi temu reku na čemer pol gradiš, no pač sej morš pol sam določene stvari predelat pa razčistit, pa ne
25 vem kva vse sam brez zdravil mislm, da ne gre ,“.Vendar pa omenja, da mu je ob duševnih krizah najbolj manjkala primerna podpora druţine. Kljub temu, da je O. ocenil zdravljenje v psihiatrični bolnišnici kot grozno izkušnjo, zaradi močnih zdravil, neugodnega vpliva so-pacientov s podobnimi teţavami, ima še vedno zaupanje v institucijo, ki zna zdraviti teţave v duševnem zdravju. Obakrat, ko je bil odpuščen iz psihiatrične bolnišnice, je imel črne – samomorilne misli. Prvič jih je prebrodil s pomočjo vključitve v dnevni oddelek psihiatrične bolnišnice, drugič jih je prebrodil s pomočjo zaposlenih v stanovanjski skupini. Zasluge za izboljšanje svojega duševnega zdravja pripisuje primernemu odmerku zdravil ter razreševanjem lastnih notranjih konfliktov, pri čemur mu pomaga psihoterapevtka.
Zaradi neugodnih okoliščin v druţini, se na pobudo strokovne delavke v psihiatrični bolnišnici, poveţe z nevladno organizacijo. Po drugi hospitalizaciji preseli v stanovanjsko skupino. Prehod oziroma selitev označuje kot teţko »Ma drgač je k se vrneš domov, k se vrneš v domače okolje k ti je vse poznano, k greš pa v stanovanjsko si pa še zgublen zravn tega, ne in je ful pmembn od zaposlenih tam kako ti pomagajo pa od podporne skupine k jo maš, ”. Tam je najmlajši stanovalec in sostanovalci mu niso v podporo. Bivanje ocenjuje kot ne vzpodbudno, saj je med sostanovalci, ki so ţe izgubili ţivljenjske ambicije. Zaposleni pa mu ne posvečajo dovolj pozornosti in ga ne spodbujajo k izzivom.
3.3.4 VPLIV NA KVALITETO ŢIVLJENJA SAMOPODOBA
Samopodoba se mu je tekom teţav v duševnem zdravju spremenila. O sebi pred tem obdobjem O.
pove, da je bil zelo odprt in komunikativen, uspešen v šoli in študiju. Veselilo ga je sodelovanje pri cerkvenih dejavnostih, ki jih je ob začetku depresije opustil; druţenje s prijatelji, znanci, virtualnimi prijatelji ter igranje spletnih iger, ki so do danes ostale njegov hobi. Med tem mu je upadla samozavest, ki ga ovira tako pri spoznavanju novih ljudi, čeprav meni, da je prijazen v odnosih z drugimi. Omenja pa da dvomi vase, da bo uspešen v sluţbi, saj se je navadil, da ljudje do njega nimajo pričakovanj.
Tukaj je zaznati delno prevzeta vloga bolnika (Flaker, 1993), ki jo posameznik prevzame zaradi drugačnih pričakovanj njegovih bliţnjih. O. svoj ţivljenjski poloţaj danes ocenjuje kot, da je v stanju mirovanja »bi reku, d mal na pavzi vse skupi«. S pomočjo psihoterapevta je razčiščeval svoja notranja doţivljanja, si določil prioritete, vendar ga nekaj zadrţuje pri aktivaciji »<vprašanje raziskovalke. Kaj si moral razčistiti?> Pač moje prioritete mmm pa kako naprej no, čeprov to v bistvu zdej vem kako naprej sam se še nism aktivno odloču za to, no pač nism lih odločen,”.
DRUŢINA
Kot pravi Kompan Erzar (2003) Osnovna vez in temelj druţine je partnerski odnos med staršem, ki tudi narekuje klimo znotraj celotne druţine.. Otroci se vključujejo v ta sistem, v katerem ima vsak član svojo vlogo, ki jo narekujejo vzorci odnosov. Posameznik v druţini prevzame vlogo, ki mu poudari in
