Severne države podpirajo avtoritarne režime petro-držav, ker jim ugaja položaj v katerem politične elite črpajo bogastvo iz naftne produkcije in izvoza saj je nafta do sedaj bila najpomembnejši vir energije, ki ga globalni sever potrebuje za lastno delovanje in razvoj.
Dokler režim v petro-državi ostaja odvisen od naftnega sektorja in ne poskuša diverzificirati gospodarstva ima globalni sever zagotovljeno bolj ali manj zanesljivo oskrbo z nafto. Po drugi svetovni vojni je poslanstvo ZDA postalo uničenje komunizma ter promoviranje demokracije in gospodarskega sistema prostega trga. ZDA so razglasile interes za gospodarski in politični razvoj globalnega juga, pri tem pa so v več primerih podprle lokalne režime, ki so sicer zavračali komunizem vendar so se izkazali za veliko bolj krute in korumpirane avtoritarne režime. Bivši državni sekretar Warren Christopher je izjavil, da se je med hladno vojno v Afriki izvajala takšna politika, ki ni nujno pomagala afriškim državam, je pa imela politične in gospodarske koristi za ZDA in takratno Sovjetsko zvezo (Afoaku, 2000, str. 13, 14). V začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja je naftna produkcija v ZDA dosegla vrh in začela upadati zaradi česar so ZDA postale odvisne od uvažanja nafte, ki je takrat prihajala predvsem iz Bližnjega Vzhoda.
Prepričanje o omejenosti naftnih zalog je vplivalo na geopolitiko tistega časa. Ko je Sovjetska zveza leta 1980 izvedla invazijo na Afganistan, ki je bogat z energetskimi viri, je ZDA podala izjavo, da sovjetska invazija Afganistana ogroža prost pretok nafte iz Bližnjega Vzhoda; da bo vsakršen poskus prevzema nadzora nad državo smatran kot napad na interese ZDA, in da je ZDA pripravljena uporabiti tudi vojaško silo za zavarovanje lastnih interesov (Klare, 2017, str.
4).
Dokler avtoritarni režimi vztrajajo v petro-državah, je manj verjetno, da se bo gospodarstvo diverzificiralo in manj verjetno je, da bo prišlo do energetske tranzicije. Takšnemu režimu je v korist le neprekinjeno izkoriščanje naftnega bogastva z namenom ohranitve nadzora v državi.
24
Kakršnekoli socialne bonitete – kot je na primer odprava obdavčevanja – so namenjene le obvladovanju nezadovoljstva prebivalstva (Beauchamp, 2014). Energetska tranzicija zahteva politično usklajevanje na lokalnem, regionalnem in globalnem nivoju. Vlada more biti pripravljena uvesti strukturalne spremembe potrebne za prehod v produkcijo in uporabo večinoma obnovljivih virov energije. Mednarodne pogodbe, kot sta Kjotski protokol in Pariški podnebni sporazum, so bile zasnovane na podlagi demokratičnih principov, ki na prvo mesto postavljajo dobrobit človeka in okolja. Tveganja in nevarnosti, ki spremljajo naftno in plinsko produkcijo, pa petro-državam in naftnim podjetjem ne predstavljajo večjih ovir. To se kaže tudi v primeru Nigerije, kjer je mednarodno pozornost pridobil primer ljudstva Ogoni, ki so ustanovili MOSOP in tožili naftno podjetje Shell v devetdesetih letih dvajsetega stoletja.
Podjetje je bilo odgovorno za ogromne naftne razlive v delti reke Niger, ki so povzročali okoljsko degradacijo na tem območju s čimer je postal ogrožen sam obstoj ljudstva Ogoni. Ko je prišlo do tožbe, je britanski Shell dobil podporo in zaščito s strani nigerijskega vojaškega režima saj je bilo za državno gospodarstvo nujno, da je podjetje še naprej črpalo in izvažalo nafto. V zameno se Shell ni vmešaval ali kritiziral državni režim. Z ustanovitvijo demokratičnega sistema v Nigeriji leta 1999 je bil vpliv naftnih podjetij nekoliko omejen in Shell je bil leta 2005 spoznan za krivega malomarnosti in oglobljen za 1,4 milijarde dolarjev17 (Doyle in McEachern, 2008, str. 191, 192).
Čeprav je Nigerija sedaj demokratična država še vedno obstajajo ovire za energetsko tranzicijo.
Le 62 odstotkov prebivalstva je pismenega (World Bank, b.d.), 70 odstotkov prebivalstva živi v revščini, 60 odstotkov živi brez elektrike, 95 tisoč ljudi letno umre zaradi vdihavanja dima, ki je stranski produkt uporabe biomase za kuhanje in ogrevanje (Eleri, Onuvae in Ugwu, 2012, str. 1). Ali je mogoče, da država, ki je šele v procesu industrialnega in družbenega razvoja, uspešno in učinkovito naredi prehod v uporabo obnovljivih virov kot primarnih virov energije?
17 Shell je zavrnil plačilo globe.
25
6 POMANJKANJE INVESTIRANJA IN FINANCIRANJA V ENERGETSKI SEKTOR
Tako spopadanje s podnebnimi spremembami kot tudi financiranje energetske tranzicije nas bo stalo več sto milijard dolarjev letno. V našem interesu bi moralo vsekakor biti financiranje energetske tranzicije. Javne in privatne naložbe ter financiranje bodo pripomogle k razvoju bolj učinkovitih nizkoogljičnih tehnologij; k uvedbi novosti pri že obstoječih nizkoogljičnih tehnologijah, za izboljšanje zmogljivosti in prilagoditev posameznim nacionalnim okoliščinam;
in h globalni razširitvi uporabe nizkoogljičnih tehnologij, kar vključuje izgradnjo regulativnega okvirja in infrastrukture potrebne za vzpostavitev, delovanje, upravljanje in financiranje čiste energije (Cust, Grant, Iliev in Neuhoff, 2008). V zadnjih letih se je na severu populariziralo investiranje v proizvodnjo električnih avtomobilov in razvoj vodikovega goriva kot način prispevanja k energetski tranziciji. Še posebej vodikovo gorivo je poseben primer. Gre se za zelo kompleksen proces proizvodnje, shranjevanja in dobave vodika, ki sicer velja za čisto gorivo brez emisij ogljikovega dioksida. Enako pa ne velja za produkcijo samega goriva saj dva izmed treh načinov proizvodnje vodikovega goriva proizvajata ogljikov dioksid kot stranski proizvod. Torej vodik se pridobiva skozi proces parnega preoblikovanja metana18 izhajajočega iz biogoriv ali fosilnih goriv, proces ki poleg ogljikovega dioksida proizvaja še druge toplogredne pline, ali pa se pridobiva skozi proces elektrolize, ki potrebuje električno energijo pridobljeno iz fosilnih goriv razen v primeru, da se uporabi elektrika pridobljena iz sončne ali vetrne energije (Shell, b.d.). Torej, na severu se pojavljajo trendi investiranja in financiranja nizkoogljične tehnologije, ki poganja predvsem sekundarne dobrine – kot so avtomobili in vesoljske rakete – obenem pa se širi ideologija trajnostnega, okolju prijaznega in varčnega načina življenja posameznikov, ki predstavljajo majhen delež svetovnega ogljičnega odtisa19 v primerjavi z na primer mednarodnimi korporacijami. Med letošnjim vročinskim valom v ZDA je župan mesta New York pozival prebivalce naj bodo varčni z energijo in naj omejujejo nepotrebno uporabo klimatskih naprav, s čimer naj bi preprečili električne izpade, medtem pa so digitalni reklamni panoji zloglasnega New York Times Square-a neprekinjeno žareli še naprej (Zaveri in Wong, 2021).
18 Ang. Steam methane reforming.
19 Ang. Carbon footprint.
26