UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Karolina Gostenčnik
Izzivi energetske tranzicije globalnega juga in primer Nigerije Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Karolina Gostenčnik Mentor: doc. dr. Erik Kopač
Izzivi energetske tranzicije globalnega juga in primer Nigerije Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Izzivi energetske tranzicije globalnega juga in primer Nigerije
Podnebne spremembe predstavljajo grožnjo našemu obstoju, prehod v nizkoogljično prihodnost pa izziv globalni skupnosti. Zdi se, da se obstoječa pravna podlaga za boj proti podnebnim spremembam počasi udejanja s pojavom družbenega gibanja, ki od svojih političnih predstavnikov zahteva akcijo. Medtem pa imamo zelo različna resnična stanja političnih in gospodarskih zmogljivosti, potrebnih za prehod v čisto energijo, med globalnim severom in jugom. Globalni jug, ta svetovna regija v razvoju, ima ob primernem financiranju potencial za učinkovit prehod v nizkoogljično prihodnost. Seveda se bo pri tem spopadal z različnimi izzivi, ki jih ustvarjajo nepravični svetovni red, mednarodni trgovinski sistem ter trenutni gospodarski in politični modeli. Izzivi s katerimi se more soočiti globalni jug – za uspešno in učinkovito energetsko tranzicijo – so premagovanje odvisnosti od naftne produkcije in izvoza;
pomanjkanje investiranja in financiranja v nizkoogljično tehnologijo; ter gospodarski razvoj oziroma industrializacija in fenomen energetske revščine s katerima se spopada predvsem Afrika z Nigerijo vred, ki je tudi subjekt študije primera te diplomske naloge.
Ključne besede: Energetska tranzicija, globalni jug, Nigerija, obnovljivi viri energije, čista energija.
Challenges of energy transition of the global south and the case of Nigeria
Climate change presents a threat to our existence and the transition into a low-carbon future a challenge for the international community. It seems that the existing policy framework for the fight against climate change is slowly becoming a reality through the emergence of a social movement which demands action from its political representatives. Meanwhile there exists different realities between the global north and south and the political as well as economic capability for the transition into clean energy. The global south, a region in development, has with the appropriate financing the potential to efficiently transition into a low-carbon future.
On its path are of course challenges created by the unequitable world order, international trade system and the existing economic as well as political models. The challenges which the global south faces – to achieve a successful and efficient energy transition – are overcoming dependence on oil production and exportation; insufficient investments and financing of low- carbon technologies; as well as economic development or rather industrialization and the phenomenon of energy poverty with which Africa, and especially this thesis’ case study subject Nigeria, has to deal with.
Key words: Energy transition, global south, Nigeria, renewable sources of energy, clean energy.
4 Kazalo vsebine
1 Uvod ... 6
2 Metodološki okvir ... 7
2.1 Predmet in cilji raziskovanja ... 7
2.2 Hipoteze ... 7
2.3 Metodologija ... 7
2.4 Struktura diplomskega dela ... 8
3 Energetska tranzicija ... 9
4 Globalni jug ... 13
5 Premagovanje državnega modela odvisnosti od produkcije in izvoza fosilnih goriv ... 17
5.1 Vzpon in padec petro-držav ... 17
5.2 Nigerija kot petro-država: obetaven začetek, negotova prihodnost ... 20
5.3 Možnost energetske tranzicije petro-držav ... 23
6 Pomanjkanje investiranja in financiranja v energetski sektor ... 25
6.1 Teorija in praksa: Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 ... 26
6.2 Kitajska: nepričakovan pobudnik razvoja čiste energije v Afriki ... 29
7 Podrazvitost, industrializacija in energetska revščina... 32
7.1 Podrazvitost Afrike ... 32
7.2 Industrializacija Nigerije ... 34
7.3 Energetska revščina v Nigeriji ... 35
8 Zaključek ... 38
9 Viri ... 41
Kazalo slik Slika 3.1: Globalna primarna poraba energije po viru ... 9
Slika 4.1: Brandtova linija, ki ločuje globalni sever od globalnega juga ... 13
Slika 5.1: Povprečna letna cena surove nafte OPEC od 1960 do 2020 (v ameriških dolarjih na sod surove nafte) ... 19
5 Seznam kratic
MOSOP Movement for the Survival of the Ogoni People Gibanje za preživetje ljudi Ogoni
NOPEC No Oil Producing and Exporting Cartels Act Zakon proti kartelom naftne produkcije in izvoza
OAU Organisation of African Unity Organizacija afriške enotnosti
ODA Official development assistance Uradna razvojna pomoč OECD Organisation for Economic Co-operation and Development
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj
OPEC Organization of the Petroleum Exporting Countries Organizacija držav izvoznic nafte
UNFCCC United Nations Framework Convention on Climate Change Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja
6 1 UVOD
V zadnjih letih so se z razvojem tehnologije, popularizacijo električnih avtomobilov in spodbujanjem trajnostnega načina življenja v severnih državah, začele razvijati konkretne nacionalne politike za omejevanje emisij ogljikovega oksida, zaščito naravnega okolja in prilagajanje na učinke opaznih podnebnih sprememb. Občutki strahu pred opozorili znanstvenikov glede uničujočih podnebnih sprememb, in občutki vznemirljivosti zaradi inovativnosti in tehnološkega razvoja na področju obnovljivih virov in okoljevarstva, so v državah globalnega severa sprožili množično gibanje v podporo trajnostnega, okolju prijaznega razvoja. Od političnosti veganstva in filozofije zero waste, ki zagovarja odgovorno potrošnjo ter ponovno uporabo in izrabo izdelkov, do okoljevarstvenih protestov, podpisovanja peticij in aktivizma na družbenih medijih. Javni interes oziroma kultura globalnega severa se spreminja okoli pogovora o grožnji podnebnih sprememb in države so prisiljene v razvoj temu primernih politik. Podnebne spremembe in naravne nesreče kot posledica le-teh so že postale del nacionalnih strategij kriznega upravljanja in varnosti oziroma obrambe nasploh. Hkrati države severa ter regionalne in mednarodne organizacije v katere se povezujejo, zahtevajo razvoj takšnih politik tudi v državah globalnega juga. Ker obstajajo znatne razlike v stopnji razvitosti med severnimi in južnimi državami, predstavlja to velik izziv za možnost globalne energetske tranzicije. Izziv prav tako predstavljajo zgodovinski odnosi med državami globalnega severa in juga; oblikovanje in razvoj političnih in gospodarskih razmerij med njimi; svetovni pomen naravnih in predvsem energetskih virov; pripravljenost držav za energetsko tranzicijo; ter razlike v investiranju, zmogljivostih in finančnih sposobnostih držav globalnega severa in juga.
Leta 2018 in 2019 sta bila skupaj z Greto Thunberg zaznamovana s pojavom množičnega družbenega gibanja proti podnebnim spremembam. Popularnost, ki si jo je Greta pridobila s svojimi šolskimi protesti, ji je omogočila soočenje s politiki mednarodne skupnosti in je prvič v zgodovini dala glas mladim pri boju proti podnebnim spremembam, ki je hkrati boj za našo prihodnost na Zemlji. Leto 2020 in predvsem epidemija Covid-19 sta povzročila stagnacijo tega gibanja saj se je globalna zavest usmerila proti reševanju zdravstvene krize in vsem drugim državnim in družbenim pomanjkljivostim oziroma slabostim, ki jih je epidemija razkrila.
Seveda je Greta še vedno aktiva in mednarodne organizacije kot so Združeni narodi, še naprej spodbujajo trajnostni razvoj in boj proti podnebnim spremembam. Kljub temu nas čaka dolga pot do trajnostne, nizkoogljične, okolju in človeku prijazne prihodnosti.
7 2 METODOLOŠKI OKVIR
2.1 Predmet in cilji raziskovanja
Predmet raziskovanja tega diplomskega dela so možnosti energetske tranzicije globalnega juga glede na predstavljene izzive. Cilji so naslednji:
− Na podlagi zgodovinskega orisa razvoja t.i. petro-držav, katerih gospodarstvo je odvisno od produkcije in izvoza fosilnih goriv, predstaviti problematiko takšnega državnega modela v povezavi z možnostjo prehoda v nizkoogljični gospodarski model.
− Predstaviti problematiko pomanjkanja financiranja in investiranja v razvoj nizkoogljičnega energetskega sektorja v globalnem jugu čeprav ta regija predstavlja dve tretjini svetovnega prebivalstva in se bo zaradi gospodarskega razvoja znatno povečala poraba fosilnih goriv za zadovoljitev energetskih potreb.
− Osmisliti odnos med podrazvitostjo Afrike, energetsko revščino in porabo energije za namen industrializacije oziroma gospodarskega razvoja.
− Povezati teorijo raziskanih problemov s konkretnim primerom, torej, z obravnavo posameznih izzivov energetske tranzicije v državi Nigeriji.
2.2 Hipoteze
H1: Učinkovito energetsko tranzicijo globalnega juga preprečuje notranje pomanjkanje sredstev in priložnosti, ter omejuje zunanja prevlada političnih in gospodarskih modelov severnih držav.
H2: Nigerija kot petro-država v razvoju ni sposobna uvesti strukturalne spremembe potrebne za energetsko tranzicijo.
2.3 Metodologija
Raziskovanje za namen pisanja tega diplomskega dela bo omejeno na pregled in analizo primarnih in sekundarnih virov literature. Spoznanja iz teh virov bodo v diplomsko delo aplicirana predvsem s deskriptivno metodo, poleg tega se bodo posamezna spoznanja nanašala
8
tudi na primer obravnavane države. Uporabljena bo prav tako študija primera Nigerije, s katero bo dosežen poglobljen vpogled v splošna spoznanja posameznih predstavljenih izzivov.
2.4 Struktura diplomskega dela
Uvodu sledi metodološki okvir, v katerem so opredeljeni predmet in cilji raziskovanja, hipoteze ter metodologija.
Tretje in četrto poglavje zajemata teoretsko opredelitev pojmov energetske tranzicije in globalnega juga.
Peto, šesto in sedmo poglavje zajemajo empirični del diplomske naloge v katerem se ukvarjam z izzivi opredeljenimi v ciljih raziskovanja. Vsako poglavje bo vsebovalo splošni pregled posamezne problematike in kako se nanaša na globalni jug nato pa sledi študija primera Nigerije.
Zaključni del vsebuje povzetek spoznanj in overitev hipotez diplomskega dela.
Diplomsko delo se zaključi s seznamom virov.
9 3 ENERGETSKA TRANZICIJA
Čeprav smo že v preteklosti opazovali energetske tranzicije – na primer prehod od uporabe lesa, kot primarnega vira energije, do uporabe premoga in nato od uporabe premoga do uporabe nafte – se gre v tem primeru za energetsko tranzicijo proč od uporabe fosilnih goriv, ki naj bi jih zamenjali obnovljivi viri energije1. Takšna energetska tranzicija je potrebna zaradi uničevalnih posledic, ki jih imajo fosilna goriva na človeka in okolje. Kot je razvidno na sliki 3.1. fosilna goriva2 predstavljajo večinski delež svetovne primarne porabe energije. Zanesljiva oskrba z energijo je najpomembnejši razlog za energetsko tranzicijo, še posebej pri naraščajočem povpraševanju, ki zahteva povečanje oskrbe in zmanjševanje gospodarske odvisnosti od uvažanja fosilnih goriv (Edomah, 2020, str. 1, 2). Do sedaj so bila fosilna goriva bolj cenovno ugodna izbira za oskrbo z energijo. Predvsem naftni trg je zaradi padca povpraševanja in zmanjšanja investicij med pandemijo Covid-19 leta 2020 doživel močan udarec. Gospodarske posledice pandemije in mednarodne pogodbe3, ki države zavezujejo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, nam dajejo priložnost za uvedbo bistvenih strukturalnih sprememb v energetskem sektorju, ki bodo omogočile prehod v uporabo obnovljivih virov energije in možnost za nizkoogljično prihodnost oziroma prihodnost brez ogljikovih emisij (IEA, 2021).
Slika 3.1: Globalna primarna poraba energije po viru
Vir: Ritchie in Roser (2020)
1 V nadaljevanju se energetska tranzicija nanaša na prehod iz fosilnih v obnovljive vire kot primarni vir energije.
2 Premog, zemeljski plin in nafta.
3 Kjotski protokol in Pariški podnebni sporazum.
10
Energetska politika naftne dobe je bila povečini oblikovana na podlagi prepričanja, da so zaloge fosilnih goriv omejene in da bodo te zaloge postale nezadostne za vselej naraščajoče povpraševanje po energiji, kar je ustvarilo visoko tekmovalnost – tako cen nafte kot tudi lastništva naftnih virov. Zaradi tega prepričanja so države uvoznice vzpostavile tesne politične in gospodarske vezi s tujimi dobaviteljicami iz globalnega juga. V zadnjem času, z napredovanjem tehnologije, se je začelo pridobivati nafto in zemeljski plin iz prej nedosegljivih kamnin pod površjem4. Posledično se razprave okoli nafte spreminjajo iz domnevanja o peak oil v peak demand, torej iz tega kdaj nam bo zmanjkalo nafte v to kdaj bomo dosegli največjo povpraševanje po nafti oziroma kdaj bo globalna poraba energije dosegla vrhunec (Klare, 2017, str.3). Strah o pomanjkanju energetskih virov tako rekoč ne obstaja več, moramo pa se soočiti z negativnimi posledicami uporabe fosilnih goriv zaradi česar je energetska tranzicija v t.i. čisto energijo (obnovljivi viri in nizkoogljična fosilna goriva) tako zelo pomembna.
Prvi korak k čisti energetski tranziciji je bilo mednarodno priznanje o obstoju problema podnebnih sprememb zaradi učinkovanja toplogrednih plinov – to je bilo leta 1994, ko je v veljavo vstopila Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja5. V sklopu te konvencije je bil leta 1997 sprejet Kjotski protokol, ki je začel veljati 16. februarja 2005. S Kjotskim protokolom so se države zavezale k omejitvi in zmanjšanju emisij toplogrednih plinov skladno z individualno dogovorjenimi cilji. Posebnost tega sporazuma je bila, da je zavezoval le razvite države (glej države globalnega severa) katere je prepoznaval kot odgovorne za visoko raven atmosferske onesnaženosti s toplogrednimi plini. Zaradi relativnega neuspeha Kjotskega protokola, je bil leta 2015 sprejet Pariški podnebni sporazum, ki je vstopil v veljavo 4.
novembra 2016. Cilj tega sporazuma je omejiti globalno segrevanje tako, da se čim prej doseže vrh vrednosti toplogrednih plinov v ozračju, kar bo omogočilo doseči neto ničelne emisije ogljikovega dioksida do leta 2050. Pariški podnebni sporazum je prvi sporazum, ki zavezuje vse države, da usmerijo ves svoj trud v spopadanje s podnebnimi spremembami.
Implementacija sporazuma od držav podpisnic zahteva preoblikovanje svojega gospodarstva in kulturne percepcije ter uporabo obstoječih tehnologij za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida. Države zaveznice so morale do leta 2020 oddati svoje nacionalne načrte za ukrepe proti podnebnim spremembam, ki zajemajo petletno obdobje delovanja. Pariški podnebni sporazum prav tako poziva razvite države globalnega severa, da zagotovijo finančno pomoč
4 Ang. fracking.
5 Ang. United Nations Framework Convention on Climate Change.
11
potrebno za obsežne investicije in tehnološki razvoj na področju boja proti podnebnim spremembam (UNFCCC, b.d.).
Leta 2015 je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Agendo za trajnostni razvoj do leta 20306. Agenda 2030 je akcijski načrt globalnega trajnostnega razvoja, ki s sedemnajstimi cilji gospodarskega, družbenega in okoljskega trajnostnega razvoja predvideva izkoreninjenje revščine, zagotovitev človekovih pravic in spolne enakosti na globalnem nivoju ter izboljšanje podnebne situacije (Agenda 2030, 2015, preambula). Sedmi in trinajsti cilj Agende posebej omenjata dostop do zanesljive, trajnostne in moderne energije ter spopadanje s podnebnimi spremembami in učinki le-teh, zaradi česar je Agenda še posebej relevantna za energetsko tranzicijo v obnovljive vire energije (Agenda 2030, 2015, 7. in 13. cilj).
Cilj 7. Zagotoviti dostop do cenovno ugodne, zanesljive, trajnostne in moderne energije za vse
− Do leta 2030 zagotoviti univerzalni dostop do cenovno ugodnih, zanesljivih in modernih energetskih storitev;
− Do leta 2030 znatno povečati delež obnovljivih virov energije v globalni mešanici energetskih virov in podvojiti delež globalnega izboljšanja energetske učinkovitosti;
− Do leta 2030 povečati mednarodno sodelovanje za olajšanje dostopa do raziskav in tehnologije na področju čiste energije ter promoviranje investiranja v energetsko infrastrukturo in tehnologijo čiste energije;
− Do leta 2030 razširiti infrastrukturo in izboljšati tehnologijo za oskrbo držav v razvoju (glej držav globalnega juga) z modernimi in trajnostnimi energetskimi storitvami.
Cilj 13. Izvajanje nujnih ukrepov za spopad s podnebnimi spremembami in učinki le-teh
− Integriranje ukrepov proti podnebnim spremembam v nacionalne politike, strategije in načrte;
− Implementirati obvezo razvitih držav članic UNFCCC cilju mobiliziranja skupno 100 milijard dolarjev letno za pomoč državam v razvoju pri zmanjšanju učinkov podnebnih sprememb;
− Promoviranje mehanizmov za povečanje zmogljivosti učinkovitega načrtovanja in upravljanja na področju podnebnih sprememb v državah v razvoju.
6Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030. (2015). Sprejeta in razglašena z resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov št. 70/1, 25. septembra.
12
Podnebne spremembe se vedno bolj prepoznavajo kot kompleksna globalna kriza z razsežnostmi, ki bodo znatno preoblikovale naš način življenja. Uničujoči vremenski pojavi, naraščanje morske gladine, suša in širjenje puščav, izčrpanost virov pitne vode, lakota in bolezni, bodo povzročili ogromne migracijske tokove, begunce in odseljevanje prebivalstva iz regij, ki bodo postale neprimerne za bivanje. Podnebne spremembe in učinki le-teh postajajo dimenzija tako nacionalne kot tudi globalne varnosti. Zmožnosti prilagajanja podnebnim spremembam, zmanjševanje ranljivosti in povečanje odpornosti na učinke podnebnih sprememb so podlaga za oblikovanje nacionalnih strategij in akcijskih načrtov držav EU v sklopu Strategije prilagajanja EU podnebnim spremembam, ki jo je leta 2013 sprejela Evropska komisija (GOV RS, b.d.). Hkrati podnebna varnost postaja temeljna sestavina globalne varnosti zaradi grožnje ogromne obremenitve vseh družbenih razredov kot posledica učinkov podnebnih sprememb. Te obremenitve bodo vplivale na državno upravljanje, geopolitična razmerja in konflikte v mednarodni skupnosti. Konflikti, ki bodo nastopili zaradi učinkov podnebnih sprememb, se bodo kazali v politični nestabilnosti držav, vojnami za naravne vire, uporniških gibanjih, širjenju terorizma in organiziranega kriminala (Jones in Sullivan, 2020).
Energetska tranzicija v obnovljive vire je prav tako pomembna zaradi same energetske varnosti.
Energetska varnost pomeni zagotovitev zanesljive, zadostne in cenovno ugodne oskrbe z energijo, potrebno za delovanje državnega gospodarstva in preskrbo prebivalstva. Energetska varnost je pomemben del strategij nacionalne varnosti držav sveta. Do sedaj smo za oskrbo z energijo izkoriščali fosilna goriva. Zaradi populacijske rasti in gospodarskega razvoja, ki povečujeta zahtevo po energiji, energetska varnost ostaja pomembna dimenzija nacionalne varnosti držav. In ker je naš cilj, da zmanjšamo emisije toplogrednih plinov, bo prehod v uporabo obnovljivih virov, kot primarnih virov energije, zagotovil energetsko varnost sočasno z zmanjševanjem uporabe fosilnih goriv (Deese, 1980).
13 4 GLOBALNI JUG
Med hladno vojno se je pojavil poziv k zamenjavi pojma Vzhod-Zahod, ki se je nanašal predvsem na severnoameriški in evropski prostor skupaj z Rusijo. Novi večplastni problemi s katerimi smo se začeli spopadati v tem obdobju, so zahtevali 'globalne rešitve' zaradi česar je bil predlagan pojem Sever-Jug. Še vedno se je šlo za razlikovanje med bogatimi in revnimi oziroma med razvitimi in nerazvitimi državami, k čemur pa je bila dodana globalna dimenzija.
Konec sedemdesetih let dvajsetega stoletja je bila ustvarjena Brandtova komisija oziroma Neodvisna komisija o mednarodnih razvojnih problemih, sestavljena iz osemnajstih politikov in ekonomistov, predstavnikov tako s severa kot tudi z juga (Heath, 1981, str. 298). Na podlagi njihovega dela so leta 1980 izdali Brandtovo poročilo, ki je med drugim ponudilo prvo vizualno predstavo pojma Sever-Jug, kot lahko vidimo spodaj.
Slika 4.1: Brandtova linija, ki ločuje globalni sever od globalnega juga
Vir: Ferabolli (2021)
Kot je razvidno iz slike 4.1 je t.i. Brandtova linija, krivulja, ki poteka med severno in srednjo Ameriko, sledi liniji severnega dela Afrike, Bližnjega Vzhoda, Indije in Kitajske nato pa se spusti navzdol, da zaobide Avstralijo in Novo Zelandijo, ki spadata h globalnemu severu.
Brandtovo poročilo torej loči države sveta na dva bloka: globalni sever in globalni jug. Globalni sever je še dalje razdeljen na Zahod in Vzhod; globalni jug pa je razdeljen na najrevnejše države,
14
države s srednjim prihodkom in države z denarnim presežkom oziroma države, ki izvažajo nafto (Williams, 1980, str. 79). Singh (1980, str. 389) v svojem pregledu Brandtovega poročila izpostavi dejstvo, da grupiranje držav sicer pomaga pri identifikaciji problemov, spodbuja sodelovanje in pogajanje med posameznimi skupinami držav ter omogoča iskanje rešitev, vendar bi se morale skupine spreminjati glede na predstavljeno nalogo ali glede na določen problem s katerim se ukvarjajo. Na primer Heath (1981, str. 300, 301, 302) – eden izmed soustvarjalcev Brandtovega poročila – predpostavlja, da enake rešitve ne morejo biti aplicirane na posamezne države znotraj globalnega juga in izrazi nezadovoljstvo s politično povezanostjo skupine držav imenovane G77 (izhajajoče iz gibanja neuvrščenih), ki zahteva enako obravnavo vseh držav znotraj skupine kljub ogromni raznolikosti med njimi. Heath v nadaljevanju našteje probleme severa, ki so problem množične brezposelnosti, problem ogromnih neizkoriščenih zmogljivosti, problem visoke inflacije in visokih obrestnih mer, ter problem višanja cen nafte – še posebej po letu 1973. Kot probleme juga pa izpostavi vprašanje vrednosti proizvedenega blaga, problem izvažanja industrijskega blaga na sever, problem transnacionalnih (naftnih) podjetij, problem strukture mednarodnih organizacij kot je Svetovna banka in nazadnje problem zadolženosti. Takšna kategorizacija je sporna, ker avtor med pojasnjevanjem vedno znova trdi, da so zahteve juga prevelike in da, čeprav ima sever kapacitete za rešitev teh problemov, to ni v njihovem interesu saj bi 'reševanje' juga pomenilo poglobitev obstoječih problemov severa.
V uradnem besedilu Brandtovega poročila je zapisan predlog, da se krizo finančnega sistema mednarodnega kapitalizma (s katero se poročilo ukvarja) reši globalno skozi pristope, ki presegajo posamezne in neposredne skrbi držav ali skupin držav. Zahteva vztrajanje pri vzajemnosti interesov in soodvisnost med bogatimi in revnimi državami. Takšno razmišljanje in pristop takrat še ni obstajal med narodi in njihovimi oblastmi, niti v razvitem niti v nerazvitem delu sveta – večina držav je stremela k uresničevanju omejenih, nacionalnih ciljev brez obzira na večje cilje ali morebitni vpliv na druge države (Singh, 1980, str. 390). Iz branja člankov omenjenih avtorjev lahko razberemo, da pojem Sever-Jug v Brandtovem poročilu služi striktno bipolarni ločitvi bogatih od revnih oziroma razvitih od nerazvitih držav ter iskanje rešitev v sklopu tega kako lahko Sever pomaga Jugu, in hkrati obdrži politično ter gospodarsko premoč, in kako se lahko Jug izboljša v korist celotni mednarodni skupnosti.
Uporaba pojma globalni jug je bila tudi ena izmed možnosti menjave pojma tretji svet.
Zgodovinsko gledano obstaja tesna povezava med kapitalistično ekspanzijo, izhajajočo iz Evrope, in nasilno dominacijo ter izkoriščanje držav izven Evrope. Pojem tretji svet se je torej razvil vzporedno s kolonializmom, ki je z izkoriščanjem naravnih virov in poceni delovne sile
15
t.i. tretjega sveta omogočil industrializacijo t.i. prvega sveta. Takšno izkoriščanje je na eni strani pomenilo razvoj prvega sveta na drugi strani pa je imelo uničevalne posledice za lokalna gospodarstva, politike in družbe tretjega sveta (Rodney in Patterson, 1979). Pojem tretji svet ni nujno pomenil skupino držav, temveč niz neenakih odnosov med dominantnim, nadzornim centrom (ZDA z Evropo) in izkoriščeno, odvisno periferijo (ostali). V nasprotju s pojmom tretjega sveta se je pojem globalnega juga pojavil v povezavi z neoliberalizmom7; propadom projekta Tretji svet, ki je dajal poudarek na razvojnostni gospodarski teoriji8 in iskanju konkretne politične in gospodarske suverenosti; t.i. hiperkapitalizmom9; in spremembo razporeditve gospodarske produkcije v smislu financiranja globalnega gospodarstva in nastanku urbanih metropol kot središč finančne industrije predvsem na jugu – Hongkong, Dubaj, Sao Paolo, Singapur in Šanghaj (Sajed, 2020).
Nenazadnje lahko pojem globalni jug razumemo v okviru deleža svetovnega prebivalstva – skupno prebivalstvo Južne Amerike, Afrike in Azije predstavlja 85 odstotkov svetovnega prebivalstva (Statista, 2021). Globalni jug torej predstavlja svetovno večino, globalni sever pa manjšino. Okoli 80 odstotkov zemeljskih virov je ali v lasti ali v porabi svetovne manjšine, medtem ko ima svetovna večina dostop do le 20 odstotkov zemeljskih virov. To pomeni, da pri oblikovanju okoljske in energetske politike, države juga dajejo večji pomen na zagotavljanje osnovnih virov preživetja, torej na prehransko varnost, zagotovitev oskrbe z vodo in dostop do elektrike (Doyle in McEachern, 2008, str. 111).
Po drugi svetovni vojni, v procesu dekolonizacije, se je v mednarodni sistem vključilo toliko na novo osamosvojenih držav, da so te države (globalnega juga) postale večina članic mednarodnega sistema. Stabilnost mednarodnega sistema je bila prej odvisna od obstoja dveh velesil – ZDA in Sovjetske zveze – s tolikšnimi zalogami jedrskega orožja, ki so zagotovile medsebojno uničenje10. Z nastopom novih, šibkejših držav globalnega juga, ki niso imele takšnih zmogljivosti, se je porušila stabilnost sistema. Mnogo teh držav ni bilo povezanih v regionalne zveze oziroma so bile brez zavezništev, kar je ZDA in Sovjetski zvezi omogočilo, da sta si izbirale države, ki so postale »igrišče« za nadaljevanje tekmovanja med njima.
Posledično so meddržavni konflikti in vojne v globalnem severu redkost, medtem ko se
7 Ekonomski model, ki je stopil v ospredje v 80tih letih in za katerega so med drugim značilni globalni finančni in blagovni trgi, transnacionalne korporacije in prost pretok dela, blaga in storitev.
8 Ang. developmentalism, teorija, ki pravi, da je najboljši način razvoja za nerazvite države, spodbujanje močnega in raznovrstnega trga ter uvajanje visokih carin na uvozno blago.
9 Je način organizacije kapitalistične družbe zaznamovana s hitrostjo in intenzivnostjo globalnih tokov, ki vključujejo izmenjavo tako materialnega kot tudi nematerialnega blaga, ljudi in informacij.
10 Ang. Mutual assured destruction.
16
konflikti in oboroženi spopadi nadaljujejo in celo širijo na jugu. Zaradi političnega in gospodarskega vpliva omenjenih supersil v globalnem jugu, se je tudi varnost globalnega juga analizirala oziroma razumela na podlagi ameriških in sovjetskih interesov na tem območju.
Koncept varnosti je bil dogo časa definiran le na nacionalni ravni, kjer je varnost pomenila (vojaško) sposobnost zaščite državnih interesov in temeljnih vrednot pred zunanjimi grožnjami.
Takšno pojmovanje varnosti pa ne more biti aplicirano na države globalnega juga. Občutki negotovosti in nevarnosti v južnih državah izhajajo predvsem iz notranjih groženj in ne zunanjih, kot je to značilno za tradicionalno razumevanje varnosti. To seveda ne pomeni, da zunanje grožnje in meddržavni konflikti ne obstajajo. Še več, za južne države je značilno, da se notranji konflikti in grožnje varnosti spremenijo v meddržavne konflikte saj uporniška gibanja, militantne skupine in teroristične organizacije večkrat presegajo meje ene države in tako predstavljajo grožnjo varnosti v več različnih državah. Varnost, ki izhaja iz zavezništev med državami, na jugu ne obstaja saj so zavezništva le začasna, spremenljiva in pogosto niso dovolj močna, da bi odvračala grožnje. Varnost severnih držav izhaja iz stoletij dolgega razvoja v katerem so se oblikovale zanesljive, legitimne in odgovorne državne institucije, ki so sposobne zagotavljati varnost. Državam globalnega juga ni bilo danega dovolj časa za oblikovanje takšnih državnih institucij. Poleg tega, so se te države morale opomoči od uničujoče kolonialne nadvlade in v mnogih državah se še vedno niso oblikovali demokratični politični sistemi, ki bi zagotovili notranjo varnost (Ayoob, 1991).
Čeprav pojem globalni jug ni nesporen, bo v uporabi v nadaljevanju te diplomske naloge zaradi tega, ker: precej jasno ločuje dve skupini držav s katerima se ta diplomska naloga ukvarja;
predstavlja večinski delež svetovnega prebivalstva za katerega energetska tranzicija predstavlja možnost ne le energetske varnosti (zanesljivosti oskrbe z energijo), ampak tudi varnosti naravnega okolja; vsebuje globalno dimenzijo, ki je pomembna za predstavljeno področje s katerim se diplomska naloga ukvarja; opisuje politična razmerja po obdobju dekolonizacije in naftni krizi oziroma naftnemu embargu leta 1973, ki so relevantna še danes; pri oblikovanju globalne energetske politike upošteva specifične značilnosti držav juga.
17
5 PREMAGOVANJE DRŽAVNEGA MODELA ODVISNOSTI OD PRODUKCIJE IN IZVOZA FOSILNIH GORIV
Zaradi političnih in gospodarskih raznolikosti med državami, ki imajo velike zaloge nafte in/ali zemeljskega plina ter se ukvarjajo s produkcijo in izvozom fosilnih goriv, obstaja več verjetnih definicij pojma petro-države11. Ena izmed teh definicij petro-državo opredeli kot državo katere odvisnost od nafte in/ali zemeljskega plina predstavlja vsaj 50 odstotkov prihodkov od izvoza, vsaj 25 odstotkov BDP in vsaj 25 odstotkov državnih prihodkov (Campbell, 2012). Preko zgodovinskega razvoja je pojem petro-države postal okrajšava za oblikovanje državnih politik in izvajanje dejavnosti, ki dajejo prednost naftnim interesom na račun javnega dobrega. Čeprav je naftni trg zelo donosen so petro-države bolj dovzetne za gospodarski propad, revščino, visoko stopnjo neenakosti in korupcije ter pojav avtoritarnih režimov. Takšna definicija drži predvsem za petro-države globalnega juga, čeprav imajo na primer Kanada, Norveška in Rusija prav tako ogromne zaloge nafte in/ali zemeljskega plina, kot tudi gospodarstva odvisna12 od produkcije in izvoza fosilnih goriv (Kennedy, 2014, str. 263, 264). Zakaj imajo torej petro-države globalnega juga negativni predznak in kako to vpliva na možnost energetske tranzicije?
5.1 Vzpon in padec petro-držav
Lastništvo ogromnih zalog nafte je bilo poimenovano kot prekletstvo za države globalnega juga. Čeprav nafta ostaja ena izmed najdragocenejših surovin modernega sveta, so petro-države nesposobne pretvoriti naftne prihodke v socialnoekonomske koristi in dolgoročni nacionalni razvoj. Zgodovinsko gledano, te države ostajajo nestabilne, ranljive in slabo vodene, na robu mednarodnega političnega sistema. Praviloma takšne države slabo upravljajo z naftnimi prihodki, kar se izrazi v dveh gospodarskih učinkih imenovanih dutch disease in absorpcija.
Dutch disease se nanaša na situacijo ko se v državi, ki izvaža določeno dragoceno surovino13, poveča vrednost valute ali njena vrednost celo presega vrednost valut drugih držav. Zaradi tega postanejo splošne dobrine te določene države nekonkurenčne na globalnem trgu in ostajajo neprodane, ker imajo višjo ceno v primerjavi s splošnimi dobrinami ostalih držav. To prisili državo, bogato z nafto, da postane vedno bolj odvisna od produkcije in izvoza nafte medtem pa
11 Ang. petro-state; država proizvajalka nafte.
12 Sicer ne v tolikšni meri kot v državah globalnega juga, ker so svoja gospodarstva uspešno diverzificirali.
13 V primeru petro-držav je to nafta in/ali plin.
18
masovno uvažanje splošnih dobrin omejuje oziroma preprečuje gospodarsko diverzifikacijo14 in onemogoča financiranje splošnega razvoja. Absorpcijo, na drugi strani, povzroči vladni odziv na ogromne prihodke v obdobju visokih svetovnih cen nafte oziroma v obdobju velikega povpraševanja po nafti imenovano oil boom. Kadar so cene nafte visoke, petro-države investirajo denar v drage projekte, ki si jih dolgoročno ne morejo privoščiti. Petro-države porabijo velike količine denarja za financiranje takojšnjih projektov, namesto da bi investirale v dolgoročni, trajnostni nacionalni razvoj. Financiranje teh takojšnjih projektov lahko tudi onemogoča investiranje v izboljšanje naftne infrastrukture in tehnologije kar državi preprečuje, da bi se lahko prilagajala spreminjajočim se trendom na globalnem naftnem trgu – kot je odkritje novih zalog in porast ali upad cen nafte (Coates, 2010, str. 205). Problem petro-držav je v tem, da naftna industrija presega ostale ne-naftne interese in daje podlago za oblikovanje novih družbenih razredov ter skupin, katerih bogastvo izhaja iz distribucije državno financiranih naftnih rent15. Ta proces omogoča normalizacijo posredovanja države preko povečanja državnih pristojnosti. S pomočjo nafte so si takšne vlade zagotovile politično moč v državi in ideološko podporo v tujini, zaradi česar lahko v petro-državah pogosto spremljamo pojav avtoritarnih režimov (Karl, 1997).
Bogastvo, ki izhaja iz produkcije in izvoza nafte ima ogromen vpliv na oblikovanje in vodenje državnih institucij. To velja še posebej v primerih, ko črpanje nafte poteka istočasno kot proces sodobnega oblikovanja države. Dogovori med tujimi naftnimi podjetji, ki so hotela dostop do naftnih virov, in lokalnimi vladarji, ki so hoteli utrditi svojo politično moč, so vodili v oblikovanje »prekomerno centralizirane politične moči, močno mrežo tajnega sodelovanja med akterji javnega in privatnega sektorja, neenakomerni razvoj temelječ na izkoriščanju naravnih virov, ki je financirano preko naftnih rent, ter zamenjavo davčnih in drugih državnih prihodkov s petrodolarji« (Karl, 1999, str. 34). Posledično se je spremenil institucionalni okvir za sprejemanje odločitev, ki je spodbujal in krepil takšen model državnega vodenja. Petro-države so se ujele v začaran krog naftnih prihodkov in izgub kar jim je onemogočilo dolgoročen, trajnostni razvoj (prav tam).
Ogromno povišanje cen surove nafte v letih 1973 in 1974, zaradi naftnega embarga proti ZDA in drugim državam globalnega severa, ki ga je uvedla OPEC, je ustvarilo prvo globalno energetsko krizo. Nenaden pretok bogastva proti naftnim izvoznicam globalnega juga je vzbudil zaskrbljenost severnih držav. Nasprotno, gospodarska blaginja, ki naj bi sledila povišanju cen
14 Raznolikost; to je gospodarstvo, ki prihodke pridobiva iz več različnih virov, sektorjev in trgov.
15 Je razlika med vrednostjo naftne proizvodnje (po svetovnih cenah nafte) in celotnimi stroški naftne proizvodnje.
19
nafte, bi za države globalnega juga pomenila podlago za diverzifikacijo gospodarstva, visoko stopnjo zaposlenosti, nacionalno varnost in politično stabilnost. Povišanju cen leta 1973 je sledila nacionalizacija nafte v mnogih državah globalnega juga, ki so želele prevzeti nadzor nad svojimi naravnimi viri in nad dobičkom izhajajočim iz izkoriščanja teh naravnih virov.
Nacionalizacija je pomenila zavrnitev tujega kapitala in sodelovanja s tujimi podjetji. To je imelo negativne posledice za petro-države, ki se niso bile sposobne spopasti z zastoji in okvarami v produkciji, konstantno rastjo in upadom naftnih cen (gl. sliko 5.1), visoko inflacijo in precenjenimi valutami (prav tam, str. 31, 32). V svojem prispevku o Brandtovem poročilu, Heath (1981, str. 300, 301), imenuje nafto za enega izmed glavnih problemov severnih držav.
Pravi, da je ta problem nastopil leta 1973, ko so članice OPEC prvič uporabile prekinitev oskrbe z nafto kot politično sredstvo za izvajanje pritiska nad ZDA in drugimi severnimi državami, ki so podpirale Izrael v četrti arabsko-izraelski vojni. Članice OPEC so uspešno uporabile svojo gospodarsko in politično moč v urejanju mednarodnih odnosov. Severne države, ki imajo prav tako zaloge nafte, so začele omejevati lastno naftno produkcijo in zbirati zaloge nafte, kar jim je omogočilo ponovno reguliranje cen na naftnem trgu. Naftni embargo leta 1973, ki je povzročil recesijo v ZDA in drugod na severu, je imel velik vpliv na politične odnose med članicami OPEC in severnimi uvoznicami nafte. Na primer, vodstvo ZDA vedno znova želi sprejeti zakon NOPEC, ki bi odvzel imuniteto naftnim proizvajalkam OPEC. To bi ZDA omogočilo, da bi tožile naftne proizvajalke za poskus omejevanja svetovnih naftnih zalog in posledičnega vpliva na svetovne cene nafte (Sabga & Suleymanova, 2020).
Slika 5.1: Povprečna letna cena surove nafte OPEC od 1960 do 2020 (v ameriških dolarjih na sod surove nafte)
Vir: Statista (2021)
20
5.2 Nigerija kot petro-država: obetaven začetek, negotova prihodnost
Nigerija je največja proizvajalka nafte v Afriki in enajsta največja svetovna proizvajalka nafte.
Leta 2019 je dnevno izvozila 2 milijona sodov nafte in 35 milijonov kubičnih metrov zemeljskega plina, prihodki od izvoza nafte pa so predstavljali 86 odstotkov skupnih izvoznih prihodkov. Naftni in plinski sektor sta skupaj predstavljala 10 odstotkov BDP (OPEC, b.d.).
Pred odkritjem nafte je imelo nigerijsko gospodarstvo potencial za visoko produktivnost in raznovrstnost gospodarskih dejavnosti. Okoli 70 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva je bilo zaposlenega v agrikulturnem sektorju, ki je uspevalo na podlagi proizvodnje kakava, bombaža, arašidov, banan in drugih surovin. Ko je naftna produkcija postala glavna gospodarska dejavnost, se je skoraj popolnoma zaustavil razvoj ostalih sektorjev in omejila se je diverzifikacija gospodarstva. Ker je država prenehala vlagati v razvoj agrikulturnega sektorja, ta industrija ni več zmogla proizvajati dovolj živilskega blaga potrebnega za zadovoljitev porasta populacije zaradi česar je Nigerija začela uvažati hrano. Leta 1962 je bil agrikulturni sektor odgovoren za 78,2 odstotka državnih prihodkov. leta 1977 je ta delež padel na 1,1 odstotka medtem ko je delež državnih prihodkov od naftnega sektorja narasel na 98,8 odstotkov (Olusakin, 2006, str. 6).
Prve zaloge nafte so bile v državi odkrite leta 1956, leta 1958 pa se je začelo črpanje. Sprva nafta ni imela posebnega vpliva na gospodarstvo, šele s povečanjem naftnih cen v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je nafta začela vplivati na državno politiko in gospodarstvo. V nasprotju z agrikulturo in industrijsko proizvodnjo, je naftni sektor zaposloval zelo majhen delež delovno aktivnega prebivalstva – okoli 1,3 odstotke (Lubeck, 1977, str. 6) medtem ko, je bila pred nacionalizacijo naftna industrija popolno v lasti tujih podjetij. Leta 1971 je država postala članica OPEC in vojaško vodstvo je začelo kupovati delnice naftnih podjetij s čimer je prevzelo nadzor nad državnimi prihodki (prav tam, str. 7). Dva različna vojaška režima, ki sta bila na oblasti v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, sta spremenila nigerijsko zunanjo politiko iz politike neuvrščenosti v politiko aktivizma. Razširila sta vlogo države v OAU – postala je najprej neuradno nato pa tudi uradno voditeljica te organizacije. Cilj je bil, da Nigerija postane gonilna sila afriške politike. Oba vojaška režima sta razvila strategije gospodarskega nacionalizma s poudarkom na izkoriščanju naftnega bogastva. Leta 1979 je vlada prevzela stoodstotni nadzor nad angleškima naftnima podjetjema BP in Shell s čimer se je začel začaran krog naftnega prekletstva (Genova, 2010, str. 117).
21
Nigerija je etnično raznovrstna država z okoli 374 etničnimi skupinami, ki so razvrščene v tri večje etnične skupine Havsa-Fulani, Jorubi in Iboji (Olusakin, 2006, str. 3). Te tri skupine se nahajajo v treh regijah države, ki so v obdobju britanske kolonialne vlade dobile nekatera pooblastila samovlade: Havsa-Fulani so vladali severni regiji, Jorubi zahodni regiji, Iboji pa vzhodni regiji. Britanci so vsaki regionalni vladi omogočili dostop do finančnih presežkov marketinškega odbora16 od prodaje posameznega regionalnega primarnega izvoznega blaga.
Posledično v državi ni bilo iniciativ za integracijo regij, saj regije niso rabile odobriti druga drugi dostop do teh prihodkov. Po osamosvojitvi Nigerije leta 1960, je vodstvo odredilo ustanovitev dvanajstih zveznih držav znotraj Nigerije, politične in vojaške elite severne regije pa naj bi pridobile nadzor nad delom delte reke Niger kjer se črpa nafta. Vzhodna regija, kjer se nahajajo največje zaloge nafte, se s tem odlokom ni strinjala in se je poskusila odcepiti kar je sprožilo državljansko vojno leta 1967 (Lubeck, 1977, str. 5, 6).
Bogastvo od naftnih prihodkov v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je poslabšalo takrat že upadajočo nigerijsko agrikulturno produktivno bazo. Na sploh je oil boom tega obdobja prikril propad nigerijskih realnih produktivnih kapacitet, kar je povzročilo pojav neenakosti in revščine v državi. Hiter pritok denarja je ustvaril iluzijo gospodarske blaginje in znamenja nacionalnega razvoja, ki so nazadnje spodleteli. Narod je postajal vedno bolj odvisen od naftnih prihodkov in država je postala mesto tekmovanja za naravne vire. Oil boom tega obdobja je režimu omogočil okrepitev državnega nadzora nad naftno industrijo in centralizacijo distribucije prihodkov nižjim stopnjam državne uprave in družbe. Režim je sicer že prej nadzoroval in financiral komunikacijske in druge javne storitve, v sedemdesetih letih pa je začel vlagati v industrijsko proizvodnjo in začel sodelovati s tujimi podjetji. Novonastala naftna, plinska, kemična in avtomobilska podjetja so zaposlovala tuje strokovnjake in menedžerje saj Nigerija ni imela lastnih delavcev s potrebnim tehničnim znanjem za upravljanje teh novih gospodarskih dejavnosti. Posledično so tuja podjetja lahko obdržala nadzor nad produkcijo energetskih virov, kar naj bi jim bilo onemogočeno z nacionalizacijo nafte v tem obdobju.
Zaradi vpletenosti režima in tujih podjetij v delovanje industrije, so nigerijski javni uslužbenci izgubili možnost vplivanja na razporeditev državnih investicij. Tisti na višjih nivojih javnega sektorja so začeli vlagati zasebne naložbe v lokalne industrije. Korupcija, državno pokroviteljstvo, podkupovanje in notranje informacije značilne za takšno privatno investiranje so ustvarili lokalno buržuazijo močno povezano z državnim vodstvom (prav tam, str. 8, 9).
16 Organizacija, ki ureja nakup in prodajo določenega blaga na določenem območju.
22
Upad naftnih cen v osemdesetih letih dvajsetega stoletja je razkril nedoslednosti v nigerijskem, po večini neproduktivnem, naftnem gospodarstvu, kar je le povečalo tekmovalnost in korupcijo pri nadzoru države in naftnih zalog. Revščina in neenakost sta povečali nezadovoljstvo prebivalstva, povzročili stopnjevanje nemirov in povečanje politične nestabilnosti države. Čim več gospodarskih virov je prišlo pod nadzor režima, tem večji delež javnih virov je bil premeščen v privatne roke. Korupcija je postala predmet preživetja in napredovanja v državi.
Sledila je podražitev življenjskih stroškov, zmanjšanje dohodkov in razkroj srednjega razreda – nafta ni bila več življenjska sila naroda, temveč predmet sovražnosti korumpiranega režima naperjenega proti ljudstvu. Vojaški režim je nato naftne prihodke porabil za financiranje javnih, predvsem kulturnih, projektov s katerimi si je zagotovil politično podporo v državi in ideološko podporo v tujini. Za tem se je skrival resnični namen kopičenja bogastva vojaških političnih elit. Uporabili so premišljene metode, s katerimi so hlinili začetek procesa modernizacije, končni rezultat pa je bilo povečanje neenakost med ljudmi in osiromašenje množic, kar je režimu omogočilo obdržati politično moč in nadzor nad naftnim bogastvom države. Vojaško vodstvo je prav tako poskusilo pretvoriti nafto v nacionalno identiteto s čimer naj bi Nigerija postala politično in gospodarsko središče Afrike. V obdobju naftne politike in blaginje je denar postal merilo kulturne vrednosti. Naftni prihodki so režimu omogočili poskus integriranja nigerijskih etničnih skupin in oblikovanje nacionalne kulturne tradicije in enotne nigerijske identitete (Smith, 2005).
Revščina, eden izmed stranskih produktov petro-državnega modela v Nigeriji, je postala očitna, ko so prebivalci začeli tvegati lastna življenja in krasti nafto iz cevi, ki so bile napeljane skozi njihove lokalne skupnosti. Leta zanemarjanja in pomanjkanja je v državi ustvarilo nestabilno, sovražno atmosfero. Mladostne militantne skupine so protestirale proti vladi in ovirale naftno produkcijo, medskupnostni spopadi pa so postali del vsakdanjika. V državi je obstajala – in še vedno obstaja – izjemna neenakost v razporeditvi bogastva. Skupnost območja delte reke Niger, kjer poteka črpanje nafte, je ena izmed najrevnejših v državi (Olusakin, 2006, str. 10, 13).
Spontani protesti in izbruhi nasilja so v devetdesetih letih dvajsetega stoletja postali značilni za območje delte reke Niger. Na tem območju se je prav tako pojavilo množično zajemanje talcev – predvsem tujih naftnih delavcev in bogatih Nigerijcev – sabotaža naftnih cevi in objektov kot načinov povzročanja škode naftnim podjetjem in državni oblasti (Mähler, 2010, str. 13). Kraja nafte v Nigeriji se je začela kot skrajno delovanje obupanega prebivalstva v prijemu revščine in se je razvila v kompleksno, dobro financirano mrežo z dobrimi zvezami, ki podpira nezakonito trgovanje z nafto v ogromnem obsegu. V tem nezakonitem trgovanju sodelujejo
23
tako lokali poglavarji in politiki kot tudi lokalne in tuje piratske ter vojaške skupine, mednarodni posredniki in njihovi finančniki. Leta 2014 je Nigerija izgubila 400 tisoč sodov nafte na dan, kar je več kot 10 odstotkov celotne produkcije in je državo ter tuja naftna podjetja stalo okoli 1,3 milijarde dolarjev na mesec. Takšna vsota denarja bi bila več kot samo zadostna za zagotovitev nujno potrebnih infrastrukturnih in družbenih dobrin. Ker državni proračun temelji na naftnih prihodkih, pomenijo obsežne kraje nafte breme za gospodarstvo, ki se v takšnem okolju ne more razvijati (Joel, 2014).
5.3 Možnost energetske tranzicije petro-držav
Severne države podpirajo avtoritarne režime petro-držav, ker jim ugaja položaj v katerem politične elite črpajo bogastvo iz naftne produkcije in izvoza saj je nafta do sedaj bila najpomembnejši vir energije, ki ga globalni sever potrebuje za lastno delovanje in razvoj.
Dokler režim v petro-državi ostaja odvisen od naftnega sektorja in ne poskuša diverzificirati gospodarstva ima globalni sever zagotovljeno bolj ali manj zanesljivo oskrbo z nafto. Po drugi svetovni vojni je poslanstvo ZDA postalo uničenje komunizma ter promoviranje demokracije in gospodarskega sistema prostega trga. ZDA so razglasile interes za gospodarski in politični razvoj globalnega juga, pri tem pa so v več primerih podprle lokalne režime, ki so sicer zavračali komunizem vendar so se izkazali za veliko bolj krute in korumpirane avtoritarne režime. Bivši državni sekretar Warren Christopher je izjavil, da se je med hladno vojno v Afriki izvajala takšna politika, ki ni nujno pomagala afriškim državam, je pa imela politične in gospodarske koristi za ZDA in takratno Sovjetsko zvezo (Afoaku, 2000, str. 13, 14). V začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja je naftna produkcija v ZDA dosegla vrh in začela upadati zaradi česar so ZDA postale odvisne od uvažanja nafte, ki je takrat prihajala predvsem iz Bližnjega Vzhoda.
Prepričanje o omejenosti naftnih zalog je vplivalo na geopolitiko tistega časa. Ko je Sovjetska zveza leta 1980 izvedla invazijo na Afganistan, ki je bogat z energetskimi viri, je ZDA podala izjavo, da sovjetska invazija Afganistana ogroža prost pretok nafte iz Bližnjega Vzhoda; da bo vsakršen poskus prevzema nadzora nad državo smatran kot napad na interese ZDA, in da je ZDA pripravljena uporabiti tudi vojaško silo za zavarovanje lastnih interesov (Klare, 2017, str.
4).
Dokler avtoritarni režimi vztrajajo v petro-državah, je manj verjetno, da se bo gospodarstvo diverzificiralo in manj verjetno je, da bo prišlo do energetske tranzicije. Takšnemu režimu je v korist le neprekinjeno izkoriščanje naftnega bogastva z namenom ohranitve nadzora v državi.
24
Kakršnekoli socialne bonitete – kot je na primer odprava obdavčevanja – so namenjene le obvladovanju nezadovoljstva prebivalstva (Beauchamp, 2014). Energetska tranzicija zahteva politično usklajevanje na lokalnem, regionalnem in globalnem nivoju. Vlada more biti pripravljena uvesti strukturalne spremembe potrebne za prehod v produkcijo in uporabo večinoma obnovljivih virov energije. Mednarodne pogodbe, kot sta Kjotski protokol in Pariški podnebni sporazum, so bile zasnovane na podlagi demokratičnih principov, ki na prvo mesto postavljajo dobrobit človeka in okolja. Tveganja in nevarnosti, ki spremljajo naftno in plinsko produkcijo, pa petro-državam in naftnim podjetjem ne predstavljajo večjih ovir. To se kaže tudi v primeru Nigerije, kjer je mednarodno pozornost pridobil primer ljudstva Ogoni, ki so ustanovili MOSOP in tožili naftno podjetje Shell v devetdesetih letih dvajsetega stoletja.
Podjetje je bilo odgovorno za ogromne naftne razlive v delti reke Niger, ki so povzročali okoljsko degradacijo na tem območju s čimer je postal ogrožen sam obstoj ljudstva Ogoni. Ko je prišlo do tožbe, je britanski Shell dobil podporo in zaščito s strani nigerijskega vojaškega režima saj je bilo za državno gospodarstvo nujno, da je podjetje še naprej črpalo in izvažalo nafto. V zameno se Shell ni vmešaval ali kritiziral državni režim. Z ustanovitvijo demokratičnega sistema v Nigeriji leta 1999 je bil vpliv naftnih podjetij nekoliko omejen in Shell je bil leta 2005 spoznan za krivega malomarnosti in oglobljen za 1,4 milijarde dolarjev17 (Doyle in McEachern, 2008, str. 191, 192).
Čeprav je Nigerija sedaj demokratična država še vedno obstajajo ovire za energetsko tranzicijo.
Le 62 odstotkov prebivalstva je pismenega (World Bank, b.d.), 70 odstotkov prebivalstva živi v revščini, 60 odstotkov živi brez elektrike, 95 tisoč ljudi letno umre zaradi vdihavanja dima, ki je stranski produkt uporabe biomase za kuhanje in ogrevanje (Eleri, Onuvae in Ugwu, 2012, str. 1). Ali je mogoče, da država, ki je šele v procesu industrialnega in družbenega razvoja, uspešno in učinkovito naredi prehod v uporabo obnovljivih virov kot primarnih virov energije?
17 Shell je zavrnil plačilo globe.
25
6 POMANJKANJE INVESTIRANJA IN FINANCIRANJA V ENERGETSKI SEKTOR
Tako spopadanje s podnebnimi spremembami kot tudi financiranje energetske tranzicije nas bo stalo več sto milijard dolarjev letno. V našem interesu bi moralo vsekakor biti financiranje energetske tranzicije. Javne in privatne naložbe ter financiranje bodo pripomogle k razvoju bolj učinkovitih nizkoogljičnih tehnologij; k uvedbi novosti pri že obstoječih nizkoogljičnih tehnologijah, za izboljšanje zmogljivosti in prilagoditev posameznim nacionalnim okoliščinam;
in h globalni razširitvi uporabe nizkoogljičnih tehnologij, kar vključuje izgradnjo regulativnega okvirja in infrastrukture potrebne za vzpostavitev, delovanje, upravljanje in financiranje čiste energije (Cust, Grant, Iliev in Neuhoff, 2008). V zadnjih letih se je na severu populariziralo investiranje v proizvodnjo električnih avtomobilov in razvoj vodikovega goriva kot način prispevanja k energetski tranziciji. Še posebej vodikovo gorivo je poseben primer. Gre se za zelo kompleksen proces proizvodnje, shranjevanja in dobave vodika, ki sicer velja za čisto gorivo brez emisij ogljikovega dioksida. Enako pa ne velja za produkcijo samega goriva saj dva izmed treh načinov proizvodnje vodikovega goriva proizvajata ogljikov dioksid kot stranski proizvod. Torej vodik se pridobiva skozi proces parnega preoblikovanja metana18 izhajajočega iz biogoriv ali fosilnih goriv, proces ki poleg ogljikovega dioksida proizvaja še druge toplogredne pline, ali pa se pridobiva skozi proces elektrolize, ki potrebuje električno energijo pridobljeno iz fosilnih goriv razen v primeru, da se uporabi elektrika pridobljena iz sončne ali vetrne energije (Shell, b.d.). Torej, na severu se pojavljajo trendi investiranja in financiranja nizkoogljične tehnologije, ki poganja predvsem sekundarne dobrine – kot so avtomobili in vesoljske rakete – obenem pa se širi ideologija trajnostnega, okolju prijaznega in varčnega načina življenja posameznikov, ki predstavljajo majhen delež svetovnega ogljičnega odtisa19 v primerjavi z na primer mednarodnimi korporacijami. Med letošnjim vročinskim valom v ZDA je župan mesta New York pozival prebivalce naj bodo varčni z energijo in naj omejujejo nepotrebno uporabo klimatskih naprav, s čimer naj bi preprečili električne izpade, medtem pa so digitalni reklamni panoji zloglasnega New York Times Square-a neprekinjeno žareli še naprej (Zaveri in Wong, 2021).
18 Ang. Steam methane reforming.
19 Ang. Carbon footprint.
26
6.1 Teorija in praksa: Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030
V sklopu investiranja in financiranja za razvoj nizkoogljičnega energetskega sektorja globalnega juga oziroma za obnovljive vire energije in čistejša fosilna goriva, so relevantni 41., 43., 44. in 45. člen Agende 2030, ki med drugim predvidevajo globalno sodelovanje in solidarnost pri implementaciji te Agende. V zaporedju je vsebina omenjenih členov Agende sledeča (Agenda 2030, 2015, 41., 43., 44., 45. člen):
− Primarna odgovornost vsake države je lasten gospodarski in družbeni razvoj. Za implementacijo Agende in doseganje zastavljenih ciljev bo potrebno zagotoviti finančna sredstva in povečati investiranje na področju nizkoogljične tehnologije. Zaradi tega Agenda 2030 predvideva mobilizacijo finančnih sredstev, izgradnjo zmogljivosti in prenos okolju prijaznih tehnologij v države globalnega juga pod za njih ugodnimi pogoji20. Javne finance, tako državne kot tudi mednarodne, bodo igrale pomembno vlogo pri zagotavljanju bistvenih storitev, javnih dobrin in drugih finančnih virov.
− Mednarodno javno financiranje ima pomembno vlogo pri dopolnjevanju mobilizacije lokalnih javnih sredstev posameznih držav, še posebej v najbolj revnih in ranljivih državah z omejenimi lokalnimi sredstvi. Razvojna pomoč21 h kateri so se zavezale članice OECD bo omogočila dodatno mobilizacijo sredstev iz javnih in privatnih virov (predvsem v obliki denarne pomoči) v države globalnega juga. Obveza ODA ponudnikov je doseči cilj 0,7 odstotkov BDP za razvojno pomoč »državam v razvoju«
in 0,15−0,2 odstotka BDP za »najmanj razvite države«; torej do 0,9 odstotkov BDP zavezanih OECD držav je namenjenih financiranju razvojne pomoči v državah globalnega juga.
− Mednarodne finančne institucije so pomembne za podporo strategij posameznih držav, še posebej držav globalnega juga. Podpisnice Agende se ponovno zavezujejo k razširitvi in okrepitvi glasu ter sodelovanja držav globalnega juga v mednarodnem procesu sprejemanja odločitev in določanju pravil ter upravljanju globalnega gospodarstva.
− Za implementacijo Agende je predvsem pomembna vloga nacionalnih parlamentov, ki skozi sprejemanje zakonodaje in proračunov ter zagotavljanja odgovornosti, ustvarjajo zmogljivosti posameznih držav in omogočajo doseganje ciljev Agende. Za čimbolj
20 Prednosti in koncesije za države globalnega juga.
21 Ang. Official development assistance (ODA).
27
učinkovito implementacijo se priporoča sodelovanje vladnih in javnih institucij z drugimi mednarodnimi, regionalnimi in lokalnimi akterji.
Čeprav Agenda 2030 predvideva uresničevanje zadanih ciljev v desetletnem obdobju od 2020 do 203022, je v obdobju od sprejetja Agende do 2020 že potekalo izvajanje aktivnosti za pričetek trajnostnega razvoja in beleženje globalnega napredovanja v tem oziru. Prvotno obdobje pandemije Covid-19 v letu 2020 je imelo velik učinek na gospodarstva in družbe vseh držav sveta. Posledice pandemije so se še posebej čutile v energetskem sektorju in mnoga predvidevanja glede povpraševanja in porabe energije v kratkoročnem obdobju do 2030 in dolgoročnem obdobju do 2050, so se znatno spremenila zaradi pandemije. Sledeče ugotovitve glede financiranja in investiranja energetske tranzicije izhajajo iz poročila o ciljih trajnostnega razvoja (UN, 2020):
− Delež obnovljivih virov (sončna, vetrna in hidro energija) v skupni globalni porabi energije je leta 2017 znašal 17 odstotkov.
− Financiranje čiste energije v državah globalnega juga se veča, leta 2017 je 21,4 milijarde dolarjev doseglo trg obnovljivih virov globalnega juga, le 12 odstotkov je šlo k najmanj razvitim državam. Od 21,4 milijarde dolarjev vredne finančne pomoči globalnemu jugu je bilo 46 odstotkov namenjenih financiranju hidroenergije, 19 odstotkov sončne energije, 7 odstotkov vetrne energije, 6 odstotkov pa je bilo namenjenih financiranju geotermalne energije.
− Po podatkih je bilo leta 2018 brez dostopa do elektrike 789 milijonov ljudi (predvsem v Afriki), posledično je bila v obdobju pandemije Covid-19 vsaka četrta bolnišnica v nekaterih državah globalnega juga brez elektrike.
− Subvencije fosilnih goriv se povečujejo – leta 2015 so znašale 318 milijard dolarjev, leta 2018 so znašale 427 milijarde dolarjev. Leta 2019 je sledil upad subvencij zaradi znižanja cen nafte, leta 2020 pa zaradi nizkega povpraševanja in porabe. Fosilna goriva so prekomerno subvencionirana, kar vodi v presežno proizvodnjo fosilnih goriv v primerjavi z družbeno optimalno vrednostjo. Fosilna goriva ustvarjajo negativne eksternalije23 in bi lahko bila veliko bolj obdavčena s čimer bi dosegli družbeno optimalno stopnjo produkcije. Ker subvencije fosilnih goriv ostajajo visoke
22 Države so imele do leta 2020 čas predložiti posamezne nacionalne strategije za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja.
23 Produkcija in poraba fosilnih goriv imata negativne učinke na človeka in okolje – na primer onesnaževanje, podnebne spremembe in bolezni dihal.
28
– precej višje od subvencij za čisto energijo – podnebna kriza ostaja nespremenljiva, njeni učinki pa se ne zmanjšujejo saj se globalna skupnost izmika polni zavezanosti k energetski tranziciji.
− Kljub visoki vrednosti zasebnih naložb v obnovljive vire, ostaja investiranje v fosilna goriva večje. Investiranje v razvoj novih tehnologij, ki omogočajo črpanje nafte iz prej nedosegljivih kamnin pod površjem, vedno znova povzroča odkrivanje dodatnih zalog nafte. Države prav tako investirajo v odkrivanje naftnih zalog na Arktiki, kjer se topi led zaradi podnebnega segrevanja, in financirajo gradnjo moderne naftne infrastrukture v severnem morju in na Arktiki.
− Investiranje v fosilna goriva je večje kot financiranje spopada s podnebno krizo – leta 2016 so bile investicije fosilnih goriv vredne 781 milijard dolarjev, 681 milijard dolarjev je bilo vloženih v financiranje dejavnosti proti učinkom podnebnih sprememb.
− Podnebne spremembe povečujejo pogostost in resnost naravnih nesreč, ki so samo v letu 2018 prizadele okoli 39 milijonov ljudi.
− Leto 2019 je bilo drugo najtoplejše zabeleženo leto do sedaj. Trenutni trend predvideva zvišanje globalne podnebne temperature za 3,2ºC do konca stoletja. Če bi želeli doseči povišanje globalne temperature za 1,5ºC do maksimalno 2ºC, kot predvideva Pariški podnebni sporazum, bi morali emisije ogljikovega dioksida zmanjšati za 7,6 odstotkov letno od leta 2020 dalje. Kljub ogromnemu zmanjšanju človeške aktivnosti leta 2020 zaradi pandemije Covid-19, so se emisije ogljikovega dioksida zmanjšale le za 6 odstotkov in so ponovno narasle po začetku sproščanja ukrepov za zajezitev pandemije.
Tudi najbolj strogi scenariji dekarbonizacije24 predvidevajo nadaljnjo produkcijo in uporabo nafte in plina, sicer na nižji ravni v primerjavi s sedanjimi zahtevami – do leta 2040 naj bi se povpraševanje po nafti zmanjšalo za 30 odstotkov. To zmanjšanje je predvideno v povezavi z nadaljnjim razvojem in razširitvijo uporabe električnih vozil, biogoriv25 in vodika ter povečanjem energetske učinkovitosti. Verjetnost zmanjšanja produkcije in porabe nafte in plina je odvisna predvsem od političnih odločitev in ne nujno od tehnologije. Večina tehnologij, ki bi omogočile dekarbonizacijo je že tehnično in komercialno izvedljivih – v primeru zadostnega
24 Ang. decarbonization; proces zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida.
25 So goriva pridobljena iz surovega ali že uporabljenega rastlinskega olja (oljna repica, sončnica, soja) ali živalskih maščob.
29
investiranja in financiranja takšnih tehnologij. Potrebna je mobilizacija državnih vlad, da vzpostavijo politični okvir potreben za preoblikovanje nacionalnega gospodarstva, ki bo sposobno izvesti prehod v produkcijo in uporabo nizkoogljičnih virov energije oziroma virov energije z ničnimi emisijami ogljika. Z zadostnim investiranjem in financiranjem bi lahko bil globalni trg primarna sila odgovorna za dekarbonizacijo. Brez političnega okvira, mobilizacije investicij in financiranja bo energetska tranzicija nemogoča, še posebej v državah globalnega juga, kjer se bo zaradi gospodarskega razvoja in industrializacije v prihodnjih letih znatno povečala uporaba energije, ki bo zadovoljena s fosilnimi gorivi. Države EU so v zadnjem času začele oblikovati in sprejemati nacionalne strategije za dosego ničnih emisij ogljika do leta 2050. Čeprav so te strategije pravno zavezujoče, države same še niso začele izvajati konkretnih dejavnosti temu v prid ali dejansko regulirati industrijo fosilnih goriv. Obstaja skrb glede nasprotovanja s strani volivcev in lobiranjem naftne in plinske industrije, čeprav že naftna podjetja sama razvijajo in uporabljajo tehnologijo produkcije vodikovega goriva. Kljub napredku, ki ga kažejo evropske države, pa še vedno prihaja do kljubovanja držav kot so ZDA, Indija in Kitajska, ki proizvajajo največ emisij ogljikovega dioksida ampak niso zavezane k mednarodnim pogodbam kot je Pariški podnebni sporazum – ZDA so med Trumpovo administracijo celo izstopile iz dogovora26. Sicer imajo omenjene države lastne nacionalne politike za okolje in energijo na nivoju posameznih sektorjev, zemeljski plin pa ostaja primarno sredstvo za pogon energetske tranzicije. Še ena ovira, ki stoji naproti zmanjšanju produkcije in uporabe fosilnih goriv je pojav t.i. nasedlih sredstev27. Uvajanje politik za energetsko tranzicijo naftnim in plinskim podjetjem onemogoča učinkovito prilagajanje lastnih dolgoročnih investicijskih načrtov. Ne ve se točno kdaj predhodni stroški investiranja v naftne projekte ne bodo povrnjeni. Mednarodna naftna in plinska podjetja morajo proizvesti dobiček za delničarje hkrati pa morajo začeti proces dekarbonizacije kot ga zahteva mednarodna politična skupnost (Johnston, Blakemore in Bell, 2020).
6.2 Kitajska: nepričakovan pobudnik razvoja čiste energije v Afriki
Izjemna gospodarska rast Kitajske v zadnjih desetih letih je popolnoma spremenila ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem na energetskem trgu. Delež globalne energetske porabe Kitajske se je podvojil, poraba energije na splošno se je v državi povečala sto petdeset odstotno,
26 Pod Bidenovo administracijo so se ponovno zavezale k pogodbi.
27 Ang. Stranded assets.
30
premog pa ostaja primarni vir energije in sicer predstavlja 58 odstotkov skupne porabe energije – nafta predstavlja 20 odstotkov in plin 8 odstotkov. Zaradi tega je Kitajska postala ključni akter na globalnem energetskem trgu saj je odvisna od uvažanja ogromnih količin fosilnih goriv predvsem iz Bližnjega Vzhoda, Afrike in Rusije – leta 2019 je uvozila 10,1 milijonov sodov nafte dnevno (EIA, b.d.).
Diplomatski odnosi med Kitajsko in državami podsaharske Afrike obstajajo že od petdesetih let dvajsetega stoletja, ko je Kitajska vzpostavila odnose z na novo osamosvojenimi afriškimi državami, ki so pripadale gibanju neuvrščenih – šlo se je za pridobitev politične podpore in utrditev položaja Kitajske v mednarodni skupnosti. Kitajska diplomacija v Afriki in ostalih državah globalnega juga ustreza konceptu »pekinški konsenz«, ki temelji na treh pravilih:
razvoj mora temeljiti na inovativnosti; gospodarski uspeh mora biti posledica trajnostnega in enakopravnega delovanja in ne le kot vrednost BDP na prebivalca; Kitajska se ne vmešava v notranje zadeve držav vendar morajo države vzdrževati politiko samoodločbe in delovanja proti vplivu ZDA (Grimoux, 2018, str. 2, 3, 4).
Kitajska strategija za Afriko se naslanja na povečanje energetskega sektorja. Kitajska želi razpršiti uvažanje fosilnih goriv izven Bližnjega Vzhoda, ker se hoče izogniti geopolitičnim dilemam, ki spremljajo trgovanje z državami Bližnjega Vzhoda. Posledično se v zadnjih letih povečuje delež uvažanja fosilnih goriv in drugih naravnih virov iz Afrike. Tudi s trgom obnovljivih virov se je Kitajska obrnila na globalni jug zaradi regulacij kitajskih izdelkov čiste energije s strani EU. Leta 2013 je EU uvedla proti-dampinške in proti-subvencijske ukrepe za trgovanje s kitajskimi sončnimi celicami oziroma fotovoltaičnimi paneli. Kitajski proizvajalci so lahko te izdelke v Evropi prodajali sicer brez plačila carine vendar so morale biti cene izdelkov enake ali višje od evropske določene minimalne cene – ki je z razvojem in razširitvijo te tehnologije z leti vztrajno upadala. Leta 2018 je Evropska komisija naznanila ukinitev teh ukrepov zaradi povečanja povpraševanja po nizkoogljičnih tehnologijah (Blenkinsop, 2018).
Kitajska se je zavezala k pomoči Afriki pri boju proti podnebnim spremembam in za olajšanje prehoda v nizkoogljično gospodarstvo. Zato država redno sodeluje pri projektih za zagotovitev čiste energije v Afriki – v Nigeriji predvsem s financiranjem izgradnje infrastrukture za sončno, vetrno in hidro energijo. Leta 2015 se je Kitajska zavezala k povečanju električnega omrežja v Afriki, kar bi zagotovilo večjo oskrbo z elektriko saj 60 odstotkov afriškega prebivalstva ni deležnega oskrbe z elektriko ali se sooča s pogostimi izpadi elektrike. Del tega dogovora je bil tudi razvoj trga za obnovljive vire energije in izvajanje projektov za promoviranje
