Znaki na cvetu

Slika 30: Dolžina kavljastih laskov na čaši znotraj morfoloških skupin

Slika 31: Dolžina kavljastih laskov na čaši po vrstah

V skupini M. alpestris imamo 4 podskupine in ena od teh skupin nima prisotnih kavljastih laskov (slika 30), to je skupina MAB.

46

V literaturi zasledimo, da vrsta M. stenophylla na čaši sploh nima kavljastih laskov (Grau, 1964). Oba naša primerka po morfoloških lastnostih popolnoma ustrezata opisu vrste, ne ustreza le to, da imata na čaši redke ali posamične kavljaste laske. To možnost omenja Štěpánková (2006), ki piše, da "so lahko na čašni cevi prisotni posamični kratki kavljasti laski, ki ne segajo do cvetnega/plodnega peclja" (slika 31).

Slika 32: Razmerje med dolžino čaše v plodenju in dolžino plodnega peclja

Graf (slika 32) nam kaže malenkostna odstopanja M. stenophylla in M. suaveolens, in sicer vidimo, da je njuno razmerje med dolžino čaše v plodenju in dolžino plodnega peclja večje kot pri predstavnikih M. alpestris. Dolžina čaše v plodenju pri M. alpestris dosega od 1,5 do 5 mm, kar ni čisto v skladu z literaturo, ki navaja, da čaša doseže od 3 do 7 mm (Rottensteiner in sod., 2014; Grau in Merxmüller, 1972; Pignatti, 1982; Strid in Tan, 1991). Podatki za M. stenophylla kažejo, da je čaša v plodenju dolga 4,5 mm, kar je v skladu z literaturo (Grau in Merxmüller, 1972). Čaša pri M. suaveolens pa je dolga od 2 do 7 mm, kar je prav tako v skladu z literaturo (Grau in Merxmüller, 1972). Sta pa tudi dva primerka M. suaveolens, ki se nahajata med primerki skupine M. alpestris. Vendar je pri primerku z najkrajšim pecljem tudi čaša zelo kratka, kar je lahko posledica nepopolno

47

oprašenih cvetov, pri katerih se čaša ne poveča toliko kot pri oprašenih cvetovih, v katerih rastejo plodiči (Grau 1964).

Slika 33: Razmerje med dolžino čaše v cvetenju in dolžino cvetnega peclja

Nekaj odstopanj vidimo pri M. alpestris, in sicer pri skupini velikih primerkov (MAV) in pri skupini, ki ima veliko kavljastih laskov (MAK). Tudi v skupini M. suaveolens najdemo en primerek, ki odstopa od ostalih primerkov. Največjo dolžino čaše v cvetenju imata primerka M. suaveolens in M. alpestris (velika), in sicer 7 mm. Najmanjšo dolžino (1 mm) pa imata primerka M. alpestris brez kavljastih laskov in M. alpestris z veliko kavljastimi laski (slika 33).

Kavljasti laski so na čaši spominčic prisotni predvsem na čašni cevi, lahko pa segajo tudi na čašne zobce, kjer so redkejši. To se lepo vidi tudi na slikah 34 – 37. Za vrsto M.

alpestris literatura navaja, da ima na čaši redke kavljaste laske ali pa jih ni (Grau, 1964).

To je poleg oblike plodiča tudi ključen znak za razlikovanje med vrsto M. alpestris in M.

suaveolens. Med našimi primerki smo našli 13 takih, ki kavljastih laskov na čaši nimajo in 11 takih, ki imajo zelo goste kavljaste laske, kar bi načeloma ustrezalo vrsti M. suaveolens.

Žal pri večini teh primerkov ni razvitih plodičev, da bi imeli še en neodvisni znak za zanesljivo določitev vrste.

48

Slika 34: Prisotnost kavljastih laskov na čašni cevi po morfoloških skupinah

Pri M. alpestris vidimo, da so kavljasti laski gosti le pri določeni podskupini (MAK), pri ostalih podskupinah M. alpestris so redki, posamični ali pa jih celo ni, kar je v skladu z literaturo (Grau in Merxmüller, 1972; Strid in Tan, 1991).

Slika 35: Prisotnost kavljastih laskov na čašni cevi po vrstah

49

Slika 36: Gostota kavljastih laskov na čašnih zobcih po morfoloških skupinah

Slika 37: Gostota kavljastih laskov na čašnih zobcih po vrstah

50

Slika 38: Gostota kratkih laskov na čašni cevi po morfoloških skupinah

Slika 39: Gostota kratkih laskov na čašni cevi po vrstah

Kratki laski na čašni cevi so prisotni pri vseh treh vrstah (sliki 38 in 39). Gre za krovne laske, ki bolj ali manj pokrivajo zunanjo površino čaše. Večinoma so zelo gosti, kar Grau (1964) navaja za skupno značilnost planinskih spominčic. Njihova gostota je pri vseh vrstah večinoma zelo velika (oznaka G na sliki 39), kar pomeni, da se laski stikajo in se površina čaše skorajda ne vidi. Le pri enem primeru M. alpestris iz Julijskih Alp kratkih laskov na čaši ni.

51

Slika 40: Smer rasti kratkih ravnih laskov na čašni cevi po morfoloških skupinah

Slika 41: Smer rasti kratkih ravnih laskov na čašni cevi po vrstah

Med morfološko analizo materiala smo ugotovili, da imajo nekateri primerki kratke ravne laske na čaši usmerjene proti peclju, drugi pa proti čašnim zobcem. Preverili smo, če je znak uporaben za razlikovanjem med vrstami. Žal ni tako, saj na sliki 40 in 41 vidimo, da imajo M. alpestris in M. suaveolens smer rasti kratkih ravnih laskov na čašni cevi proti

52

peclju in proti čašnim zobcem ali mešano, medtem ko ima M. stenophylla laske obrnjene proti vrhu ali mešano v obe smeri.

Slika 42: Prileglost kratkih ravnih laskov na čašni cevi po morfoloških skupinah

Slika 43: Prileglost kratkih ravnih laskov na čašni cevi po vrstah

Večina opazovanih primerkov ima kratke ravne laske, prilegle ob čašo, le pri nekaterih OTU ti nekoliko odstopajo od površine. Kot vidimo na sliki 42 in 43, znak ni uporaben za razlikovanje med vrstami.

53

Slika 44: Gostota dolgih ravnih laskov na čašni cevi po morfoloških skupinah

Slika 45: Gostota dolgih ravnih laskov na čašni cevi po vrstah

54

Na čaši so lahko poleg kratkih ravnih laskov prisotni tudi redkejši, dolgi laski. Dolgi ravni laski na čašni cevi so pri M. alpestris gosti, redki, posamični ali pa jih ni. Pri M.

stenophylla in M. suaveolens pa so posamični ali jih ni (sliki 44 in 45). Njihova prisotnost ni vrstno značilna, enako velja tudi za prileglost teh laskov (sliki 46 in 47).

Slika 46: Prileglost dolgih ravnih laskov na čašni cevi po morfoloških skupinah

55

Slika 47: Prileglost dolgih ravnih laskov na čašni cevi po vrstah

Slika 48: Prisotnost laskov na robu čašnih zobcev po vrstah

Za nekatere vrste iz skupine planinske spominčice je značilno, da imajo na robu čašnih zobcev tako goste kratke ravne laske, da je rob zobcev bel. Štěpánková (2006) to lastnost

56

navaja le za vrste: M. olympica, M. ambigens, M. atlantica in M. corsicana. Iz grafa (slika 48) vidimo, da je bel rob na robu čašnih zobcev viden pri nekaterih primerkih pri vseh treh opazovanih vrstah, kar ni v skladu z navedbo Štěpánkove.