Izkoriščanje energije vetra za proizvodnjo elektrike je v Sloveniji še v začetni fazi.
Trenutno obratuje le nekaj manjših posameznih vetrnih turbin šibkih moči, ki proizvajajo elektriko za lastne potrebe. Taka sta vetrna generatorja pri Triglavskemu domu na Kredarici, ki oskrbujeta meteorološko postajo in planinsko dom. Njuna skupna moč je okrog 4 kW; ležita praktično na najvišji možni točki v Sloveniji (2515 m), kjer precejšnje nevšečnosti povzročajo sunki vetra in primrznitve ledu. Decembra 2005 sta led in veter polomila oba vetrna generatorja, a sta bila kmalu obnovljena. V kombinaciji s sončnimi celicami in električnim agregatom se tako proizvede dovolj električne energije, da v domu niso potrebne redukcije elektrike.
Slika 25: Vetrna generatorja pri Triglavskemu domu na Kredarici (foto: Franc Kaučič)
Septembra 2001 je začel uradno obratovati vetrni generator pri Prešernovi koči na Stolu (2198 m), ki ima moč 240 W (Tavčar, 2002). Po letu dni poskusnega obratovanja so septembra 2002 vključili v uradno obratovanje tudi vetrni generator pri Domu Valentina Staniča (2332 m) pod Visoko Vrbanovo Špico (Vrhovec, 2003).
Slika 26: Vetrni generator pri Domu Valentina Staniča (foto: Zvone Tavčar, cit. poVrhovec, 2003: 40)
Jeseni 2005 je začel poskusno obratovati vetrni generator nad Cojzovo kočo (1799 m) na Kokrškem sedlu. Na skoraj 10 m visokem stebru je rotor premera 3 m. Nazivna moč vetrnega generatorja je 1,4 kW (Mirkovič, 2006b: 9).
Občina Vipava je v letu 1998 uspešno kandidirala v programu Evropske unije »Ecos Ouverture« in pridobila denarna sredstva za meritve energetskega potenciala vetra v Sloveniji. Izvajalca del sta slovensko podjetje Elektro Primorska, d.d. in špansko podjetje Energia Hidroelectrica de Navarra, ki že ima izkušnje z vetrnimi elektrarnami. Po kratkotrajnih uvodnih meritvah na več lokacijah na Primorskem so bile za nadaljnje meritve in preverjanja za izgradnjo vetrnih farm izbrane in predlagane le štiri: Banjščice nad Novo Gorico (98 vetrnih generatorjev), Gora oz. Sinji vrh nad Ajdovščino (110 vetrnih generatorjev), Nanos nad Vipavo (94 vetrnih generatorjev) ter Volovja reber oz. Snežnik nad Ilirsko Bistrico (81 vetrnih generatorjev). Vse te predlagane lokacije vetrnih elektrarn predstavljajo svojevrsten prostorsko-varovalni paradoks, saj se nahajajo znotraj predlaganih ali že obstoječih krajinskih ali regijskih parkov, kjer so varstveni režimi vpeljani ravno zato, da zaščitijo redke ali značilne rastlinske in živalske vrste, združbe.
Mnoge od njih so namreč že na seznamih ogroženih.
Po prvotnih načrtih naj bi bilo povprečno v posamezno vetrno elektrarno vključenih okrog 20 vetrnih generatorjev, vsak z močjo 750 kW. Posamezna predlagana vetrna elektrarna bi tako imela moč okrog 15 MW, torej vse skupaj okrog 60 MW. Nosilni stožčasti stebri iz varjenih jeklenih plošč s 3 platformami naj bi bili visoki 43 m ali 48 m, trolopatični rotorji pa premera 48 m in 1810 m2 površine. Lopatice iz poliestra, ojačane s steklenimi vlakni, naj bi merile 23,16 m v dolžino. Skupna teža celotne vetrne turbine naj bi bila 75 t oziroma 83 t. Za zagotavljanje primerne stabilnosti in varnosti bi bili zato potrebni temelji dimenzij okrog 11×11 m2. V bližini predlaganih lokacij so obstoječi 110 kV daljnovodi, zato naj bi tudi novi vklopi potekali preko enakih napetostnih povezav.
Za natančnejšo ocenitev vetrnega potenciala je investitor Elektro Primorska, d.d. leta 1999 postavil dodatnih osem merilnih postaj na izbranih območjih. Tako pridobljene podatke o hitrosti in smeri vetra je investitor sicer označil kot poslovno tajno, a iz Poročila Ministrstva za okolje in prostor iz O&P biltena za september 2000 (Podlesnik, 2000)
izhaja, da je »na podlagi do sedaj opravljenih meritev je možnost za izgradnjo elektrarn na veter na štirih lokacijah, in sicer:
- Gora nad Ajdovščino s skupno močjo vetrne elektrarne 82,5 MW (110 vetrnih generatorjev),
- Nanos nad Vipavo z močjo 70,5 MW (94 vetrnih generatorjev),
- Volovja reber pri Ilirski Bistrici z močjo 60,75 MW (81 vetrnih generatorjev) in
- Banjščica nad Novo Gorico z močjo 73,5 MW (98 vetrnih generatorjev).«
Razkorak med prvotnimi načrti pred dodatnim merjenjem hitrosti vetra (vse štiri elektrarne skupaj bi imele okrog 60 MW moči) in ocenjenim možnostim po pridobitvi dodatnih podatkov (v poprečju je vsaka posamezna elektrarna moči 70 MW) je ogromen, zato se poraja vprašanje, kje je prišlo do napake. Najverjetneje je investitor precenil pridobljene podatke, saj je danes le lokacija na Volovji rebri nad Ilirsko Bistrico v fazi pridobivanja vseh potrebnih soglasij za postavitev vetrne elektrarne. Kljub odmevnim protestom zainteresirane javnosti, naravovarstvenikov in drugih so uspeli pridobiti 34 potrebnih soglasij, manjka le še soglasje Zavoda za varstvo narave. Kot pravi Karlo Peršolja, ki je v Elektro Primorski, d.d., zadolžen za projekt vetrnih elektrarn, bi se v preteklih štirih letih, kolikor že traja postopek pridobivanja dovoljenj, polovico vloženega denarja že povrnilo.
V celotni proizvodnji električne energije v državi bi te vetrne elektrarne sicer prispevale majhen delež, a bi zagotovile toliko energije, kot jo porabijo gospodinjstva v občinah Postojna, Ilirska Bistrica, Pivka in Divača (Mirkovič, 2006a: 14-15).
Zaenkrat vse nove aktivnosti oz. meritve v zvezi z eventualnimi vetrnimi elektrarnami v Sloveniji potekajo v primorskih občinah. To je precej logično, saj je nosilec projekta Občina Vipava, soizvajalec del pa Elektro Primorska, d.d.. Oba stremita k izvedbi projekta na njima čim bližjih lokacijah.
Ne glede na rezultate meritev na priobalnih lokacijah bo najbrž treba kmalu iskati nove prostore, lokacije primerne za izgraditev vetrnih elektrarn, da bi lahko vsaj delno uresničili zahteve, ki izhajajo iz kjotskega protokola. Osnovna lokacijska zahteva za postavitev vetrnih elektrarn je ustrezna prevetrenost prostora. Ta se izkazuje v izmerjenih vrednostih vetra na avtomatskih merilnih hidrometeoroloških postajah, ki jih je v Sloveniji sicer precej, vendar zaradi razgibane orografije ne dovolj, da bi bili podatki merodajni za širše območje.
Pri iskanju primernih lokacij za sodobne vetrne turbine se lahko opremo na izkušnje, ki jih slovenski človek z izkoriščanjem vetra že ima. Od konca 19. st. pa vse do sredine 20. st. je namreč v Sloveniji delovalo nekaj sto mlinov na veter. Strnjeno so se pojavljali v SV Sloveniji, zlasti na Dravskem in Ptujskem polju, v Slovenskih Goricah, okrog Boča, na Kozjaku in v Halozah, posamezni primerki pa so se vrteli tudi v okolici Bohinja, na robu Trnovskega gozda ter v solinah. Čeprav je njihov nastanek vezan predvsem na pomanjkanje tekoče vode, ki bi gnala vodne mline, in delno na vrsto prehrane, se raznovrstne naprave za izkoriščanje vetra ne bi razvile, če v omenjenih krajih ne bi bilo
primernega vetra. Podobno je moč opaziti tudi v razširjenosti klopotcev. Ravno zaradi tako močne prostorske diferenciacije pojavljanja klopotcev in mlinov na veter je smiselno preveriti iste lokacije tudi z vidika privlačnosti in ranljivosti za današnjo, sodobno tehnologijo izkoriščanja vetrne energije.