Načrtovanje na področju kmetijstva in razvoja podeželskega prostora

Kmetijstvo je kompleksna dejavnost, saj ima poleg temeljne proizvodne pomembno vlogo pri oblikovanju in vzdrževanju kulturne krajine, varovanju naravnih virov, varovanju okolja in razvoju podeželja. Tako ima kmetijstvo za podeželski prostor pomembno gospodarsko, prostorsko, ekološko in socialno funkcijo.

V primerjavi z drugimi državami članicami Evropske unije ima Slovenija slabše naravne razmere za kmetijsko proizvodnjo. V Sloveniji 86,3 % kmetijskih zemljišč leži na območjih z omejenimi možnostmi za kmetijstvo (PRP, 2015b), zato se na znatnem deležu površin kmetijstvo opušča. Za kmetijska gospodarstva sta značilni majhna velikostna struktura, razdrobljena posest, pa tudi sicer naše kmetijstvo zaznamujejo neugodna proizvodna struktura (prevladuje travinje, njiv je zelo malo), razmeroma majhna specializacija in nižja intenzivnost pridelave (Lampič, 2005). Navedeno je še izraziteje izpostavljeno v obmejnih ter hribovitih in gorskih delih, kamor sodi tudi Triglavski narodni park. V gorskem podeželskem prostoru je prišlo do praznjenja, starostna struktura prebivalstva je slabša, večji je obseg zaraščanja kmetijskih površin na oddaljenih in slabše dostopnih višjih legah, nižja je produktivnost ob večjih proizvodnih stroških (Prosen, 2005).

Kmetijstvo v Sloveniji, kljub temu da kmetijske površine obsegajo 39,9 % ozemlja države (PRP, 2015b), vse do sedaj v primerjavi z ostalimi sektorji ni razvilo ne vsebinsko ne metodološko-strukturnega razvojnega planiranja za svoje področje. Nosilec urejanja prostora za področje kmetijstva v postopkih priprave in sprejemanja prostorskih aktov je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki skladno z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, 2011) izdaja smernice in mnenje. V postopkih prostorskega načrtovanja kmetijski sektor zastopa interese varovanja območij najboljših kmetijskih zemljišč, ohranjanja kmetijskih zemljišč v obsegu, ki zagotavlja prehransko varnost, izboljšanja strukture kmetij, izboljšanja proizvodnega potenciala kmetijskih zemljišč, zagotavljanja prostorskih možnosti za širjenje kmetij in drugih ciljev (npr. razvoj dopolnilnih dejavnosti) (Perpar in Udovč, 2007).

Razvoj kmetijstva in podeželja v Evropski uniji temelji na Skupni kmetijski politiki, ki jo sestavljata dva stebra: dohodkovna in tržno cenovna politika (z neposrednimi plačili in ukrepi za uravnavanje trgov) in politika razvoja podeželja.

85 7.2.3.2 Programsko načrtovanje za razvoj podeželja

Ključni del politike je program razvoja podeželja (PRP), skupni programski dokument Slovenije in Evropske komisije, ki predstavlja programsko podlago za črpanje finančnih sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). V postopku priprave Programa razvoja podeželja 2014–2020 je bilo izvedeno predhodno vrednotenje in izdelana celovita presoja vplivov na okolje (PRP, 2015b). Program zajema celoten prostor Slovenije. Pretežno podeželske pokrajine obsegajo 58,65 % površja države, zmerno podeželske regije pa 41,63 % površja države (Ukrepi razvoja podeželja, 2015), razvrščene pa so znotraj dveh kohezijskih regij – Vzhodne in Zahodne Slovenije.

Slovenija je s PRP na podlagi analiz danosti in stanja podeželja, opredeljenih razvojnih potreb in nacionalnih strateških dokumentov opredelila prednostne naloge. Prednostne naloge PRP so varstvo okolja (izboljšanje biotske raznovrstnosti, stanja voda in tal), povečanje konkurenčnosti kmetijskega sektorja, večja socialna vključenost in lokalni razvoj podeželskih območij (PRP, 2015a). Z namenom uspešnejšega razvoja podeželja so določene skupine prednostnih ukrepov na gospodarskem, okoljskem in socialnem področju (Ukrepi razvoja podeželja, 2015):

- pospešitev procesov strukturnega prilagajanja v kmetijstvu in s tem ustvarjanje pogojev za povečanje produktivnosti slovenskega kmetijstva;

- učinkovitejše tržno organiziranje kmetijstva, krepitev agroživilskih verig ter večja prepoznavnost in kakovost lokalno pridelanih proizvodov;

- trajnostno izkoriščanje gozdov in povečanje dodane vrednosti lesa z boljšim tržnim povezovanjem na področju gozdarstva in vzdolž gozdno-lesne verige ter povečanjem konkurenčnosti na področju gozdarstva in neindustrijske predelave lesa;

- spodbujanje kmetijskih praks, ki ugodno vplivajo na ohranjanje naravnih virov in prilagajanje na podnebne spremembe;

- zelena delovna mesta ter skladen in vzdržen razvoj podeželja, ki temelji na razvoju endogenih potencialov lokalnega okolja;

- prenos znanja in inovacij, skrb za okolje in podnebne spremembe so horizontalni cilji, ki zasledujejo zgoraj navedenih pet prednostnih področij ukrepanja.

Na podlagi sprejetega PRP se izvajajo ukrepi, podukrepi in operacije (Ukrepi in podukrepi

…, 2015), med katerimi je treba v povezavi z zavarovanimi območji posebej izpostaviti naslednje:

- kmetijsko-okoljska-podnebna plačila za podporo projektom, ki bodo prispevali k doseganju okoljskih in naravovarstvenih ciljev;

- ekološko kmetovanje za prostovoljno preusmeritev v prakse in metode ekološkega kmetovanja;

86

- plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami, prednostno gorskim območjem za vzdrževanje krajine, varovanje tal pred erozijo in plazovi ali izgubo biotske raznovrstnosti, ohranjanje poseljenosti podeželskih območij v gorskih območjih, zagotavljanje javnih koristi;

- navzkrižna skladnost, ki bo prispevala k ohranjanju krajinskih značilnosti na podlagi standardiziranih ravnanj ter dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev pri kmetovanju;

- podpora lokalnemu razvoju v okviru pobude LEADER (lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost – CLLD), s katero se spodbuja socialno vključenost, zmanjševanje revščine in gospodarski razvoj podeželskih območij s poudarkom na pospeševanju lokalnega razvoja podeželskih območij, prav tako pa prispeva k reševanju drugih lokalnih potreb (ohranjanje narave, varstvo okolja ter kulturne krajine, kulturne dediščine).

Pobuda LEADER se je uveljavila predvsem zaradi spodbujanja lokalnega razvoja po pristopu »od spodaj navzgor«. V predpristopnem obdobju od leta 1991 do 2004 je Slovenija relativno uspešno izvajala program Celostni razvoj podeželja in obnova vasi (CRPOV), vsebinsko podoben program, ki je temeljil na endogenih razvojnih potencialih in vzpostavitvi večje motiviranosti domačega prebivalstva. CRPOV je bil za razliko od politike integralnega razvoja kmetijskih območij s povezovanjem ukrepov bolj točkovno naravnan. Cilji pobude LEADER so spodbujanje družbene vključenosti, zmanjševanje revščine in razlik ter gospodarski razvoj podeželskega prostora. S tem se lokalnemu prebivalstvu omogoča, da prek lokalnih partnerstev – lokalnih akcijskih skupin – odloča o razvojnih ciljih s prioritetami, ki izhajajo iz dejanskih potreb lokalnega območja. V okviru pobude LEADER se v obdobju 2014-2020 uveljavlja pristop Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost (CLLD). Zasnovan je z namenom, da se dosegajo večstranski učinki s povezovanjem ukrepov in sredstev iz več strukturnih skladov hkrati. Pristop je prednostno usmerjen na štiri področja ukrepanja: ustvarjanje delovnih mest, razvoj osnovnih storitev, varstvo okolja in ohranjanje narave ter večja vključenost mladih, žensk in drugih ranljivih skupin. Izvedba ukrepov, ki prispevajo k pospeševanju lokalnega razvoja, poteka skozi mehanizem CLLD, na podlagi strategije lokalnega razvoja. Strategijo lokalnega razvoja ob upoštevanju strateških usmeritev PRP 2014–2020 pripravijo lokalne akcijske skupine na podlagi poznavanja razvojnih problemov in priložnosti svojega območja. Za izvajanje strategije se določijo ukrepi v akcijskem načrtu.

Znotraj PRP so posebej navedena problemska območja (npr. območja z visoko brezposelnostjo) in območje Triglavskega narodnega parka, ki jih je treba pri pripravi strategije lokalnega razvoja upoštevati, prav tako pa so upravičena do dodatnih finančnih sredstev za razvojne podpore (Uredba CLLD, 2015).

Kljub temu da sta gospodarski in družbeni pomen kmetijstva majhna, da obseg prehranske samooskrbe ne dosega 50 % ter da je delež prebivalstva, ki se ukvarja s kmetijstvom,

87

skromen, kmetijske površine še vedno predstavljajo znaten del slovenskega prostora.

Ohranjanje površin in varstvo kmetijskih zemljišč sta vsaj enako pomembni kot v preteklosti. Kmetijski sektor mora razviti in krepiti metodološke, strokovne in normativne podlage za svoje načrtovalske aktivnosti, tako da bo argumentirano in enakovredno sodeloval v procesih prostorskega in razvojnega načrtovanja. V nasprotnem je pričakovati še večjo verjetnost uveljavitve interesov drugih, bolje organiziranih in pripravljenih sektorjev (Perpar in Udovč, 2007). Zaradi večplastnosti obravnave razmer v podeželskem prostoru, ki postajajo vse bolj družbeno in ekonomsko raznovrstne, je vključevanje kmetijskega sektorja v procese razvojnih programov na podeželju nujno potrebno, saj bo le s sinergijo vseh mogoče zasledovati celovit razvoj.

7.2.3.3 Programsko načrtovanje za področje podeželskega prostora v zavarovanem območju Triglavskega narodnega parka

Z vidika razvoja podeželskega prostora in kmetijstva je za Triglavski narodni park, podobno kot za ostala slovenska hribovska in gorska območja – v primerjavi s kmetijskimi gospodarstvi v ravninskih predelih, mogoče ugotoviti naslednje stanje:

- velik delež območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost;

- omejen izbor proizvodnih usmeritev;

- višji stroški pridelave, nižja konkurenčnost kmetijskih gospodarstev;

- počasno prestrukturiranje;

- neugodna starostna struktura nosilcev kmetijskih gospodarstev;

- velika občutljivost kmetijstva na podnebne spremembe in prepočasno prilagajanje nanje;

Konkurenčnost podeželja slabijo tudi omejene možnosti zaposlovanja (visoka stopnja delovne migracije), razpoložljivost, dostopnost in kakovost javnih storitev in služb, neenakomerna pokritost in kakovost omrežja širokopasovne tehnologije.

V narodnem parku, ki v celoti pripada podeželskemu prostoru, je samo 10,6 % kmetijskih zemljišč, od katerih jih več kot štiri petine obsegajo travniki in pašniki (Kralj in Koren, 2011). Vzdrževana kmetijska kulturna krajina kot skladen preplet naravnih in kulturnih prvin je pomembna za identiteto zavarovanega območja. Skoraj vse kmetijske površine so v območjih Natura 2000, zato se kmetovalce usmerja k ukrepom prilagojene kmetijske rabe ob ustrezni finančni podpori države. V prostoru je vse več nekmetijskih dejavnosti.

Kmetijski sektor mora poleg temeljne proizvodne vloge kmetijstva več pozornosti nameniti tudi drugim, za podeželje pomembnim funkcijam – oblikovanju in vzdrževanju kulturnih krajin, ohranjanju omejenih naravnih virov, varovanju sestavin okolja in ohranjanju poseljenosti. Naravne in administrativne omejitve v narodnem parku vplivajo na manjšo proizvodno vlogo kmetijstva, kljub temu pa so razvojne priložnosti v ekološki pridelavi in predelavi hrane višje kakovosti, vzpostavitvi blagovne znamke ter ohranjanju tradicionalnih znanj in veščin, še posebej v povezavi s turizmom. V povezavi s programom

88

razvoja podeželja se na območju narodnega parka pod vodstvom lokalnih akcijskih skupin uspešno izvajajo projekti v okviru pobude LEADER.

7.2.4 Upravljanje voda