Na þ ela kakovosti v zdravstvu

Pri celoviti kakovosti gre za zasnovo preventivnega obvladovanja kakovosti, ki je nadomestila kontroliranje kakovosti. V zdravstvu to pomeni, da bi naj izvajalci maksimirali kakovost zdravstvenih storitev oziroma zdravstvene oskrbe bolnika, þeprav to ni prvenstveni cilj zdravstvene oskrbe na javni raþun, razlaga ýesen (2003, 197) ter dodaja, da se morajo hkrati

zadovoljiti tudi zdravstvene potrebe, zahteve in priþakovanja bolnikov kot kupcev zdravstvene oskrbe.

Izboljševanje kakovosti je nova filozofija, ki je usmerjena v splošni dvig kakovosti dela vseh zaposlenih v zdravstveni službi in ne le v odkrivanje izstopajoþih slabih primerov, razlagata Pajntar in Leskovšek (2002, 49–52); hkrati je pa tudi sistematiþen pristop k odkrivanju težav pri oskrbi, ocenjevanju dosežene ravni kakovosti, postavljanju ciljev kakovosti ter naþrtovanju, vpeljavi in spremljanju uþinkov sprememb. Menita tudi, da so za izboljšanje kakovosti odgovorni vodilni sistema zdravstvenega varstva in zdravstvenih ustanov, neposredni izvajalci so pa kljuþni za sam uspeh izboljšav.

Enakega mnenja sta tudi Harvey in Green (1993, 12), ki navajata, da je pomembno poznati znaþilnosti kakovosti kot jih opredeljujejo razliþne skupine uporabnikov zdravstvenih storitev, kar je treba upoštevati pri naþrtovanju in uveljavljanju izboljševanja kakovosti kot trajnega procesa.

Celovito kakovost javne zdravstvene službe v teoretiþnih preuþevanjih obravnavamo v treh vsebinskih sklopih: kakovost zdravstvene oskrbe bolnika, ki je usmerjena v zdravstvene rezultate (strokovno-tehniþna kakovost), zadovoljstvo bolnikov (laiþna kakovost) in zadovoljivo zdravje prebivalstva (družbena kakovost). Pri kakovosti zdravstvene oskrbe bolnika upoštevamo stopnjo odliþnosti zdravstvene oskrbe glede na vsakokratno raven znanstvenega in tehnološkega razvoja v medicini, z upoštevanjem doseganja najboljše kakovosti z danimi razpoložljivimi viri javne zdravstvene službe v posameznih državah.

Laiþna kakovost ali zadovoljstvo bolnikov se kaže kot zadovoljstvo ali nezadovoljstvo z zdravstvenim izidom ter z odnosi med njimi in izvajalci v þasu zdravljenja, medtem ko je pri zadovoljivem zdravju prebivalstva interes javnega zdravstva, da imajo vsi ljudje praviþen dostop do najvišje dosegljive zdravstvene oskrbe, s katero bi bili zadovoljni in bi ustrezala gospodarni rabi razpoložljivih javnih finanþnih virov za doseganje zdravja in zdravstvenega varstva (ýesen 2003, 198–199).

Za zdravstvene delavce sta kakovost in uspešno zdravljenje bolnikov temeljni namen njihovega poslanstva, ki deluje pod okriljem strokovnega in poslovnega managementa zdravstvenih organizacij. Za izvajalce so kljuþna podroþja, na katerih bodo razvijali kakovost, naslednja (ýesen 2003, 202):

dobri zdravstveni rezultati zdravstvene oskrbe in strokovni nadzor, optimalni strokovni poklicni standardi,

stopnja intenzivnosti dela, ki omogoþa za bolnika varno delo in najmanjšo možnost strokovnih napak,

skrajšanje in intenziviranje bolnišniþnega zdravljenja,

ustrezna usposobljenost zdravstvenih delavcev in sestava zdravstvenih timov, gospodarna raba virov in razvijanje stroškovne zavesti,

spoštovanje pravic bolnikov ipd.

Ministrstvo za zdravje v nacionalnih usmeritvah za razvoj kakovosti v zdravstvu navaja mednarodna in evropsko sprejeta naþela kakovosti z namenom, da bi jih upoštevali v vsakdanji praksi dela (Robida in drugi 2006, 25). Ta naþela so:

Uspešnost – uspešnost zdravstvene obravnave je doseganje želenih izidov zdravljenja. (Ali naši posegi izboljšajo zdravstveno stanje pacienta?)

Varnost – je zmanjševanje varnostnih zapletov pri pacientu med diagnostiþnimi postopki, zdravljenjem, zašþito ali rehabilitacijo in izogibanjem, prepreþevanjem ali popravljanjem varnostnih zapletov. (Ali bomo škodili pacientu?)

Pravoþasnost – pravoþasno zdravljenje je primeren þas, ko je to dosegljivo glede na pacientove potrebe. (Koliko þasa mora pacient þakati?)

Uþinkovitost – uþinkovita zdravstvena obravnava je razmerje med izidi zdravljenja in uporabljenimi viri. (Ali lahko to storimo ceneje z enakim izidom?)

Enakost – enakost zdravstvene obravnave je nediskriminacijsko obravnavanje pacienta.

(Ali prihaja do razlikovanja na podlagi spola, starosti, socialnega položaja?)

Osredotoþanje na pacienta – zagotavlja spoštovanje pacientovih vrednot, upoštevanje izraženih potreb in možnosti izbire, zdravljenja boleþine, usklajevanje, povezovanje in nepretrganost zdravstvene obravnave, obvešþenost, udobno okolje, stik s svojci in prijatelji ter drugimi izbranimi osebami, prostovoljno navzoþnost izbrane osebe, þe to ni proti interesom zdravstvene obravnave. (Ali zdravimo paciente tako, kot da bi zdravili lastne starše ali otroke?)

Na Ministrstvu za zdravje (2006) hkrati poudarjajo, da bi z upoštevanjem teh naþel pri vsakdanjem delu zmanjšali nezadovoljstvo uporabnikov, neenak dostop do zdravstvenih storitev, nesprejemljivo raven odklonov izidov zdravljenja, þakalne dobe, visoko ceno slabe kakovosti, neuþinkovito rabo zdravstvenih tehnologij in poveþali uspešnost delovanja zdravstva in zdravstvenih organizacij, kakovost zdravstvenega varstva, motivacijo spreminjanja organizacijske kulture, usmerjanje k izidom obravnave in podobno.

Fekonjeva (2013, 12–14) je v svojem delu, poleg že opisanih naþel, še podrobneje analizirala naþela, ki opredeljujejo kakovost v zdravstvu in se nanašajo predvsem na obseg, pri katerem zdravstvena oskrba izpolnjuje zdravstvene, socialne in priþakovane potrebe pacientov. Ta so še:

profesionalna kakovost – pomeni izpolnjevanje pacientovih potreb in želja ter spoštovanje njihovih vrednot,

zadovoljstvo pacienta – za pacienta kakovost pomeni, da se zdravljenje izvede po njegovih željah in priþakovanjih,

celovito zagotavljanje kakovosti – oznaþuje organizacijski pristop k stalnemu izboljševanju kakovosti,

profesionalno upravljanje zdravstvene nege – mišljena je uþinkovita in produktivna uporaba virov,

v ljudi usmerjene okolišþine, zunanji objektivni pogoji za zdravstveno oskrbo, uspešnost, stroškovna uþinkovitost, dostopnost,

minimalno tveganje za škodljivost pacientu,

ustreznost – nam pove, kako zdravljenje ustreza potrebam pacientov, sprejemljivost – vkljuþuje humanost in obzirnost zdravljenja,

izboljšanje zdravja,

kontinuiteta zdravstvene oskrbe – povezanost zdravstvenih služb tekom zdravstvene obravnave pacienta,

tehniþna in medosebna kakovost.

Izbira, katero naþelo oziroma element bo izbran za merjenje kakovosti zdravstvene oskrbe, je kljuþnega pomena za kasnejšo presojo zdravstvene prakse (Fekonja 2013, 14).