Večina raziskav, ki jih bomo spoznali v nadaljevanju, kaže na očiten razkorak med teorijo in prakso pri spoprijemanju učiteljev z neprimernim vedenjem učencev. Kljub širokemu spektru strategij učitelji, kot navaja Pšunder (2006), o disciplini še vedno razmišljajo precej tradicionalno, v ospredje postavljajo kratkoročne cilje discipline in tako ravnajo tudi v praksi.
Podobno ugotavlja Gossen (1993), da se učitelji deklarativno sicer odločajo za »tovariško približevanje«, v praksi pa še vedno prednjačijo kaznovanje, kritiziranje, pridiganje, užaljenost.
75
The Elton Report (1989) poroča, da 50% osnovnošolskih učiteljev trdi, da se ne poslužujejo fizičnega kaznovanja, 12% pa ga uporablja občasno. Zanimiva je primerjava s srednješolskimi učitelji, med katerimi jih kar 26% občasno uporablja fizično kaznovanje.
Razširjena sta razpravljanje z učenci tako v razredu kot zunaj njega in razredna diskusija o razlogih za neprimerno vedenje (omenja ju 80% učiteljev). Nekoliko manj pogosto učitelji učencu »naložijo dodatno delo« (61%) in ga »zadržijo po pouku« (33%).
Male (2003) je v raziskavi ugotovila, da je najpogostejša strategija, ki jo uporabljajo učitelji, razpršitev potencialnih ali aktualnih incidentov, hkrati pa večina učiteljev za spoprijemanje z neprimernim, zlasti agresivnim in samouničevalnim vedenjem uporablja fizično omejevanje, na primer izolacijo.
Almog (2005), ki je raziskoval odzive učiteljev na problematično vedenje v inkluzivnih razredih, navaja, da se učitelji pogosteje poslužujejo restriktivnih ukrepov, čeprav se jim zdi pristop pomoči bolj ustrezen. Ugotovil je, da učitelji, ki imajo bolj demokratična prepričanja in večje zaupanje v lastno učinkovitost, pogosteje uporabljajo pristop pomoči.
Hodges Kullina (2007/2008) je raziskovala, katere strategije za spoprijemanje z neprimernim vedenjem uporabljajo učitelji in ali se njihove strategije razlikujejo glede na težavnost neprimernega vedenja. Ugotovila je, da je najpogostejša strategija, ne glede na težavnost vedenja, takojšen pogovor. Za lažje in zmerno neprimerno vedenje so najpogostejše strategije enake. Zanimivo je, da so v primerjavi z drugimi raziskavami učitelji poročali, da pogosteje kot kaznovalne uporabljajo pozitivne strategije. V primerjavi z lažjimi in zmernimi oblikami motečega vedenja pri težjih oblikah neprimernega vedenja učitelji pogosteje porabljajo kontaktiranje staršev, »time out«, napotitev k ravnatelju, pomoč svetovalne službe in odrekanje priljubljene dejavnosti, občutno redkeje pa ga ignorirajo.
V intervjujih z ameriškimi učitelji sta Brophy in McCaslin (Brophy, 1996, Brophy in McCaslin, 1992, v Pšunder, 2005) ugotavljali, kakšne pristope in strategije uporabljajo pri spoprijemanju z neprimernim vedenjem. Odgovori so pokazali, da se učitelji pogosteje zanašajo na kaznovalne in nadzorujoče strategije, kot so na primer zahteva, da učenec preneha z neprimernim vedenjem, kaznovanje, grožnje, kričanje, sarkazem, oštevanje, kritiziranje, zmerjanje učenca. Redkeje se učitelji poslužujejo pozitivnih strategij, kot so na primer očesni stik, dotik ali fizična bližina, humor, spodbujanje ustreznega vedenja, vprašanja, spodbuda vrstnikov in druge. Tudi Hyman (1997, v Pšunder, 2005) potrjuje, da učitelji v praksi dajejo prednost kaznovalnim strategijam pred pozitivnimi.
Lewis (2006) navaja več raziskav, ki jih je s sodelavci opravil med avstralskimi učenci in učitelji. V eni od njih (Lewis in Lovegrove, 1988, v Lewis, 2006) je povprašal učence, katere
76
strategije uporabljajo učitelji za spoprijemanje z motečim vedenjem. Učenci so povedali, da učitelji le redko ignorirajo moteče vedenje. Disciplinske probleme raje rešujejo sami, le redko iščejo pomoč staršev ali drugih učiteljev. Pogosto učencu, ki se neprimerno vede, razložijo, kako njegovo vedenje vpliva nanje. Redko nagradijo posameznega učenca, ki se primerno vede, pogosteje nagradijo razred, če se primerno vedejo vsi učenci. Običajno se učitelji usmerijo le na učenca, ki se neprimerno vede, in mu zagrozijo, da ga bodo poslali iz razreda ali ga pridržali (npr. po uri ali po pouku).
V drugi raziskavi (Lewis, 2001, v Lewis, 2006) je ugotavljal, kako pogosto uporabljajo učitelji posamezne strategije. Učenci so odgovorili, da učitelji zelo pogosto namignejo učencu, da njegovo neprimerno vedenje predstavlja problem, zelo pogosto tudi vključijo učence v oblikovanje pravil in ob primernem vedenju nagradijo tako posameznega učenca kot celoten razred. Pogosto se z učenci pogovarjajo o vplivu neprimernega vedenja na druge, učenca za neprimerno vedenje kaznujejo in stopnjujejo posledice, če se neprimerno vedenje ponavlja. Učitelji redko ravnajo agresivno s poniževanjem učencev in nepravičnim ravnanjem. Kot skrb zbujajoče pa navaja podatke, da 68% učencev poroča, da učitelji občasno jezno kričijo na učence, ki se neprimerno vedejo, 35% jih pravi, da so učitelji občasno sarkastični, 45% jih navaja, da učitelji občasno zadržijo celoten razred zaradi neprimernega vedenja posameznega učenca.
V isti raziskavi je Lewis (2006) o najpogostejših strategijah povprašal tudi učitelje. Na splošno so bili odgovori učiteljev podobni odgovorom učencev. Učitelji so poročali, da zelo pogosto nagradijo primerno vedenje, z namigi opozorijo na neprimerno vedenje, z učenci se pogovorijo in jih vključijo v sprejemanje odločitev. Redko kaznujejo in skoraj nikoli niso agresivni. Podobno navedbam učencev učitelji priznavajo, da občasno v jezi kričijo na učence, ki se moteče vedejo (36%), in včasih zadržijo celoten razred zaradi neprimernega vedenja posameznega učenca (22%).
Podobno raziskavo je pri nas izvedla Pšunder (2005). Zanimalo jo je, katere strategije spoprijemanja z motečim vedenjem vidijo učitelji in učenci kot prevladujoče v primeru kršenja šolskih pravil in ali se razlikujejo glede na to, kako pomembno je pravilo. Podobno kot Lewis (2006) je tudi Pšunder (2005) ugotovila, da so odgovori učiteljev in učencev podobni. Oboji se strinjajo, da učitelji uporabljajo vseh pet (v raziskavi) navedenih disciplinskih tehnik: ignoriranje motečega vedenja, nedirektivna (neusmerjevalna) sporočila, direktivna (usmerjevalna) sporočila, grožnje s posledicami, izvajanje posledic. Prevladujejo tiste, s katerimi učitelj prevzema več nadzora nad vedenjem učencev, kot sta izvajanje posledic in uporaba direktivnih sporočil. Disciplinske tehnike z manj očitnim nadzorom
77
učitelja se redkeje uporabljajo, kar pomeni, da imajo učenci v primeru neprimernega vedenja le malokrat možnost sodelovati pri odločitvah o spremembi svojega vedenja.
Zanimivo primerjavo je naredila Sojč (1993), ki je ugotavljala, kako učitelji vidijo sebe in kako svoje kolege pri spoprijemanju z motečim vedenjem. O sebi menijo, da na moteče vedenje najpogosteje reagirajo s pozitivnim spodbujanjem, prijateljskim prepričevanjem, pohvalo primernega vedenja, z učenci se pogovorijo na štiri oči, povežejo se s starši in svetovalno službo; posegajo tudi po bolj represivnih strategijah spoprijemanja z motečim vedenjem učencev (reagirajo s strogostjo, kaznovanjem). Zanimivo je, da svoje kolege v glavnem vidijo kot stroge in kaznovalno usmerjene.
Tudi učenci svoje učitelje doživljajo podobno. Pravijo, da učitelji učenca, ki moti pouk, najpogosteje zapišejo v dnevnik, ga vprašajo, ga opozorijo, tepejo in lasajo, napotijo k svetovalnemu delavcu, pokličejo starše, se pogovorijo z razrednikom.