Navadni koščak (Austropotamobius torrentium) (Schrank, 1803)

Potočni raki so največji sladkovodni nevretenčarji pri nas. Sposobni so premagati velike razdalje, tudi proti toku. Zaradi svoje velikosti, gostote in številnih prehranskih povezav so pomembni kot plenilci in mrhovinarji, pa tudi kot plen. Rakov zaradi pomanjkanja hrane blizu izvira potoka običajno ne najdemo, tudi če je voda z vidika ekoloških zahtev rakov ustrezne kvalitete (neonesnažena, hladna voda z visoko vsebnostjo v vodi raztopljenega kisika). Raki so lahko prisotni tudi v spodnjem toku potokov, kjer je voda sicer že slabše kvalitete. Številčnost rakov je med drugim močno odvisna od obstoja primernih zavetij oz.

prostorov v vodi, kjer se lahko rak zadržuje v dnevnem času in tako zaščiti pred plenilci in pred močnim vodnim tokom (Govedič, 2006).

Telesna dolžina navadnega koščaka redko preseže 10 cm. Hrbtna stran je po navadi svetlo rjava, trebušna stran je svetlejša, motno bela; površina škarij je zelo groba in z velikimi zrni (Bertok in sod., 2003), njihova spodnja stran je svetla, po navadi rjavkasto obarvana in nikoli rdeča (slika 5). Navadni koščak lahko živi do 8 let.

Slika 5: Navadni koščak (Austropotamobius torrentium) (Foto: D. Klenovšek, vir: Naravovarstveni atlas, 2015)

Figure 5: Stone crayfish (Austropotamobius torrentium) (Photo: D. Klenovšek, Nature conservation atlas, 2015)

Navadni koščak je značilen predstavnik mrzlih in hitro tekočih potokov in rek, saj mu težek in trden oklep omogoča preživetje tudi v močnejšem toku. Izogiba se močno prodonosnim in hudourniškim potokom ter stoječim vodam. Običajno živi na višjih nadmorskih višinah kot jelševec. V redkih primerih, ko ga najdemo skupaj z jelševcem, koščak izbere skalnato dno, kjer se skrije v luknje pod skalami, jelševec pa peščeno, v katerega se zakoplje. Idealno okolje za potočne rake je zasenčena in razgibana struga z različnimi nakloni brežin, od položnih obrežij do spodjedenih bregov (Govedič, 2006).

Globina vode in teža kamna nimata vpliva na prisotnost rakov pod kamni. Rak se izogiba skrivališčem na območjih s hitrostjo toka večjo kot 25 cm/s. Preferira velike kamne s pokrovno površino večjo kot 300 cm². Verjetnost, da se bo pod kamnom skrival navadni koščak naraste, ko površina kamna naraste nad 900 cm². Raki izbirajo kamne glede na svojo velikost. Kamni morajo biti vsaj 3x daljši in 1,2x širši od njihovega karapaksa. Večji samci zasedajo večje kamne, pri samicah ni opaziti povezave med velikostjo karapaksa in velikostjo kamna (Streissl in Hödl, 2002). Navadni koščak je vsejeda žival (alge, vodne rastline in talni nevretenčarji, redkeje ribe, v času levitve je pogost tudi kanibalizem).

Aktivnost rakov je odvisna od temperature vode, zato jih v zimskih in pomladnih mesecih le redko vidimo, najbolj aktivni pa so v poletnih in jesenskih mesecih. Ko se jeseni voda ohladi, začnejo samci iskati samice. Samice potočnih rakov skrbijo za zarod — oplojena jajčeca nosijo pritrjena pod zadkom in jih tako varujejo pred plenilci. Šele ko se spomladi voda začne segrevati, se izležejo mladi raki, ki dva do tri tedne, do druge levitve, ostanejo v varnem zavetju materinega zadka. Mlade rake plenijo predvsem ribe (ščuke, postrvi, ostriži, kleni), vodne ptice, pižmovke in vidre. Zelo pogosto se mladi raki plenijo med seboj (kanibalizem) (Govedič, 2006).

Slika 6: Razširjenost navadnega koščaka (Austropotamobius torrentium) v Gračnici (Govedič in sod., 2006) Figure 6: Distribution of stone crayfish (Austropotamobius torrentium) in Gračnica (Govedič et al., 2006)

Koščak je razširjen od Nemčije do Makedonije in od Španije do Romunije. V Sloveniji je razširjen predvsem v porečju Drave in Save. Zelo pogost je v potokih zahodnega Pohorja, medtem ko se v osrednjem delu Julijskih ter Kamniško Savinjskih Alp pojavlja redko, verjetno zaradi hudourniškega značaja alpskih vodotokov (Govedič, 2006). V levih pritokih Savinje med Celjem in Zidanim Mostom je bil koščak najden v porečjih Gračnice in Lahomnice (Govedič in sod., 2011). V reki Gračnici je bil zaradi zastrupitve velik pogin rakov približno 10 let pred raziskavo (Govedič in sod., 2006). Verjetno je šlo za izredni izliv fekalij v reko leta 1992 ali izpust gnojnice na predelu od Dežnega do Brda v letu 1995, ki je povzročil obsežen pogin rib in vodnih organizmov (Budihna in sod., 1997).

Govedič in sod. (2006) zato ugotavljajo, da ugotovljena razširjenost koščaka v Gračnici (slika 6) ne odraža razširjenosti, ki bi jo pričakovali glede na hidromorfološke značilnosti habitata. V Sloveniji je bil navadni koščak nekoč ogrožen zaradi bolezni račje kuge, danes pa ga ogroža predvsem vnos tujerodnih vrst in bolezni, ki jih te prenašajo, onesnaževanje voda s pesticidi in gnojili ter iz komunalnih virov ter predvsem slabšanje kakovosti življenjskega prostora (gradnja pregrad, odvzemi vode, regulacije, hidromelioracije, osuševanje) (Govedič, 2006). Slednje sta pred tem ugotovila že Renz in Breithaupt (2000), ki odsotnost navadnega koščaka v preučevanih tekočih vodah argumentirata z dvigom vrednosti saprobnega indeksa iz 2 na 2,5 na enem od pritokov kot posledico organskega

onesnaženja, na drugem zaradi cevi, ki je onemogočala migracijo rakov gorvodno in v tretjem primeru zaradi umetnega monotonega kanala z visokimi hitrostmi toka. Ista avtorja sta sklepala, da navadni koščak naseljuje različne tekoče vode in da je glavna grožnja tej vrsti kanaliziranje potokov in oviranje vodnega toka. Govedič in sod. (2007) so v nekaj primerih prisotnost rakov potrdili gorvodno od naselij, dolvodno je bil habitat še vedno primeren, a raki niso bili prisotni. To velja povečini za strnjena naselja brez urejenih čistilnih naprav.