Ocena primernosti posameznih popisnih odsekov za izbrane kvalifikacijske

Ključna razlika med ocenjevanjem kvalitete habitata po metodi RHS in ocenjevanjem ustreznosti popisnih odsekov za kvalifikacijske vrste po naši metodi je v vrednotenju popisanih značilnosti na popisnih odsekih. Metoda RHS je zasnovana tako, da popisne odseke z največjo pestrostjo in ohranjenostjo habitatov ter prisotnostjo posebnih značilnosti ovrednoti najvišje (Raven in sod., 1998). To predstavlja dobro podlago za ocenjevanje biotske pestrosti posameznih delov tekočih voda, manj primerno pa je za vrednotenje tekočih voda z vidika ekoloških zahtev varovanih kvalifikacijskih vrst. Za vrste, ki imajo specifične ekološke zahteve, je namreč bolj pomembno, da so na območju prisotne za njih ustrezne značilnosti (na primer ustrezen tip substrata, recimo prod) kot pa velika pestrost značilnosti (v primeru substrata recimo prod, mulj, pesek, skalnato dno).

Večja pestrost značilnosti pomeni tudi večjo raznovrstnost mikrohabitatov in prisotnost populacij drugih vrst, ki lahko kvalifikacijski vrsti predstavljajo tekmece, plenilce ali hrano. Podobno so ugotovili Giller in Malmquist (1998) ter Tavzes in Urbanič (2009).

Tavzes in Urbanič (2009) sta na podlagi ugotovitve, da je poleg variabilnosti značilnosti pomemben tudi tip popisane značilnosti, pri razvoju novih indeksov metode RHS ovrednotila posamezne tipe značilnosti glede na to, kakšen vpliv imajo na združbo bentoških nevretenčarjev in na ta način določila nove spremenljivke (SI_HM). V splošnem sta višje ovrednotila tiste značilnosti, ki so prispevale k izboljšanju kvalitete habitata bentoških nevretenčarjev.

Popisni odsek, za katerega smo v okviru vrednotenja HQA po metodi RHS ugotovili najvišje število točk (popisni odsek B), zaradi specifičnih ekoloških zahtev in dejavnikov

ogrožanja posameznih vrst ni nujno najbolj ustrezen tudi za vse preučevane vrste. Popisni odsek je v smislu doseganja ekoloških zahtev skladno z rezultati naše raziskave najbolj ugoden za donavskega potočnega piškurja in navadnega koščaka, kljub nezadostni prisotnosti ustreznega substrata, predvsem odpadlega listja v primeru koščaka in mulja, peska ter drobnega organskega substrata v primeru piškurja. V primeru blistavca pa ugotavljamo, da smo na odseku B eno od ekoloških zahtev (zadostna prodonosnost in naravna dinamika prodišč) uvrstili v prvi razred odstopanja od optimalnih razmer, medtem ko na odseku F nobene ekološke zahteve nismo uvrstili v prvi razred. Večje razlike med oceno kvalitete habitata in oceno ustreznosti popisnih odsekov za kvalifikacijske vrste smo ugotovili pri popisnem odseku A, ki je bil po metodi RHS (indeks HQA) ocenjen kot drugi najkvalitetnejši odsek, z vidika ekoloških zahtev večine preučevanih vrst pa se je uvrstil med najmanj ustrezne. Ključna odstopanja od optimalnega stanja smo namreč ugotovili v stanju obrežne vegetacije, substrata ter struktur in procesov v strugi. Točke HQA smo na popisnem odseku A ugotovili predvsem zaradi pestrosti vodnega toka in substrata ter posebno pomembnih značilnosti, ki pa z vidika ekoloških zahtev obravnavanih vrst ne pomenijo bistvenega doprinosa k ustreznosti habitata (mokrotni travnik v neposredni bližini popisnega odseka A). Podobno smo ugotovili pri ocenjevanju dejavnikov ogrožanja za kvalifikacijske vrste. Točkovanje spremenjenosti habitata (HMS) po metodi RHS se nanaša na vrednotenje popisnih odsekov glede na vse spremembe rečnih habitatov, ki jih med popisom značilnosti vpišemo v obrazec RHS. Na podlagi zavedanja, da vse umetne strukture ne vplivajo enako na vodne organizme (Tavzes in Urbanič, 2009), smo dejavnike ogrožanja, ki imajo večji vpliv na izbrane vrste, ovrednotili z dodatnimi točkami. Kot primer navajamo točkovanje jezu. Po HMS ga vrednotimo z enakim številom točk kot druge pregrade, pragove ali pregaze, ki imajo manjše vplive na kvalifikacijske vrste kot jez. V naši metodi smo jez obravnavali ne le v sklopu vodnogospodarskih in drugih posegov v reko, ampak kot poseben dejavnik ogrožanja za obravnavane vrste;

fragmentacija habitata zaradi neprehodne pregrade je namreč eden od ključnih dejavnikov ogrožanja obravnavanih vrst (Utzinger in sod., 1998; Fischer in Kummer, 2000; Bertok in sod., 2003; Pollux in sod., 2006; Schick in Linley, 2007).

Na podlagi ugotovljenih razlik v ocenah posameznih odsekov po metodi RHS in metodi, ki smo jo razvili v okviru naše raziskave, smo ocenili, da metode RHS z indeksoma HQA in

HMS brez prilagoditev ne moremo neposredno uporabiti za oceno primernosti popisnih odsekov za kvalifikacijske vrste, vendar pa te ocene nismo tudi statistično potrdili.

Navedeno oceno pa podpira poudarek avtorjev priročnika za RHS (Environment agency, 2003), da metode RHS niso razvili z namenom, da bi zagotavljala raven podrobnosti, ki je potrebna za specializirane raziskave za posamezne rastlinske in živalske vrste. Vendar pa uporaba metode RHS zagotavlja konsistenten okvir, znotraj katerega so možne raziskave, prilagojene za vodne makroinvertebrate, makrofite in ribe (Environment agency, 2003).

Metodo za ocenjevanje prisotnosti ekoloških zahtev in dejavnikov ogrožanja za izbrane vrste na posameznih popisnih odsekih smo pripravili z namenom podpore upravljanju z vodotoki na območjih Natura 2000. Podoben pristop so razvili v Veliki Britaniji v okviru projekta LIFE in UK Rivers (European Commission, 2005). Na podlagi poznavanja ekoloških zahtev kvalifikacijskih vrst v vodotokih Natura 2000 so določili varstvene ukrepe za zagotavljanje njihovega ugodnega ohranitvenega stanja, zavedali pa so se tudi pomembnosti participativnega pristopa strokovnjakov za ohranjanje narave ter strokovnjakov s področja upravljanja z vodami pri pripravi varstvenih ukrepov.

Ocenjene vrednosti prisotnosti ekoloških zahtev (EZ) in dejavnikov ogrožanja (DO) ter ocena primernosti na posameznih popisnih odsekih za izbrane kvalifikacijske vrste omogočajo hiter pregled, katerim popisnim odsekom je zaradi nizke ustreznosti za kvalifikacijske vrste treba dati prednost pri upravljanju. Vendar pa odločitev ne sme temeljiti zgolj na omenjenem pregledu; ocenjene vrednosti ekoloških zahtev (ali dejavnikov ogrožanja) so pripravljene ob predpostavki, da so vse ekološke zahteve (ali dejavniki ogrožanja) za posamezno kvalifikacijsko vrsto enako pomembne, kar seveda ni res. V naravi lahko odsotnost ene značilnosti pomeni, da je habitat za vrsto neprimeren kljub morebitnemu izpolnjevanju vseh ostalih ekoloških zahtev. Kot primer naj omenimo kvaliteto vode; v habitatu, kjer so prisotne vse potrebne strukture in procesi za posamezno vrsto, osebki te vrste ne bi bili prisotni, če bi bila kvaliteta vode preslaba za njihov obstoj.

Vendar pa z uporabo metode dobimo hiter vpogled, pri katerem sklopu ekoloških zahtev prihaja do največjega odstopanja od optimalnih razmer in tja prednostno usmerimo varstvene ukrepe. Pri ugotavljanju ključnih razlogov za odstopanje popisnih odsekov od optimalnega stanja habitatov za kvalifikacijske vrste je zato treba preučiti vsakega od

razlogov posebej in prioritetno ukrepati glede tistih značilnosti, ki so za stanje populacij kvalifikacijskih vrst najpomembnejše.

Na podlagi navedenega podatka lahko v nadaljevanju določimo ustrezne varstvene ukrepe, ki bodo izboljšali razmere za izbrane vrste na odseku.