Na koncu, v tretjem delu anketnega vprašalnika, je bilo še 5 esejskih vprašanj, z namenom, da so mentorji lahko izrazili vse, kar morebiti v vprašalniku niso mogli, je pa pomembno za raziskovalno področje. Vprašanja bodo predstavljena v enakem vrstnem redu, kot so si sledila v anketnem vprašalniku.
Vprašanje 1: Kaj so po vašem mnenju glavni razlogi za pojavljanje nezadovoljstva kliničnih mentorjev?
− Preobremenjenost z rednim delom, zato ni časa za študente;
− pomanjkanje kadra na oddelku;
− neusklajenost nagrajevanja kliničnih mentorjev med visokošolskim zavodom in ustanovo;
− klinični mentorji delamo v času rednega dela enkrat več, kljub temu nismo nagrajeni oz.
plačani niti pohvaljeni;
− preveliko število študentov na posameznega mentorja;
− ni nikakršnih povratnih informacij o uspešnosti mentorstva;
− šola nakazuje denar za mentorstvo zavodu, kjer študenti izvajajo klinično prakso, le ti pa mentorjem ne nakažejo nič od tega denarja, torej nagrada ostane delodajalcu;
− velike razlike med teorijo in prakso;
− z neplačilom mentorskih ur vodstvo prikazuje nepomembnost in necenjenje dela diplomiranih medicinskih sester;
− zdravniki imajo plačane mentorske ure, mi pa ne, slaba motivacija za naprej;
− splošno nezadovoljstvo v zdravstveni negi;
− nikoli nismo pohvaljeni, ne od nadrejenih ne s strani visokošolskega zavoda.
Vprašanje 2: Kakšni so vaši predlogi za izboljšanje?
− Srečanje z visokošolskim mentorjem ob začetku in koncu vaj;
− ustrezno vrednotenje in plačilo mentorstva;
− boljša organizacija mreže mentorstva na nivoju zavoda;
− ne more biti vsak mentor, mora imeti dovolj znanja in izkušenj;
− razbremenitev kliničnega mentorja v času vaj;
− prisotnost šolskega mentorja in sodelovanje le tega s kliničnim mentorjem;
− za delo s študenti bi morali določiti eno diplomirano medicinsko sestro, ki ne bi opravljala še dodatnega dela na oddelku tisti dan;
− večja motiviranost študentov;
− izbira boljših študentov za prakso na zahtevnejših oddelkih;
− predhodno uspešno opravljen izpit iz teoretičnih vsebin in kabinetne vaje s področja, na katerem študent izvaja klinično prakso;
− organizacija srečanj z namenom izmenjave mnenj med mentorji različnih oddelkov/klinik;
− manj kroženja študentov z namenom, da bi več delali in ne samo videli;
− ponovna uvedba pripravništva;
− nujno preverjanje znanja študentov ob koncu kliničnih vaj;
− poenotenje dokumentacije vseh fakultet.
− Nekateri pa ne verjamejo v spremembe in zato niso želeli navesti predlogov, ker so prepričani, da tudi če bi jih navedli, od tega ne bi bilo učinka.
Vprašanje 3: Prosim navedite vsebine, o katerih bi se želeli dodatno izobraževati?
− Pedagogika in andragogika;
− novosti v zdravstveni negi;
− komunikacija in reševanje konfliktov;
− učne delavnice, ki bi jih organiziral visokošolski zavod;
− angleščina (tuji študenti);
− kako motivirati študente;
− zakonske osnove, ki so vezane na mentorstvo;
− supervizija.
Vprašanje 4: Pristopi šole se razlikujejo po visokošolskih zavodih: navedite nekaj kazalnikov in se opredelite, kje so razlike med visokošolskimi zavodi?
− V vedenju, urejenosti in znanju študentov;
− v sodelovanje kliničnega mentorja s šolskim mentorjem;
− sposobnost študenta, da prenese teorijo v prakso;
− drugačna dokumentacija.
Vprašanje 5: Napišite vse tisto, kar v vprašalniku ni bilo zajeto, pa menite, da je glede na temo pomembno.
− Želimo si več povratnih informacij glede našega mentorstva;
− klinične vaje naj bodo v turnusu;
− preverjanje znanja študentov predno začnejo prakso na določenem oddelku;
− ukinitev pripravništva se bo sčasoma pokazalo kot velik deficit v znanju;
− znanje študentov je iz leta v leto slabše – nivo pada;
− urediti praktični preizkus znanja – kolokvij po končanih vajah;
− mentor bi mogel imeti osebno pogodbo z visokošolskim zavodom, tako da šola plača direktno mentorja in ne gre nič preko delodajalca;
− na oddelku bi morali imeti pripravljen program dela s študenti in se tega programa držati;
− bele uniforme študentov niso primerne, saj jih velikokrat zamenjajo za zdravnike, kar moti delovni proces;
− profesorji, ki učijo na šolah, bi morali imeti obvezno stik s prakso, torej klinično usposabljanje na področju predmeta, ki ga učijo;
− izpolnili smo že veliko vprašalnikov, pa se ni še nič spremenilo.
Iz odgovorov na esejska vprašanja vidimo stanje, kakršno ugotavljamo skozi celotno magistrsko nalogo in ga ugotavljajo tudi ostali avtorji v svojih raziskavah. Predlogi mentorjev so dobri in jih je smiselno proučiti ter upoštevati pri organizaciji klinične prakse.
7 RAZPRAVA
Na podlagi teoretičnih spoznanj o merjenju zadovoljstva zaposlenih ter ugotovitev različnih avtorjev smo raziskali zadovoljstvo kliničnih mentorjev. Razdelili smo 902 anketna vprašalnika, vrnjenih in pravilno izpolnjenih je bilo 518, torej je bila odzivnost 57,4 %.
Ugotovitve glede demografskih podatkov anketiranih kažejo, da je bila večina anketiranih ženskega spola. Upoštevajoč starost anketiranih imamo največji delež zaposlenih iz starostne skupine od 31 do 40 let, najmanjši delež pa predstavljajo zaposleni, stari 51 let ali več.
Struktura glede na delovno dobo je dobra, saj smo v vzorcu zajeli vse skupine. Največji delež anketiranih je v zavodu zaposlenih več kot 20 let, to pomeni, da so odgovarjali tako, kot mislijo in doživljajo situacijo že nekaj let. Zanimiv je rezultat o tem, koliko let so že mentorji.
Vidimo, da je polovica takšnih, ki so klinični mentorji do 5 let, rezultat nas preseneča, saj imamo upoštevajoč delovno dobo največ mentorjev takšnih, ki so v zavodu zaposleni več kot 20 let. Podatek si razlagamo tako, da so najverjetneje anketirani v preteklosti delali kot srednje medicinske sestre, nato so ob delu končali izobraževanje za diplomirano medicinsko sestro in kasneje z leti postali mentorji študentom zdravstvene nege. Glede na stopnjo izobrazbe največji delež predstavljajo zaposleni z visokošolsko izobrazbo, daleč za njimi sledijo zaposleni z univerzitetno izobrazbo. Le nekaj pa je takšnih s specializacijo oz.
magisterijem, manj kot odstotek kliničnih mentorjev pa ima doktorat. Mentorji so v skladu s predpisi ustrezno strokovno izobraženi za mentorstvo študentom zdravstvene nege, pozivamo pa k dodatnemu podiplomskemu izobraževanju, saj bo to doprineslo k bolj kakovostnemu mentorstvu in predvsem razvoju stroke. Pomen izobraževanja poudarjajo tudi Železnik idr.
(2010) in navajajo, da si zdravstvena nega utira pot od tradicionalno pomočniškega poklica med sodobne profesije. Izobraževanje je ključnega pomena, saj brez kakovostnega izobraževanja ne more biti kontinuiranega in sistematičnega razvoja stroke.
Zaradi velikega števila zastavljenih trditev, vezanih na merjeno spremenljivko zadovoljstvo, smo se odločili izpeljati faktorsko analizo z namenom, da bi podatke zmanjšali z oblikovanjem združenih spremenljivk. Na osnovi faktorske rešitve lahko trdimo, da je zadovoljstvo kliničnih mentorjev povezano s petimi skupnimi faktorji:
− prvi faktor: Odnos študentov do klinične prakse;
− drugi faktor: Plačilo mentorstva;
− tretji faktor: Organizacija klinične prakse s strani visokošolskega zavoda;
− četrti faktor: Želje in predlogi mentorjev;
− peti faktor: Odnos nadrejenih in sodelavcev do mentorstva.
Rezultati kažejo, da je z navedenimi petimi dejavniki mogoče pojasniti 50,86 % variabilnosti v vzorcu, pri čemer dimenzija odnos študentov do klinične prakse sama po sebi pojasnjuje 21,8 % celotne variabilnosti. Dimenzija plačilo mentorstva pojasni 14 % celotne variabilnosti.
Sledi dimenzija organizacija klinične prakse s strani visokošolskega zavoda, ki pojasni 6,9 %
variabilnosti, nato dimenzija želje in predlogi mentorjev, ki pojasni 4,3 % celotne variabilnosti vzorca. S peto dimenzijo odnos nadrejenih in sodelavcev do mentorstva pa pojasnimo 3,8 % celotne variabilnosti. Rezultat pravzaprav kaže, da imajo največji vpliv na zadovoljstvo mentorjev študenti sami s svojim odnosom do mentorja, doslednim upoštevanjem navodil, načinom reševanja konfliktov, urejenostjo in zainteresiranostjo za pridobitev novih znanj in veščin. Na drugem mestu je po deležu variabilnosti plačilo mentorstva, kar je samo po sebi razumljivo in pričakovano. Mentorji vložijo veliko truda in časa za pripravo na mentorstvo, zato želijo, da bi bilo plačilo in nagrada v skladu z opravljenim delom. Določene trditve pa se niso uvrstile v faktorsko analizo in smo zaradi preverjanja hipotez naredili izvedeni spremenljivki. Izvedeni spremenljivki sta F6 (kakovostna klinična praksa) in F7 (delovne obremenitve kliničnih mentorjev).
Povezanost demografskih podatkov z zadovoljstvom kliničnih mentorjev smo raziskovali v prvi hipotezi. Pri spolu ugotavljamo, da razlike med PV obeh skupin niso statistično pomembne. Torej spol anketiranih ni povezan z zadovoljstvom kliničnih mentorjev. Starost anketirancev pa je povezana z zadovoljstvom mentorjev. Najbolj zadovoljni so klinični mentorji v starostni skupini od 41 do 51 let. Najmanj zadovoljni pa najmlajši, torej v starostni skupini od 20 do 30 let. Enako ugotavljajo tudi Hayes idr. (2006), in sicer, da je v zdravstveni negi nizko zadovoljstvo bolj izrazito pri mladih, novo usposobljenih in visoko izobraženih medicinskih sestrah. Upoštevajoč število let v zavodu vidimo, da z delovno dobo narašča zadovoljstvo s študenti na praksi. S plačilom mentorstva so najmanj zadovoljni tisti, ki so zaposleni od 11 do 20 let. Zadovoljstvo mentorjev z upoštevanjem njihovih želja in predlogov narašča s številom let v zavodu. Da je klinična praksa kakovostna, se bolj strinjajo tisti z daljšo delovno dobo. Da so najbolj obremenjeni, pa menijo tisti, ki so v zavodu zaposleni od 11 do 20 let. Zanimalo nas je tudi, ali je število let mentorstva anketiranih povezano z zadovoljstvom mentorjev in na osnovi dobljenih rezultatov lahko rečemo, da povezava obstaja. Vidimo, da so s plačilom mentorstva najbolj zadovoljni tisti, ki so mentorji več kot 20 let. Z organizacijo klinične prakse s strani visokošolskega zavoda pa so najbolj zadovoljni tisti, ki so v vlogi mentorja od 11 do 20 let. Tisti, ki so mentorji od 11 do 20 let, so najbolj zadovoljni z upoštevanjem njihovih želja in predlogov. Hkrati pa so ti mentorji tudi najbolj obremenjeni, kažejo dobljeni rezultati. Upoštevajoč stopnjo izobrazbe statistično pomembnost oziroma p < 0,05 lahko razberemo pri faktorjih F3 in F4. Torej zadovoljstvo z organizacijo klinične prakse s strani visokošolskega zavoda ter zadovoljstvo z upoštevanjem mentorjevih želja in predlogov narašča s stopnjo izobrazbe. Pri F1, F2, F5, F6 in F7 nismo našli statistično pomembne povezave med stopnjo izobrazbe in zadovoljstvom kliničnih mentorjev. Prvo hipotezo sprejmemo, saj obstaja povezava med demografskimi podatki in nekaterimi dimenzijami zadovoljstva.
Biti mentor je zahtevna in odgovorna naloga, na katero se je treba pripraviti, če želimo, da bo mentorstvo kakovostno. Mihelič Zajec in Ramšak Pajk (2006a) navajata, da mentorski odnos zahteva osebni pristop, veliko časa, pripadnosti in primerno stopnjo čustvene vpletenosti.
Odnos med mentorjem in mentorirancem je torej ključen. Nas je zanimalo, koliko ur (povprečno) na dan v času svojega delovnika anketirani namenijo delu s študenti. Na podlagi subjektivnih odgovorov anketiranih, smo ugotovili, da mentor v povprečju na dan nameni študentom 3,5 ure. Do podobnih podatkov prihaja Bjelanova (2010), ki v raziskavi ugotavlja, da večina (67 %) anketiranih mentorstvu nameni več kot 3 ure na dan. Iz naše raziskave je tudi razvidno, da se anketirani na mentorstvo pripravljajo tudi v svojem prostem času, s starostjo strinjanje s to trditvijo narašča.
Anketirani so mentorji študentom različnih visokošolskih zavodov, zato smo jih prosili, naj ocenijo visokošolski zavod na lestvici od 1 do 5, pri čemer 1 pomeni najboljše in 5 najslabše.
Če primerjamo rezultate za Ljubljano in Maribor, lahko na podlagi testa trdimo, da so klinični mentorju v UKCM statistično pomembno bolje ocenili Fakulteto za zdravstvene vede Maribor, kot pa so ocenili klinični mentorji UKCL Zdravstveno fakulteto Ljubljana. Za oba zavoda lahko rečemo, da so mentorji v splošnem izrazili pozitivno smer strinjanja s trditvami, vendar je stopnja neodločenosti še vedno velika. To lahko interpretiramo, da imajo visokošolski zavodi in zdravstveni zavodi na področju zadovoljstva kliničnih mentorjev še veliko priložnosti za uvajanje izboljšav pri organiziranju klinične prakse. Pri peti hipotezi nas je zanimalo, ali obstaja povezanost med zadovoljstvom mentorjev in organizacijo klinične prakse s strani visokošolskega zavoda. Na podlagi rezultatov korelacijske analize smo dokazali, da je zadovoljstvo mentorjev povezano z organizacijo klinične prakse s strani visokošolskega zavoda.
Nato smo želeli, da anketirani ocenijo študente visokošolskih zavodov na lestvici od 1 do 5, pri čemer 1 pomeni najboljše in 5 najslabše. Upoštevajoč rezultate t-testa lahko trdimo, da so klinični mentorju v UKCL statistično pomembno slabše ocenili študente Zdravstvene fakultete Ljubljana, kot pa so ocenili klinični mentorji UKCM študente Fakultete za zdravstvene vede Maribor. Zanimiva je ugotovitev, da so mentorji v obeh zavodih izrazili večje zadovoljstvo s študenti kot pa z organizacijo klinične prakse s strani visokošolskega zavoda.
Sledila je poglobljena analiza po trditvah, anketirani so na 5 stopenjski lestvici, kjer 1 pomeni popolnoma se ne strinjam in 5 popolnoma se strinjam, podali strinjanje z 61-imi trditvami, ki skupaj predstavljajo zadovoljstvo kliničnih mentorjev. Za UKCL ugotavljamo, da je PV strinjanja s trditvami 3,18, v UKCM pa je PV 3,21. Vidimo torej, da je stopnja zadovoljstva in stanje neodločenosti o zadovoljstvu v obeh zavodih primerljivo. Številne študije so pokazale, da je zadovoljstvo medicinskih sester na srednji in nizki ravni (Golbasi Kelleci in Dogan 2008).
Na začetku nas je zanimala organiziranost klinične prakse s strani visokošolskega zavoda.
Ugotavljamo, da visokošolski zavodi ne sodelujejo dovolj s kliničnimi mentorji pri izdelavi programa za klinično usposabljanje. Toda ta podatek si moramo razlagati previdno, upoštevati moramo, da visokošolski zavod ne more komunicirati z vsakim od mentorjev posebej, ampak
se glede organizacije klinične prakse visokošolski zavod dogovarja z vodilnimi v zavodu, kjer bo praksa potekala. V naši raziskavi pa so odgovarjali neposredni mentorji, ki praviloma ne komunicirajo direktno z visokošolskim zavodom, ampak z zaposlenimi v njihovem zavodu, ki so odgovorni za izobraževanje. Klinični mentorji nadalje menijo, da visokošolski zavodi ne upoštevajo predlagane želje kliničnih mentorjev o možnostih izboljšanja prakse. Klinični mentorji se s študenti v kliničnem okolju srečujejo vsak dan in verjamemo, da bi bile povratne informacije mentorjev za visokošolske zavode uporabne pri načrtovanju dviga kakovosti izobraževanja.
Z informiranostjo o prihodu študentov so mentorji izrazili različna stališča strinjanja in nestrinjanja in na tem področju smo dobili v povprečju neopredeljene odgovore, kar kaže na priložnosti za izboljševanje. Manj zadovoljni pa so z dokumentacijo, ki jo visokošolski zavodi pripravijo študentom za prakso. Mentorji si želijo, da bi visokošolski zavodi dokumentacijo poenotili.
Klinični mentorji v obeh zavodih si zelo želijo sodelovanja z mentorjem na visokošolskem zavodu. Povezanost med vključevanjem visokošolskih učiteljev v izvajanje klinične prakse in zadovoljstvom kliničnih mentorjev smo raziskovali pri tretji hipotezi. S korelacijsko analizo smo dokazali, da večje, kot bo vključevanje visokošolskih učiteljev šole v izvajanje prakse, bolj bodo klinični mentorji ocenjevali klinično prakso kot kakovostno. Lesley Price idr.
(2011) v svojem članku opisujejo pozitivne učinke vključevanja šolskih predavateljev v klinično prakso. Študenti menijo, da je obisk predavatelja zelo pomemben in koristen. Tudi Ousey in Gallagher (2010) pravita, da je močno medsebojno sodelovanje med visokošolskimi in kliničnimi mentorji ključnega pomena pri kliničnem usposabljanju. Jokelainen idr. (2012) ugotavljajo, da je za učinkovito mentorstvo študentom zdravstvene nege bistvenega pomembna podpora sodelavcev na oddelku in predavateljev na visokošolskem zavodu.
Rezultati raziskave kažejo veliko nezadovoljstvo mentorjev zaradi preobremenjenosti na delovnem mestu. Do podobnih ugotovitev prihajata Moseley in Davies (2008), ki kot enega od elementov nezadovoljstva mentorjev navajata organizacijski problem z usklajevanjem, časom in preveliko obremenitvijo.
Ugotavljamo, da v času mentorstva mentorji niso razbremenjeni rednih delovnih obveznosti.
Mentorji pravijo, da nimajo časa, da bi se posvetili študentu na praksi. Velike delovne obremenitve, dolg delovnik in ostale težave vplivajo na strpnost in pripravljenost na delo s študenti. Z rezultati korelacijske analize lahko napisano podkrepimo, in sicer pri četrti hipotezi ugotavljamo, da med delovnimi obremenitvami kliničnih mentorjev in pripravljenostjo na delo s študenti obstaja povezava. Podobno ugotavljajo tudi Rosser idr.
(2004), ki navajajo zmedo, do katere prihaja med prehajanjem iz vloge medicinske sestre v vlogo mentorja.
Kobentar (2008) ugotavlja, da klinike in posamezni centri, ki predstavljajo učne baze za šole in fakultete za izobraževanje zdravstvenih poklicev, postajajo preobremenjeni s stalno prisotnostjo dijakov in študentov, kar moti redno klinično delo, obenem pa se s pomanjkanjem časa mentorjev izgublja pomen praktičnega usposabljanja. Ramšak Pajk (2008b) navaja, da se mentorji pogosto pojavijo med dvema ognjema, ko imajo na eni strani študente in so v vlogi mentorja ter na drugi strani sodelavce in profesionalno vlogo. Rezultati raziskave kažejo na to, da lahko prihaja občasno do konfliktnih situacij med zgoraj navedenimi vlogami. Tudi Rebec, Karnjuš in Zakašek (2008) izpostavljajo preobremenjenost mentorjev zaradi dvojne vloge, tj. učenja drugih in izvajanja rednega dela. Kot drugi avtorji ugotavljata tudi Čuk in Hvala (2009), da velike delovne obremenitve, dolg delovnik, vplivajo na strpnost in pripravljenost na delo s študenti.
Rezultati kažejo tudi to, da študenti nadomeščajo redno delovno silo. Upoštevajmo, da doživetja študentov z vaj vplivajo na njihove odločitve o lastni profesionalni karieri po zaključku šolanja, s čimer se anketirani v naši raziskavi strinjajo. Pearcey in Elliott (2004) ugotavljata, da izkušnje v kliničnem okolju, ki si jih študenti zdravstvene nege pridobijo med študijem, pomembno vplivajo na poklicno samopodobo študentov in na njihov profesionalni razvoj. Gray in Smith (1999) ugotavljata, da na odločitve študentov o lastni profesionalni karieri po zaključku šolanja neposredno vplivajo doživetja z vaj, ki se nanašajo na opazovanje dela izurjenih že zaposlenih in odnos zaposlenih do študentov, zato je še toliko bolj pomembno, da je študentska praksa kakovostna in so študenti zadovoljni. Raziskava (Eps idr.
2006) navaja, da podpora in stalna prisotnost mentorja oziroma delo ob medicinski sestri poveča zaupanje študenta v lastne sposobnosti, razvijanje kompetenc in pozitivno vpliva na njegov profesionalni razvoj. Tudi Lorber in Donik (2009) potrjujeta, da mentorji vplivajo na oblikovanje poklicne samopodobe študentov. V naši raziskavi mentorji menijo, da bi se kakovost prakse povečala, v kolikor bi uskladili delovni proces z vodenjem prakse.
Zanimalo nas je tudi zadovoljstvo kliničnih mentorjev s študenti. Z odnosom študentov so klinični mentorji večinoma zadovoljni, manj pa so zadovoljni z znanjem študentov. Kako je aktivno vključevanje študentov povezano z zadovoljstvom kliničnih mentorjev, smo raziskovali tudi s pomočjo korelacijske analize pri drugi hipotezi. Na osnovi korelacijske analize smo dokazali, da se aktivno vključevanje študentov pozitivno povezuje z zadovoljstvom mentorjev. Klinični mentorji pa opažajo problem, in sicer da obstajajo razlike med posegi, katerih se študent nauči v kabinetu, in posegi, katere izvaja v praksi. Podobno ugotavlja Armstrong (2010) in pravi, da vse univerze spodbujajo učence, da izvajajo postopke na podlagi dokazov v svojem kliničnem okolju. Kljub temu pa je 92 % (n = 115) študentov odgovorilo, da kar so se naučili na univerzi, ni vedno povezano s tistim, kar izkušajo v praksi.
To podpre ugotovitev, da se je 76 % (n = 95) strinjalo s tem, da njihovi klinični mentorji predlagajo drugačne načine dela, kot so jih učili na univerzi. Polit in Beck (2008) pravita, da se od vsake diplomirane medicinske sestre ne pričakuje, da bo raziskovala, ampak se od nje pričakuje, da svoje delo izvaja na osnovi dokazov in da s svojim vedenjem podpira razvoj
raziskovanja. Tako pa bo lahko delala, če bo imela dobro bazično znanje o pomenu raziskovanja in razvoja profesije.
Naši rezultati kažejo, da si klinični mentorji željo biti seznanjeni s posegi, ki se jih študenti učijo v kabinetih za zdravstveno nego. Mentorji so tudi izrazili željo po dodatnem izobraževanju, želijo si slediti novostim na področju zdravstvene nege ter več pedagoškega znanja. Tudi Wilkes (2006) ugotavlja, da si mentorji zaradi vse večjih zahtev želijo več izobraževanja. Mihelič Zajec in Ramšak Pajk (2006a) sta v presečni študiji ugotovili, da se 97,2 % mentorjev želi v prihodnje funkcionalno izpopolnjevati v okviru visoke šole za
Naši rezultati kažejo, da si klinični mentorji željo biti seznanjeni s posegi, ki se jih študenti učijo v kabinetih za zdravstveno nego. Mentorji so tudi izrazili željo po dodatnem izobraževanju, želijo si slediti novostim na področju zdravstvene nege ter več pedagoškega znanja. Tudi Wilkes (2006) ugotavlja, da si mentorji zaradi vse večjih zahtev želijo več izobraževanja. Mihelič Zajec in Ramšak Pajk (2006a) sta v presečni študiji ugotovili, da se 97,2 % mentorjev želi v prihodnje funkcionalno izpopolnjevati v okviru visoke šole za