Šola mora zagotoviti varno okolje, kar vključuje tudi preprečevanje nasilja med učenci. K zagotavljanju varnega vzgojno-izobraževalnega okolja jo zavezujejo tudi različni dokumenti, med katerimi izpostavljamo določilo 19. člena Konvencije o otrokovih pravicah, ki določa (Konvencija o otrokovih pravicah, 1989):
»Države pogodbenice bodo z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi varovale otroka pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja ali izkoriščanja, vštevši spolne zlorabe, medtem ko je pod skrbništvom staršev, zakonitih skrbnikov ali katerekoli druge osebe, ki skrbi zanj. Takšni zaščitni ukrepi naj, če je to primerno, vključujejo učinkovite postopke za sprejemanje socialnih programov, ki otroku in tistim, ki skrbijo zanj, zagotavljajo potrebno podporo, kakor tudi druge oblike zaščite ter ugotavljanje, obveščanje, prijavljanje, preiskovanje, obravnavanje in spremljanje prej naštetih primerov trpinčenja otrok in, če je potrebno, poseg sodišča«.
Da je zagotavljanje varnosti otrok v šoli pomembno, ugotavljajo tudi na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Strokovna skupina za oblikovanje nacionalne strategije spoprijemanja z medvrstniškim nasiljem v šolah je oblikovala nacionalni dokument Smernice za analizo, preprečevanje in obravnavo/obvladovanje nasilja v šolskem prostoru, ki dajejo šolam sistemsko in strokovno podlago za učinkovito spoprijemanje in obvladovanje nasilja v šolskem prostoru (Pečjak, 2014, str. 124-125).
Smernice vsebujejo načela spoprijemanja z nasiljem v šolskem prostoru, ki jih podajamo v nadaljevanju (Smernice za analizo, preprečevanje in obravnavo/obvladovanje nasilja v šolskem prostoru, 2004, str. 16-18):
Vgraditev vsebin in kompetenc, pomembnih za življenje v skupnosti, v kurikularne dokumente in njihovo izvajanja. Sem uvrščamo vsebine, kot so: razumevanje sebe in drugega, spoštovanje in razumevanje drugačnosti, socialne kompetentnosti, kot so izražanje čustev, prepoznavanje in razumevanje razlik, spretnost pogajanja in odločanja.
Pozitivna socialna klima na šoli (odprta in kakovostna komunikacija). Pomembno je oblikovanje klime, ki spodbuja nenasilno reševanje konfliktov, medsebojno spoštovanje, sprejemanje različnosti, krepitev medsebojnih odnosov.
Kakovostno preživljanje časa v šoli, tako pri pouku kot pri drugih dejavnostih.
Odzivno delovanje šole na vseh ravneh, kar vključuje prisotnost učiteljev in drugih delavcev šole in njihovo stalno odzivanje na morebitno nasilno reševanje konfliktov.
Vključenost v življenje na šoli, sodelovanje učencev pri nastajanju hišnega reda, kar pomeni aktivno udeležbo vseh, saj zahteva skupno življenje oblikovanje in upoštevanje jasnih pravil ter upoštevanje pravic in dolžnosti.
Načrtovanje prostora v šoli oziroma ob njej.
Skrb in odgovornost za uresničevanje varnega šolskega prostora in odzivanje na pojave nasilja, kar vključuje tudi oblikovanje jasnih pravil v šolskem prostoru.
Strokovno izpopolnjevanje zaposlenih na šoli. Poudarek naj bi bil na pridobivanju znanja in spretnosti na ravni preventivnega delovanja (asertivno vedenje, učenje reševanja konfliktov, razvijanje občutljivosti za medsebojne odnose in spoprijemanje z različnimi oblikami nasilja v šolskem prostoru).
Sodelovanje z lokalnimi organi in nevladnimi organizacijami, saj je pomembno iskanje različnih poti, pristopov in strategij, kako se na nasilje odzvati in kako ga omejiti.
Vključevanje staršev v življenje in delo šole, ki vključuje informiranje staršev in po potrebi tudi dodatno izobraževanje staršev.
Mediji in različna gradiva za učitelje, učence, dijake in starše, saj vse to prispeva k prepoznavanju in ozaveščanju javnosti o problematiki nasilja.
Barle-Lakota (2006, str. 51) poudarja, da vsebujejo smernice tudi priporočilo, da se izdelajo vzgojni načrti šol, ki bodo opredelili tudi »vsakoletne ukrepe, aktivnosti na področju obvladovanja nasilja in krepitve socialnih veščin«.
Z vzgojnim načrtom šola oblikuje vizijo, poslanstvo svojega vzgojnega delovanja in natančno določi, katere so tiste vrednote, za katere se bo zavzemala in kako. Načrtovanje in izvajanje vzgojnega načrta je osrednja dejavnost šole kot celote (Kroflič in Peček Čuk, 2009). V vzgojni načrt naj bi se vključili preventivni programi in različne dejavnosti, preko katerih se učence nauči sodelovanja, reševanja konfliktov in ustrezne komunikacije. V te dejavnosti je potrebno vključevati tudi starše (Klemenčič, 2012, str. 89-90).
Štraser (2012, str. 31) poudarja, da se je pri oblikovanju vzgojnega načrta potrebno vprašati, katera so načela vzgojnega delovanja šole. Ta načela postanejo ključno vodilo pri odločitvah zaposlenih v šoli, kako bodo vzgojno ravnali v posameznih primerih, katere cilje si bodo postavili na vzgojnem področju, katere vzgojne dejavnosti bodo izvajali in katere ukrepe bodo izbirali v primerih neželenega vedenja učencev. Za učence in njihove starše pa pomeni razumevanje in sprejem skupnih šolskih načel vzgojnega delovanja, da razumejo odločitve zaposlenih kot koristno ravnanje v procesu vzgoje otroka v odgovornega, razmišljujočega, ustvarjalnega in kritičnega odraslega. V tem kontekstu postanejo vzgojna načela ključna za medsebojno razumevanje in tudi za reševanje konfliktnih situacij. Načela se dotikajo ključnih področij vzgojnega delovanja – medsebojnega spoštovanja, sodelovanja šole in staršev, pravic in dolžnosti, strokovne avtonomije, doslednosti, pomen pravil, soudeležbe učencev in osebnega zgleda (prav tam, str. 33-36).
Z vzgojnim načrtom šola sprejme tudi Pravila šolskega reda, kjer tudi natančno opredeli dolžnosti in odgovornosti učencev, načine zagotavljanja varnosti, pravila obnašanja in ravnanja, vzgojne ukrepe za posamezne kršitve pravil, organiziranost učencev, opravičevanje odsotnosti ter sodelovanje pri zagotavljanju zdravstvenega varstva učencev (Pšunder, 2011, str. 62-63). Namen šolskih in razrednih pravil je omejevanje rizičnih oblik vedenja. Ravnanja ob kršitvah morajo biti jasna in vsem razumljiva, dogovore pa je potrebno dosledno spoštovati in izvajati Ažman (2012).
Pavlović (1996, str. 68-70) navaja, da pravila zagotavljajo enak položaj članov posamezne skupine in urejajo razmerja med njimi. Šola mora skrbeti za varnost svojih članov, zato mora jasno izraziti neodobravanje določenih oblik vedenja in ukrepati v primeru kršitve. K temu se pridružuje tudi Žarkovič Adlešič (2000, str. 132-133), ki pravi, da urejeno in organizirano učno okolje, ki je podrejeno dogovorjenemu redu, predstavlja za učence varno podlago za čustveno, mentalno in fizično soočanje z izzivi. Pravila omogočajo varnost, kršenje pravil pa zahteva izvajanje vzgojnih ukrepov.
K temu dodajamo še, da je v pravilih šolskega reda potrebno jasno opredeliti pravila v zvezi z nasiljem. Učitelj mora izpostavljati pomembnost pravil, ki veljajo v šoli, se o njih z učenci tudi večkrat pogovarjati, saj jih bodo le tako lahko sprejeli za svoja in jih bodo tudi upoštevali.