Eno izmed prvih vprašanj, ki jih lahko naslovimo ob obdobju nosečnosti v času epidemije, je vsekakor doživljanje virusa – kako nanj gledajo nosečnice? Se ukvarjajo z možnostjo okužbe in od nje bežijo, ali se s tem ne ukvarjajo? Odzivi nosečnic so različni, kar bom pokazala na primeru svojih sogovornic.
Kar se tiče samega koronavirusa, moram reči, da je bilo tekom nosečnosti predvsem veliko enega strahu, na primer, če slučajno zbolim, kako bo to vplivalo na nosečnost. Čisto ena taka osnovna skrb. […] Ta koronavirus sem doživljala predvsem kot en velik strah, če slučajno zbolim, če dobim, kako bo to vplivalo, kako bom to prebolela, v kakšni obliki bo ...
[…] To druženje med mojo nosečnostjo je bilo dosti okrnjeno. Tudi po tem, po porodu so želeli priti pogledat dojenčka in je bilo zelo z neko distanco. Predvsem sem vedno rekla, a ste cepljeni, a ste preboleli … potem pa razkuževanje, maske … Pač bojiš se. Niti sam zase ne veš, kako točno bo nate vplival virus, kaj šele potem na dete. (Zala)
Zalin odnos do virusa je zaznamovan z negotovostjo in pomanjkanjem občutka varnosti zaradi skrbi za svojega otroka. Skozi študij relevantne literature sem ugotovila, da odnos do okužbe, še posebej pa odnos do bolnišnic in porodnišnic, ki v času pandemije predstavljajo njeno žarišče, nikakor ni brez pomena. Ugotovimo lahko namreč, da je vsaj v primeru ZDA (Davis-Floyd idr. 2020) odnos do porodnega okolja pripomogel k odporu do poroda v porodnišnici in posledično doprinesel k zanimanju tako za načrtovani kot tudi t.i.
neasistiran porod na domu. To je tema, ki jo bom podrobneje naslovila v podpoglavju. Če se vrnem nazaj k poudarkom svoje sogovornice, je strah pred virusom Zalo spremljal na vsakem koraku v nosečnosti – ne le ob stikih z znanci, pač pa tudi med pregledi v zdravstvenih ustanovah. Pravzaprav je strah močno zaznamoval njeno nosečnost in s tem vplival na doživljanje zdravstvenih ustanov, ki potencialno predstavljajo možnost okužbe.
Prav tako je omejila druženje z bližnjimi iz strahu pred neznanim.
Ta čas zdajle za same nosečnice res ni prijeten. Tudi vsi ti pregledi. Neprijetno ti je. Ali je sploh v redu, da greš v zdravstveni dom, ali boš kaj fasal, v glavnem en kup enih pomislekov.
Pa vse razkužujejo. Saj vidiš, da se vse zdravstveno osebje totalno trudi, ampak je kljub temu en tak strah, kaj pa če tukaj fašem, kaj pa če zdaj dobim, kaj pa če zadnji mesec dobim, ali bi bilo boljše, da bi prvi mesec dobila. Te stvari. […] Sama nosečnost je pri meni bolj kot ne potekala v karanteni, se pravi v tisti strogi karanteni. Jaz sem gledala na to, da se čim manj
26
družim, ravno zaradi tega, ker nismo poznali virusa, nismo vedeli, za kaj gre, vse je bilo v nekem strahu. Zato sem res gledala na to, da sem skenslala kakšne stike, predvsem zaradi tega, kot sem rekla, strahu, kaj bo z dojenčkom, kako bo to vplivalo, je lahko kaj narobe, je z mano lahko kaj narobe … (Zala)
Strah pred virusom je doživljala tudi Klavdija, vendar drugače kot Zala. Njej je strah predstavljala potencialna nevarnost za otroka, kot pa okužba sama.
In potem še ta korona in ti ukrepi in v bistvu strah pred korono v smislu zaradi odgovornosti, ki jo čutiš do tega svojega otroka. Ne v strahu, nisem jaz paranoična zaradi te korone … Jaz se počutim odgovorno, da ostanem zdrava zaradi tamalega. In pač konstantno s to zavestjo hodiš po svetu. (Klavdija)
Odzivi žensk na koronavirus so zelo različni, kar pokažejo že izseki intervjujev s sogovornicami. Katja za razliko od Zale in Klavdije ni do virusa čutila posebnega strahu, prav tako ni izrazito spreminjala svojih navad.
Jaz niti nisem bila prestrašena v smislu, niti se nisem bolj pazila. Edino teh trgovskih centrov. Sem je bolj hodil Peter. (Katja)
5.1. VIRUS KOT MOTIVATOR ZA POROD NA DOMU
Nobena od sogovornic ni omenila, da bi zaradi strahu pred virusom razmišljala o porodu izven porodnišnice – tudi, če bi imela to možnost. Kljub temu se mi zdi pomembno izpostaviti, da je v času pandemije potekala debata o porodih na domu. Portal Zdaj.net pojasnjuje, da je ministrstvo sladno z odlokom vlade načrtovane porode na domu v času pandemije začasno ukinilo s 1. aprilom 2020 (Porod – posebno obvestilo v času pandemije s koronavirusom 2020). Ukinitev je utemeljena s problemom pomanjkanja zaščitne opreme in z oteženim transportom do porodnišnice v primeru zapletov, zaradi preobremenitve reševalne službe (prav tam).
V tujini sta se, kot bom to pokazala v nadaljevanju, za glavna motivatorja za porod izven porodnišnice izkazala strah pred okužbo in strah pred izgubo porodnega spremljevalca.
O podobnem pojavu pri nas je za Žurnal24 spregovorila Nina Radin, ena od registriranih samostojnih babic. Opozorila je, da jo je kontaktiralo nekaj žensk, ki bi si v času epidemije
27
želele roditi doma (Šprohar 2020). Sama vladnega ukrepa začasne prepovedi načrtovanega poroda na domu ne razume in meni, da ni bil skrbno pretehtan, prav tako pa ne razume preprečitve prisotnosti porodnega spremljevalca. Izrazi tudi skrb, da bo ta ukrep privedel do odločitev, ko bodo ženske rojevale neasistirano – to naj bi ji nekatere ženske že sporočile, kar pa po njenem mnenju lahko predstavlja veliko tveganje za varnost porodnice in novorojenca (Šprohar 2020).
Ko sem si z različnimi z ljudmi ob neformalnih pogovorih izmenjevala mnenja o porodu in različnih možnostih rojevanja, sem pogosto naletela na predsodke do poroda na domu. Prav tako so pogosti negativni pogledi na porodnišnično okolje, ki je pogosto označeno kot prostor razčlovečenja. Ob debatah o porodu v porodnišnici na spletu in z ljudmi ob spontanih pogovorih se vrstijo zgodbe groze in okrutnosti (in moj namen ni zanikanje teh zgodb), ob porodu na domu pa je govora o hipijevskih ženskah, ki se pogosto tvegajo svoje življenje in življenje svojega otroka zavoljo nekega newagerskega trenda materinstva.
Antropološki vpogled v to izredno situacijo, v kateri se križata temi pandemije in poroda v Sloveniji, osvetljuje prav možnost raziskave mnenj teh dveh še vedno prepogosto nasprotujočih si polov. Zdi se, da bi bil koristno prepoznati določene prednosti znanja nujnega poroda na domu prav zaradi kriz, ki nas lahko doletijo. Hkrati pa bi bil lahko porodnišnični režim porodnicam prijazen do te mere, da te iz njih ne bi bežale v času, ko pride pandemija, pač pa bi porodnišnice same zagotavljale občutek domačnosti, ki bi privabil porodnice.
Kot pravi antropologinja Zalka Drglin, se od žensk v Sloveniji pričakuje, da bodo rodile v porodnišnici (Drglin 2003: 342) – o praksah uveljavljenih po svetu, na tem mestu ne bom razpravljala. Kot pravi Sheila Kitzinger, je »ustvarjanje lastnega porodnega prostora pomembna sestavina človeške kulture, ki je na tehnološkem Zahodu ponavadi zanemarjena«
(1994: 83). Porodno okolje je prilagojeno medicinskim strokovnjakom, ki vodijo porod, ne pa porodnicam (prav tam). Če je bil nekoč uveljavljen porod na domu, lahko govorimo o totalnem preobratu po drugi svetovni vojni, ki ga v monografiji Peč se je podrla! (2004) opiše Irena Rožman in ga bom podrobneje opisala v nadaljevanju. O temi poroda v porodnišnici in doma Zalka Drglin govori v poglavju Vednost – oblast – projekt (2003: 339-394). Zalka Drglin trdi, da je danes v Sloveniji želja po porodu doma pogosto stigmatizirana,
28
predvsem pa se argumentacija, ki zagovarja porod v porodnišnici, zateka k pojmu varnosti (Drglin 2003: 341-343). To vključuje, da so ženske s temi željami pogosto označene kot nepoznavalke medicinskih dejstev, prav tako pa veljajo za sebične, saj naj bi s takšno odločitvijo veliko tvegale. Porod na domu se v tem kontekstu razume kot nekakšen anahronističen »nazaj k naravi«, kot takšno dojemanje poimenuje Drglinova (2003: 341).
Prav kot tak je v slovenskih medijih porod na domu pogosto predstavljen v negativni luči, kar je v diplomskem delu Medijska reprezentacija poroda na domu iz leta 2016 pokazala Nina Brinovec. Spremljala je prispevke Dela, Dnevnika in Slovenskih novic.
Ugotovila je, da poročevalci vseh obravnavanih prispevkov dajejo poudarek »konceptu (ne)varnosti oz. tveganju pri porodu na domu; sklicevanju na neurejen zdravstveni sistem, ki ne omogoča ustrezne podpore porodom na domu; pripisovanju neodgovornosti in naivnosti porodnicam, ki se odločijo načrtovano roditi na domu; naklonjenosti medikaliziranim porodom v porodnišnici« (Brinovec 2016: 48).
Enaki poudarki so prisotni v poročanju tudi med pandemijo – tu je denimo članek Urške Šestan z naslovom Porod na domu: vse bolj priljubljena, a nevarna praksa (Šestan 2021). Nekoliko bolj inkluziven je članek avtoric Nataše Čepar in Brigite Ferlič Žgajnar z naslovom Skrbi porodnic zaradi novega koronavirusa so odveč, vendar tudi ta članek odpiše skrbi porodnic kot nepomembne, na kar nakazuje že njegov naslov.
V Sloveniji je področje poroda na domu precej neurejeno – to je razvidno tudi iz dejstva, da imajo licenco za opravljanje poroda na domu v Sloveniji samo štiri babice (Kakovost zdravstvenega varstva 2021).
Želja nekaterih posameznic po porodu doma ostaja - ne glede na naše mnenje o njem.
Ženske se zanj kljub mnogim predsodkom odločajo, interes pa je v času pandemije še večji.
Julie Searcy in sodelavci so marca 2020 izvedli kvalitativno raziskavo o spremembah v porodnišnicah, v kateri je sodelovalo 500 doul iz 24 držav. Ugotavljajo, da v času pandemije doule opažajo večje zanimanje za porod na domu. Ženske o tej možnosti premišljujejo iz različnih razlogov. Davis-Floyd s sodelavci ugotavlja, da je za nekatere glavni razlog strah pred porodnišnico (ne pa sama želja po porodu doma), medtem ko je za druge nosečnice ključni razlog ta, da bodo s porodom v porodnišnici izgubile pomoč doule
29
(Davis-Floyd idr. 2020: 421). Nekatere ženske se odločajo za neasistiran porod, kar je zaskrbljujoče iz vidika tveganja. Kot namreč poudarja doula Stevie Merino, je od razlogov za odločitev za porod na domu odvisna tudi njegova varnost – ljudje, ki se ponavadi odločajo za porod izven porodnišnice, imajo po njenem mnenju globok stik s svojim telesom in zdravjem. Tega stika ne vidi pri ženskah, katerih motivacija za porod na domu temelji na strahu (Davis-Floyd idr. 2020: 422).
Robbie Davis-Floyd in sodelavci opišejo odziv nekega porodničarja, ki se je odzval v sodelovanju v njihovi raziskavi. Ta porodničar komentira primer dveh babic, ki sta v Seattlu najeli dve hotelski sobi v bližini porodnišnice in ju spremenili v improvizirani
»porodni center«. Porodničar je do takšnega načina rojevanja v času pandemije skeptičen, saj je po njegovem v situaciji pandemije rojevanje v takšnem okolju slaba ideja, če nimaš visoko koordiniranega porodnega sistema z veliko resursi. Hkrati označuje porod kot dogodek z visoko stopnjo prenosa okužbe (prav tam). Seveda je tukaj legitimno vprašanje, zakaj so porodi na domu tako nezaželeni, gledano z vidika visoke stopnje kontaminiranosti porodnišnic. Toda v tem primeru, pravi omenjeni porodničar, so porodi na domu varnejši samo v primeru, da se babice nenehno testirajo, sledijo svoji izpostavljenosti virusu v štirinajstdnevnem obsegu, imajo dostop do dnevnega testiranja, imajo vso potrebno zaščitno opremo in potrošni material ter neoviran transport do porodnišnice (Davis-Floyd idr. 2020:
416).
Isti porodničar trdi, da porod v porodnišnici izgubi vse prednosti, če se delavci ne držijo teh istih, prej omenjenih standardov (Davis-Floyd idr. 2020: 417). Varnost poroda na domu, pravi, ni odvisna od distinkcije doma/porodnišnice ali babice/porodničarja – odvisna je od tega, kako se ti sistemi srečujejo in koordinirajo – obdobje pandemije pa je težek čas, da bi se to lahko zgodilo (prav tam). Ne podpira zasebnih zdravstvenih delavcev, ki stranke odvračajo od zdravstvenega sistema brez celotnega poznavanja delovanja pandemije in zavedanja potencialnih posledic (prav tam).
Avtorji so v raziskavi prepričljivo predstavili idejo, da bi bolj integriran sistem preprečil določene probleme, ki so vzniknili v času pandemije, čeprav smo se proti njim borili dolga leta (prav tam). Krize pokažejo, da so veščine rojevanja doma nujno potrebne, saj bi se na tak način lahko razbremenile porodnišnice (Davis-Floyd idr. 2020: 423).
30