1 Uvod
1.6 Omejitve in predpostavke pri obravnavanju problema
analizo študije konkretnega primera uspešnosti poslovanja podjetja, ki zajema le obravnavano podjetje v primerjavi s panogo oz. z oddelkom dejavnosti znotraj panoge, – uradno dostopne podatke o uspešnosti poslovanja panoge na podroþju Slovenije,
v zadnjih petnajstih letih je bilo v Sloveniji uveljavljenih nekaj sprememb oziroma razlik pri evidentiranju podatkov, ki jih bom upošteval pri interpretaciji rezultatov – razlike med standardno klasifikacijo dejavnosti (SKD) 2002 in 2008, ki so za podroþje predelovalnih dejavnosti minimalne, in razlike pri razvršþanju velikosti družbe.
Predvidene predpostavke predvidevajo:
da bo mogoþe dokaj realno ugotoviti uspešnost poslovanja obravnavanega podjetja na podlagi razliþnih kazalnikov uspešnosti poslovanja,
da se bodo za analizo obravnavanega podjetja podatki þrpali iz raþunovodskih izkazov in internih virov podjetja,
pomembnost razliþnih vidikov analiziranja uspešnosti poslovanja podjetja za ustvarjanje celovite podobe uspešnosti,
možnost simulacij uspešnosti poslovanja podjetja ob upoštevanju razliþnih vidikov spremenjenih razmer na trgu, kar lahko predstavlja pomoþ pri sprejemanju ustreznih poslovnih odloþitev.
2 TEORETIýNA IZHODIŠýA O KRITIýNI TOýKI GOSPODARNOSTI IN EKONOMSKI USPEŠNOSTI POSLOVANJA
Namen je prikazati nekaj osnovnih ekonomskih analiz oz. kazalcev, s katerimi ugotavljamo uspešnost poslovanja podjetja in so za pravilno in pravoþasno odloþanje nujno potrebni. Prav tako predstavljajo osnovna orodja, na podlagi katerih lahko presojamo, ali je podjetje ekonomsko uspešno ali ne. Ogledali si bomo kritiþno toþko gospodarnosti, razliþne kazalce uspešnosti poslovanja, Du Pontov sistem medsebojno povezanih kazalcev in ekonomsko dodano vrednost, s pomoþjo katere lahko izmerimo, ali podjetje dosega ustrezen donos poslovanja, da zadosti tudi željam oz. ciljem lastnikov.
2.1 Stroški
Stroški predstavljajo enega bistvenih dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost poslovanja podjetja, zato imajo praviloma posebno mesto v vseh strukturah odloþanja v podjetju. Tako na primer Tekavþiþ (1997, 15) govori o stroških kot vsoti zmnožkov potroškov in cen prvin poslovnega procesa, kjer gre za ozko teoretiþno opredelitev stroškov, ki je prikazana v spodnji enaþbi: pi – cena za enoto poslovne prvine,
n – število razliþnih prvin poslovnega procesa.
Vendar pa se v praksi pojavljajo stroški, ki jih ni mogoþe izraziti toþno z zgoraj opisano enaþbo, primer so stroški delovnih sredstev, kjer težko govorimo o merjenju potroškov, saj postopno prenašajo svojo vrednost na prvine poslovnega procesa.
Križman in Rajter (2009, 53) govorita, da je treba iskati takšne naþine kombiniranja produkcijskih faktorjev, na podlagi katerih bo možno doseþi þim veþjo uþinkovitost podjetja.
Produkcijski faktorji pa se v procesu produkcije trošijo, obrabljajo in preoblikujejo. Kadar mislimo na koliþinsko obrabo produkcijskih faktorjev, potem govorimo o potroških, denarno ovrednoteni potroški pa so stroški. Stroški so cenovno izraženi potroški produkcijskih dejavnikov.
Stroške lahko razvršþamo po razliþnih kriterijih, kjer Tekavþiþ (1997, 17–19) govori o osmih kriterijih za razvršþanje stroškov, kar je prikazano v preglednici 1.
Preglednica 1: Razvrstitev stroškov po razliþnih razvrstitvenih kriterijih
Kriterij za razvršþanje Kategorije stroškov
1. Izvor glede na prvine poslovnega procesa - stroški predmetov dela - stroški delovnih sredstev 3. Izvor z vidika obravnavane poslovne enote - izvirni stroški
- izvedeni (izpeljani) stroški 4. Obdobje nastanka stroškov
5. Obdobje vplivanja na poslovni izid
- uresniþeni (obraþunski) stroški (pretekli in tekoþi)
- naþrtovani stroški
- stroški, ki se lahko zadržujejo v zalogah - stroški obdobja
- zapadli stroški - nezapadli stroški 6. Odzivanje na spremembe v obsegu poslovanja
(obnašanje stroškov)
- stalni (fiksni) stroški (nujni, odpravljivi) - spremenljivi (variabilni) stroški (napredujoþi,
sorazmerni, nazadujoþi)
8. Koncepti, pomembni za proces odloþanja - razlikovalni stroški - nepovratni stroški
V nadaljevanju nas bodo predvsem zanimali stroški z vidika sprememb v obsegu poslovanja, torej stalni oziroma fiksni stroški in spremenljivi oziroma variabilni stroški.
2.1.1 Fiksni stroški
Stroške, ki nastajajo v podjetju v doloþenem enakem obdobju v stalni višini ne glede na to, kakšen je obseg proizvodnje (poslovanja), imenujemo stalne (fiksne) stroške. Ti stroški se torej ne odzivajo na spreminjanje obsega poslovanja. Njihova višina je bolj kot z obsegom poslovanja povezana z doloþeno proizvodno pripravljenostjo ali usposobljenostjo v neki dobi. (Puþko in Rozman 2000, 147)
Fiksni stroški ostajajo enaki ne glede na poveþanje ali zmanjšanje obsega proizvodnje.
Pomeni, da se na enoto poslovnih uþinkov zmanjšujejo, kar je za podjetje pomembno z vidika zmanjševanja celotnih stroškov na enoto proizvoda. To velja za neomejeno (absolutno) fiksne stroške, kar ustreza zgoraj podani definiciji fiksnih stroškov. Fiksni stroški pa so absolutno stalni le v doloþenem razponu poslovanja. Tekavþiþ (1997, 29) meni, da je zgornja meja absolutno stalnih stroškov doloþena s proizvodnimi zmogljivostmi. To pomeni, da mora podjetje poveþati svoje proizvodne zmogljivosti, þe hoþe poveþati obseg poslovanja þez to toþko. Dodatne zmogljivosti povzroþijo skokovito poveþanje stalnih stroškov, kar pomeni, da predpostavka o absolutno stalnih stroških v toþki poveþanja zmogljivosti preneha veljati.
Tako nastali novi fiksni stroški se oblikujejo na višji ravni in ostanejo nespremenjeni do toþke, ko podjetje hoþe ponovno poveþati svoje proizvodne zmogljivosti.
Hoþevar (2007, 56–57) govori o paradoksu stalnih stroškov, ko pravi, da se stalni stroški ne spreminjajo z obsegom dejavnosti, lahko pa se spremenijo tako, da se poslovodstvo podjetja odloþi za njihovo spremembo, primer tega je lahko znižanje ali zvišanje plaþ režijskih delavcev, lahko pa se zmanjša nekatere aktivnosti v podjetju, primer tega je lahko transport ali izdelava orodij.
Nekateri tipiþni fiksni stroški podjetja, ki jih omenjata Škerbic in Rebernik (1992, 131), so naslednji: osnovne plaþe nekaterih delavcev (administracija, vodstveno in strokovno osebje), amortizacija delovnih sredstev, obraþunana po þasovnih metodah amortiziranja, razne þlanarine, zavarovalnine, najemnine in zakupnine, nekateri davki, prispevki in drugi podobni stroški.
2.1.2 Variabilni stroški
Smodej (2010, 52) govori, da so variabilni ali spremenljivi stroški odvisni od obsega proizvodnje oz. se veþajo ali zmanjšujejo z obsegom proizvodnje. Tekavþiþ (1997, 27) nadalje govori, da glede na naþin odzivanja pri poveþevanju obsega poslovanja loþimo napredujoþe (progresivne), sorazmerne (proporcionalne) in nazadujoþe (degresivne) variabilne stroške.
Napredujoþi variabilni stroški se poveþujejo hitreje kot se poveþuje obseg poslovanja, sorazmerni se poveþujejo v enakem razmerju kot obseg poslovanja, nazadujoþi pa se poveþujejo poþasneje od obsega poslovanja.
Hoþevar (2007, 62) govori tudi o paradoksu spremenljivih stroškov, ko se v praksi pogosto dogaja, da se spremenljivi stroški na enoto obsega zmanjšajo z veþanjem obsega dejavnosti.
Vzrok temu je tako imenovani pojav ekonomije obsega, doseganje boljših nabavnih cen materiala, manjši potrošek ur in materiala zaradi hitrejšega uþenja zaposlenih in podobno.
Primer tipiþnih variabilnih stroškov so: material (surovine), plaþe delavcev vezane na koliþinske uþinke dela, stroški energije, ki so odvisni od obsega proizvodnje ali opravljenih
storitev in podobno.
2.1.3 Celotni stroški
»Celotni stroški za doloþeno koliþino outputa so seštevek celotnih fiksnih ali stalnih stroškov in celotnih variabilnih ali spremenljivih stroškov.« (Smodej 2010, 48)
Tekavþiþ (1997, 29) govori o skupnih stroških z upoštevanjem predpostavk, da so fiksni stroški enaki za vse obsege poslovanja (absolutno fiksni stroški) in da spremenljivi stroški narašþajo na celotnem intervalu poveþevanja obsega poslovanja.
Zgoraj opisani stroški se na enoto proizvoda (poslovanja) obnašajo razliþno. Povpreþni fiksni stroški se z narašþanjem obsega poslovanja zmanjšujejo oz. na enoto proizvoda padajo. Gre za razmerje med fiksnimi stroški in koliþino oz. obsegom poslovanja. Pri povpreþnih variabilnih stroških gre za razmerje med variabilnimi stroški in koliþino oz. obsegom poslovanja.
Znaþilno zanje je, da na zaþetku padajo, potem pa se z obsegom poslovanja poveþujejo.
Povpreþni (celotni) stroški najprej padajo, potem pa z narašþanjem obsega poslovanja in vpliva narašþajoþih povpreþnih variabilnih stroškov priþnejo narašþati. Mejni stroški predstavljajo dodatne stroške ene dodatne enote proizvodnje pri obstojeþi zmogljivosti podjetja. Deyhle (1997, 29) meni, da so mejni stroški tehniški pojem, ki spada v delovno podroþje raziskav, razvoja, proizvodnje in nakupa. Poleg tega je z mejnimi stroški tesno povezana vrednostna analiza stroškov. Izboljšave, ki jih dosežemo z vrednostno analizo (zamenjavo materiala, cenejšimi nakupi, konstrukcijskimi poenostavitvami, racionalizacijo v proizvodnji), so usmerjene k zmanjšanju mejnih stroškov.
2.1.4 Razdelitev stroškov po posameznih aktivnostih poslovnega procesa
Osnovna postavka koncepta stroškov po aktivnostih poslovnega procesa je, da so aktivnosti (in ne proizvodi ali storitve) tiste, ki izrabljajo prvine poslovnega procesa v podjetju in povzroþajo stroške, proizvodi in storitve pa so le porabniki teh aktivnosti. Za razporejanje stroškov po aktivnostih poslovnega procesa tradicionalna delitev stroškov na neposredne in posredne stroške stroškovnih mest in stroškovnih nosilcev (proizvodov in storitev) ni veþ najprimernejša, saj so pomembne predvsem aktivnosti. (Tekavþiþ 1997, 97)
Aktivnosti so torej osnova, na katero se »vežejo« posamezni stroški. Tekavþiþ (1997, 98–99) govori, da se pri konceptu stroškov po aktivnostih poslovnega procesa na prvi stopnji zbere stroške na ravni aktivnosti (imenuje jih stroškovne bazene), na drugi stopnji pa se te stroške razporedi na stroškovne objekte na naþin, ki je þim tesneje povezan s povzroþitelji stroškov (z aktivnostmi). Pri tradicionalnem konceptu pa se stroške najprej razdeli na posamezna stroškovna mesta in nato na posamezne stroškovne nosilce.
Perþeviü (2011, 7) meni, da ugotavljanje stroškov na osnovi aktivnosti pomeni pravilnejšo metodologijo obraþunavanja stroškov. Predvsem gre za ugotavljanje posrednih (indirektnih) stroškov, ki se spremljajo po posameznih aktivnostih in se jih potem razporeja na posamezne stroškovne nosilce.
2.2 Predpostavke pri analizi kritiþne toþke gospodarnosti
Puþko (2006, 165) omenja predpostavke, na katerih sloni ocenjevanje kritiþne toþke gospodarnosti in hkrati pogojujejo stvarnost ugotovitev analize (ocene). Gre za naslednje predpostavke:
obseg prodaje je enak obsegu proizvodnje,
prodajna cena je konstantna ne glede na obseg prodaje,
variabilni stroški na enoto so konstantni,
fiksni stroški so opredeljeni le kot absolutno fiksni,
þe imamo v poslovnem programu veþ skupin proizvodov ali storitev, predpostavljamo, da je struktura prodaje konstantna.
2.3 Opredelitev kritiþne toþke gospodarnosti in stopnje varnostne razlike
V podjetjih (združbah), ki niso preveþ diverzificirane, je koristno spremljati in ocenjevati tudi prag donosnosti in stopnjo tveganosti poslovanja. Prag donosnosti lahko opazujemo kot tisti koliþinski obseg proizvodnje ali opravljanja storitev podjetja ali neke njegove enote, pri katerem ravno pokrivamo stalne in spremenljive stroške, ne da bi ustvarjali izgubo ali dobiþek. Seveda ta prag donosnosti (Anglosasi mu pravijo prelomna toþka!) lahko ugotavljamo tudi na osnovi tistega obsega vrednostne prodaje, pri katerem je poslovni izid enak niþli. (Puþko 2006, 164)
Melavc (2003, 218–219) govori o kritiþni toþki gospodarnosti, kjer gre za seþišþe premice prihodkov od prodaje s premico odhodkov za poslovanje na podlagi stroškov, omenja pa tudi varnostno razliko, kjer gre za prihodke od prodaje, ki presegajo kritiþno toþko gospodarnosti.
Deyhle (1997, 40) kritiþno toþko imenuje prag dobiþka, toþko ravnovesja ali toþko polnega pokritja stroškov in niþelno toþko, ker sta v tej toþki dobiþek in izguba enaka niþli.
Slika 1: Kritiþna toþka (break-even point) Vir: povzeto po Schweitzer, Trossmann in Lawson 1992, 6.
Koletnik (1997, 191) kritiþno toþko imenuje pregibna toþka, omenja pa jo kot pripomoþek za usmerjanje in uravnavanje poslovne uspešnosti.
Hoþevar (2007, 43) govori o toþki preloma (break-even point) kot o tistem obsegu dejavnosti, kjer se stroški izenaþijo s prihodki. Pri veþjem obsegu dejavnosti, kot je v prelomni toþki, priþakujemo dobiþek in obratno, pri manjšem obsegu dejavnosti, kot je v prelomni toþki, priþakujemo izgubo. Izraþun toþke preloma oziroma kritiþne toþke je naslednji:
PC x Q = VC/q x Q + FC (prihodki so v tem primeru enaki celotnim stroškom) Obseg dejavnosti pa se izraþuna na naslednji naþin:
Q = FC / (PC – VC/q), pri þemer pomeni:
PC = prodajna cena,
Q = koliþina (obseg) proizvodnje,
VC/q = variabilni stroški na enoto obsega proizvodnje, FC = fiksni stroški.
Melavc (2000, 151) meni, da je za podjetje posebnega pomena vedeti, za koliko lahko zniža prihodke od poslovanja, ne da bi pri tem poslovalo z izgubo. Varnostna razlika je razlika med
prihodki, ustvarjenimi s celotno prodajo, in prihodki od poslovanja v kritiþni toþki gospodarnosti.
Hoþevar (2007, 44) govori o varnostni razliki, ki jo lahko izrazimo z relativnim številom kot stopnjo varnostne razlike. To dobimo na ta naþin, da varnostno razliko delimo z obsegom dejavnosti (izraženo koliþinsko ali vrednostno).
Kritiþna toþka ali prag donosnosti sodi med pomembnejše analize poslovanja podjetja in je bistvenega pomena za uspešno krmiljenje podjetja. V luþi uspešnosti poslovanja, naj si bo doseganje ustrezne dobiþkonosnosti sredstev ali kapitala, je pomembno, da imajo vodstvo in kljuþni zaposleni ustrezne informacije, ki omogoþajo pravilne odloþitve v skladu s poslovno politiko. Problem mnogokrat nastaja v podjetjih z raznovrstnim proizvodnim programom, kjer gre za proizvodnjo veþ razliþnih proizvodov ali skupin proizvodov z razliþno tehnologijo, razliþnimi osnovnimi sredstvi, razliþnimi profili zaposlenih in zato tudi razliþno stroškovno kalkulacijo in nenazadnje tudi razliþno vrednostjo izdelkov na trgu, torej razliþno tržno ceno.
V takšnih primerih je bistveno težje dokaj realno doloþiti kritiþno toþko posameznega proizvoda ali skupine proizvodov, saj je treba že na »vhodu« poslovnega procesa poskrbeti za ustrezno razmejitev stroškov po posameznih proizvodih. Problem predstavlja predvsem razmejevanje fiksnih stroškov, saj praviloma za porabo variabilnih stroškov v praksi obstajajo dokaj toþne evidence. Seveda obstajajo razliþne metode za razmejevanje fiksnih (posrednih) stroškov, osnovni namen tega pa je, da se stroški razmejujejo þim realneje, glede na porabo posameznih virov v sklopu proizvodno-poslovnega procesa. V strokovni literaturi je omenjeno nekaj teh možnosti, v praksi pa se pogosto uporablja kombinacija metod glede na naravo dela oziroma poslovno politiko podjetja. Naj povzamem le del naþinov delitve stroškov po posameznih izdelkih, ki jih obravnavajo Schweitzer, Trossmann in Lawson (1992, 129), in sicer gre za delitev stroškov na osnovi:
proporcionalnosti, kjer gre za razdelitev stroškov na temelju razliþnih ponderjev oziroma osnov, kot so npr. koliþine proizvodnje ali proizvajalnega þasa, stroški pa naj bi se gibali proporcionalno s koliþino proizvodnje ali z vloženim proizvajalnim þasom,
delitve stroškov po uþinku posameznega proizvoda v okviru celotnega proizvodnega programa (po višini prihodkov),
delitve stroškov glede na povpreþni prispevek za kritje posameznega proizvoda v primerjavi z ostalimi proizvodi.
2.4 Potrebni koliþinski in vrednostni obseg proizvodnje/prodaje za doseganje želenega poslovnega izida
Vprašanje, ki je za podjetje zelo pomembno, se nanaša na potreben koliþinski in/ali vrednostni obseg poslovanja za doseganje želenega dobiþka. Za lažje razumevanje moramo spoznati izraz »prispevek za kritje«.
Ker se dobiþek na enoto dejavnosti razlikuje glede na obseg dejavnosti, pa vendarle obstaja vrednost, ki je nespremenjena glede na razliþne obsege poslovanja. Ta vrednost je prispevek za kritje enote in je opredeljena kot razlika med prodajno ceno in spremenljivimi stroški enote.
(Hoþevar 2007, 45)
Prispevek za kritje je tako opredeljen z enaþbo:
PK/q = PC/q – VC/q ali
PK = (PC *Q) – VC prodanih proizvodov (storitev), pri þemer pomeni:
PK = prispevek za kritje,
PK/q = prispevek za kritje enote,
PC x Q = prihodki od prodaje (prodajna cena x koliþina).
»Stopnja prispevka za kritje je delež prispevka za kritje enote v prodajni ceni oziroma delež prispevka za kritje v prihodkih.« (Hoþevar 2007, 46)
Stopnja prispevka za kritje je opredeljena z enaþbo:
Stopnja PK = PK/q / PC ali stopnja PK = PK / (PC x Q).
Potrebni koliþinski obseg proizvodnje (prodaje) za doseganje želenega poslovnega izida (dobiþka) je opredeljen s formulo:
Q = FC + dobiþek/prispevek za kritje.
Potrebni vrednostni obseg prodaje za doseganje želenega poslovnega izida (dobiþka) pa je opredeljen s formulo:
Q = FC + dobiþek/stopnja prispevka za kritje.
Wöhe in Döring (1996, 1315) menita, da prispevek za kritje omogoþa analiziranje uspešnosti poslovanja in je pomembna pomoþ pri doloþanju prodajne politike.
Hoþevar (2007, 49–51) govori o razliþnih naþinih, kako poveþati dobiþek iz poslovanja, þe podjetje proizvaja le en proizvod ali pa proizvaja razliþne proizvode. ýe podjetje proizvaja le en proizvod ali storitev, poznamo naslednje naþine za poveþanje dobiþka:
zvišanje prodajne cene,
zmanjšanje variabilnih stroškov na enoto,
zmanjšanje fiksnih stroškov in
poveþanje obsega dejavnosti.
ýe podjetje proizvaja razliþne proizvode, ki imajo tudi razliþno stopnjo prispevka za kritje, je treba izraþunati tehtano povpreþno stopnjo prispevka za kritje, opredeljeno kot razmerje med celotnim prispevkom za kritje in vsemi prihodki. To pa velja ob upoštevanju predpostavke o nespremenjeni strukturi prodaje. ýe se struktura prodaje spremeni, to vpliva na dobiþek iz poslovanja kljub nespremenjenim prihodkom od prodaje. Veþ prodanih proizvodov, ki imajo višjo stopnjo prispevka za kritje, pomeni ob nespremenjenem obsegu prihodkov višji dobiþek podjetja.
2.5 Kazalci ekonomske uspešnosti poslovanja
V okviru analiziranja posameznih raþunovodskih izkazov se izraþunavajo najrazliþnejše vrste kazalnikov, ki jih razliþni avtorji na razliþne naþine povezujejo v veþje skupine. Pogosto se omenjajo naslednje družine kazalnikov: kazalniki financiranja, kazalniki vlaganja, kazalniki vodoravnega finanþnega ustroja, kazalniki obraþanja, kazalniki gospodarnosti, kazalniki donosnosti, kazalniki dohodkovnosti in podobno. S primerjanjem posameznih kategorij iz izkaza uspeha in bilance stanja lahko pridobimo nove pomembne informacije o uspešnosti podjetja.
(Bojnec idr. 2007, 235)
Kazalci donosnosti (rentabilnosti)
Janiþiü (1990, 165) omenja donosnost kot ekonomski princip poslovanja, ki kaže konþni poslovni uspeh podjetja.
Lahko so opredeljeni na razliþne naþine, nas pa predvsem zanimata dve možnosti:
z vidika lastnika kot stopnja donosnosti kapitala, in sicer:
stopnja donosnosti kapitala = dobiþek/kapital x 100,
ki nam pove, kolikšen odstotek od vrednosti kapitala nam predstavlja dobiþek in
z vidika organizacije oziroma podjetja kot stopnja donosnosti sredstev, in sicer:
stopnja donosnosti sredstev = dobiþek/sredstva x 100,
ki nam pove, kolikšen odstotek od vrednosti sredstev nam predstavlja dobiþek.
Z vidika lastnika nam kazalnik donosnosti pove, koliko enot dobiþka ustvari 100 enot kapitala, z vidika podjetja pa nam pove, koliko enot dobiþka ustvari podjetje na osnovi 100 enot sredstev.
Dobiþek v imenovalcu se lahko prikazuje kot þisti dobiþek ali dobiþek iz poslovanja, odvisno od namena prikazovanja, znaþilnosti podjetja in podobno.
Kazalci gospodarnosti (ekonomiþnosti)
Bojnec idr. (2007, 237) menijo, da ekonomiþnost z vrednostnega vidika izraža uþinkovitost pretvorbe inputov v outpute in je tesno povezana z ekonomskim naþelom racionalnosti.
Šuštar (2009, 52–53) meni, da kazalniki gospodarnosti s tehniþno-tehnološkega vidika kažejo na uþinkovitost uporabe sredstev, s širšega gospodarskega vidika pa na njihovo uspešnost uporabe. ýim veþja je vrednost teh kazalnikov, tem uspešnejše je podjetje.
Puþko (2006, 157) meni, da ekonomiþnost poslovanja kaže analizirati na ravni podjetja, poslovnih enot, v sferi proizvodnje, stroškovnih mest in na ravni poslovnih uþinkov. Nas zanimata predvsem dve možnosti:
na ravni podjetja, kjer je koeficient ekonomiþnosti med drugim lahko opredeljen kot (1) celotni prihodki/celotni odhodki, ali (2) poslovni prihodki/poslovni odhodki;
v sferi proizvodnje, kjer je koeficient ekonomiþnosti opredeljen kot prodajna vrednost proizvodov/vrednost porabe poslovnih prvin.
Kazalci produktivnosti
Turk (2006, 248) meni, da je produktivnost tehnološka uþinkovitost poslovanja. Izhodišþni koeficient produktivnosti je opredeljen kot koliþina poslovnih uþinkov na povpreþno število zaposlenih.
Kazalci produktivnosti kažejo uþinkovitost poslovanja podjetja. »Kazalec produktivnosti dela torej pove, koliko enot poslovnih uþinkov smo pridobili z enoto porabljenega dela.« (Puþko 2006, 160) V nadaljevanju prikazujem dva kazalca produktivnosti:
skupni prihodki na zaposlenega = skupni prihodki/povpreþno število zaposlenih in
dodana vrednost na zaposlenega = dodana vrednost/povpreþno število zaposlenih.
dodana vrednost na zaposlenega = dodana vrednost/povpreþno število zaposlenih.