Začnimo z Watzlawickovo trditvijo, da je nemogoče ne komunicirati. Razložimo jo lahko z raznolikostjo in mnogovrstnostjo človeške komunikacije. Karkoli že počnemo v budnem stanju, dejansko tudi komuniciramo. To lahko počnemo namerno in zavestno, lahko pa tudi nenamerno in nezavedno. Ni treba, da govorimo, marsikaj povemo tudi z molkom, držo telesa, izrazom na obrazu, pogledom itd. Tudi če smo sami, komuniciramo: razmišljamo, fantaziramo, skratka vodimo nek notranji monolog.
Poglejmo zdaj izvor besede »komuniciranje« (»komunikacija«) in nekaj različnih opredelitev komunikacijskega procesa.
Beseda komuniciranje izvira iz latinske besede »communicare«, ki pomeni sodelovati, posvetovati se, sporočiti, razpravljati, deliti, narediti nekaj skupno itd. V Slovarju slovenskega
knjižnega jezika je beseda »komunicirati« opredeljena kot »izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se«.
Različni avtorji in avtorice nekoliko različno opredeljujejo proces komuniciranja. V eni od opredelitev je tako poudarjeno, da o komuniciranju lahko govorimo, ko med nami in našimi partnerji teče kontinuiran tok sporočil (Adler in Rodman 2003 (v: Ule, 2005, 17)). Ta so tako besedna kot tudi nebesedni slikovni simboli, geste, mimika itd.
Druga definicija poudarja, da je komuniciranje dinamičen interakcijski proces, ki je sestavljen iz organiziranih, namernih dejanj in doživljajev udeležencev komunikacijske situacije (Finnegan, 2002 (v: Ule, 2005, 17)).
Tretja definicija govori o komuniciranju kot o prenosu informacij, idej, čustev, spretnosti z uporabo simbolov, v četrti je komuniciranje opredeljeno kot proces, s pomočjo katerega ljudje skupno ustvarjamo in upravljamo družbeno stvarnost (Trenholm in Jensen, 2000 (v:
Ule, 2005, 18)).
Najbrž ni smiselno, da se še naprej ukvarjamo z nizanjem različnih definicij komuniciranja oziroma komunikacijskega procesa. Ljudje v komunikacijskem procesu vsekakor prenašamo in izmenjujemo informacije (razumljene v širokem smislu kot misli, znanje, ideje, prepričanja, čustva, vrednote itd.), vendar pa komuniciranje ni samo to. Poudarimo še nekatere vidike, značilnosti komuniciranja.
• Komuniciranje ni nekaj statičnega, ampak je zapleten in dinamičen proces, ki mu je težko določiti začetek in konec, ki se nenehno spreminja itd.
• Komuniciranje je tudi ustvarjalen proces: večji del človeške stvarnosti obstaja samo v jeziku oziroma jo ustvarjamo in vzpostavljamo s komuniciranjem. Pomislimo samo na nekatere pojme, kot so sočutje, resnica, pravica, lepota itd. To niso fizični objekti, obstajajo samo v simbolnem človeškem svetu. Kako jih razumemo, vedno znova opredeljujemo skozi komunikacijo.
• Komuniciranje je urejevalno: z njim delujemo na svet okrog sebe, z njim lahko druge prepričamo v neko delovanje ali ga od njega odvrnemo (ali pa drugi nas), z njim lahko druge prizadenemo ali jim pomagamo itd.
• Komuniciranje je skupnostna dejavnost: omogoča vsaj do neke mere usklajeno delovanje posameznikov in posameznic ter skupin, brez česar obstoj družbe ne bi bil mogoč, seveda pa je tudi komuniciranje možno samo kot družbena dejavnost (končno je pomen besed, kretenj itd. določen z »družbenim sporazumom« o tem, kaj pomenijo).
• Komuniciranje lahko razumemo kot dejavnost, ki je značilna samo za človeka. Seveda na nek način komunicirajo tudi druga živa bitja, vendar smo samo ljudje zmožni komunicirati zavestno in samo ljudje zavestno ustvarjamo jezik in druga sredstva, s katerimi sporočamo nek pomen.
1.1.2 Vsebinski in odnosni vidik komunikacije
Komuniciranje je družbeni (socialni) proces, v katerem se dogaja nenehen medsebojni vpliv udeležencev in udeleženk komunikacije. V komunikacijskem procesu se vedno prepletata dva vidika:
• vsebinski (sporočevalni), kar pomeni, da s komuniciranjem posredujemo in izmenjujemo informacije (razumljene v najširšem smislu, kot smo že omenili);
• odnosni: s komuniciranjem vzpostavljamo in ohranjamo odnose z drugimi, velikokrat jih tudi prekinjamo. Dejstvo pa je, da so odnosi mogoči samo prek neprestanega komuniciranja. Nekatera komunikacijska dejanja sploh niso namenjena prenašanju informacij, ampak prav vzpostavljanju in/ali ohranjanju odnosa. Sem sodi npr.
pozdravljanje.
Komuniciranje je lahko usmerjeno v harmoniziranje odnosov med ljudmi, lahko pa spodbuja tudi konflikte in sovraštvo med njimi. Odnosni vidik komunikacije je tudi v tem, da s posredovanjem vsebine izražamo odnos do nje (nekaj lahko posredujemo bolj ali manj zavzeto, prepričljivo, čustveno obarvano itd.).
Vsaka izjava, vsako komunikacijsko dejanje torej nosi s seboj informacijo o vsebini in informacijo o odnosu. Nekateri raziskovalci in raziskovalke komunikacijskega procesa dodajajo še tretji vidik, namreč samopredstavitev. Gre za to, kakšno podobo o sebi hoče nekdo (zavestno ali nezavedno) predstaviti drugim udeležencem in udeleženkam komunikacijske situacije, vplivati na vtise, ki jih imajo drugi o njem. Ljudje velikokrat želimo ustvariti čim boljši vtis. Predstaviti se npr. želimo kot širokosrčna in zaupanja vredna oseba, pa še zelo pametna in razgledana. Ni pa to nujno; doseči lahko želimo tudi, da bi se nas drugi bali, želimo vzbuditi usmiljenje itd. V nekaterih situacijah še posebej mislimo na to, kakšen vtis bomo naredili na druge (npr. zaposlitveni razgovor, prvi dnevi v novi službi, prvi zmenek itd.), večinoma pa je samopredstavitev vključena v vsebinski in odnosni vidik komuniciranja.
Tako ni nujno, da jo obravnavamo kot posebno dimenzijo/vidik komunikacije.
1.1.3 Pomen komuniciranja
Ljudje smo veliko časa obkroženi z drugimi ljudmi: sorodniki, prijatelji, sodelavci, sosedi, naključnimi znanci (in neznanci) itd. Naše komuniciranje z njimi vsebuje po eni strani številne ritualne interakcije, tj. takšne, ki ne zahtevajo kakšnega posebnega truda in pozornosti, so »stvar navade«, npr. pozdravljanje, neobvezni pogovori, izmenjava trenutnih informacij o npr. vremenu itd. Po drugi strani pa je veliko tudi komunikacij, ki zahtevajo kateri je »pravi« način komuniciranja, ni odveč spoznati vsaj nekaterih zakonitosti tega procesa in tudi tako ozavestiti in izboljšati svojo komunikacijsko prakso. Komuniciranje je namreč zelo pomembno za:
• človekov osebnostni razvoj,
• uspešno, zadovoljivo sožitje z drugimi tako v osebnem, intimnem življenju kot tudi na poklicnem področju,
• doseganje ciljev na različnih področjih.
Človek namreč ne more obstajati kot samotni posameznik, čeprav si v določenem življenjskem obdobju lahko izbere samoto kot svoj življenjski slog. Za človekovo naravo je značilna družbenost. Značilnosti, ki jih običajno opredeljujemo kot tipično človeške (govor, razvit smisel za abstrakcijo, uporaba zahtevnih orodij, zavestno spreminjanje naravnega okolja itd.), so sicer pogojene s človekovimi biološkimi lastnostmi, vendar se lahko razvijejo le v družbi, v stiku z drugimi ljudmi, v komunikaciji z njimi. Človekovega osebnostnega razvoja si ni mogoče zamišljati brez komunikacije.
Zadovoljujoči medosebni odnosi zahtevajo, poleg medsebojnega poznavanja in zaupanja, tudi komunikacijske sposobnosti: točno in nedvoumno posredovanje misli in čustev, da jih drugi brez težav »razbere«; pazljivo poslušanje, ki zagotavlja, da sami dobro razumemo drugega;
izražanje naklonjenosti do druge osebe itd.
Spretnost v komuniciranju je za mnoge ljudi sestavni del njihove poklicne dejavnosti in pomembno vpliva na poklicni uspeh. Vendar tudi če poklicna dejavnost ne temelji na delu z ljudmi, seveda imamo stike s sodelavci in sodelavkami, nadrejenimi in podrejenimi. Vsi ti nam lahko dajejo občutek uspešnosti, lahko pa so tudi vir frustracij in občutkov neuspeha.
Komunikacijska spretnost pri tem ni zanemarljivega pomena.
1.2 KOMUNIKACIJSKI PROCES: KODIRANJE IN DEKODIRANJE SPOROČIL