2.3 NEBESEDNA (NEVERBALNA) KOMUNIKACIJA
2.3.7 Pomen neverbalne komunikacije
Neverbalna komunikacija je starejša, lahko bi rekli primarna, tako s filogenetskega kot ontogenetskega vidika. S filogenetskim vidikom mislimo na evolucijo človeka kot vrste, kjer lahko utemeljeno domnevamo, da se je govorica izoblikovala in razvila kasneje kot neverbalno sporazumevanje. Z ontogenetskim vidikom mislimo na rast in razvoj človeka kot
posameznika: človek – otrok vsaj v prvem letu življenja komunicira izključno z neverbalnimi znaki; ti so njegovo edino sredstvo komunikacije z okoljem.
Nekateri vidiki neverbalne komunikacije so biološko določeni, zato so precej spontani in univerzalni, tj. v vseh kulturah enaki. Mnogi so kulturno določeni in naučeni; obstajajo številne medkulturne razlike, kaj posamezni znaki kje pomenijo. Tako lahko razlikujemo med:
• spontanim neverbalnim komuniciranjem, ki vsebuje nenamerne, predvsem biološko izzvane signale; to je nenamerno, neprostovoljno, nezavedno razkrivanje pošiljateljevih notranjih čustvenih stanj in
• družbeno dogovorjenim neverbalnim komunikacijskim sistemom, ki vsebuje namerne, družbeno dogovorjene neverbalne znake.
Delitve na verbalno in neverbalno komunikacijo ne smemo razumeti v smislu, da ljudje komuniciramo bodisi na en ali drug način, ali da lahko ena oblika zamenja drugo. Ljudje dejansko komuniciramo enovito; s celoto obeh oblik komuniciranja dosežemo takšen ali drugačen komunikacijski učinek. Obe obliki komuniciranja se medsebojno dopolnjujeta in delujeta sočasno. Občutke, čustva, odnose laže izrazimo neverbalno (ni nujno, da jih bodo drugi dekodirali tako, kot so bili kodirani), ne velja pa to za misli, prepričanja, mnenja, razlago vzročno-posledičnih razmerij itd. Vse to lahko bolj preprosto in jasno povemo z besedami.
Izpostavimo lahko nekaj razlik med verbalnim in neverbalnim komuniciranjem.
• Ena od razlik je v kontinuiranosti sporočil. V verbalnem komuniciranju ne moremo biti istočasno v vlogi sporočevalcev in prejemnikov sporočil; obe vlogi se časovno izmenjujeta. Ko hočemo govoriti vsi naenkrat, nihče nikogar ne sliši in razume. Neverbalno komuniciranje poteka sočasno: hkrati z lastnimi pogledi, mimiko, gestami itd. lahko sprejemamo in dekodiramo neverbalne znake drugih udeležencev komunikacijske situacije.
• Razlika je tudi v zavestnosti sporočanja: verbalna sporočila oddajamo večinoma zavestno, premislimo, kaj bomo rekli (ali zapisali), mnoga neverbalna sporočila so spontana, nezavedna, ne moremo jih nadzirati.
Seveda lahko včasih rečemo kaj, česar nismo nameravali (nam »uide«, kot rečemo) in tudi nekatera neverbalna sporočila so poslana povsem zavestno in namerno (npr. nasmeh ob srečanju ljubega znanca, rokovanje itd.).
• Razlika je v številu komunikacijskih kanalov: verbalno komuniciranje poteka istočasno le po enem kanalu, neverbalna sporočila pa lahko istočasno oddajamo in sprejemamo po več kanalih.
Neverbalna komunikacija ima zlasti v medosebnem komuniciranju več funkcij/pomenov.
• Neverbalna komunikacija je glede vsebine lahko na različne načine povezana z besednimi sporočili: pomeni njihovo ponovitev (npr. besedno izražanje odobravanja, strinjanja ponovimo še s prikimavanjem), dopolnitev (npr. z uporabo ilustratorjev), z neverbalnimi sporočili lahko neko besedno sporočilo poudarimo ali umirimo
pogovor, nebesedna sporočila pa služijo tudi kot nadzor nad verodostojnostjo verbalnega sporočanja. Ker neverbalne komunikacije ne moremo nadzirati toliko in tako kot verbalne, lahko z neverbalnimi sporočili nehote razkrijemo našo npr.
(ne)resnicoljubnost. Ljudje, ki prikrivajo resnico, npr. delajo več jezikovnih napak, govorijo zatikajoče se itd.
• Neverbalna komunikacija daje – v primerjavi z verbalno komunikacijo – več možnosti za razkrivanje čustvenih in drugih psihičnih stanj udeležencev v komunikacijskem procesu ter za vzpostavljanje čustvenih odnosov. Razkrivamo jih z mimiko obraza, držo telesa, različnimi gestami. Z besedami le težko izrazimo – če sploh – vse bogastvo različnih čustvenih stanj in občutkov. Seveda nismo vsi ljudje enako sposobni komunicirati svoja čustva ali interpretirati čustva drugih. Raziskave kažejo precejšnje spolne razlike pri tem: ženske v povprečju lažje tudi neverbalno razkrijemo svoja čustva, prav tako smo bolj sposobne opaziti in interpretirati čustva drugih.
Domnevamo lahko, da je to povezano z različno socializacijo moških in žensk v mnogih družbah in kulturah, kjer je ženskam čustvenost »dovoljena«, moški pa naj vsaj nekaterih čustev (npr. žalosti) ne bi kazali.
• Vsaka komunikacija zahteva neko upravljanje. Pri tem je neverbalna komunikacija nepogrešljiva. Pokazati moramo namere, da se komunikacija sploh začne (npr. s pogledom, držo telesa, nasmehom itd.), potem pa tudi željo po njenem nadaljevanju ali končanju. Ne moremo se pogovarjati z nekom, če nas ta ne gleda, se obrača stran od nas, če ne da nobenega neverbalnega znaka (ne)strinjanja, (ne)razumevanja itd.
Nobene komunikacije ne moremo začeti ali končati brez neverbalnih sporočil.
• Neverbalna komunikacija je nepogrešljiva tudi na odnosni ravni. Z njo sporočamo naš odnos do drugih udeležencev v komunikaciji, prav tako tudi do njene vsebine.
Neverbalna sporočila »govorijo« o zaupanju in povezanosti z drugimi (npr. fizična bližina, dotiki, nasmehi, čas, ki ga preživimo z nekom, itd.). Iz njih lahko sklepamo tudi, kdo je v nekem odnosu dominanten, kdo nadzira odnos, kako je razdeljena moč med udeleženci nekega komunikacijskega procesa. Omenjali smo že, da se lahko dominantnost (prevlada, nadrejenost v nekem odnosu) izraža z dotiki, npr.
pokroviteljskim trepljanjem po ramah, nanjo kažejo tudi samozavestna drža telesa in glave, glasen in samozavesten govor itd.
• Neverbalno komuniciranje vpliva na miselne procese predelave informacij, kot so npr. prepričevanje, privolitev ali zavrnitev, prav tako tudi povečuje ali zmanjšuje verodostojnost in privlačnost sporočevalca.
• Neverbalna komunikacija lahko olajšuje besedno sporočanje. Ljudje »uporabljamo«
npr. kretnje rok in mimiko obraza tudi, če komuniciramo po telefonu, ko nas drugi ne more videti in torej neverbalni znaki niso namenjeni njim.
Slika 5: Funkcije/pomen neverbalne komunikacije Vir: Lastni
funkcije/pomen neverbalne komunikacije
ponovitev, dopolnitev, poudarek vsebine
razkrivanje psihičnih stanj
upravljanje komunikacije
sporočanje odnosa
olajševanje verbalne komunikacije
vpliv na miselne procese predelave informacij
POVZETEK
Komuniciranje skoraj vedno vključuje tudi drugega človeka oziroma druge ljudi, vendar ljudje komuniciramo tudi s samimi seboj. To je znotrajosebno (intrapersonalno) komuniciranje.
V medosebni komunikaciji si stalno izmenjujemo vlogi pošiljatelja (oddajnika, govorca) in prejemnika (poslušalca).
Skupinska komunikacija poteka v skupini (skupinah) in je največkrat ciljno usmerjena. V njej navadno ni hitre in stalne izmenjave vlog pošiljatelja in prejemnika.
Komuniciranje v institucijah (organizacijsko komuniciranje) vključuje obsežnejše mreže skupinskega delovanja.
Pri javnem komuniciranju ima ena oseba (ali nekaj njih) vlogo pošiljatelja, drugi pa sodelujejo (v glavnem) kot sprejemniki, poslušalci. Gre za sporočila, ki jih nekdo želi posredovati oziroma jih posreduje velikemu številu ljudi naenkrat. Javno komuniciranje ima lahko izobraževalne, prepričevalne, propagandne in druge namene.
Temeljna značilnost množičnega komuniciranja je komuniciranje enega vira z veliko množico ljudi – občinstvom. Posredovano je z množičnimi mediji.
Medkulturno komuniciranje pomeni komuniciranje med ljudmi, pripadniki in pripadnicami različnih kultur, tj. tudi različnih etničnih, nacionalnih, religioznih in drugih skupin. Poteka lahko na vseh že naštetih ravneh, vendar ima zaradi različnosti jezikov, pa tudi navad, vedenjskih vzorcev itd. številne posebnosti, ki upravičujejo njegovo opredelitev kot posebne ravni komuniciranja.
Glede na obliko oziroma uporabljene simbole razlikujemo med besedno ali verbalno komunikacijo in nebesedno ali neverbalno komunikacijo.
Glavni način medčloveškega komuniciranja je jezikovna, besedna ali verbalna komunikacija. Ta je lahko ustna oziroma govorna ali pisna. Jezik je del kulture: je
»sredstvo« sporazumevanja, komunikacije, z njegovo pomočjo se akumulirano znanje, izkustva itd. prenašajo na naslednje generacije, predstavlja simbolno zvezo med člani skupnosti.
Jezik je odprt sistem znakov in daje neskončne možnosti kombinacij besed in tako neskončne možnosti oblikovanja različnih sporočil.
Jezik je tudi osnovno sredstvo mišljenja. Po mnenju mnogih psihologov s pomočjo jezika vzbujamo višje duševne funkcije, kot so spomin, pojmovno mišljenje, samoopazovanje. S pomočjo jezika kategoriziramo in razvrščamo pojave v svetu, jih analiziramo, povezujemo itd.
Kljub velikemu pomenu jezika se le del naše komunikacije odvija na eksplicitni jezikovni, verbalni ravni. Ljudje poznamo tudi obsežne sisteme komunikacije s simboli, ki niso verbalne narave, oziroma zapis verbalnih znakov. Ljudje pravzaprav komuniciramo s celim telesom, njegovo držo in položajem v prostoru, s svojim videzom, bližino oziroma
oddaljenostjo od drugih, s celotnim vzdušjem, ki ga ustvarimo ob takšnem ali drugačnem druženju itd. Tudi znotraj besedne/jezikovne komunikacije govorimo o parajeziku.
Nekateri vidiki neverbalne komunikacije so biološko določeni, mnogi pa so kulturno določeni in naučeni. Tako razlikujemo med spontanim in družbeno dogovorjenim neverbalnim komunikacijskim sistemom.
Obe obliki komuniciranja – besedna in nebesedna – se medsebojno dopolnjujeta in velikokrat delujeta sočasno. Ena ne more nadomestiti druge. Nebesedna komunikacija ima več funkcij/pomenov v medosebnem, pa tudi na drugih ravneh komuniciranja: ponovitev in dopolnitev vsebine izrečenega, razkrivanje čustvenih in drugih psihičnih stanj, upravljanje komunikacijskega procesa, nepogrešljiva je na odnosni ravni komunikacije, olajšuje besedno sporočanje itd.
VPRAŠANJA ZA PONAVLJANJE IN RAZMISLEK
1. Zakaj lahko razlikujemo med različnimi ravnmi komuniciranja?
2. Predstavite ravni komuniciranja in ugotovite temeljne razlike med njimi. Ali je možna natančna razmejitev (ločevanje) med njimi?
3. Ugotovite, za katero raven komuniciranja gre v naslednjih primerih:
• pogovor med staršem in otrokom: ____________________________,
• zagovor diplomske naloge: __________________________________,
• prenos religioznega obreda (npr. katoliške maše) prek TV:
______________________,
• sestanek s poslovnimi partnerji iz tujine: ______________________,
• govor sindikalnega voditelja na protestnem zborovanju:
______________________,
• posvet s sodelavko o izpeljavi neke delovne naloge:
________________________,
• objava poslovnega poročila v internem časopisu podjetja:
__________________________,
• priprava na zaposlitveni razgovor: __________________________.
4. Razmislite, na katerih ravneh ste komunicirali npr. v zadnjem tednu. Na kateri ravni komunikacije ste se najbolje znašli? Katera vam je povzročala največ težav? Zakaj?
5. Zakaj lahko trdimo, da je besedna (verbalna) komunikacija glavni način medčloveškega komuniciranja?
6. Opredelite jezik kot del kulture.
7. Kakšne možnosti komuniciranja daje jezik?
8. Na konkretnih primerih ponazorite pomen jezikovne pragmatike.
9. Opredelite različnost jezikovnih praks. Navedite tudi konkretne primere.
10.Verbalna komunikacija je lahko _________________ ali ___________________.
Pojasnite razlike med njima (npr. glede na trajnost in natančnost sporočila, možnost povratnih informacij itd.). Presodite, kdaj je bolje izbrati eno in kdaj drugo.
11.Razložite, kaj je neverbalna komunikacija. Kaj vse ta oblika komunikacije vključuje?
Razložite njen pomen na različnih ravneh komuniciranja.
12.Ali so neverbalna sporočila enoznačna? Razložite.
13.Kako imenujemo naslednje vidike govorice telesa:
• kretnje rok, nog, glave: ______________________,
• izraz(e) obraza: ______________________,
• dotikanje, položaj in gibanje v prostoru: _____________________?
14.Parajezik je primer (podčrtajte): verbalne komunikacije, neverbalne komunikacije.
Pojasnite, zakaj.
15.Med katere vrste telesnih gest uvrščamo naslednje geste (gibe):
• odmikanje, obračanje stran od sogovornika: ____________________,
• bobnanje s prsti po mizi: ________________________,
• izrazito tresenje rok: __________________________,
• stisk rok ob srečanju: __________________________,
• razširitev rok, da bi poudarili velikost nečesa: ______________________,
• krčevito oprijemanje nečesa z rokami: ___________________________?
Katere od teh gest so (največkrat) namerne, katere pa nenamerne (spontane)?
16.Na kateri razdalji navadno komuniciramo v naslednjih situacijah:
• neformalen klepet z znanko: _____________________________,
• zaposlitveni razgovor: ______________________________,
• zaupen pogovor s partnerjem: __________________________,
• zagovor diplomske naloge: ___________________________?
17.Pojasnite pomen in vpliv prostora ter razmestitve ljudi v njem na komunikacijo.
18.Kaj (lahko) sporočamo z videzom?
19.Razpravljajte o pomenu in doživljanju časa ter njegovem komunikacijskem učinku.
3 POGOJI USPEŠNE/UČINKOVITE KOMUNIKACIJE
Ali si vzamemo dovolj časa, se sploh ukvarjamo s tem, da bi se prepričali, ali so nas drugi razumeli? Kolikokrat se prepričamo, ali smo sami razumeli druge?
Človek lahko v življenju razvije številne sposobnosti. Ena pomembnejših je sposobnost uspešnega/učinkovitega komuniciranja. Ta mu med drugim omogoča, da predstavi (in mogoče pripomore k uresničenju) svoje zamisli, ideje, prepričanja, interese, potrebe itd., hkrati pa se izogne nesporazumom in sporom ali jih vsaj omeji.
Kdaj pa lahko rečemo, da je komuniciranje uspešno/učinkovito? Zelo na splošno takrat, ko prejemnik razume, interpretira (dekodira) sporočilo pošiljatelja tako, kot ga je ta zasnoval (kodiral). To se zgodi takrat, ko se naučimo jasnega, natančnega in razumljivega sporočanja; nič manj pomembna ni tudi sposobnost pozornega sprejemanja sporočil (poslušanja, branja, gledanja itd.).
V tem poglavju se bomo ukvarjali z nekaterimi pogoji, pravili, ki prispevajo k uspešnemu in učinkovitemu sporočanju, k temu, da bomo razumljeni, da bomo dosegli zastavljene cilje itd.
V nadaljevanju bomo posvetili pozornost tudi sprejemanju sporočil, pomenu aktivnega poslušanja itd.