Opredelitev nadarjenosti in ustvarjalnosti

Nadarjenost in talentiranost srečujemo v najrazličnejših oblikah in obsegih, zato nadarjeni in talentirani otroci povsem očitno niso homogena skupina. (Harry Passow)

Bistva nadarjenosti ne moremo zajeti z eno samo definicijo. Razlog je v tem, da nadarjeni učenci niso homogena skupina in o tem tudi ni enotnega strokovnega soglasja. Skoraj na vsaki šoli najdemo nekaj izredno nadarjenih učencev, bodisi na umetniškem, športnem, jezikoslovnem ali naravoslovnem področju. Pri tem pa je zelo pomembno, da jih znamo prepoznati in kasneje prilagoditi delo z njimi.

Strmčnik opredeljuje nadarjenost kot vsoto danih in pridobljenih dejavnikov, ki omogočajo nadpovprečne stvarne ali latentne, osebno ali družbeno koristne stvaritve na enem ali več toriščih ljudske dejavnosti. Specifična organiziranost živčevja, interesov in motivov pa daje pečat tudi posameznikovi osebnosti (Strmčnik 1987, str. 15–16).

Strmčnik iz tega deli nadarjenost na univerzalno in parcialno. Univerzalna nadarjenost omogoča nadpovprečne rezultate v več ali večini dejavnosti in je utemeljena z visoko občo inteligentnostjo. Parcialna nadarjenost oziroma talentiranost pa obstaja na ožjem področju in pogosto kompenzira manjše zmožnosti na nekem drugem področju (Strmčnik 1987, str. 18).

Biti nadarjen pomeni izstopati po splošnih ali specifičnih sposobnostih na širokem ali ozkem področju udejstvovanja. Pri tem se upoštevajo različna področja: fizični talent, mehanske spretnosti, vizualne sposobnosti, sposobnosti nastopanja, izjemna sposobnost vodenja ter družbena ozaveščenost, kreativnost in visoka inteligentnost (Ogilviej v George 1997, str. 16).

Marentič Požarnikova je mnenja, da bi visoko sposobni oziroma nadarjeni ljudje, ki želijo doseči v življenju kaj posebnega, morali izpolnjevati še druge pogoje: imeti morajo razvite

tudi ustrezne osebnostno-motivacijske in socialne značilnosti (vztrajnost, storilnostna motiviranost, visoke aspiracije, domišljija, samozaupanje, čustvena stabilnost, smisel za humor, samostojnost, občutek za pravičnost in sposobnost vživljanja). Deležni morajo biti ustreznih vzpodbud tako v domačem kot tudi v šolskem okolju (Marentič Požarnik 2000, str.

253).

Žagar (1987, str. 269) opredeli kot nadarjene tiste otroke, »… ki so v razvoju sposobnosti, posebnih ali splošnih, pred svojimi normalno razvijajočimi se vrstniki. To pomeni, da je nadarjenost lahko delna ali splošna. Otroci, ki so delno nadarjeni, dosegajo nadpovprečne rezultate samo na enem področju (npr. likovnem, glasbenem, matematičnem itd.), splošno nadarjeni pa so uspešni na več sorodnih področjih (pri vseh ali pri večini šolskih predmetov).«

Prav tako pravi, da so nadarjeni učenci tisti, ki glede na standarde okolja, v katerem živijo, prekašajo večino svojih vrstnikov na enem ali več sorodnih področjih, ali pa imajo ustrezne potenciale za to (Žagar 2001, str. 7).

Omenila bi tudi Renzullijevo opredelitev oziroma koncepcijo nadarjenosti, ki jo mnogi strokovnjaki na tem področju smatrajo kot eno najbolj doslednih in najbolj razdelanih.

Renzulli (v George 1997, str. 17) pravi, da je »… nadarjeno vedenje odraz interakcije med tremi osnovnimi sestavinami človekove sposobnosti; to so nadpovprečnost v splošnih ali specifičnih sposobnostih, visoka stopnja zanimanja za naloge (motiviranost) in visoka kreativnost.« Vse tri lastnosti so nujne za nadarjeno vedenje na kateremkoli področju.

Nagel (1987) v svoji knjigi meni, da se otrokova nadarjenost – prirojena dispozicija za poseben dosežek lahko izraža na različnih področjih:

• Splošna intelektualna nadarjenost (hitra dojemljivost, dobra učljivost, velika spominska sposobnost in sposobnost za duhovne dosežke na mnogih področjih, recimo v naravoslovju, jezikih ali logičnem mišljenju. V večini primerov zajema več učnih področij in različnih ved).

• Umetnostna nadarjenost (usposablja otroka za dosežke na področju muz – inspiracij, če so otroku zagotovljene ustrezne možnosti. Pojavi se zelo zgodaj).

• Psihomotorična nadarjenost (je pomembna na vseh področjih, kjer gre za telesno spretnost, torej pri športniku in plesalcu v enaki meri kot pri finomehaniku ali rezbarju).

• Socialna nadarjenost (označuje človekovo sposobnost, da zna dobro občevati z ljudmi, se vanje vživljati, nanje poravnalno učinkovati ali jim pomagati) (prav tam, str. 10–

11).

O nadarjenosti govorijo tudi v nacionalnih kurikulih in programih. Ena najbolj splošno sprejetih definicij o nadarjenosti je zapisana v nacionalnem kurikulu Velike Britanije in pravi:

»Nadarjeni in talentirani učenci so tisti učenci, ki delujejo vsaj v zgornjih mejah ali nad mejami določenih osnovnih stopenj, torej otroci, ki imajo sposobnosti tako zelo razvite ali pa tako zelo prekašajo vrstnike, da mora šola zanje pripraviti posebne dejavnosti, ki jim razvijajo, večajo in širijo opažene sposobnosti. To definicijo mora spremljati še osebnostni profil otroka, ki bo učitelju pomagal pri odločitvi na prvi stopnji prepoznavanja nadarjenega otroka. Šola mora ob tem pretehtati, če ima takšne otroke in kako zadovoljuje njihove potrebe« (George 1997, str. 156).

Ameriška federalna zakonodaja za nadarjene iz leta 1972 je znana kot Marland definicija.

Uporabljena je v Konceptu vzgojno-izobraževalnega dela z nadarjenimi dijaki v srednjem izobraževanju 2007. Le-ta pa izhaja iz Koncepta odkrivanja in dela z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli iz leta 1999.

Po tej definiciji so nadarjeni in talentirani tisti otroci in mladostniki, ki so bodisi na predšolski stopnji bodisi v osnovni ali srednji šoli pokazali visoke dosežke ali potenciale na intelektualnem, ustvarjalnem, specifično akademskem, vodstvenem ali umetniškem področju in ki poleg rednega šolskega programa potrebujejo posebej prilagojene programe in aktivnosti (Koncept vzgojno-izobraževalnega dela z nadarjenimi dijaki v srednjem izobraževanju 2007, str. 2).

Po tej definiciji štejemo za nadarjene ali talentirane tiste dijake, ki imajo potencialne zmožnosti ali dosežke na naslednjih področjih:

• splošna intelektualna sposobnost,

• specifična akademska (šolska) zmožnost,

• kreativno ali produktivno mišljenje,

• sposobnost vodenja,

• sposobnost za vizualne in tako imenovane izvajalske (performing) umetnosti (prav tam, str. 3).

Naprej, definicija ne govori samo o visoki splošni intelektualni sposobnosti, ampak tudi o talentih na specifičnih akademskih področjih, v umetnosti, ustvarjalnosti in na področju vodenja. To pomeni, da je nadarjenost splošna oz. omogoča izjemne rezultate na več področjih ali pa je specifična. Govorimo o splošno nadarjenih in specifično nadarjenih ali talentiranih (prav tam, str. 3).

Predstavila bom še različne poglede na ustvarjalnost, saj tudi tega pojma ne moremo enostavno opredeliti.

Ustvarjalni ljudje se reči lotevajo na izvirne načine. Ne gre za to, kaj počnejo, pač pa, kako to počnejo (Einon 2002, str. 8).

Čeprav mnogi nadarjenost in ustvarjalnost enačijo, ustvarjalnost in inteligentnost nista nujno vzporedni lastnosti. Vsi visoko inteligentni ljudje niso ustvarjalni, poleg tega pa so lahko zelo ustvarjalni tudi tisti, ki na testih inteligentnosti ne bi dosegli zelo visokih rezultatov (Porenta Rigler 1994, str. 234).

Ustvarjalne sposobnosti imajo vsi v večji ali manjši meri; so normalno porazdeljene, podobno kot umske sposobnosti. Nekateri jih uveljavljajo bolj v poklicnem, drugi v zasebnem življenju (Marentič Požarnik 2000, str. 90).

Razvoj ustvarjalnih sposobnosti je neločljivo povezan s kakovostjo vzgoje in izobraževanja.

Ustvarjalne osebe imajo nekatere lastnosti, ki jih razlikujejo od drugih, in to so: vedoželjnost, samozavest, nekonvencionalnost, inteligentnost, samostojnost, pozitivna samopodoba in divergentno mišljenje. Se pa ustvarjalnost in nadarjenost med seboj prepletata. Nadarjenost je pojmovana kot potencialna sposobnost, medtem ko je ustvarjalnost že izražena sposobnost.

Nadarjenost se manifestira v ustvarjalnosti (Blažič 1994a, str. 149–150).

Marentič Požarnik (2000) piše, da je bil eden izmed prvih preučevalcev ustvarjalnosti psiholog Guilford, ki je predvidel konvergentno in divergentno mišljenje.

Divergentno mišljenje išče sprejemljivo rešitev za določen problem v različnih smereh, konvergentno pa išče edino pravilno in logično smiselno rešitev.

Guilford je ugotovil več sestavin divergentnega mišljenja:

• Originalnost (je zmožnost iskanja novih, redkih, oddaljenih rešitev, kombiniranje idej na neponovljiv način in težnja k fantastičnim, nemogočim rešitvam).

• Fleksibilnost (gibkost, prožnost mišljenja je hitro spreminjanje zornega kota oz. vidika reševanja ali hitro spreminjanje pristopa in strategije).

• Fluentnost ali tekočnost (produktivnost mišljenja zagotavlja sposobnost hitrega produciranja idej, ki iz človeka kar privrejo) (prav tam, str. 91).

Področje, na katerem se nadarjeni in talentirani otroci pogosto odlikujejo, je kreativnost, čeprav umsko nadarjeni otroci niso nujno tudi kreativni. Bistri otroci se bolj nagibajo h kreativnosti pri delu in pri testiranju kreativnosti dosegajo dobre rezultate (George 1997, str.

28).

Torrance 1981 (v George 1997, str. 28) navaja seznam splošnih značilnosti kreativnega otroka, ki bo morda v pomoč staršem in učiteljem pri prepoznavanju takšnih otrok:

• otrok je poln idej, ki jih zna med seboj povezovati,

• ima bujno domišljijo in uživa v izmišljanju,

• je pri svojih zamislih in mišljenju fleksibilen,

• se zna spopasti z več idejami hkrati,

• konstruira, gradi in nato predrugači,

• vedno pripoveduje drugim o svojih odkritjih in zamislih,

• rad počne stvari drugače kot ostali.

Torrance 1995 (v Boben 2006, str. 60) ustvarjalno mišljenje opredeli kot »proces odkrivanja idej in predpostavk, njihovega preverjanja in smiselnega posredovanja svojih ugotovitev«.

Menim, da je vsakdo do neke mere ustvarjalen in da na posameznikovo ustvarjalnost lahko vplivamo in jo z ustrezno vadbo tudi krepimo. Ustvarjalno mišljenje ima svoje korenine v otroštvu, radovednosti in želji po odkrivanju. Otroci razvijejo predvsem tiste sposobnosti, ki jih okolje ceni in krepi, zato bi morale šole spodbujati iznajdljivost, željo po odkrivanju in

doživljanju zadovoljstva ob ustvarjalnosti. Ustvarjalnost je z nadarjenostjo povezana, tega se morajo strokovni delavci zavedati in spodbujati razvoj.