Opredeljevanje motnje v šolskem okolju

Glede na to, da se v empiričnem delu nekoliko bolj posvetim otrokom/učencem s simptomi in vedenji, značilnimi za ADHD v osnovni šoli, bom na tem mestu prikazala pristope, načine prepoznavanja in diagnostičnega ocenjevanja v šolskem okolju.

Diagnostično ocenjevanje je proces, s katerim pridemo do diagnoze (Chandler, 2011).

Zapisala sem že, da imajo učenci z ADHD spričo svojega vedenja v šoli številne težave, zlasti na področju učne in socialne učinkovitosti. V prvih razredih so najpogosteje prepoznani učenci, ki se vedejo nemirno in impulzivno. Tisti, pri katerih prevladujejo težave s pozornostjo so velikokrat razumljeni kot nemotivirani, manj sposobni. Pri starejših učencih je poleg osnovnih težav potrebno upoštevati še obsežno zgodovino izkušenj (prevladujejo negativne izkušnje), saj le-ta vpliva na vedenje in dosežke učenca. Proučiti je potrebno tudi dokumentacijo o napredovanju težav. Podatke lahko dobimo s pomočjo intervjujev, spričeval, ocen, preizkusov iz preteklih let ter iz pogovora z učencem (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011).

41

DuPaul in Stoner (2003, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011, str. 176) kot obvezne elemente ocenjevanja ADHD v šolskem okolju navajata »podatke o vedenju učenca, produktivnosti, učnih spretnostih in dosežkih ter socialnih interakcijah«. Opozarjata, da je potrebno vse elemente ocenjevati v kontekstu, kjer se pojavljajo, in oceniti vpliv okolja.

Posebna pozornost mora biti namenjena prepoznavanju tistih situacij in okoliščin, v katerih učenec uspešneje deluje.

Mere ocenjevanja ADHD po navadi vključujejo ocenjevalne lestvice vedenja, polstrukturirane intervjuje s starši in učitelji ter direktno opazovanje. Pomemben vir informacij so tudi različni preizkusi kognitivnih sposobnosti, testi dosežkov (DuPaul in Stoner, 2003; Wright, 2002, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011). Zanemariti pa ne velja niti podatkov o učiteljevem odzivanju in ravnanju v interakciji z učencem z ADHD, pri čemer smo pozorni na poučevalni pristop ter odnos. V veliko pomoč pri spremljanju učenčevega prilagajanja na učiteljevo ravnanje je poročilo o vedenju, pri čemer učitelj dnevno na ocenjevalni lestvici (z ocenami od 1 do 5) ocenjuje nekaj izbranih vedenj (Wright, 2002, v prav tam). Na ta način lahko ugotovimo, ali se učenčevo vedenje spreminja glede na spremembo v učiteljevem ravnanju.

Ocenjevalne lestvice

Prej omenjene ocenjevalne lestvice nam pomagajo pridobiti informacije o pogostosti in vrsti težav v vedenju učenca. Ponavadi so v ocenjevalni lestvici zajeti opisi vedenj, ki jih potem starši ali/in učitelji opazujejo in jih ocenjujejo. Rotvejn Pajič in Pulec Lah (2011) navajata, da se pri ocenjevanju ADHD uporabljajo naslednje ocenjevalne lestvice:

Achenbachove lestvice vedenja (Achenback, 1991), Goodmanov SDQ vprašalnik prednosti in težav (Goodman, 1997), ADHD ocenjevalna lestvica (DuPaul, 1992), Barkleyevi vprašalniki za ocenjevanje težav v tipičnih domačih in šolskih situacijah (Barkley, 1998) ter Connersove ocenjevalne lestvice (Conners, 1997). Slednje temeljijo na kriterijih DSM-IV in so ene izmed najbolj znanih in uveljavljenih ADHD ocenjevalnih lestvic (Chandler, 2011).

Chandler (prav tam) med drugim omenja SNAP oz. profil ocene posebnih potreb, ki je računalniško podprti diagnostični program. Služi kot pripomoček za zbiranje informacij, ki so pomembne za ugotavljanje morebitnih težav pri določeni spretnosti. Omogoča sistematičen pregled otrokovih specifičnih učnih težav. Uporabljajo ga lahko vsi strokovnjaki s strokovnim znanjem in izkušnjami pri delu z učenci s splošnimi in specifičnimi učnimi težavami. Tovrstni

42

pripomoček spodbuja timsko obravnavo in daje smernice za individualizirano obravnavo.

Med drugim zajema tudi naslednja področja: »težave z delovnim spominom, težave s hitrostjo obdelave, težave s slušno obdelavo informacij, neverbalne specifične učne težave, težave s pismenostjo oziroma disleksija, težave z vidno obdelavo, fonološke težave, diskalkulija, disgrafija, razvojne motnje koordinacije oz. dispraksije, specifične govorno-jezikovne in komunikacijske težave, motnja pomanjkljive pozornosti, hiperaktivnost, šolska samopodoba, socialna samopodoba« (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011, str. 180). V SNAP-u strokovnjak s pomočjo ocenjevalne lestvice oceni pojavljanje težav na vsakem izmed naštetih področij. S pomočjo tega računalniški program poda prikaz relativne pomembnosti težav in stanj ter izdela profil otrokovih težav oz. razvitosti. Glede na to, da SNAP zajema tudi osnovna področja težav, ki se pojavljajo pri ADHD ga lahko uporabljamo za prepoznavanje in diagnostično ocenjevanje tovrstnih težav (prav tam).

Ocenjevalne lestvice imajo tako prednosti kakor tudi pomanjkljivosti. Prednost je hitro pridobivanje informacij o ocenjevanih oblikah vedenja. Vendar pa so podatki zanesljivi in veljavni zgolj v primeru, če otroka ocenjuje oseba, ki ga dobro pozna. Ocenjevanje vedenja nam nadalje ne posreduje podatkov o vzrokih ter smernic za oblikovanje pomoči in podpore.

V kolikor se podatki s strani ocenjevalcev razlikujejo, to še dodatno oteži oblikovanje zaključkov o otrokovem vedenju (prav tam, str. 178).

Intervjuji s starši in učitelji

Del ocenjevalnega postopka so tudi intervjuji s starši in učitelji, ki so izredno pomemben vir dodatnih informacij o učenčevem/otrokovem delovanju. Medtem ko so učitelji usmerjeni na otrokovo delovanje v razredu, njegove učne spretnosti, interakcije z vrstniki in težave v vedenju, nam dajo starši informacije o otrokovi razvojni zgodovini, zgodnjem pojavljanju znakov, otrokovem vedenju, socialnih spretnostih in čustveni prilagodljivosti (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011).

Zanesljivost in veljavnost podatkov, ki so pridobljeni s pomočjo intervjujev, je odvisna od znanja, izkušenj tistega, ki vodi intervju. Postopki vodenja diagnostičnega intervjuja so nejasni ter nestandardizirani, kar lahko izboljšamo z vnaprej pripravljenimi pomembnimi vprašanji (prav tam).

43 Opazovanje

Ena izmed mer ocenjevanja ADHD je sistematično opazovanje izbranih elementov učenčevega vedenja v razredu. Na ta način lahko »preverimo učiteljeve ocene učenčevega vedenja, primerjamo vedenje opazovanega učenca s tipičnim, pričakovanim vedenjem sošolcev in ugotavljamo stabilnost oz. variabilnost vedenja v različnih učnih in časovnih kontekstih« (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011, str. 179). Poleg tega pa je potrebno biti pozoren še na »odnos učitelja in sošolcev do učenca, učiteljeve pristope za uravnavanje razredne dinamike, strukturiranost okolja in poučevanja, reagiranje učitelja in sošolcev na manj primerno vedenje« ipd. (prav tam).

Pri opazovanju se nam lahko poraja vprašanje, kako opazovalec vpliva na dinamiko v razredu – so pridobljeni podatki zares prikaz dejanskega stanja ali opazovalec že s svojo prisotnostjo vpliva na vedenje opazovanega učenca?

44