Oprema planinca

CILJI

• Otrok pozna opremo planinca ter jo ustrezno razvrsti, kaj spada pod oblačila in kaj pod nahrbtnik.

• Otrok razširi planinsko besedišče in usvoji nove besede.

• Otrok pozna opremo, ki jo sam potrebuje na planinskem izletu.

• Otrok sodeluje pri izdelavi plakata v obliki miselnega vzorca in slike opreme ustrezno razvrsti.

• Otrok pravilno reši učni list Pojdimo v gore – oprema.

• Otrok sodeluje v komunikacijskem procesu z otroki in odraslimi.

ANALIZA

Danes jutranjega kroga nisem začela jaz, ampak vzgojiteljica. Medtem ko so se pozdravljali, sem se preoblekla v planinko in si na rame oprtala nahrbtnik. Da je bil prihod v skupino nekoliko drugačen, sem potrkala, vstopila ter jim zaželela dobro jutro. Nekateri otroci so se začeli smejati, nekateri so imeli odprta usta, spet drugi so bili polni pričakovanj, kaj bo sledilo.

Opravičila sem se jim, ker sem zamudila jutranji krog ter jim rekla, da sem ravno z Blegoša in ker sem zjutraj prepozno odšla od doma, sem zamudila. Deklica me je vprašala, zakaj sem tako

tako oblečem in obujem ter imam s seboj nahrbtnik. Otroke sem vprašala, ali želijo izvedeti, kaj vse imam oblečeno ter kaj se skriva v nahrbtniku. Ker so bili vsi odgovori pritrdilni, sem kar začela.

Najprej sem nahrbtnik postavila na tla, da smo si ogledali oblačila, ki sem jih imela na sebi. Z glave sem snela trak, nato sem slekla vetrovko, saj je bilo na vrhu kar precej vetrovno, pod njo sem imela pulover ter majico s kratkimi rokavi, če bi me kje pričakalo sonce. Vsa oblačila sem odložila na sredino kroga in si sezula pohodne čevlje, na kar je bilo kar nekaj komentarjev:

»Eva to so gojzarji, to niso pohodni čevlji.«, »Takšne ima tudi moja mami.«, »Jaz imam tudi gojzarje za v hribe.«, »Meni je pa mami rekla, da ne rabim gojzarjev in so supergi dovolj.« Ob tem sem otrokom pojasnila: »Tvoja mami ima prav. Za v hribe, v katere hodite s starši, so supergi dovolj. Veste, jaz grem pa včasih tudi tako visoko v hribe, kjer so samo skale in imam pohodne čevlje oz. gojzarje zato, da si ne poškodujem gležnja.« Pohodne čevlje sem postavila na sredino in si sezula še debelejše nogavice. Deklica je rekla: »Še ene nogavice imaš pa zato, da ne dobiš žuljev. To mi je mami povedala.« Deklici sem pritrdila, da je to res. Otroci so se nato razgovorili: »Žulj sem imel tudi jaz.«, »To pa zelo boli.«, »Boljše dvoje nogavice kot pa žulj.«

V ospredje sem postavila planinski nahrbtnik. Sledili so komentarji: »Mi imamo podobnega.«,

»Tudi mi imamo tak nahrbtnik.«, »Takega nosi ati.«, »Mi imamo tak nahrbtnik za v hribe ali gozd.«, »Mi damo noter malico.« Kljub temu da otrokom nisem postavila nobenega vprašanja, so mi sami podali ogromno odgovorov in rešitev o planinskem nahrbtniku. Oglašali so se predvsem tisti otroci, ki s starši hodijo v hribe in jim je planinski nahrbtnik poznan. Opremo, ki se je skrivala v mojem nahrbtniku, sem začela zlagati ven. Predstavila sem jim pohodne palice, kapo, šal, rokavice, prvo pomoč in kaj vse se skriva v njej, kompas, palerino, čelno svetilko, malico, pijačo, rezervna oblačila, sončno kremo, kapo proti soncu, vrečko za smeti in vrv.

Največ zanimanja so otroci pokazali pri kompasu, saj jim je bil precej neznan, nekateri pa so celo povedali, da ga vidijo prvič. Zato je kompas potoval po krogu. Zanimiv odziv pa so podali, ko sem jim pokazala vrv. Prva asociacija, ko so ga zagledali, je bila: »To imaš v nahrbtniku zato, če moraš kje plezati, da se lahko privežeš.«, »Ali pa za kakšnega otroka privezati, če ga je strah.«, »Tako vrv je imel pri nam ati v nahrbtniku in je z njo po riti krstil tiste, ki so bili prvič na 2000 m.«, »Z vrvjo krstijo tiste, ki so prvič na Triglavu.« Razmišljanja otrok so me nekoliko presenetila, saj nisem pričakovala, da bodo vrv povezali s »krstom na Triglavu«.

Veliko razmišljanja je v otrocih vzbudila čelna svetilka, ko sem jim povedala, da jo imam v

nahrbtniku zato, če me kdaj ujame tema ali pa se odpravim na nočni sprehod. Otroci so dodali:

»Tudi takrat jo uporabljamo, ko je megla.« Presenetilo me je to, da so otroci poznali namen in pomen rezervnih oblačil in so to takoj povezali s tem, da imajo tudi oni v vrtcu rezervna oblačila, če se slučajno preznojijo.

Celoten pogovor o opremi se mi je zdel med otroki zelo sproščen. Vanj so se vključevali prav vsi, tudi tisti brez znanja o planinstvu, kar me je pozitivno presenetilo. Ko je bila vsa oprema zložena na sredini kroga, sem jih vprašala: »Kaj bi vi vzeli s seboj na planinski izlet?« Vsi otroci so odgovorili, da bi s sabo vzeli malico, pijačo, kapo, šal in rokavice. Te stvari sem postavila na poseben kup v jutranjem krogu. Ko sem jih še spraševala, kaj potrebujejo v nahrbtniku, jim je bilo težko razumeti, zakaj vsega, kar so našteli, ne potrebujejo vedno.

Razložila sem jim, da je dovolj, če imajo npr. prvo pomoč samo starši ali vzgojiteljici in je tako ne potrebujejo vsi. Če bi se v gore odpravljali sami, pa mora biti v našem nahrbtniku. Skupaj smo nato zaključili, da morajo poleg malice, pijače, kape, šala in rokavic imeti v nahrbtniku še palerino, rezervna oblačila in vrečko za smeti. Za pohodne palice smo se dogovorili, da jih ne potrebujejo, lahko pa si palico poiščejo v naravi in si z njo pomagajo pri hoji. Sledil je prijeten komentar: »Da bomo kot Kekci v filmu.«

Opazila sem, da imajo otroci še dovolj zbranosti, zato smo izdelali še dva plakata v obliki miselnega vzorca. Na enem plakatu so bila oblačila planinca, na drugem pa oprema, ki spada v planinski nahrbtnik. Vsak izmed otrok je izžrebal eno sličico, jo pokazal otrokom, povedal, kaj je na njej narisano, in jo razvrstil na ustrezen plakat. Otroci s samim razvrščanjem niso imeli težav, nekateri so si pomagali tako, da so pogledali proti opremi, ki sem jo imela s seboj. Na koncu smo še z rdečim flomastrom obkrožili tista oblačila in opremo, ki jih potrebujejo s seboj na planinskem izletu. Plakata smo nato nalepili zraven markacij v planinskem kotičku. Vso opremo in oblačila, ki sem jih imela s seboj, smo skupaj z otroki zložili na mizo v igralnici, da so imeli možnost opremo si od bližje pogledati in jo tudi preizkusiti.

Ko smo opremo zložili na mizo, so se otroci lahko odšli igrat. Največ pozornosti je pritegnil kompas. Deček je prišel do mene in mi rekel: »Eva, poglej, ta rdeča palčka me je pripeljala do tebe. Zdaj sem se pa odločil, da bom imel tak kompas kot ti. Če ga nimam doma, ga bom pa šel kar kupit s svojim denarjem.« Deček se je nato obrnil in odšel po igralnici s kompasom naprej.

Zasledila pa sem, da so se otroci igrali igro vlog s pomočjo planinske opreme. Odpravili so se na Ratitovec, kjer se je eden od planincev poškodoval. Vzeli so prvo pomoč, povili

opreme, k sebi pa sem jih povabila, da so izpolnili učni list Pojdimo v gore – oprema. Otroci so sledili mojim navodilom in vse narisali po navodilih. Nekateri so si pomagali s plakatoma, ki smo ju izdelali, drugi pa so izhajali iz oblačil, opreme in nahrbtnika, ki jih imajo doma.

Ob odhodu domov sem staršem razdelila zgibanke o gibanju v gorah. Nekateri so pokazali zanimanje in navdušenje nad tem, da so tudi oni vključeni v sam proces dejavnosti, ki jo izvajamo v vrtcu. Mamica deklice mi je rekla: »To nam bo pa prišlo zelo prav, saj midva z možem nimava dovolj znanja o gorah in tudi v hribe nikoli ne hodimo. Naša deklica pa je navdušena nad vsem tem, kar se pogovarjate v vrtcu.«

Zdi se mi, da je bila predstavitev opreme otrokom zelo všeč, saj so me presenetili s sodelovanjem in so pokazali kar nekaj zanimanja pri pogovoru, kasneje pa tudi pri prosti igri s planinsko opremo.

Slika 5: Igra in opazovanje planinske opreme

Slika 6: Plakat Oblačila planinca

Slika 7: Plakat Kaj spada v nahrbtnik Slika 8: Planinski kotiček dopolnjen s plakatoma

Slika 9: Reševanje učnega lista