S tem ko malček razvija svojo avtonomnost, razvija tudi moralni razvoj, ki predstavlja most med čustvenim in socialnem razvojem. Otrok se na osnovi moralnega razvoja, mišljenja čustveno odziva, prilagaja na socialno okolje.
Prvi znaki moralnega razvoja se kaţejo v otrokovem vedenju ţe ob koncu prvega leta ţivljenja po rojstvu, jasno prepoznavni pa postanejo v drugem letu. Znaki moralnega razvoja so preproste oblike prosocialnega vedenja (simpatija, egocentrična empatija, empatija v odnosu, na stanje druge osebe), zavest o drugih oblikah vedenja, nerazvita
sposobnost presojanja (oblikovanje sodbe o tem, kaj je pravilno in kaj napačno), določeni odzivi na predmete in samega sebe (nerazvito doţivljanje krivde, sposobnost inhibicije – potlačitve dejanja, s katero otrok ugodi standardu druge osebe) (Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
Malček po eni strani prostovoljno ugodi preprostim zahtevam in omejitvam okolja, po drugi strani pa se jim, predvsem v drugem letu starosti, skladno z razvojem uveljavljanja sebe kot samostojnega posameznika upira. Malček izraţa veliko manj nasprotovalnega kot ugodljivega vedenja, če je okolje občutljivo na njihove potrebe in mu postavlja starosti primerna ter razumna pričakovanja glede njegovega vedenja (Kochanska, Aksan in Koenig 1995, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
Razvoj ugodljivosti vodi do malčkovega prvega zavestnega govora, s katerimi usmerja in nadzoruje svoje vedenje, npr. »Ne, to ne smem«, ko gleda igračo, s katero se igra njegov vrstnik (Kochanska 1993, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004). Razvoj malčkovega samonadzora se izraţa tudi skozi sposobnost odlaganja zadovoljitve potreb na primernejši čas ali prostor. Ta sposobnost strmo narašča med osemnajstim in tridesetim mesecem malčkove starosti, najbolje pa jo napoveduje razvoj govora (Vaughn, Kopp in Krakow 1984, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
4 TRMA
Avtorji si niso edini, kdaj naj bi se obdobje trme začelo in kdaj končalo. Nekateri avtorji menijo, da se teţavno obdobje začne ţe pri enem letu in traja do tretjega leta, drugi pa menijo, da se trma začne šele v tretjem letu in traja nekje do petega leta ali še dlje.
Vendar se vsi avtorji strinjajo, da je trma normalno razvojno obdobje, skozi katerega gre vsak »normalno« razviti otrok in skozi katerega otrok postane iz pasivnega aktivno in samostojno bitje. Tudi vsi so si edini v tem, da se trma pojavlja v obliki nenadzorovanih čustvenih izbruhov jeze, z brcanjem, vpitjem, prek katerih otrok uveljavlja svojo voljo in se osamosvaja.
A. Trstenjak (1991) ima teorijo, da je trma reden in zdrav pojav, v katerega začenja otrok javljati svoj »jaz«, samostojnost in samozavest. Zato je uveljavljanje lastne volje razvojno nujno, neizogibno in zdravo. Otrok »odkriva«, preizkuša svojo voljo in jo hoče izuriti. Pri tem mu ni pomembno, kaj hoče, ampak samo, da hoče in da hoče sam. Otrok trmo doţivlja kot igro: neubogljivost in svojeglavost sta mu v razvedrilo.
A. Trstenjak (1991: 44) v svoji teoriji navaja, da je obdobje trme »vaja za samostojno uveljavljanje volje, ki bo otroku pozneje v pomoč kot energija zoper vse ovire in slabosti, kot moč v teţnji za višjimi cilji, kot pogum v teţavah in kot dolţna samozavest zoper vse nizkotno, ki pa se mu utegne tudi izmaličiti v otrplo in omejeno trmo, proti kateri noben pameten razlog nič ne pomaga.
M. Bergant (1983) opredeljuje trmo kot zelo teţavno in vzgojno kočljivo obdobje, ki sega pribliţno od 2. do 4. ali 5. leta starosti in je povsem »normalno« v otrokovem razvoju.
Trma je torej povsem naravna in v tem poloţaju nujna reakcija otroka na naše nove vzgojne zahteve, na teţnje, da bi preoblikovali, socializirali otrokovo naravo. Avtorica meni, da se trmi ne moremo popolnoma izogniti, izognili bi se ji lahko le tako, da bi se odrekli otrokovi vzgoji. Otrokovi vzgoji pa se je zaradi njegove prihodnosti in druţbenih zahtev seveda nemogoče odreči, zato se moramo do neke mere sprijazniti tudi z otrokovo trmo.
B. Nemec in M. Kranjc (2011: 145) menita, da je »trma vedenje, ki se praviloma začne pojavljati v obdobju malčka. Osnovni izvor je v frustraciji, ki jo otrok doţivlja in je še ne zna razrešiti na drugačen način. Malčki pa še nimajo tako dobro usvojenega govora, da bi znali dobro razloţiti, kaj si ţelijo in kaj čutijo. Tako ne morejo sprostiti negativnih čustev, ki jih doţivljajo. Njihov frustracijski prag je razmeroma nizek; včasih je za izbruh trme dovolj le trenutek, ko bi morali počakati, da pridejo na vrsto za igračo. Vzrok za frustracijo je lahko kar koli, pogosteje pa se te pojavljajo, kadar so otroci lačni, utrujeni ali preveč razburjeni.«
M. Bergant (1980) razlaga trmo kot izraz otrokove potrebe po veliki samostojnosti, čeprav je šele na pragu treh let; otrok se upira našim zahtevam, ker ţe sam zmore misliti, sklepati in ukrepati, manjka pa mu še konkretnih izkušenj, da bi v različnih situacijah znal resnično pravilno ravnati. Zaradi tega prihaja z odraslimi navzkriţ. Trma je izjemno močno čustveno stanje; otroka tako prevzame, da skoraj ni dovzeten za vplive drugih.
I. Toličič in V. Smiljanić - Čolanović (1973) imata mnenje, da je pojav trme povezan z razvojem otrokove samozavesti in da se s trmo otrok upira zahtevam odraslih in zahtevam drugih otrok. Avtorja menita, da se prvi znaki trme pojavljajo ţe pri osemnajstem mesecu in se stopnjujejo do tretjega ali četrtega leta.
M. Bergant (1980) meni, da je trma pri nekaterih otrocih trdovratnejša kot pri drugih.
Avtorica pravi, da to otrokovo »tiranstvo« ni njegova slabost ali »značajska napaka«, ampak le razvojna značilnost otrok, starih od dveh in pol do treh in pol let. Pri nekaterih otrocih to traja tudi do četrtega leta. Je običajna razvojna posebnost in pomemben most k nadaljnjemu dozorevanju ter prvi pomemben izraz njegove razvijajoče se osebnosti z lastno voljo. Trma je tudi otrokova ţelja, da bi aktivno vplival in spreminjal okolje okrog sebe. S trmastim vedenjem nam zdrav otrok nakazuje, da hoče biti samostojen človek in bitje z lastnimi hotenji, se pravi, da je trma znamenje zdravega duševnega razvoja.
I. Ballhausen (1994) v svoji literaturi opredeljuje trmo kot posledico naraščanja otrokove lastne volje, ko otroka še ne vodi razum in še ni sposoben uskladiti svoje volje in sposobnosti ter hoče vedno več, kot zmore in sme. To razhajanje povzroča v njemu hudo napetost. Avtor pravi, da obdobje trme nastopi povprečno v poldrugem letu, je na najvišji stopnji pri 22 mesecih in polagoma mine pri dveh letih in desetih mesecih. Pri nekaterih
nastopijo napadi trme ţe pri devetih mesecih. Veliko otrok ima več napadov dnevno (tudi po petnajst), ki se navadno končajo po nekaj minutah, lahko pa tak napad traja tudi pol ure.
K. Ţagar (2010) meni, da je trma ena izmed značilnosti od dve- do petletnega otroka in je povsem naravna in nujna reakcija otroka na vzgojne zahteve, teţnje, da bi ga preoblikovali in socializirali. Otrokova trma je obenem tudi izraz njegove razvijajoče se osebnosti in lastne volje. Je izraz ţelje, da bi vplival na dogajanje okrog sebe in aktivno posegel v svet okrog sebe.
N. Janeţ (2010) razlaga trmo kot normalen razvojni pojav, nekakšen »kratki stik«, odraz otrokovega osamosvajanja in tudi način sproščanja napetosti, ki se začne v obdobju med drugim in tretjim letom.
M. Strojin (1983) pravi, da gre pri trmi za univerzalni motiv, saj v določeni starosti kaţejo trmo kakor radovednost vsi otroci sveta in tega ne moremo ne preprečiti ne izbiti niti se temu mu čisto izogniti. Tem manj, ker to ne bi bilo niti smiselno niti koristno. Lahko pa jo nekoliko omilimo oz. izbiramo prijeme, ki je ne povzročajo.
Sistematična opazovanja so pokazala, da se trma pojavi tako rekoč pri vseh otrocih v starosti od enega do treh let, in to ne glede na način vzgoje. Pogostost pojavov trme strmo poraste od izpolnjenega prvega leta naprej in le polagoma upade, ko otrok okoli treh let in pol doseţe pribliţno enako število napadov kot ob prvem letu. Najniţjo stopnjo doseţe ob petem letu. Iz navedenega je torej razvidno, da so pojavi trme razvojno pogojeni in z odraščanjem upadajo sami od sebe (Strojin 1983).