UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKA NALOGA
JOLANDA VEHAR
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Študijski program: Predšolska vzgoja
RAZVOJ AVTONOMNOSTI IN DISCIPLINIRANJE MALČKA
DIPLOMSKA NALOGA
Somentor: dr. Tomaž Vec Kandidatka: Jolanda Vehar Mentorica: dr. Marcela Batistič - Zorec
Ljubljana, januar, 2012
Zahvala
Iskreno se zahvaljujem svojim staršem, sestram in fantu, ki so mi skozi študij stali ob strani, me spodbujali in mi v teţkih trenutkih priskočili na pomoč.
Posebej pa se zahvaljujem tudi vsem sodelujočim osebam iz različnih vrtcev, ki so sodelovali v raziskavi. Zahvaljujem se tudi mentorici dr. Marceli Batistič - Zorec in somentorju dr. Tomaţu Vecu za strokovno pomoč pri izdelavi diplomske naloge.
POVZETEK
V diplomski nalogi sem se osredinila na obdobje malčka, ki zajema prvo, drugo in tretje leto otrokovega ţivljenja. V tem obdobju začne malček razvijati svojo avtonomnost, ki je pomembna za razvoj njegove osebnosti, in samostojnost, ki je ključna za nadaljnja razvojna obdobja, ko otrok ni več tako močno odvisen od svojih staršev kot v obdobju novorojenčka. Posledica razvoja avtonomnosti je pojav trme, ko se otrok zaveda samega sebe in ima teţnjo po uveljavljanju lastnih potreb. V teoretičnem delu sem najprej predstavila Eriksonovo teorijo psihosocialnega razvoja in razvojno stopnjo
»avtonomnost/sram, dvom« ter razvoj avtonomnosti, nato pa sem se osredinila na pojav trme: teorije različnih avtorjev, razumevanje trme, znaki trme, vzroki za nastanek trme, ravnanje ob nastanku trme, neprimerno ravnanje ob pojavu trme, kako se lahko nastanku trme izognemo. Na koncu teoretičnega dela sem se osredinila na discipliniranje malčka:
disciplinske tehnike in kaznovanje.
V empiričnem delu sem prek anketnih vprašalnikov ţelela ugotoviti, ali obstaja razlika v razumevanju pojava trme med starši in vzgojitelji/-cami; ali obstaja razlika v izraţanju trme doma in v vrtcu ter kakšni so ukrepi ob pojavu trme; ali obstajajo razlike med starši in vzgojitelji/-cami glede disciplinskih tehnik, ki jih uporabljajo pri discipliniranju malčka.
Na osnovi raziskave sem ugotovila, da starši in vzgojitelji razumejo pojav trme kot normalno razvojno obdobje. Otroci imajo podobne znake trme doma in v vrtcu; starši in vzgojitelji/-ce ob pojavu otrokove trme ravnajo podobno. Med starši in vzgojitelji ni velikih razlik glede uporabe disciplinskih tehnik, ki jih uporabljajo pri discipliniranju malčka.
Ključne besede: malček, razvoj avtonomnosti, trma, discipliniranje, kaznovanje
ABSTRACT
My main focus in my diploma was researching different period, from age of one till third year of child life. In this life time child start’s to developing autonomy which has significant impact on his personality and independence. It is also the main key for further process of life, when child is no longer so dependent from parents as in period of newborn baby. When child becomes self-aware and the strong will for self recognition is appeared, the stubbornness becomes the main cause of independency.
In the first part of my diploma I will present the Erikson theory of psychological development, progress stage of “autonomous/ shame, doubt” and autonomy. Nevertheless my main focus is on stubbornness concurrency, for which different author theories are presented. Some theories are more then needed for understanding stubbornness, recognizing it’s signals and it’s reasons for appearance. It is also important how we deal with it, what kind of treatment is appropriate, inappropriate and how to avoid it’s beginning. In the end of theoretical part, I was focused on how to discipline little ones by using different discipline techniques and punishments.
With help of questionnaires, I wanted to find out an empirical part of the diploma, if there is any difference in understanding the phenomenon of stubbornness between parents and kindergarten teacher. Also the differences in it’s occurrence at home and in kindergarten.
The different step of dealing with the situation at home or in kindergarten, was also my interest to explore. The consclusions based on my primary research I have discovered, that parents and kindergarten teacher do understand the cause of stubbornness in toddler as normal response to period in which are evolving. Even the stubbornness signals regardless on it’s location and response of parents and kindergarten teacher by using discipline techniques on toddler, have much resemblance.
KEYWORDS: toddler, autonomy development, stubbornness, discipline techniques, punishments
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 5
2 ERIKSONOVA TEORIJA PSIHOSOCIALNEGA RAZVOJA ... 6
2.1RAZVOJNA STOPNJA »AVTONOMNOST/SRAM, DVOM«... 7
3 RAZVOJ AVTONOMNOSTI PRI MALČKU ... 9
3.1ČUSTVENI RAZVOJ MALČKA... 11
3.2RAZVOJ SAMOURAVNAVANJA ČUSTEV IN NADZORA NAD ČUSTVENIM IZRAŢANJEM ... 12
3.3SOCIALNI RAZVOJ MALČKA... 13
3.4MORALNI RAZVOJ MALČKA ... 15
4 TRMA ... 17
4.1RAZUMEVANJE TRME ... 19
4.1.1 Trma kot normalno razvojno obdobje ... 19
4.1.2 Trma kot nesprejemljivo obdobje... 20
4.1.3 Posledice s silo potlačene trme ... 21
4.2ZNAKI TRME ... 22
4.3VZROKI ZA NASTANEK TRME ... 23
4.3.1 Konflikti ... 23
4.3.2 Individualne razlike med otroki ... 24
4.3.3 Raziskovanje ... 24
4.3.4 Ljubosumnost ... 25
4.3.5 Egocentrizem ... 25
4.4RAVNANJE OB NASTANKU TRME ... 26
4.4.1 Ravnanje ob pasivnem izražanju trme... 26
4.4.1.1 Kritika ... 26
4.4.1.2 Svoj 'ne' vedno utemeljimo ... 27
4.4.2 Ravnanje ob aktivnem izražanju trme ... 28
4.4.2.1 Vztrajnost in doslednost ... 28
4.4.2.2 Preusmerjanje pozornosti ... 29
4.4.2.3 Predah ... 29
4.4.2.4 Prižemanje ... 30
4.4.2.5 Pogovor ... 31
4.4.2.6 Ignoriranje ... 32
4.4.2.7 Tehnika vživljanja ... 32
4.5NEPRIMERNO RAVNANJE OB POJAVU TRME ... 32
4.5.1 Vrednostne sodbe o otrokovih lastnostih ... 33
4.5.2 Grožnje... 33
4.5.3 Vznemirjanje... 33
4.5.4 Odtegnitev ljubezni ... 33
4.6KAKO SE LAHKO NASTANKU TRME IZOGNEMO ... 33
4.6.1 Namesto ukaza ponudimo možnost izbire ... 34
4.6.2 Participacija otrok ... 34
4.6.3 Razumevanje otrokovih stališč ... 34
4.6.4 Seznam skupnih pravil ... 35
4.6.5 Natančen urnik vsakdanjih dejavnosti ... 35
4.6.6 Jasna in natančna navodila ... 35
4.6.7 Nagrajevanje ... 35
4.6.8 Poznavanje otroka, prilagajanje ... 36
4.6.9 Postavljanje mej in pravil... 37
4.6.10 Postopnost v zahtevah ... 40
5 DISCIPLINIRANJE MALČKA ... 41
5.1DISCIPLINSKE TEHNIKE IN INTERNALIZACIJA ... 42
5.2VPLIV DISCIPLINSKIH TEHNIK NA OTROKOVO PROSOCIALNO VEDENJE ... 45
5.3SKLOPI DISCIPLINIRANJA ... 45
5.4PREVENTIVNA DISCIPLINA ... 46
5.5SVOBODA IN DISCIPLINA ... 47
6 KAZNOVANJE ... 49
6.1KLASIČNE PREDSTAVE O KAZNI ... 50
6.1.1 Lockova teorija vzgojne kazni ... 50
6.1.2 Kantova teorija kaznovanja ... 51
6.2DEJAVNIKI KAZNOVANJA ... 52
6.3OBLIKE KAZNOVANJA ... 53
6.4PRAVILA KAZNOVANJA ... 54
7 EMPIRIČNI DEL ... 55
7.1OPREDELITEV PROBLEMA ... 55
7.2CILJI ... 57
7.3RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 57
7.5METODA RAZISKOVANJA ... 57
7.5.1 Vzorec ... 57
7.5.2 Tehnike in instrumenti ... 58
7.5.3 Postopek zbiranja in obdelave podatkov ... 58
7.6REZULTATI IN INTERPRETACIJA... 59
7.6.1 Pojav trme ... 59
7.6.1.1 Pojav trme doma ... 59
7.6.1.2 Začetki trme doma... 59
7.6.1.3 Pojav trme v vrtcu ... 60
7.6.1.4 Primerjava rezultatov pojava trme doma in v vrtcu ... 60
7.6.2 Znaki trme doma in v vrtcu ... 62
7.6.3 Vzroki za nastanek trme doma in v vrtcu ... 64
7.6.4 Razumevanje obdobja trme pri starših in vzgojiteljih/-cah ... 66
7.6.5 Ravnanje staršev in vzgojiteljev/-ic ob pojavu trme ... 67
7.6.6 Uporaba disciplinskih ukrepov pri starših in vzgojiteljih/-cah ... 70
8 ZAKLJUČEK ... 72
9 VIRI IN LITERATURA ... 74 10 PRILOGA ...I 10.1ANKETNI VPRAŠALNIK ZA STARŠE ... I 10.2ANKETNI VPRAŠALNIK ZA VZGOJITELJE/-ICE... III
1 UVOD
V diplomski nalogi sem se osredinila na obdobje malčka. Za to obdobje je po Eriksonovi teoriji psihosocialnega razvoja značilna druga razvojna stopnja – »avtonomnost/sram, dvom«. Zanjo je značilno, da postane temeljni način delovanja ega zadrţevanje in odstranjevanje (izločanje, zavračanje, odbijanje). V tem obdobju otrokovo vedenje začnejo odrasli nadzorovati in ga omejevati skladno s socialnimi normami, pri čemer prihaja do konflikta med malčkovo avtonomnostjo ter sramom in dvomom (Erikson 1959, po Marjanovič Umek in Zupančič 2004). Posledica razvoja avtonomnosti je pojav trme. To obdobje otrokovega ţivljenja je zelo teţavno za starše in vzgojitelje pa tudi za otroka samega. Otrok se zaveda samega sebe in ima teţnjo po uveljavljanju lastnih potreb, zato se upira zahtevam okolja. Od okolja, tj. od staršev in vzgojiteljev, je odvisno, kako se bodo spoprijemali z obdobjem trme, ne da bi pri tem zavirali otrokovo avtonomnost, ki je pomembna za njegovo prihodnost. Pri pretiranem zaviranju otrokove trme pride do posledic, ki lahko negativno vplivajo na razvoj njegove osebnosti.
V diplomski nalogi sem na osnovi predstavljene teorije poskušala ugotoviti, katere prijeme moramo vzgojitelji in starši uporabiti pri ravnanju ob pojavu trme in discipliniranju malčka, da ne bomo pri otroku vzbujali občutkov sramu in mu postavljali previsokih zahtev ter s takim načinom zavirali njegov razvoj avtonomnosti, ki je pomemben za otrokov nadaljnji osebnostni razvoj. Na osnovi empiričnega dela sem poskušala ugotoviti razliko med starši in vzgojitelji/-cami glede razumevanja obdobja trme, ravnanja ob pojavu trme in disciplinskih ukrepov. Ugotovila sem, da med njimi ni velikih razlik glede razumevanja obdobja trme, ravnanja ob pojavu trme in disciplinskih ukrepov. Predvidevala sem, da bodo razlike večje, ker so vzgojitelji/-ce na področju vzgoje bolj izobraţeni/-e kot starši.
Za diplomsko nalogo z naslovom Razvoj avtonomnosti in discipliniranje malčka sem se odločila, ker je v obdobju malčka razvoj avtonomnosti zelo pomemben za nadaljnji razvoj.
Trma, ki je posledica razvoja avtonomnosti, se pojavlja pri vseh otrocih, zato je pomembno, da se z njo seznanimo starši in vzgojitelji ter da pravilno ukrepamo ob tem, saj lahko otroku z napačnim ravnanjem pustimo negativne posledice za vse ţivljenje.
2 ERIKSONOVA TEORIJA PSIHOSOCIALNEGA RAZVOJA
Erikson (1963, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004) je preoblikoval in razširil Freudovo teorijo psihoseksualnega razvoja in pri tem v veliko večji meri vključil socialne dejavnike, ki vplivajo na posameznikov razvoj. V svoji stopenjski teoriji psihosocialnega razvoja opisuje in razlaga kakovostne spremembe v delovanju posameznika od rojstva do smrti, ki se pojavljajo v nespremenljivem vrstnem redu in veljajo za vse kulture. Napovedljivo zaporedje stopenj izvira iz zakonitosti biološke zrelosti posameznika, ki omogoča razvoj posameznikovih potencialov za interakcije z drugimi ljudmi.
Erikson poudarja aktivno vlogo otroka, ki se prilagaja na okolje, a ga hkrati tudi usmerja in nadzoruje. Verjame, da mora posameznik razumeti realnost sveta, da se mu lahko prilagodi in napreduje v razvoju (Shaffer 1989, v Batistič Zorec 2006).
Erikson (1963, po Marjanovič Umek in Zupančič 2004) v svoji teoriji razlaga o splošnih načinih delovanja ega, ki so specifični glede na stopnjo razvoja. Na vsaki stopnji posameznik z zrelostnim pogojenim načinom delovanja ega vstopa v odnos z drugimi ljudmi, ki se nanj odzivajo na lasten način in po eni strani zadovoljujejo njegove potrebe, po drugi pa mu postavljajo svoje zahteve. Na vsaki stopnji se posameznik spopada z lastnim načinom delovanja na socialno okolje in delovanjem tega okolja nanj, kar oblikuje določen konflikt, napetost ali psihosocialno krizo. Po teh specifičnih psihosocialnih krizah je Erikson poimenoval razvojne stopnje. Posameznik na vsaki razvojni stopnji poskuša razrešiti krizo, kar mu lahko uspe v preteţno pozitivni ali preteţno negativni smeri (od tod tudi bipolarni naziv posameznih kriz). Če posameznik posamezno krizo razreši v preteţno pozitivni smeri, tj. z ugodnim ravnoteţjem med pozitivnim in negativnim polom krize, razvije specifično moč ega, ki se veţe na razreševanje te stopnje. Od te moči pa je odvisno, kako uspešno se bo spoprijemal s psihosocialno krizo na naslednji razvojni stopnji.
Tabela 1: Stopnje v Eriksonovi teoriji psihosocialnega razvoja
Razvojno obdobje Stopnje v Eriksonovi teoriji
Pozna odraslost integracija/obup
Srednja odraslost generativnost/stagnacija
Zgodnja odraslost intimnost/izolacija
Mladostništvo identiteta/identitetna zmeda
Srednje in pozno otroštvo marljivost/manjvrednost
Zgodnje otroštvo iniciativnost/krivda
Malček avtonomnost/sram, dvom
Dojenček zaupanje/nezaupanje
2.1 Razvojna stopnja »avtonomnost/sram, dvom«
Erikson vsakemu razvojnemu obdobju pripiše določeno stopnjo psihosocialnega razvoja, ki je značilna za določeno obdobje. Mi pa se bomo osredinili na razvojno obdobje malčka od prvega do tretjega leta, za katerega je značilna druga razvojna stopnja
»avtonomnost/sram, dvom«.
Za razvojno stopnjo »avtonomnost/sram, dvom« je značilno, da postane temeljni način delovanja ega zadrţevanje in odstranjevanje (izločanje, zavračanje, odbijanje). Malčki uporabljajo svoje roke, da zadrţijo predmete, ki so jim všeč; prav tako predmete navdušeno odvrţejo, ko jih ne zanimajo več. Najprej pazljivo zlagajo in sestavljajo stvari, jih zbirajo, pozneje pa jih nenadoma razrušijo in razmečejo. Podobno se vedejo do ljudi:
nekaj časa se jih drţijo, potem jim rečejo, da naj gredo stran. S tem protislovnim vedenjem malčki vadijo svojo lastno izbiro, voljo, spoznanje o avtonomnosti. Stvari, ljudi in dejavnosti zadrţujejo in zavračajo, kadar to hočejo. Odrasli jim seveda ne dopuščamo, da bi tako ravnali neomejeno. Otrokovo vedenje začnemo nadzorovati in ga omejevati skladno s socialnimi normami – na drugi razvojni stopnji prihaja do konflikta med avtonomnostjo ter sramom in dvomom. Malčku biološki razvoj dopušča samostojno opravljanje dejavnosti, druţba pa predenj postavlja svoja pričakovanja in omejitve.
Otrokovo spoznanje, da tem pričakovanjem ni ugodil (ga npr. grajajo, se mu posmehujejo, smejijo), v njem povzroča čustveno stanje sramu. Na osnovi spoznanj, da stvari ne more obvladati sam tako, kot hoče, da potrebuje pomoč, da so drugi učinkovitejši od njega, ga
lahko nadzorujejo ter usmerjajo njegovo vedenje, začenja dvomiti vase. Če odrasli malčka naučijo, da se prilagaja socialnim normam, ne da bi pri tem s svojo socialno močjo preteţno zavirali njegovo avtonomnost, bo malček razvil novo osrednjo moč ega – voljo.
Volja predstavlja posameznikovo odločnost pri preizkušanju lastne izbire in spoštovanja omejitev, vsebuje pa tudi nadzor nad lastnimi impulzi (Erikson 1959, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
Osramočenost je oblika skrajne zadrege, ki se pojavi, ko otroci začutijo, da niso delovali skladno s pričakovanjem drugih. Osramočenost močno vpliva na otroka, veliko bolj kot dogodki, ki vsebujejo pozitivne občutke. Strokovnjaki za duševno zdravje občutke sramu po navadi ocenjujejo kot ovire za duševno zdravje, vendar učinkovito usmerjajo otroke k primernemu druţbenemu vedenju (Shapiro, Lawrence 1999).
Zbujanje čustva sramu in krivde, ko otroku dopovedujemo, da naj se sramuje svojih dejanj, ali ga celo sramotimo pred drugimi ljudmi, moramo previdno odmeriti, ker ima otrok v svoji duševnosti neko mejo, do katere prenese, da ga kritiziramo, poniţujemo in sramotimo. Če to mejo prekoračimo, se otrokova notranjost upre in nastanejo še večje vzgojne teţave. Pretirana vzgoja k srameţljivosti, vcepljanje krivde in sramotenje privedejo otroka, da bo nalašč še bolj umazan, nesrameţljiv in trmast (Bergant 1983).
Nevarnost razvojne stopnje »avtonomnost/sram, dvom« je, če otrok poskuša preveč in prezgodaj vse narediti sam in pri tem naleti na omejitve in prepovedi. Po Eriksonu bi morali starši nuditi otroku pravo mero strogosti, s katero ga zaščitijo pred prestopanjem meja. Hkrati bi morali biti potrpeţljivi in ga spodbujati k samostojnosti, ki je skladna z njegovimi sposobnostmi (Batistič Zorec 2006).
3 RAZVOJ AVTONOMNOSTI PRI MALČKU
Razvoj avtonomnosti je zelo pomemben proces v obdobju malčka, ker se prek tega procesa razvijeta njegova osebnost in samostojnost, ki je ključna za nadaljnja razvojna obdobja, ko otrok ni več tako močno odvisen od svojih staršev kot v obdobju novorojenčka. Malček se prek razvoja svoje avtonomnosti razvije v edinstveno osebnost, ki ve, kaj hoče, kakšne so njegove potrebe, in se ne podreja več volji svoji staršev.
Novorojenček je biološko in psihološko povsem odvisen od svojih staršev. Če ga ne bi dolge mesece hranili, previjali, skrbeli, da mu je toplo, ga obdajali z ljubeznijo, ne bi preţivel. Ker si ţeli čim več tega ugodja, ki mu ga nudijo starši s svojo ljubeznijo, ker teţi k temu, da bi se počutil varen in srečen, razvija mehanizme, ki povečujejo naklonjenost staršev. Eden teh mehanizmov je brezmočnost, pasivnost. Po drugem letu se pojavi mehanizem vodljivosti, sugestibilnosti. Otrok prevzema razpoloţenja, občutja in stališča odraslih. Vsi našteti mehanizmi imajo skupno lastnost, da se otrok z vsemi podreja, prilagaja okolju. M. Strojin (1983) meni, da če bi šel otrokov razvoj v to skrajnost, bi postal pasivna kopija svojih najbliţjih. Za razvoj samostojne, samonikle osebnosti se zato pri otroku hkrati pojavljajo močne nasprotne psihološke sile. M. Strojin (1983) navaja, da je trma glavni mehanizem, s katerim poskuša otrok v nasprotju s prejšnjim okolje podrediti sebi.
L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (2004) navajata, da se razvoj avtonomnosti pri otroku začenja ţe v zgodnjem otroštvu, v drugem in tretjem letu starosti, ko opazimo hiter razvoj govora, sorazmerne samostojnosti in zanimanja za vrstnike.
»Za zgodnje otroštvo je značilno predvsem veliko povečanje igralne dejavnosti, ekspanzija razvoja simbolnih funkcij in domišljije. Otrok v smislu skrbi za sebe, opravlja vsakodnevne dejavnosti in ima sposobnosti toleriranja "ločitve" od staršev; postaja vse bolj samostojen. V socialnih stikih zanj postajajo pomembne odrasle osebe zunaj druţinskega okolja in vrstniki. Spoznavni razvoj (vključno z govornim) je v tem obdobju hiter, v otrokovem mišljenju pa v primerjavi s poznejšimi razvojnimi obdobji prepoznamo določeno specifičnost, nelogičnost. Otrokovo mišljenje v tem obdobju namreč v precejšnji
meri obvladuje zaznava, omejuje pa pomanjkanje izkušenj s stvarmi, z dogodki, s pojavi itn. V njegovem razumevanju socialnega sveta in socialnem vedenju opazimo precej egocentrizma. Včasih za oznako razvojnega obdobja zgodnjega otroštva uporabljamo tudi izraz predšolsko obdobje. Ta izraz, ki zajema tudi obdobje malčka, je vezan na predšolsko institucijo – vrtec, v katero se vključuje nekoliko več kot polovica slovenskih otrok«
(Marjanovič Umek in Zupančič 2004: 11).
A. Mackonochie (2004) meni, da se malček pri starosti treh let trudi uskladiti svojo navezanost na starše in odvisnost od njih z vse večjo ţeljo po tem, da bi bil samostojen.
Rad bi jim ustregel, a se jim mora tudi upirati in kljubovati.
J. Thompson (1995: 220) navaja, da pri treh letih otrokov notranji svet začne razsvetljevati
"sonce" mišljenja, ki nastane s pridobitvijo spomina in govora. Mišljenje vodi k prebujenju lastnega notranjega delovanja in doţivetju poudarjene ločene identitete. Otrok odločneje pokaţe, kaj hoče, in čuti potrebo, da bi sebe takšnega, kakršnega se je na novo zavedel, izrazil tako, da se zoperstavlja svetu. S pogosto uporabo besede "ne" kaţe svoje nasprotovanje. Avtor pravi, da je otrok, na neki način je šele zdaj zares prišel "na svet, se zares rodil". S tem ko se imenuje "jaz", ima mesto v svetu.
Nekateri zagovarjajo mnenje, da je obdobje trme nujno za razvijanje otrokove lastne volje.
H. Gurtler (1996) pa pravi, da to drţi le pod določenimi pogoji. Otrok, ki je za svoje napade trme kaznovan, ki mu te napade »izbijajo«, se iz tega polagoma nauči: »Le malo koristi imam od tega, da poskušam uveljaviti svoje namene proti močnejšim od sebe, bolje se je ukloniti in molčati.« Avtorica meni, da dokler je otrok majhen, je to za nas, odrasle, lahko čisto prijetno, vendar lahko odrasel človek s takšnim vedenjem postane pravi podloţnik z vsemi slabostmi, ki sodijo zraven. Po drugi strani pa avtorica meni, da utegne otrok, ki je na splošno miren in ne posebno temperamenten, zelo redko dobiti napad trme, pa kljub temu lahko postane človek, ki se je sposoben uveljaviti in ve, kaj hoče.
M. Bergant (1980) opozarja, da lahko odrasli s pretirano strogostjo in prevelikimi zahtevami pri otroku ţe zgodaj zavremo razvoj samostojnosti in pot k socialni zrelosti. Vse drugače pa se počuti triletni otrok, ki dobiva od matere in očeta ter drugih v druţini ali
zunaj nje zaupno ljubezen in »uboga« zaradi nje. Le ob takih čustvenih odnosih se vzgoja ne spremeni v dresuro.
Prav tako tudi M. Strojin (1983) opozarja, da z navajanjem k samostojnosti ne smemo prehitevati zakonitosti otrokovega dozorevanja. Zlato pravilo v razvoju je, da mora biti neka faza v razvoju polno izţiveta, potrebe zadovoljene, da nastopi nova kvaliteta.
Dojenček mora v fazi odvisnosti doţiveti občutek varnosti, 1jubljenosti, zaščitenosti, da se z veseljem poţene v naslednjo fazo raziskovanja. V naslednji fazi mora ta svet spoznati z vsemi čutili ter napraviti tisoč napačnih in pribliţnih gibov, da bo ţlica varno sedela v roki in sama našla pot v usta.
3.1 Čustveni razvoj malčka
Pri razvoju avtonomnosti je zelo pomemben čustveni razvoj malčka. Ko se malček osamosvaja, doţivlja različna čustva, ki pomembno vplivajo na njegovo samopodobo in so ključna za razvoj njegove avtonomnosti.
Bergant (1983) meni, da na otrokovo obnašanje in ravnanje bolj vplivajo njegova čustva kot njegov razum; tem bolj, čim manjši je otrok. Čustva podoţivlja z glasnim kričanjem, jokom in s smehom, z vso svojo obrazno mimiko in s kretnjami vsega telesa. Otrokova čustva v tem obdobju so nestalna, zelo plastična, se hitro menjavajo in so tudi po svoji vsebini in izrazih zelo odvisna od otrokove okolice in ravnanja z otrokom. Naloga odraslih je, da otrokova čustva do neke mere usmerjamo, vodimo in razvijamo ter uravnovešamo.
Poleg osnovnih čustev malček doţivlja in izraţa še druga čustva, kot so: sram, zadrega, krivda, zavidanje in ponos. To so čustva samozavedanja, saj se nanašajo na ugodno ali neugodno doţivljanje in vrednotenje sebe. Ponos malček izrazi takrat, ko z lastnim delovanjem (s trudom) doseţe nekaj ugodnega, zadrego pa takrat, ko stori nekaj, kar ni skladno s pričakovanjem druge osebe, ki je to njegovo vedenje opazila (Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
»Čustva samozavedanja se pojavijo v drugem letu starosti, ko malček sebe jasneje loči od okolja kot v prvem letu in se močneje zaveda socialnih standardov v svojem neposrednem okolju. Neugodna čustva samozavedanja navadno izraţa s povešanjem oči, sklanjanjem
glave, z jokom, zakrivanjem obraza z rokami ali pa s skrivanjem pred drugimi ljudmi.
Ponos izrazi z veseljem, razprtimi očmi, z dvigom glave (dostikrat tudi rok), ki ga spremljajo besedni komentarji in intenzivna komunikacija s prisotnimi ljudmi (Marjanovič Umek in Zupančič 2004: 235).«
Čustva samozavedanja se tesno povezujejo z malčkovo samooceno in njegovimi socialnimi izkušnjami o tem, kdaj naj bo ponosen, kdaj naj mu bo nerodno itn. Situacije, v katerih odrasli malčke in starejše otroke spodbujajo k pozitivnim ali negativnim čustvom v odnosu do sebe, se med kulturami razlikujejo. V tehnološko razvitih zahodnih kulturah npr.
podkrepljujemo malčkov ponos v situacijah individualne uspešnosti, v vzhodnih pa zlasti v situacijah, v katerih malčki upoštevajo potrebe drugih ljudi (npr. pomoč, radodarnost) (Lewis 1992, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
Otroka ni treba razburjati več, kot je nujno potrebno. Če bomo upoštevali to navodilo tudi pri prvi trmi in takrat ravnali z otrokom pazljivo, premišljeno in mirno, bo to obdobje minilo brez posledic za otrokovo čustveno ravnoteţje. Pedagogi menijo, da je treba dnevni red v nekaterih stvareh in malenkostih (čas hranjenja, količina hrane, čas igre itn.) prilagoditi tudi otrokovemu okusu in nagnjenju. Poskušamo odstranjevati iz otrokove okolice vse, kar zbuja v otroku čustva jeze in strahu, saj bi se lahko take čustvene reakcije spremenile v otrokovo navado (Bergant 1983).
3.2 Razvoj samouravnavanja čustev in nadzora nad čustvenim izraţanjem
Malček se pri osamosvajanju srečuje s čustvi, ki so mu nepoznana in je zato negotov pri odzivanju na svoja čustva. Uči se, kako se mora odzvati in nadzirati svoja čustva, da bo ugodil okolju. Sprva se uči prek posnemanja in zahtev svojih staršev, pozneje pa sam samouravnava svoja čustva.
Razvoj sposobnosti predvidevanja dogodkov in govora malčku omogoči nove načine vedenja, s katerimi uravnava svoja čustvena stanja: staršem in drugim odraslim ali starejšim otrokom lahko pokaţe ali pove, kaj naj zanj storijo, da se bo bolje počutil. Po drugem letu starosti malčki razmeroma pogosto omenjajo svoja čustva in jih skušajo nadzorovati. Visokemu čustvenemu vzburjenju se npr. izognejo tako, da omejijo svoje
zaznavanje premočnih draţljajev v okolju (si z rokami pokrijejo oči, da ne vidijo neprijetnega: skrijejo se za mamo, da se izognejo pogledu na osebo, ki jih ogovarja). Poleg tega začnejo v stanju visoke čustvene vzburjenosti sami sebi glasno govoriti tisto, kar so jim v preteklosti pripovedovali odrasli v distresnih situacijah, npr. »takoj dobil sok, ne, to je ajs, mami pride, ne jokat, dobro je«, ali pa spreminjajo svoje vedenjske namere, če bi npr. malček rad pomagal očetu pri kuhanju, pa mu ta tega ne pusti, vzame igrače in kuha za medvedka (Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
Malček se tehnik spoprijemanja z neugodnimi čustvenimi stanji uči tudi od odraslih, kar je predvidel Vigotski v svojih razlagah o osrednji vlogi govora v uravnavanju čustev.
Uravnavanje čustev se najprej pojavi na medindividualni ravni (starši otroku predlagajo, kaj naj stori, da bi obvladal svoje neprijetno čustveno stanje), nato otrok njihovo usmerjanje ponotranji, kar se sprva izraţa v obliki njegovega notranjega govora samemu sebi, še pozneje pa se glasni govor spremeni v tihega – otrok si tisto, kar mu je bilo nekoč povedano, le misli (Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
3.3 Socialni razvoj malčka
Pri razvoju avtonomnosti se malček poleg svojih čustvenih konfliktov srečuje tudi z zunanjim okoljem, ki mu postavlja določene norme in pravila vedenja v druţbi, ki vodijo do prvih konfliktov z okoljem. Od malčka je odvisno, kako se bo spoprijemal s socialnimi ovirami in pri tem uveljavljal lastne potrebe in ţelje, ki so ključne pri razvoju avtonomnosti.
Malčkova sposobnost ločevanja med seboj in drugimi se izraţa v posesivnosti do stvari, za katere se opredeljuje, da so njegove. V odnosu z drugimi ljudmi, v drugem in tretjem letu starosti, narašča pogostnost malčkovih vedenj, s katerimi uveljavlja svoje teţnje po posedovanju stvari ali ljudi. Takšen boj za pridobivanje stvari v zunanjem okolju v večji meri odraţa njegove poskuse vzpostavitve jasne meje med seboj in drugimi kot pa sebičnost (Levine 1988, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
Močno zavedanje sebe in teţnja po uveljavljanju lastnih potreb, ţelja, zamisli vodi po eni strani do prvih nestrinjanj z odraslimi in drugimi otroki, ki se lahko stopnjujejo v začasno
negativistično vedenje (ne bom, nočem), po drugi strani pa spodbuja razvoj različnih čustveno-socialnih spretnosti, kot so: empatija, prosocialno vedenje in igra posnemanja (Asendorpf, Warkentin in Baudonniere 1996, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
Malčkova naraščajoča sposobnost razumevanja namer v lastnih dejanjih in dejanjih drugih se začne izraţati skozi njegove besede hočem, ţelim, bom, s katerimi drugim sporoča, kaj namerava storiti (Astington 1991, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
Značilnosti malčkovega čustvenega prilagajanja na socialno okolje se kaţejo na treh bipolarnih dimenzijah njegovega čustvenega izraţanja: veselje – potrtost, zaupljivost – anksioznost in strpnost – jeza. Prva dimenzija se nanaša na otrokovo splošno razpoloţenje v specifičnem socialnem okolju od pozitivnega (malček je preteţno dobre volje, motiviran za vključevanje v različne dejavnosti) do splošno negativnega razpoloţenja, ki ga spremlja pomanjkanje zanimanja za dogajanje, npr. v vrtcu ali doma, in pomanjkanje motivacije za vključevanje v dejavnosti (Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
Druga dimenzija čustvenega izraţanja odraţa stopnjo, do katere se otrok počuti varnega v skupini (v druţini ali zunaj nje). Zaupljivi malčki so radovedni in pri raziskovanju okolja sproščeni, zaupajo vase in se ugodno prilagajajo na novosti (nove ljudi, situacije, stvari).
Nasprotno pa so anksiozni malčki plašni, zaskrbljeni, zadrţani do ljudi in stvari, boječi in izraţajo vedenja, značilna za mlajše otroke od njih (prav tam).
Tretja dimenzija obsega sposobnosti malčkovega spoprijemanja z izzivi in s frustracijami v socialni skupini. Strpni malčki so sposobni uravnavati svoja čustva v frustracijskih situacijah, se prilagajati izzivom in teţavam, imajo relativen nadzor nad negativnimi čustvi, medtem ko pri jeznih v podobnih situacijah prevladujejo razdraţljivost, vzkipljivost, razburjenost, odzivanje na teţave s takojšnjim izraţanjem negativnih čustev in nepripravljenost na sprejemanje omejitev (prav tam).
Individualne razlike malčkovih interakcij z odraslimi zasledimo pri dimenzijah sodelovanje – nasprotovanje in samostojnost – odvisnost. Sodelovalni malčki vzpostavijo pozitivne, nekonfliktne odnose z odraslimi, spoštujejo avtoriteto, so primerno ubogljivi svoji starosti, pripravljeni pomagati, sprejmejo razumne razloge odraslega in ga radi vključujejo v dejavnost, s katero se ukvarjajo ali jo načrtujejo. Preteţno nasprotovalni malčki pa se upirajo avtoriteti, kljubujejo navodilom, ne odzivajo se na razumne omejitve
svojega vedenja s kompromisom in so v razmeroma konfliktnih odnosih z odraslimi (prav tam).
Druga dimenzija odraţa razlike med malčki v stopnji doseţene samostojnosti, sposobnosti delovanja z malo dodatnega nadzora odraslih poleg nadzora, ki ga potrebuje večina otrok njihove starosti. Ko naletijo na manjše teţave, jih samostojni malčki najprej skušajo rešiti sami, pozornost in pomoč iščejo, kadar je to potrebno, učinkovito delujejo v novih situacijah in se jih običajno veselijo. Odvisni malčki pa za učinkovito ravnanje s stvarmi ali v socialnih interakcijah skoraj neprestano potrebujejo spremljanje odraslih; v novih situacijah so boječi, zahtevajo pozornost odraslih, ko se njihovi vrstniki dejavno in zavzeto ukvarjajo z neko dejavnostjo, vdajo se, ko se soočijo ţe z majhnimi teţavami, jokajo tudi brez očitnega razloga in zahtevajo takojšnjo pomoč odraslega pri reševanju teţav (prav tam).
Malčki, pri katerih prevladuje vzorec relativne potrtosti, anksioznosti, osamljenosti in odvisnosti, se razvijajo v smeri ponotranjenja teţav, ki predstavlja dejavnik tveganja v razvoju samostojnosti ter prezrtosti med vrstniki in odraslimi (Zupančič, Gril in Kavčič 2001, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004). Malčki, pri katerih prevladuje vzorec jeze, agresivnosti, egoizma in nasprotovanja, pa se razvijajo v smeri pozunanjanja teţav, kar predstavlja dejavnik tveganja v razvoju vedenjskih teţav: teţav v socializaciji, aktivnem zavračanju vrstnikov in konfliktnih odnosov z odraslimi (Hendricksson in Rydel 2001, Ladd in Burges 1999; Zupančič idr. 2001, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
3.4 Moralni razvoj malčka
S tem ko malček razvija svojo avtonomnost, razvija tudi moralni razvoj, ki predstavlja most med čustvenim in socialnem razvojem. Otrok se na osnovi moralnega razvoja, mišljenja čustveno odziva, prilagaja na socialno okolje.
Prvi znaki moralnega razvoja se kaţejo v otrokovem vedenju ţe ob koncu prvega leta ţivljenja po rojstvu, jasno prepoznavni pa postanejo v drugem letu. Znaki moralnega razvoja so preproste oblike prosocialnega vedenja (simpatija, egocentrična empatija, empatija v odnosu, na stanje druge osebe), zavest o drugih oblikah vedenja, nerazvita
sposobnost presojanja (oblikovanje sodbe o tem, kaj je pravilno in kaj napačno), določeni odzivi na predmete in samega sebe (nerazvito doţivljanje krivde, sposobnost inhibicije – potlačitve dejanja, s katero otrok ugodi standardu druge osebe) (Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
Malček po eni strani prostovoljno ugodi preprostim zahtevam in omejitvam okolja, po drugi strani pa se jim, predvsem v drugem letu starosti, skladno z razvojem uveljavljanja sebe kot samostojnega posameznika upira. Malček izraţa veliko manj nasprotovalnega kot ugodljivega vedenja, če je okolje občutljivo na njihove potrebe in mu postavlja starosti primerna ter razumna pričakovanja glede njegovega vedenja (Kochanska, Aksan in Koenig 1995, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
Razvoj ugodljivosti vodi do malčkovega prvega zavestnega govora, s katerimi usmerja in nadzoruje svoje vedenje, npr. »Ne, to ne smem«, ko gleda igračo, s katero se igra njegov vrstnik (Kochanska 1993, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004). Razvoj malčkovega samonadzora se izraţa tudi skozi sposobnost odlaganja zadovoljitve potreb na primernejši čas ali prostor. Ta sposobnost strmo narašča med osemnajstim in tridesetim mesecem malčkove starosti, najbolje pa jo napoveduje razvoj govora (Vaughn, Kopp in Krakow 1984, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004).
4 TRMA
Avtorji si niso edini, kdaj naj bi se obdobje trme začelo in kdaj končalo. Nekateri avtorji menijo, da se teţavno obdobje začne ţe pri enem letu in traja do tretjega leta, drugi pa menijo, da se trma začne šele v tretjem letu in traja nekje do petega leta ali še dlje.
Vendar se vsi avtorji strinjajo, da je trma normalno razvojno obdobje, skozi katerega gre vsak »normalno« razviti otrok in skozi katerega otrok postane iz pasivnega aktivno in samostojno bitje. Tudi vsi so si edini v tem, da se trma pojavlja v obliki nenadzorovanih čustvenih izbruhov jeze, z brcanjem, vpitjem, prek katerih otrok uveljavlja svojo voljo in se osamosvaja.
A. Trstenjak (1991) ima teorijo, da je trma reden in zdrav pojav, v katerega začenja otrok javljati svoj »jaz«, samostojnost in samozavest. Zato je uveljavljanje lastne volje razvojno nujno, neizogibno in zdravo. Otrok »odkriva«, preizkuša svojo voljo in jo hoče izuriti. Pri tem mu ni pomembno, kaj hoče, ampak samo, da hoče in da hoče sam. Otrok trmo doţivlja kot igro: neubogljivost in svojeglavost sta mu v razvedrilo.
A. Trstenjak (1991: 44) v svoji teoriji navaja, da je obdobje trme »vaja za samostojno uveljavljanje volje, ki bo otroku pozneje v pomoč kot energija zoper vse ovire in slabosti, kot moč v teţnji za višjimi cilji, kot pogum v teţavah in kot dolţna samozavest zoper vse nizkotno, ki pa se mu utegne tudi izmaličiti v otrplo in omejeno trmo, proti kateri noben pameten razlog nič ne pomaga.
M. Bergant (1983) opredeljuje trmo kot zelo teţavno in vzgojno kočljivo obdobje, ki sega pribliţno od 2. do 4. ali 5. leta starosti in je povsem »normalno« v otrokovem razvoju.
Trma je torej povsem naravna in v tem poloţaju nujna reakcija otroka na naše nove vzgojne zahteve, na teţnje, da bi preoblikovali, socializirali otrokovo naravo. Avtorica meni, da se trmi ne moremo popolnoma izogniti, izognili bi se ji lahko le tako, da bi se odrekli otrokovi vzgoji. Otrokovi vzgoji pa se je zaradi njegove prihodnosti in druţbenih zahtev seveda nemogoče odreči, zato se moramo do neke mere sprijazniti tudi z otrokovo trmo.
B. Nemec in M. Kranjc (2011: 145) menita, da je »trma vedenje, ki se praviloma začne pojavljati v obdobju malčka. Osnovni izvor je v frustraciji, ki jo otrok doţivlja in je še ne zna razrešiti na drugačen način. Malčki pa še nimajo tako dobro usvojenega govora, da bi znali dobro razloţiti, kaj si ţelijo in kaj čutijo. Tako ne morejo sprostiti negativnih čustev, ki jih doţivljajo. Njihov frustracijski prag je razmeroma nizek; včasih je za izbruh trme dovolj le trenutek, ko bi morali počakati, da pridejo na vrsto za igračo. Vzrok za frustracijo je lahko kar koli, pogosteje pa se te pojavljajo, kadar so otroci lačni, utrujeni ali preveč razburjeni.«
M. Bergant (1980) razlaga trmo kot izraz otrokove potrebe po veliki samostojnosti, čeprav je šele na pragu treh let; otrok se upira našim zahtevam, ker ţe sam zmore misliti, sklepati in ukrepati, manjka pa mu še konkretnih izkušenj, da bi v različnih situacijah znal resnično pravilno ravnati. Zaradi tega prihaja z odraslimi navzkriţ. Trma je izjemno močno čustveno stanje; otroka tako prevzame, da skoraj ni dovzeten za vplive drugih.
I. Toličič in V. Smiljanić - Čolanović (1973) imata mnenje, da je pojav trme povezan z razvojem otrokove samozavesti in da se s trmo otrok upira zahtevam odraslih in zahtevam drugih otrok. Avtorja menita, da se prvi znaki trme pojavljajo ţe pri osemnajstem mesecu in se stopnjujejo do tretjega ali četrtega leta.
M. Bergant (1980) meni, da je trma pri nekaterih otrocih trdovratnejša kot pri drugih.
Avtorica pravi, da to otrokovo »tiranstvo« ni njegova slabost ali »značajska napaka«, ampak le razvojna značilnost otrok, starih od dveh in pol do treh in pol let. Pri nekaterih otrocih to traja tudi do četrtega leta. Je običajna razvojna posebnost in pomemben most k nadaljnjemu dozorevanju ter prvi pomemben izraz njegove razvijajoče se osebnosti z lastno voljo. Trma je tudi otrokova ţelja, da bi aktivno vplival in spreminjal okolje okrog sebe. S trmastim vedenjem nam zdrav otrok nakazuje, da hoče biti samostojen človek in bitje z lastnimi hotenji, se pravi, da je trma znamenje zdravega duševnega razvoja.
I. Ballhausen (1994) v svoji literaturi opredeljuje trmo kot posledico naraščanja otrokove lastne volje, ko otroka še ne vodi razum in še ni sposoben uskladiti svoje volje in sposobnosti ter hoče vedno več, kot zmore in sme. To razhajanje povzroča v njemu hudo napetost. Avtor pravi, da obdobje trme nastopi povprečno v poldrugem letu, je na najvišji stopnji pri 22 mesecih in polagoma mine pri dveh letih in desetih mesecih. Pri nekaterih
nastopijo napadi trme ţe pri devetih mesecih. Veliko otrok ima več napadov dnevno (tudi po petnajst), ki se navadno končajo po nekaj minutah, lahko pa tak napad traja tudi pol ure.
K. Ţagar (2010) meni, da je trma ena izmed značilnosti od dve- do petletnega otroka in je povsem naravna in nujna reakcija otroka na vzgojne zahteve, teţnje, da bi ga preoblikovali in socializirali. Otrokova trma je obenem tudi izraz njegove razvijajoče se osebnosti in lastne volje. Je izraz ţelje, da bi vplival na dogajanje okrog sebe in aktivno posegel v svet okrog sebe.
N. Janeţ (2010) razlaga trmo kot normalen razvojni pojav, nekakšen »kratki stik«, odraz otrokovega osamosvajanja in tudi način sproščanja napetosti, ki se začne v obdobju med drugim in tretjim letom.
M. Strojin (1983) pravi, da gre pri trmi za univerzalni motiv, saj v določeni starosti kaţejo trmo kakor radovednost vsi otroci sveta in tega ne moremo ne preprečiti ne izbiti niti se temu mu čisto izogniti. Tem manj, ker to ne bi bilo niti smiselno niti koristno. Lahko pa jo nekoliko omilimo oz. izbiramo prijeme, ki je ne povzročajo.
Sistematična opazovanja so pokazala, da se trma pojavi tako rekoč pri vseh otrocih v starosti od enega do treh let, in to ne glede na način vzgoje. Pogostost pojavov trme strmo poraste od izpolnjenega prvega leta naprej in le polagoma upade, ko otrok okoli treh let in pol doseţe pribliţno enako število napadov kot ob prvem letu. Najniţjo stopnjo doseţe ob petem letu. Iz navedenega je torej razvidno, da so pojavi trme razvojno pogojeni in z odraščanjem upadajo sami od sebe (Strojin 1983).
4.1 Razumevanje trme
4.1.1 Trma kot normalno razvojno obdobje
Otrokova trma je prvi izraz otrokove razvijajoče se osebnosti in lastne volje, ki je pomembna človekova sposobnost. Trma je tudi izraz otrokove ţelje, da bi vplival na dogajanje okrog sebe, da bi aktivno posegel v svet okrog sebe. V tem obdobju se otrokova volja postavlja v nasprotje z našo voljo in tako razvije močno voljo, ki jo bo potreboval pozneje v ţivljenju, da bo lahko dosegal ţivljenjske cilje in premagoval teţave, s katerimi se bo velikokrat srečeval (Bergant 1983).
Nasilno zatiranje prvih izrazov otrokove volje in ţivljenjske energije, s katero ţeli posegati v svet okrog sebe, je zelo nevarno početje. Čeprav je trma neprijetna za nas, je za otrokov razvoj in kot znak otrokovih rastočih voljnih sposobnosti nujno potreben in normalen pojav. Če se pojavi trme pri otroku ne bi pojavljali, bi bili v dvomih, ali je otrok povsem telesno zdrav in duševno odporen ter ali se pravilno razvija (prav tam).
4.1.2 Trma kot nesprejemljivo obdobje
Erikson poudarja velik pomen otrokove lastne pobude v obdobju malčka. Te ne bi smeli nasilno omejevati, ampak jo podpirati in uskladiti z druţbenimi pravili in normami. Če otrokovo spontano aktivnost pretirano zaviramo, otroka grajamo in mu ne damo priznanja, se v otroku razvije občutek krivde, ki vodi v nezaţeleno vedenje. Tak otrok pozneje ne more postati ustvarjalen in prizadeven (Toličič 1979).
Trmastih let starši pri otroku ţal navadno ne razumejo prav. Ko otrok po svojem drugem letu začenja na vsako stvar odgovarjati z »ne« in pri tem »ne« tudi trdovratno vztraja, so starši nesrečni: »Moj otrok je kakor spremenjen; če mu ţe zdaj ne zatrem trme, kako naj jo pozneje, ko se bo z otrokom vred razrasla?« (Trstenjak 1991)
Nekateri starši mislijo, da otrok trmoglavi namenoma in da ga je za to treba dosledno kaznovati, vendar to ni res. Otrok trmoglavi velikokrat podzavestno, ker ni kos novim zahtevam in ker bi potreboval več spodbudnih besede in pomoč kot pa kazen. Večkrat se zgodi, da je trma tako močna, da drţi otroka, kar pomeni, da si brez naše pomoči otrok ne more sam pomagati iz »trmaste« situacije (Bergant 1983).
Nekateri starši imajo pojav trme za zavesten upor otroka zoper njihovo roditeljsko avtoriteto; mislijo, da morajo trmo otroku nemudoma izbiti iz glave in zatreti »otrokov upor« z vsemi, tudi telesnimi sredstvi. Taki starši povsem spregledajo pravi vzrok trme pri otroku in vidijo samo zunanje izraze upora, ki se jim kaţejo kot znamenja prevelike otrokove samozavesti ali celo izzivanja. V resnici pa je trma pri veliko otrocih izraz malodušja, bega pred teţavami in nalogami, ki se jim otrok ne čuti doraslega. Starši mislijo, da morajo otroka krotiti, v resnici pa bi ga morali učiti, mu razvijati nove sposobnosti, ga hrabriti in mu dajati pogum. Ker z otrokom napačno ravnajo, seveda ugotovijo, da trma noče popustiti (Bergant 1983).
Zelo je zgrešeno, če starši ali vzgojitelji z otrokovo trmo tekmujejo: »Bom videl, kdo bo zmagal, ti ali jaz?« »Enkrat za vselej mu bom izbil iz glave njegovo trmo!« S takim ravnanjem pokaţejo, da napačno pojmujejo otrokovo trmo: jo jemljejo osebno, ob otrokovi svojevoljnosti se čutijo osebno uţaljeni, so razočarani v svoji avtoriteti in ljubezni (Trstenjak 1991).
Nasilno zatiranje trme lahko povzroči, da se trma prenese še na bolj kočljiva in zakrinkana področja ter da se tih, podtalen boj med starši in otrokom podaljša in zavleče še daleč v šolsko in pubertetno obdobje. Nasilno izbijanje trme z ostrimi telesnimi kaznimi pa ima še eno slabo posledico. S tem ko so starši do otroka nasilni in surovi, učijo obenem samega otroka, da bo postal nasilen in brezobziren ter da bo v sebi krepil teţnjo po okrutnem obnašanju (Bergant 1983).
4.1.3 Posledice s silo potlačene trme
Trma je normalno razvojno obdobje, skozi katero gre vsak normalno razviti otrok. Tisti starši in vzgojitelji, ki to obdobje pri otroku sprejemajo drugače – z negativnega stališča, da je trma nesprejemljivo obdobje, ki ga je treba čim prej zatreti, lahko pri otroku pustijo posledice, ki spačijo otroku značaj za vse ţivljenje. Potem imajo opravka s trmastim otrokom, ki je v breme ne samo njim, ampak pozneje tudi okolici, v kateri ţivi. Glede na posledice zatiranja trme poznamo različne oblike trme.
Nekateri starši imajo občutek, da ne morejo več obvladovati otrokovega vedenja, zato v obdobju trme poostrijo vzgojni slog, in sicer z namenom, da bi zlomili otrokovo voljo.
Doseţejo, da je otrok zelo poslušen, vzoren, se nikoli ne zoperstavi in počne, kar mu je naročeno. Vendar ko otrok preide v obdobje adolescence, se vidijo posledice potlačene trme: otrok ni motiviran za učenje, ne zanimajo ga kroţki, pogosto je slabe volje, ni samoiniciativen niti podjeten (Janeţ 2011).
»Posledice s silo potlačene trme se nenadoma pokaţejo v drugih, za starše in vzgojitelje še veliko bolj neugodnih oblikah. Otroci začnejo spet močiti posteljo, začnejo odklanjati hrano, so izjemno nemirni in jokavi ter podzavestno trmoglavijo – včasih do pubertetnega obdobja ali še naprej. Pri tem ne pomagajo nobene še tako ostre kazni. Neprestani konflikti med otrokom in starši pa vodijo pozneje do vedenjskih motenj pri otroku. Spet drugi otroci
izgubijo tek, začnejo odklanjati hrano, izgubljajo teţo ali pa se v šoli ne ţelijo učiti, ker podzavestno čutijo, da bodo s tem najbolj prizadeli svoje starše (Bergant 1983: 143)«.
4.2 Znaki trme
Trma se lahko kaţe na precej načinov. Pri nekaterih otrocih je trdovratnejša kot pri drugih;
odvisna je od temperamenta, osebnih značilnostih otroka in od drugih individualnih značilnosti.
Pri mlajših otrocih se trma izraţa s fizičnim odporom, npr.: otrok ne dovoli, da mu obujemo čevlje, noče jesti. Za starejše otroke je značilno, da izraţajo trmo z besednimi odzivi, npr.: »nočem« ali »zdaj nočem«. Fizičen odpor z leti upada, medtem ko besedni narašča (Toličič in Smiljanić - Čolanović 1973).
Ţagar (2010) pravi, da se številni otroci ob trmoglavljenju mečejo ob tla, kričijo, da postanejo vsi modri ali se polulajo v hlače, čeprav tega niso več počeli. Na vse načine ţelijo doseči svoj cilj, pri tem pa včasih ţe med trmoglavljenjem pozabijo, kaj so pravzaprav hoteli. Drugi otroci divje tekajo po sobi in vreščijo. Ker se ne obvladajo, jih lahko vsaka ovira vrţe iz ravnoteţja in padejo. Nekateri otroci jokajo, dokler jim ni slabo, ali pa od joka posivijo v obraz in ne morejo zajeti sape. Pri napadu trme nekateri vpijejo na ves glas in se ne pustijo prijeti. Številni se vrţejo na tla ter udarjajo z rokami in nogami.
Veliko jih razvije posebno inačico, da zadrţujejo dih, pomodrijo ali v besu udarjajo z glavo v zid.
Trstenjak (1991) opisuje trmo kot čas, ko otrok hoče vse sam. »Bom sam,« je njegov značilni vzklik. Sam hoče drţati ţlico, ne pusti se hraniti; sam hoče drţati kozarček, kadar pije, čeprav ga še ne more, in mu pade iz rok; sam hoče hoditi po stopnicah gor in dol, čeprav jih še ne obvlada. Sam hoče narediti vse, kar vidi, da delajo odrasli. Vpije, če mu prinesemo in damo v roko predmete, ki si jih je hotel sam prinesti. Vedno hoče prav to, kar mu odrasli branijo, in vedno se brani ravno tega, kar mu odrasli velevajo.
Strojin (1983) opisuje, da se otrok ob pojavu trme ne pusti obleči, upre se, da bi sam hodil ali se peljal v vozičku. Hoče sladoled sredi zime; če ţelenega ne dobi, se vrţe na tla, včasih kar v trgovini. Spremljajoči jok in vreščanje še povečata dramatičnost prizora.
Gurtler (1996) meni, da ima otrok svoja obdobja trme. »Popade« ga lahko samo tu in tam, lahko tudi pogosteje, včasih celo večkrat dnevno. Na ves glas joka in se dere, vrţe se na tla, z rokami in nogami bije naokrog, ves je iz sebe, nemogoče se je z njim pogovoriti ali mu prigovarjati. Avtorica meni, da so tudi taki otroci, ki jih tako rekoč načelno in ne glede na to, koliko so stari, silno hitro popade neznanski bes in potem razsajajo ter vsevprek zmerjajo, uničujejo različne predmete ali tolčejo po drugih.
4.3 Vzroki za nastanek trme
Pedagogi menijo, da je pri otroku, še posebno v teţavnih vzgojnih situacijah, mogoče doseči veliko več, če se poglobimo v njegovo osebnost in se zavedamo, da ima vsako otrokovo ravnanje svoj vzrok. Razumeti kak teţaven pojav namreč pomeni ţe vsaj pol poti, da tak pojav postopoma tudi obvladamo in ga smiselno premagamo (Bergant 1983).
Trma je razvojna značilnost otrok in je ravno zato dobro, da jo poznamo malce globlje.
Pomembno je poznati vzroke, ki pospešujejo napade trme in jih delajo intenzivnejše. Če jih poznamo, se jim laţe izognemo.
4.3.1 Konflikti
Ameriška psihologinja E. Goodenough je raziskovala, kateri so najpogostejši neposredni vzroki za pojav trme. Ugotovila je, da pojav trme običajno povzročajo konflikti z otrokom.
Razdelila jih je v tri skupine (Strojin 1983):
Konflikti v zvezi s telesno nego otroka in vsakdanjimi življenjskimi navadami Otrok se upre spanju, posajanju na kahlico, sesti k kosilu, umivanju itn. Teh konfliktov je pribliţno 20 %.
Konflikti v zvezi z avtoriteto
Otrok se upira prepovedi neke aktivnosti, ki jo ţeli opravljati (npr. prepoved neke igre). Mora npr. pospraviti igrače itn. Tudi teh konfliktov je okoli 20 %.
Konflikti v zvezi z različnimi medosebnimi odnosi
Premalo pozornosti do otroka v neki situaciji; nerazumevanje otrokove ţelje v danem trenutku ali situaciji, ko otroku ne ustreţemo z namenom, da bi se podredil in vključil v aktivnosti preostalih; spodbujanje otroka, da neko stvar deli z drugim;
otrokova ţelja, da bi imel nekaj, kar je last drugega. V takšnih situacijah se pojavlja pribliţno 30 % trme.
Avtorica je ugotovila tudi, da je trma pogostejša ob določenih urah, npr. pred kosilom in po osmi uri zvečer. Meni, da na oboje vpliva otrokova utrujenost. Ugotovila je, da so se napadi trme povečali pri prehlajenem otroku in otroku, ki ga muči zaprtje. Ugotovila je, da se trma rada pojavlja v situacijah, ki jih otrok ni navajen oz. mu niso domače.
Tako se povečajo trmasti izpadi v prisotnosti obiska (Strojin 1983).
4.3.2 Individualne razlike med otroki
Trma je kot izrazito čustveno odzivanje povezana s prirojeno temperamentno dispozicijo kakor tudi z drugimi osebnostnimi lastnostmi. Pri otrocih, ki so ţe po naravi bolj mirnega odzivanja, ki so čustveno bolj neodvisni, je manj trme (Strojin 1983).
4.3.3 Raziskovanje
Otroka v obdobju trme ne smemo preveč omejevati in utesnjevati v raziskovanju sveta. Do prvega leta in še malo dlje je vzgoja otroka bolj spodbujajoča kot zaviralna. Starši spodbujajo otroka k sedenju, hoji, h govorjenju, k igranju, spoznavanju predmetov in se veselijo vsakega njegovega napredka. Ko pa otrok shodi, naenkrat pokaţe veliko aktivnost in ţeljo po gibanju ter tudi teţnjo, da bi sam, brez naše pomoči, raziskoval vse, kar se dogaja in kar vidi okrog sebe. Otrok v tem času ţe sliši in tudi razume naša navodila in svarila; ker je tako egocentričen in brez ţivljenjskih izkušenj, pa večkrat presliši naša svarila in prepovedi. Otroka smo prisiljeni neprestano nadzorovati ter preprečevati njegova impulzivna in večkrat nevarna dejanja (Bergant 1983).
Obdobje trme je za nas in otroka neprijetno in utrujajoče, še posebno, če otrok nima zadovoljene potrebe po gibanju in raziskovanju sveta. Otroku moramo odmeriti dovolj velik prostor za njegovo igro in telesne dejavnosti. Če ga preveč utesnjujemo v tem obdobju, lahko pride do pojavov prezgodnje trme. Zato je potrebno, da otroku zagotovimo dovolj gibanja in raziskovanja na sveţem zraku (prav tam).
4.3.4 Ljubosumnost
Zelo teţavne »napade« trmoglavljenja, ki jih ni mogoče neposredno obravnavati in odpravljati, lahko povzroči izjemno močno in razdiralno čustvo ljubosumja. Psihologija je šele pred desetletji odkrila ljubosumnost pri manjših otrocih in pokazala njen močni vpliv.
Vzrok za ljubosumnost je po navadi rojstvo novega otroka ali enakopravno obravnavanje vseh otrok, npr. da nekatere bolj ljubijo kot druge ali da koga zapostavljajo (Bergant 1983).
»Otroci izraţajo ljubosumnost ţe od enega leta starosti naprej. Izraţajo jo lahko neposredno, tako da so napadalni, na socialno sprejemljiv način tekmujejo za pozornost in naklonjenost ljubljene osebe ali se vključujejo v socialno nesprejemljivo vedenje, kot je npr. goljufanje. Posredni izrazi ljubosumnosti pa so teţje prepoznavni; otrok lahko kaţe oblike vedenja, značilne za mlajše otroke (npr. ponovno začne sesati prst), zahteva pozornost z izraţanjem novih strahov ali izbirčnostjo pri hrani, nagaja, je uničevalen, sprošča čustva v odnosu do igrač itn.« (Hurlock 1974, v Marjanovič Umek in Zupančič 2004: 341).
Čustvo ljubosumnosti ima izjemno močno duševno dejavnost, ki je v večini podzavestna in zakrinkana. Tisti, ki povzroča ljubosumje, izpade in teţave, sam dobro ne ve in se ne zaveda vedno pravih vzrokov, ki so ga pripeljali do izpadov in ogorčenja. To velja še posebno za manjše otroke, ki ne znajo presoditi in razčleniti svojih čustev ter povedati, kaj jih muči. Ljubosumnost povzroča podaljšana obdobja trme, ki se poleţejo šele takrat, ko so vzroki za ljubosumje odstranjeni (prav tam).
4.3.5 Egocentrizem
Bergant (1983) meni, da je otrok v obdobju trme brezobziren, zaverovan sam vase in egocentričen; misli, da se ves svet vrti okrog njega, in hoče biti stalno v središču pozornosti odraslih. Ţeli samo, da se izpolnijo njegove lastne ţelje, pri tem pa mu je vseeno, ali drugi ob tem trpijo ali ne.
4.4 Ravnanje ob nastanku trme
Pomembno je, kako pri pojavu trme ravnamo, ker je od tega odvisno, ali se bodo pojavi trme še okrepili in ponavljali ali omilili. Otrok ves čas opazuje in posnema odrasle ter se pri tem uči, kako se mora odzivati, da bo dosegel določeno stvar. Vendar če odrasli ne popustimo in se ne pustimo izsiljevati, bo otrok razumel, kje so meje vedenja, do katerih lahko še gre. Pri tem je treba opozoriti, da ne smemo pretirano zavirati otrokove trme, ker lahko tako zavremo razvoj otrokove avtonomnosti.
Pri ravnanju ob nastanku trme moramo razumeti, da otrokova trma ni njegova slabost ali značajska napaka, ampak le razvojna značilnost otrok in pomemben most k nadaljnjemu dozorevanju. Trma je tudi otrokova ţelja, da bi zavestno vplival na okolje okrog sebe in ga spreminjal. Če se zavedamo, kaj se v otroku dogaja, da so otroci na milost in nemilost izročeni izbruhom trme in da tudi sami trpijo zaradi tega, jih bomo laţje razumeli. Ne bo nas več tako skrbela misel, da nas ţeli otrok jeziti ali tiranizirati (Ţagar 2010).
Trma se lahko izraţa na več načinov, odvisno od tega, kako močno otrok doţivlja frustracije, ki se pojavijo, ko skuša uveljaviti svojo voljo. Kadar je frustracija v otroku prevelika, da bi jo lahko razrešil ali vsaj deloma sprostil, otrok aktivno (brcanje, kričanje, cepetanje) izraţa svojo trmo s t. i. izbruhom togote. Pri pasivnem izraţanju trme pa otrok potihoma (se zapre vase, je slabe volje) uveljavlja svojo voljo. Na osnovi različnega izraţanja trme so ravnanja ob nastanku trme razdeljena na ravnanja ob aktivnem in pasivnem izraţanju trme.
4.4.1 Ravnanje ob pasivnem izražanju trme
4.4.1.1 Kritika
Kritiko uporabimo, ko se otrok upre nekaterim druţbenim pravilom, se ne ţeli obnašati po naših ţeljah. Otroku moramo dati vedeti, da njegovo vedenje ni ustrezno. Namen kritike je sprememba neţelenega vedenja pri otroku. Nikoli ne sme biti usmerjena na otroka kot osebo, ampak vedno le na njegovo vedenje (Kornhauser 2007).
Milivojevič in drugi (2004, v Kornhauser 2007) navajajo, da mora kritika obsegati naslednje elemente: opis neţelenega vedenja, opis škodljivih posledic tega vedenja in zahtevo po spremembi vedenja ter opis ţelenega vedenja.
Primer (Kornhauser 2007: 165):
1. »Ne dovolim, da skačeš po postelji«, lahko tudi: »Moti me, ker ...; »Ne maram, da ...«.
2. »S tem uničuješ posteljo, poleg tega lahko pri tem padeš in se poškoduješ.«
3. »Ţelim, da takoj prenehaš skakati po postelji in greš skakat na dvorišče«, lahko tudi:
»Zahtevam, da ...; »Prosim, da ...«.
Neustrezno podajanje kritike (Kornhauser 2007: 165):
kvalitativno neustrezno podajanje kritike: kritika ne zajema vseh elementov, kritiziramo takrat, ko to ni potrebno, ali pa ne podamo kritike takrat, ko jo bi morali;
kvantitativno: kritike v vzgoji ne uporabljamo, jo premalo uporabljamo ali pa otroka pretirano kritiziramo.
Če kritika pri otroku ne zaleţe, jo stopnjujemo s kaznijo. Vendar moramo otroka, preden ga kaznujemo, seznaniti s kaznijo in mu tako dati moţnost, da izbere, pretehta, kaj je zanj bolje – kazen ali prekinitev neţelenega vedenja. Primer: »Če takoj ne prenehaš skakati po postelji, zvečer ne boš smel gledati risanke«. Ko enkrat zagrozimo s kaznijo, otrok pa neţeleno vedenje nadaljuje, moramo kazen izpeljati (Kornhauser 2007).
4.4.1.2 Svoj 'ne' vedno utemeljimo
Kadar rečemo »ne« oziroma kadar otroku preprečimo neko dejavnost, naj bi svojo odločitev vedno pojasnili, vendar ne v obliki dolge pridige. Otrok se mora naučiti, da bo merila, ki jih postavljamo mi, nekega dne postavljal sam. Ne more ostati za vedno odvisen od tega, da mu moramo mi povedati, kaj je dobro in prav. Postopno naš glas nadomesti njegova lastna vest. Z naraščajočo samostojnostjo otrok po svojih lastnih občutkih spremeni merila vedenja (Gurtler 2000).
4.4.2 Ravnanje ob aktivnem izražanju trme
4.4.2.1 Vztrajnost in doslednost
Malček svoja pričakovanja ves čas preverja. Pričakuje, da bomo rekli »ne« za nevarne stvari, kot je seganje z roko v plamen, a kljub temu vpraša, ali sme. Prav tako pričakuje, da bomo rekli »da«, kadar bo hotel pomagati, denimo pri pogrinjanju mize. Vse to se mu zdi preprosto, saj zna predvidevati, kaj naj pričakuje. Zmede pa ga tisto, za kar mu včasih rečemo »ne« in včasih »da«. Kadar, denimo, vpraša, ali se lahko igra s kockami, mu včasih dovolimo, včasih ne. Zato veliko teţje predvidi, kaj naj pričakuje. V takih primerih je najbolje, da vztrajamo pri prvotni odločitvi. Če si namreč premislimo zaradi otrokovega vreščanja, joka in vpitja, bo to taktiko gotovo še uporabil – v vseh mogočih okoliščinah.
Spoznal bo, da nas s svojo močjo lahko pripravi do tega, da se vedemo nedosledno (Mackonochie 2004).
Ob izbruhih trme moramo biti vedno vztrajno dosledni. Otroku moramo sporočiti: »Saj sem pri tebi, ne bom te izpustil izpred oči. Lahko mirno počakam, da tvoj napad mine.«
Otroka med izbruhom ne smemo pustiti samega, ne smemo ga npr. poslati iz sobe.
Najbolje je mirno in razumevajoče počakati (Ballhausen 1994).
Otroku moramo s svojim obnašanjem dokazati, da z izbruhi trme ničesar ne spremenijo ne na boljše in ne na slabše. Če ima otrok izbruh trme, ker mu nismo pustili iti na vrt, ga tudi zdaj ne smemo pustiti. Ne smemo se pustiti izsiljevati z otrokovim vpitjem, tudi če nas vsi okrog pogledujejo s pomilovanjem. Ne smemo se pustiti spraviti v zadrego, da bi ravnali drugače, kot kadar smo z njim sami. Otrok bi to kmalu začel izkoriščati in manipulirati;
kmalu bi se naučil uprizarjati napol namerne izbruhe. Če imajo otroci pri štirih letih še napade, lahko pomislimo, da so se naučili te napade popolnoma zavestno uporabljati, ker so jim starši prepogosto popuščali (Ţagar 2010).
Otrokom pri izbruhu trme ne smemo popuščati, še zlasti ne takrat, ko jim preti nevarnost, ravno tako pa ne smemo trme zatirati ali jo s silo pobiti, če ţelimo doseči kakšen vzgojni učinek. S trmastim vedenjem nam zdrav otrok nakazuje, da hoče biti samostojen človek in bitje z lastnimi hotenji. Nenehno se nam upira: ne bom, nočem, ne in ne (prav tam).
4.4.2.2 Preusmerjanje pozornosti
Otroci so v zgodnji predšolski dobi zelo sugestibilni in sledijo navodilom odraslih. Zato je v teţavni situaciji dovolj, da obrnemo otrokovo pozornost na drugo, naključno stvar, npr.
če otroka zamotimo s pripovedovanjem; in trmasti »izpad« je ţe pozabljen (Bergant 1983).
M. Bergant (1980) meni, da je ob izbruhu trme najbolje, da pustimo otroka pri miru ali pa ga skušamo preusmeriti na kaj drugega, saj otrok navadno trmoglavi največ 8–10 minut.
Ko trma popusti, se pogovorimo z njim. Poskušajmo biti čim bolj strpni in razumevajoči.
D. Mason (1999) metodo preusmerjanja pozornosti imenuje taktika preobrata, s katero poskušamo preusmeriti otrokovo pozornost na nekaj drugega (npr. njegova najljubša knjiga ali igračka).
Včasih preprečimo, da bi se izbruh togote razvil do konca, z razposajeno igro ali s tem, da otroka spodbujamo k tekanju, skakanju ali k plesanju na bučno glasbo. Tako ga ne le premotimo, ampak mu damo tudi priloţnost, da porabi odvečno energijo. Ni tako pomembno, kaj mu predlagamo, ampak da spremenimo dejavnost. Preprečiti moramo, da bi se v mislih vrnil k tistemu, kar ga je teţilo (Mackonochie 2004).
4.4.2.3 Predah
Predah je zelo dober prijem za to, da umirimo strasti, ko se pripravlja izbruh togote. Predah pomeni, da ima otrok čas in prostor, da se spet obvlada. To doseţemo s tem, da ga umaknemo s prizorišča ali ga postavimo nekam, kjer se nihče ne zmeni za njegove izpade (Mackonochie 2004).
Mason (1999) poimenuje to metodo odhod s prisilo. Avtorica meni, da je ta metoda najuspešnejša, če otroka prisilno, a mirno odnesemo v njegovo sobo in mu povemo, da je za njegovo obnašanje najprimerneje, da je sam. V sobi naj ostane, dokler ne začuti, da je pomirjen in da se lahko pridruţi druţini (skupini). Avtorica meni, da otroka ne samo odstranimo s prizorišča dogajanja, ampak ga tudi spodbudimo k spoznanju, da njegovega obnašanja ne zavračamo, ampak ga le postavljamo na sprejemljivejše prizorišče – v zasebnost (osamo). Otroku tako pomagamo, da se sam prebije skozi svoje občutke. Tako spozna, da se je sposoben obvladovati.
Ne gre za to, da bi bil otrok kaznovan; le odpeljemo ga stran od tistega, kar ga vznemirja, in mu damo priloţnost, da se umiri. S tem se tudi izognemo temu, da bi nas njegovo vedenje preveč razburilo, medtem ko čakamo, da se umiri. Dobro je, če ţe vnaprej premislimo, ob kakšnem vedenju je potreben predah; če namreč prijem prepogosto uporabimo, izgubi vso moč (Mackonochie 2004).
Najpomembneje je, da ostanemo mirni in obvladani. Če vpijemo, se prepiramo ali se nerazsodno vedemo, bomo enaki malčku in vse skupaj bo le še slabše. Najpogosteje odpeljemo malčka v posebno sobo ali ga posadimo na poseben stol, dokler se ne umiri (prav tam).
Strokovnjaki so si večinoma edini, da sme predah trajati le toliko minut, kolikor let šteje otrok, npr. tri minute pri triletniku. Po predahu otroka ne spominjajmo na to, kako poreden je bil, in ne razpravljajmo o njegovem grdem vedenju pred njim. S tem bomo samo ohranjali napetost in usmerjali pozornost na njegov izbruh togote. Poskušajmo biti mirni in malčka po predahu prijazno sprejmimo. Recimo kaj podobnega kot: »Lepo te je spet videti, pa tako miren si,« in mu predlagajmo, da se nam pridruţi pri kakem početju. Nekatere otroke je treba po izbruhu trme precej pomirjati, zato jih objemimo in na kratko poljubkujemo. Vendar ne pretiravajmo; otrok ne sme dobiti občutka, da ga nagrajujemo za trmoglavost (prav tam).
4.4.2.4 Priţemanje
Strokovnjaki trdijo, da je najbolje, če med izbruhom togote otroka priţmemo k sebi, saj mu tako najbolj pomagamo krotiti jezo in razburjenje. Menijo namreč, da daje zvijajočemu se in jokajočemu otroku to, da ga stiskamo k sebi, občutek varnosti in varno zavetje, kjer se lahko umiri. Ko se malček spet obvlada, naj se stisk spremeni v topel objem (Mackonochie 2004).
Če nameravamo togotnega, besnečega malčka priţeti k sebi, moramo biti povsem mirni in brzdati svoja čustva. Če smo utrujeni, izčrpani ali jezni, priţemanje ni na mestu. Malčka moramo namreč prijeti tako trdno, da se bo počutil varnega, a obenem ne tako močno, da bi bil povsem nemočen. Če ostanemo mirni in se imamo ves čas v oblasti, smo mu za zgled in mu pokaţemo, kako bi se moral odzivati (prav tam).
